Ljubitelji športa so pretekli mesec zaradi olimpijskega dogajanja pred televizijskimi in drugimi zasloni najbrž preživeli kakšno minuto več kot sicer. V več kot dvestotih urah programa na nacionalni televiziji so lahko spremljali predvsem dogajanje s slovenskimi športniki v glavnih vlogah, nekaj pozornosti pa so dobile tudi panoge, ki se sicer le redko znajdejo v “prvem planu” medijev z največjim dosegom. Med drugimi tudi curling. V spodnjem tekstu se sicer ne ukvarjamo s to igro na ledu, katere začetki segajo v 16. stoletje, pač pa s še starejšo, ki naj bi korenine pognala že v 12. stoletju. Gre za klasično dvoransko kegljanje, katerega “zastavonoša” v naši regiji je Kegljaški klub Kamnik.
Avtor prispevka: Damijan Rifl
Curling je del olimpijske družine od leta 1998, kegljanje tega statusa kljub bogati tradiciji nima in tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024 te zanimive posamične in moštvene igre ne bo v programu največjega športnega dogodka. »Zakaj?« se sprašujemo, medtem ko s Francijem Sprukom, aktualnim predsednikom in vodjem stroke Kegljaškega kluba Kamnik z enim očesom opazujemo omenjeno olimpijsko dogajanje na ledu, z drugim pa trening enega izmed boljših slovenskih kegljačev. »Curling je popularen v Kanadi, Veliki Britaniji pa v skandinavskih državah. Na velikih trgih, torej. Podobna različica tega zimskega športa, kegljanje na ledu, pa v manjših državah. Seveda je prvi prav zaradi popularnosti v omenjenih državah v veliki prednosti in se je tako lažje prebil na pozicije, ki mu omogočajo razvoj. Morda lahko tu potegnemo neko vzporednico z našim športom. Klasično dvoransko kegljanje je predvsem evropski šport. Zelo razvit je v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Romuniji, na Madžarskem ter v vseh državah bivše Jugoslavije. V srednji in jugovzhodni Evropi, torej. Ni pa nas v ZDA in Avstraliji, na primer. Tam se igra bowling. Če bi mednarodni zvezi teh dveh podobnih športov stopili skupaj in poenotili pravila ter opremo, bi lahko realno razmišljali tudi o uvrstitvi v olimpijski program,« razmišlja Spruk, ki se je s kegljanjem začel ukvarjati pri devetnajstih letih. Hitro je napredoval in že štiri leta kasneje je osvojil naslov slovenskega državnega prvaka v kategoriji kegljačev do 23 leta. »S tem sem se uvrstil na državno prvenstvo takratne države. Seveda se tega še kako dobro spominjam, oktobra leta 1986 smo se v Beogradu zbrali najboljši iz posameznih republik. Visoke cilje sem imel, prepričan sem bil, da je moj domet precej višji od doseženega 19. mesta, s katerim sploh nisem bil zadovoljen. Sem pa po tej izkušnji intenzivno začel razmišljati o možnih vzrokih za ta moj “poraz”. Je problem v meni ali kje drugje? Smo pravilno trenirali, imamo v klubu na voljo vso potrebno infrastrukturo, znanje in podporo za doseganje vrhunskih rezultatov?« se preskoka v razmišljanju spominja naš sogovornik, ki je pred usodnim srečanjem s kegljanjem športno kilometrino in izkušnje nabiral na tekaških krosih in nogometnih zelenicah, igral pa je tudi šah. »Pri stvareh, ki sem se jih loteval, sem imel vedno visoke cilje. Tekmovalno kariero sem, predvsem zaradi poškodb in tudi omenjenih pomislekov, končal že pri petindvajsetih. Nov izziv sem našel v trenerski in funkcionarski vlogi. Tudi ko smo ob koncu devetdesetih let v Kamniku ostali brez kegljišča, se skupaj s somišljeniki nisem predal. Kamniško kegljaško zgodbo smo bili nekaj let primorani nadaljevati v dvoranah sosednjih klubov, se nekako, kljub pričakovanemu velikemu osipu v članstvu, le prebili skozi krizo in hkrati zagrizli v projekt novo kegljišče,« o obdobju pred novim kegljaškim razcvetom v Kamniku še pove Spruk.
Novo kegljišče, novi cilji
9.9.2005. Datum, ki je za kamniško kegljanje zelo pomemben. Takrat je bilo v Mekinjah odprto novo moderno šeststezno kegljišče. Projekt je bil realiziran v javno-zasebnem partnerstvu domače občine in kluba, ki sta tudi solastnika objekta, v katerem je še klubski fitnes, pa sejna dvorana in lokal, tako da imajo tekmovalci, rekreativci in gledalci na voljo vse potrebno za treninge, tekme oziroma za uživanje ob ogledu zanimivih bojev na stezi. »Ob selitvi v nove prostore sem kot trener prve moške ekipe pripravil desetletni načrt s ciljem osvojitve naslova državnih prvakov. Ker smo bili takrat po rangu v četrti kakovostni ligi, se je mnogim zdel ta cilj previsok, nerealen, morda celo smešen. Toda, dosegli smo ga. V sezoni 2009/2010 smo bili že prvoligaši in v sezoni