Lovska družina Mengeš letos obeležuje častitljivo 75. obletnico delovanja. V ta namen so septembra priredili večje praznovanje. Jože Vahtar, starešina lovske družine Mengeš, je povzel nekaj ključnih mejnikov te bogate zgodovine, izpostavil pa je tudi širši namen lovske družine, ki je ozaveščevalen: »V lovski družini stremimo k izobraževanju tako članov, kot tudi vsaj tistih, ki jim je mar za naravo v dobesednem pomenu, to so naši cilji. Zavedajmo se, da je gozd in polje dom divjih živali in mi pridemo v ta njihov dom, zato se obnašajmo, kot da smo pri njih v gosteh,« poudarja Jože Vahtar.
75 let delovanja lovstva v Mengšu in Trzinu
Lovstvo je na tem območju starejše od 75 let. Po prvi svetovni vojni je bilo to lovišče bogato z malo divjadjo (zajci, fazani, jerebice, golobi), zato je po zakupnemu sistemu in z licitacijami večkrat menjal lastnike. 23. maja 1946 se je ustanovila LD Mengeš, ki danes obsega v večinskem deležu 1945 na občini Mengeš in Trzin. Prvi starešina (lovci predsednika imenujejo starešina) je bil Anton Vahtar. Leta 1960 so sprejeli sklep, da zgradijo lovsko kočo za svoje potrebe, ki so jo odprlioktobra 1963. V Lovski družini Mengeš so bili včlanjeni člani, kot je bil Stane Kavčič, dr. France Hočevar, Branko Palčič, Peter Lipar st., Peter Lipar ml., Ivan in Lojze Kanc, ing. Raul Jenčič, Milan Jenčič st., Stane Gregorc, Srečko Komatar, Vinko Vahtar in še mnogi, ki so pomembno vplivali na položaj in ugled lovstva na tem področju. V letu 1996 so ob 50. obletnici delovanja pripravili lovsko kulturno prireditev v KD Mengeš in izdali prvo knjigo o delovanju lovske družine. Pomemben člen delovanja je tudi zgledno sodelovanje z sosednjimi lovskimi družinami, saj mejijo na LD Domžale, LD Kamnik, LD Komenda, LD Vodice, LD Šmarna Gora in LD Pšata.
»Letošnjo obletnico smo praznovali 4. septembra s prireditvijo pri naši lovski koči v Mengšu. Zaradi zdravstvenih ukrepov smo prireditev izvedli v omejeni obliki. Medse smo povabili ljudi, društva, s katerimi tesneje sodelujemo. Med njimi seveda z Občinama Mengeš in Trzin. Tako sta našo prireditev počastila z udeležbo župana obeh občin, Franc Jerič in Peter Ložar. Na prireditvi so sodelovali v kulturnem programu Domžalski lovski rogisti in glasbena skupina Sejmarji KD Mihaelov sejem,« povzame dogajanje Jože Vahtar, starešina LD Mengeš, ki mu je pripadala tudi uvodna pozdravna beseda, v katerije orisal društveno delo in pomen lovstva od začetkov do danes. Sledila je predstavitev knjige Ko spomini oživijo. V tretjem delu prireditve so izvedli lovski krst treh novih članov, ki so uspešno opravili lovski izpit in uplenili prvo divjad.
Ko spomini oživijo
Kot omenjeno, so ob obletnici v Lovski družini Mengeš izdali knjigo z naslovom Ko spomini oživijo. »Ideja o nastanku knjige je nastala ob najdbi zapisa lova s sovo uharico našega pokojnega starešine Staneta Gregorca, ki je zapis napisal v letu 1959. Zapis je bil v lovski zapuščini Jožeta Peterca, ki je bil predan naši lovski družini. To je v prvem delu knjige, v drugem pa je osnovna tema dogodivščine članov, ki se seveda pripetijo samo lovcem. Prijateljstvo, lovsko tovarištvo in lovska »latinščina« pogojujeta te teme zapisa. V tretjem delu je zapis testamenta pravičnega lovca in zapis skladbe Lepo mi poje črni kos, ki jo člani še danes radi prepevamo ob druženjih,« vsebino knjige povzame Jože in doda, »knjigo lahko dobijo interesenti pri naših članih, je pa predana tudi v knjižnico Mengeš in Domžale.«
O položaju lovstva danes
Kot se spreminja družba in okolje, tako se tudi položaj lovstva, pravi Jože. »Ne moremo reči, da v pozitivno smer, kajti kritiki se pojavljajo, čeprav se v temo lovstva niti ne prepričajo in ne spoznajo, kako so stvari urejene. Ugled in položaj lovstva in lovske družine pa se vedno je in se bo odražalo s članstvom. Naša obveza je lovska etika in izvedba lova na divjad, ki nam je tako rekoč »diktirana« s strani države oziroma Zavoda za gozdove. Ta nam poda obveze izlova določene divjadi, kot so srnjad (objedenost dreves), lisice (steklina), jazbeci, vrane (škode na posevkih). Pri odlovu srnjadi je pomembna še strukturna zavezanost po spolu in starosti, je direkten Vahtar, ki nadaljuje, »kar se tiče slovenskega lovstva, lahko rečemo, da imamo v Lovski zvezi Slovenije močno podporo v izobraževanju članstva in drugih vprašanj z našega področja. Predpisi in zakoni se menjajo hitreje, kar se prej niso, vendar današnji čas to zahteva. Vedeti in zavedati se moramo, da imamo v posesti in uporabi lovsko orožje. Kot zelo pomembno pa moram izpostaviti zgledno sodelovanje z obema Občinama in županoma, kot tudi društvi v teh dveh občinah.«
Kaj danes pomeni biti lovec?
Kako je z mladimi generacijami, ali se še vedno odločajo za ta poklic? »Kar se tiče našega članstva, se lahko pohvalimo, saj smo v letu 2019 sprejeli sedem novih mlajših članov (od 20 do 30 let) in v letu 2020 še dva člana, ki še nista dopolnila 20 let in tudi še nimata lovskega izpita. Tako nas je sedaj skupaj 38 članov. Je pa včlanitev pogojena z dobrimi odnosi med članstvom in seveda vodenjem društva. Naj podam citat iz naše knjige: Pravi lovec je tisti, ki divjad spoštuje, ki jo goji, divjadi pomaga, jo razume in jo ima za del nebeškega stvarstva na Zemlji. In še: Kdor ne goji, naj ne lovi!,« povzame bistvo tega poslanstva Jože Vahtar.
Lovec se izobražuje vse svoje življenje
Lovska družina sprejema v članstvo osebe, ki izrazijo željo po udejstvovanju v lovstvu. Sprejem v članstvo je podobno pripravništvu, ki ga morajo opraviti v treh letih. Vsak pripravnik dobi usposobljenega mentorja, ki spremlja njegovo delo. Po družinskem internem izpitu se ga priglasi k lovskemu izpitu na Lovski zvezi Slovenije. Če po domače rečemo, pravi Jože, da je lovski izpit vsaj toliko težak kot šoferski, lahko pa za marsikoga še težji. »Predelati je treba kar nekaj literature, od živalstva, zakonov, strelstva, kinologije. Seveda so pred tem tečaji, ki pa so tudi plačljivi, tako da se je treba kar dobro pripraviti. Nekaterim tudi ne uspe, če ni dovolj znanja in volje,« dodaja Jože in zaključi, »sicer se mora lovec izobraževati vse svoje življenje, saj se pogoji tako v naravi in tudi na splošnem zakonodajnem področju spreminjajo in jim je treba slediti ter jih upoštevati.«
Zmanjšanje populacije male divjadi
Trenutno jih pesti tudi nekaj lovskih izzivov, in sicer: »Skrbi nam povzroča šakal, saj je prodrl na naše lovsko področje. V letošnjem letu smo imeli že tri povoze šakala, ki pa je nekako zaščiten z zakonodajo, čeprav vemo, da je zelo invazivna divjad. Največja skrb je zmanjšanje srnjadi v mladi populaciji (mladiči) in seveda male divjadi (zajec, fazan, jerebica), ki je že tako na skrajnem robu gostote populacije. Od Trzina navzgor po reki Pšati se selijo nutrije, ki so tudi tuje invazivne živali. Tudi vrane so posebna vrsta divjadi, saj delajo občutno škodo na poljščinah, ob tem pa jih je težko loviti. Vendar to so bolj naše skrbi,« poudarja Jože. »Večja skrb je vsesplošna raba gozda in polja vseh ljudi, saj divje živali nimajo nikakršnega miru. V trdi temi srečaš tekača po gozdnih poteh z lučko na glavi, gobarja sredi gozda, v trdi temi čakajočega na jutranjo svetlobo, spuščene pse pa še bi lahko naštevali. Nič ni čudno, da divjad spreminja svoje navade in, kot pravimo lovci, izstopa že v trdi temi in se vrača v zavetje spet v trdi temi!« Jože opozarja na spremembe v naravi. »Če hočemo ohranjati in skrbeti za divjad, moramo poskrbeti za osveščenost ljudi, kar pa danes ni tako samoumevno. Pri lovski koči smo zgradili lovsko šolsko učno pot, kjer izobražujemo mlajše, od vrtcev do osmošolcev. Na mladih je treba graditi in kot rad rečem ob teh predavanjih: zavedajmo se, da sta gozd in polje dom divjih živali in mi pridemo v ta njihov dom, zato se obnašajmo, kot da smo pri njih v gosteh,« zaključi Jože.
Foto: Miha Požar
