Kamničan Gregor Šegel je svojo tretjo sezono kontinentalnega pokala v lednem plezanju končal z zmago v Sunderlandu, zadnje leto pa mu bo ostalo v spominu tudi po plezanju v indijski Himalaji, kjer je bil v družbi plezalcev, za katere pravi, da se Slovenci včasih ne zavedamo dovolj, kako vrhunski so.
Sezona kontinentalnega pokala 2023/24 se je začela novembra, končala pa 10. februarja v Sunderlandu v Veliki Britaniji z nepričakovanim slovenskim uspehom, na katerega je bilo treba čakati od leta 2016, ko je Janez Svoljšak dobil tekmo svetovnega pokala. Tudi kontinentalni pokal je zelo močan, najprej se je imenoval evropski pokal, a so ga preimenovali v kontinentalnega, saj zadnja leta na njem nastopajo plezalci z vsega sveta, tudi iz Japonske, Južne Koreje in ZDA, ki so to sezono gostile tudi eno od tekem tega pokala, vendar Slovenci tja niso odpotovali.
V kvalifikacijah padec tik pod vrhom
Brez drame v Sunderlandu ni šlo, 25-letni Šegel je namreč v kvalifikacijah tik pod vrhom druge smeri padel. »Odlično sem se počutil. Daljšo smer sem preplezal do vrha, pri drugi smeri pa naredil manjšo napako, verjetno sem na precej delikatnem oprimku pri podprijemu uporabil premalo tenzije. A večina tekmovalcev – v kvalifikacijah jih je nastopilo 60 – je padla že v spodnjem delu te smeri in tako sem se ravno kot zadnji osmi prebil v finale,« se je iz Norveške, kamor je odpotoval po tekmi v Sunderlandu (o tem več pozneje), za Modre novice javil Kamničan, ki živi z Domžalčanko Rebeko Kamin, ki je lani končala kariero športne plezalke.
Hitro in učinkovito proti vrhu
Prvo dejanje finala je ogled smeri. »Tekmovalci imamo osem minut za ogled, pri čemer lahko tudi komuniciramo s sotekmovalci in si izmenjamo informacije. Potem mora vsak v izolacijsko sobo. Na srečo sem bil v finalu pri moških na vrsti prvi in nisem dolgo čakal. To mi ustreza, saj lahko, potem ko odplezaš svoje, gledaš ostale tekmovalce, sicer pa moraš biti v izolaciji in v negotovosti. Ko sem prišel v steno, sem bil osredotočen le na smer, ničesar drugega nisem imel v glavi. Vedel sem, da ne smem delati neumnih napak. Gibi mi niso delali težav, vse sem naredil hitro, učinkovito.«
37 sekund pred iztekom časa že opravil delo
Prvi del finalne smeri mu ni povzročal težav, nato pa je naletel na oprimke, ki jih še ni poznal. »Drži, v drugem delu so bili novi oprimki, ameriški, ki jih še nikoli nisem videl, držijo pa le pod določenim kotom. A tudi ti oprimki me niso preveč upočasnili. Pokazal sem lepo plezanje brez tehničnih napak, tudi skok na sredini smeri sem izvedel brez pomislekov. Na vrhu stene me je čakal še finalni skok na veliko prosto visečo kroglo. Čutil sem, da imam za ta skok še dovolj energije, le zadeti sem ga moral. Zbral sem se in skok izvedel brez napake, 37 sekund pred iztekom časa pa vpel vrh in vedel, da mi je uspel odličen nastop.«
Občutki ob zmagi izjemni
Vseeno si še zdaleč ni predstavljal, da bo to dovolj za zmago, saj je bilo na vrsti še sedem odličnih tekmovalcev. »Pričakoval sem, da bo še nekdo prišel do vrha. Z napetostjo sem opazoval preostale finaliste in videl, da je nekaterim že spodnji del povzročal veliko preglavic, tisti, ki so prišli do zgornjega dela pa, ali jim zmanjkalo časa ali niso izvedli finalnega skoka. Občutki ob zmagi so bili izjemni, to je res najlepša popotnica za naslednjo sezono.« Do zdaj je bil najboljši Šeglov rezultat v kontinentalnem pokalu 6. mesto (decembra v Utrechtu na Nizozemskem), na tem mestu je končal tudi v skupnem seštevku sezone, za katerega je moral vsak plezalec nastopiti vsaj na petih od skupno sedmih tekem.
Ledno plezanje: predvsem les in ne led
Pravila lednega plezanja mnogim niso znana, zato smo Gregorja Šegla prosili za dodatna pojasnila. Če menite, da mora biti vsa stena obdana z ledom, se motite. »Če bi plezali le po ledu, ne bi bilo za vse tekmovalce enako. Predstavljajte si 60 tekmovalcev v kvalifikacijah, tisti zadnji res ne bi imeli težkega dela, saj bi jim tekmovalci pred njimi naredili dovolj veliko lukenj, da bi zlahka priplezali do vrha. Treba je torej zagotoviti, da ima vsak tekmovalec iste pogoje, zato je plezalna stena oblečena v les. Dereze v resnici zapikamo v les in v led. Cepine se lahko zatika le v oprimke. Tekmovalec jih ne sme zabiti v les. To bi bilo preveč enostavno, zato je treba uporabiti za to namenjene oprimke, ki pa so pogosto delikatni. Morda držijo le v eno smer, morda je smer previsna in te to utrudi.«
Tudi v Kamniku naravna steza za orodno plezanje
Tako kot se športno plezanje, v katerem blesti Janja Garnbret, loči na težavnostno, balvansko in hitrostno plezanje, ima tudi ledno plezanje dve disciplini: hitrostno in težavnostno plezanje. »Slovenci ne tekmujemo v hitrostnem, ampak le v težavnostnem, saj imamo le za to plezanje primerno infrastrukturo. V mislih imam steno v Domžalah, ki edina ponuja razmere za vrhunski trening. Tam bo tudi moja naslednja tekma, 2. marca. Tekma državnega prvenstva, ki pa bo odprtega tipa, tako da podobno kot lani pričakujemo veliko tujih tekmovalcev.« Se pa tudi v domačem Kamniku ponuja lep teren za trening. »Če govoriva o plezalni tehniki “drytooling” ali orodno plezanje, kjer se prav tako uporabljajo le cepini in dereze, je v Kamniku nad lokalom Pod Skalo naravna stena, ki jo imenujemo Lavorček. Navrtal oziroma opremil jo je odlični kamniški alpinist Žiga Oražem.«
Na odpravo v Indijo z legendarnim Markom Prezljem
S še enim izjemnim kamniškim alpinistom ima Šegel nepozabne izkušnje. Lani jeseni je odpotoval v indijsko Himalajo, v odpravi pa so bili tako izjemni alpinisti, kot so Luka Stražar, Nejc Marčič, Martin Žumer in Kamničan Marko Prezelj, ki je bil že večkrat nagrajen z zlatim cepinom. »Res izjemno doživetje. Plezati v družbi tako vrhunskih plezalcev je nekaj enkratnega. Bilo mi je v veliko čast, to so namreč izjemni plezalci. Včasih se Slovenci premalo zavedamo njihove veličine. Glavni cilj je bil sedemtisočak Mukut Parbat (7242 m). Žal smo imeli težke razmere, tam so bila v monsunskem času huda deževja do višine 6500, ki so nižja pobočja orisomašila snega ter ledu in niti pristopi do nekaterih že splezanih smeri niso bili možni. Z Markom sva želela poskusiti še nepreplezano in približno 1400 metrov visoko zahodno steno. Zaradi vremena se ni izšlo, naredila pa sva dva poskusa.«
“Noro slikoviti” slapovi v dolini Rjukan
Če se vrnemo na začetek članka: zakaj je po tekmi v Sunderlandu s soplezalcem odpotoval na Norveško? Turizem ali šport? »Izkoristila sva priložnost, letalske vozovnice so bile poceni. Vso sezono sicer gledaš na denar, potovanja niso poceni. Med sezono imamo bolj malo priložnosti plezanja v naših Alpah, razmere so zadnja leta preveč spremenljive, medtem ko so na Norveškem večinoma stabilne, v teh dneh je tu zapadlo tudi precej snega. Odšla sva torej splezat nekaj slapov v dolini Rjukan v pokrajini Telemark, kjer so številni nori slapovi, ki slovijo po vsem svetu. Voda teče čez granitne stene, naredijo se spektakularne ledene strukture, nekatere manjše, druge gigantske, več stometrske. Najbolj me privlači sam videz strukture, tako da ni tako pomembno, ali je visoka 50 ali 300 metrov.«
Jeseni naredil magisterij iz materialov in metalurgije
In za konec še dve zanimivosti: Gregor Šegel je ultramaratonec (svoj Instagram je leta 2018 odprl z objavo, kako je na teku SLO 100 osvojil zmagovalni oder) in tudi zelo uspešen študent. Pred kratkim, tik pred odhodom v Himalajo, je dokončal magistrski študij na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, in sicer iz materialov in metalurgije. Službeno se veliko ukvarja z reciklažo in predelavo starih akumulatorjev. Ob tem spoznava, kako se človeštvo trudi biti čim bolj okoljevarstveno, a nam to ne uspeva najbolje. »Z novimi tehnologijami je treba biti previden in ne verjeti vsemu. Velike korporacije delujejo predvsem sebi v prid, ne smejo nas zavesti z oglaševanjem. Dajmo razmišljati s svojo glavo, poglejte primer pri reciklaži vetrnic. Teh še vedno ne znamo zares reciklirati. Trdimo, da gre za zeleno energijo, a v resnici imamo velike težave pri reciklaži, ko te odslužene vetrnice odvržemo oziroma zakopljemo. Je to ekološko?«
M. O.
