»Imel sem številne poškodbe, šel skozi težka obdobja, zdaj pa je pravi blagoslov, da lahko s svojim znanjem pomagam drugim,« je službe v Zdravstvenem domu Kamnik vesel Dino Murić, ki se ob košarkarski karieri vse bolj uveljavlja kot uspešen fizioterapevt. Zadnja leta s polovičnim delovnim časom dela v Centru za krepitev zdravja.
Vsak mora najti svoj smisel življenja, je prepričan 34-letni dvometraš, ki mu ni težko, da mora po večernem treningu ali tekmi naslednji dan zgodaj vstati in se iz Zgornjih Jarš, kjer živi s partnerko, odpeljati na delo v Kamnik, kjer v zdravstvenem domu s sodelavci vodi vadbe za regeneracijo mišic, izboljšanje telesne pripravljenosti oziroma za kardiorespiratorno vzdržljivost. Kot pravi Murić, želi vse predvsem naučiti, da bi znali sami poskrbeti za svoje telo. »Telesna higiena je zelo pomembna. Tako kot si dvakrat dnevno umivamo zobe, se je treba po standardih NIJZ-ja dnevno vsaj pol ure zmerno do intenzivno gibati oziroma izvajati določene vaje. Svojega telesa ne smemo zanemarjati, treba je raztezati in krepiti mišice. Boljša, kot je kardiorespiratorna zmogljivost, boljši je tudi imunski sistem.«
Prestal črno obdobje in tolažbo našel v študiju
Ljubitelji košarke se Dina Murića najbolj spomnijo po tem, da je med letoma 2010 in 2015 igral za (Union) Olimpijo, bil je tudi njen kapetan. Toda po hudi poškodbi kolena je izgubil dve sezoni, leta 2017 pa se je vrnil na parket in od takrat igra za Šenčur. Pri 34 letih so igralci lahko že precej iztrošeni, a Murić ima dovolj znanja, da posluša svoje telo in ga ne izpostavlja prevelikim obremenitvam. »Če ne bi imel tega znanja, ne bi več igral. Imel sem kar nekaj operacij kolena. Najhujša je bila poškodba hrustanca, ko so mi morali vsaditi matične celice, počivati sem moral dve sezoni. Nisem vedel, ali bom lahko še igral košarko ali ne. Imel sem takšne bolečine, da mi sploh ni bilo do tega, da bi treniral. Prav lahko bi zapadel tudi v kakšno depresijo, a sem imel na srečo okrog sebe prave ljudi, šel sem tudi študirat fizioterapijo.«
Košarka kot pobeg iz delovnega vsakdana
Takrat se mu je odprl nov svet. »Ko ta pritisk, da moraš za vsako ceno igrati, odvržeš s sebe in ugotoviš, da v življenju ne pomeni vse samo košarka, ampak je še nešteto lepih stvari, se telo sprosti in prilagodi. Bog ima boljše cilje, kot si sam misliš. Sem se pa vrnil h košarki, podpisal za Šenčur. Še vedno uspešno igram v slovenski ligi. Imam tudi določene večje cilje, ki pa jih nočem razkrivati. Trening je zame pobeg od delovnega vsakdana. Takrat se osredotočim le na košarko in pozabim na vse. Ni enostavno usklajevati delovnih obveznosti, košarke in prostega časa. Moraš biti organiziran in najti čas tudi zase in svoje najbližje. Moje dekle mi pogosto reče, da si moram večkrat vzeti čas zase. Ljudje pogosto spregledamo znake utrujenosti, zasičenosti. Moraš se znati ustaviti in najti čas zase.«
Turbulentna sezona za Šenčur
Letošnja sezona je za Šenčur glede na vse težave kar uspešna, pravi kapetan te gorenjske prvoligaške zasedbe. »Gremo suvereno proti četrtfinalu, smo na četrtem mestu po rednem delu, kar je realno. V drugem delu sezone smo bili do tekme v Kranju (prejšnjo sredo; bilo je 64:63) brez poraza. Končno smo vsi zdravi, potem ko je bila sezona precej turbulentna. Tri ali štiri igralce smo zamenjali že na začetku sezone, nekateri so odšli med sezono, vključno z Američanom, pestile so nas tudi poškodbe in bolezni. V končnici bo cilj preboj v polfinale, kar nam je uspelo že lani. Ko tam za nasprotnika dobiš Cedevito Olimpijo, je seveda zgodbe konec. Vseeno smo bili v zadnjih letih uspešni, dvakrat smo bili prvi po rednem delu, uvrstili smo se v drugo ligo regionalnega tekmovanja (Aba 2), pa v finale slovenskega pokala in lani v polfinale državnega prvenstva. Vseeno je še veliko prostora za napredek.«
Pri 20 že igral v Evroligo
Zelo verjetno so Murićeva najboljša košarkarska leta že mimo, spomini pa so lepi predvsem na obdobje pri takratni Union Olimpiji, ko so bile že zgrajene Stožice in je že pri 20 letih okusil tudi slast igranja v elitni Evroligi. »Takrat se mi to ni zdelo nič posebnega. Ko si na parketu z igralci, ki razumejo košarko, ni težko igrati. Narediš blok, pripraviš akcijo za pick’n’roll, vsak točno ve, kaj narediti, kakšni so principi v napadu in obrambi. To je bila vsekakor visoka raven košarke, do katere lahko prideš le z odrekanjem in predanim delom. Če živiš za košarko, boš lahko od nje tudi živel, mi je nekoč rekel trener. Privilegij je, da sem spoznal številne velike trenerje in igralce, s številnimi smo prijatelji, pogosto spijemo kakšno kavo.«
Zdovc, Filipovski, Pipan …
Kateri trener pa se je Muriću najbolj vtisnil v spomin? »Jure Zdovc mi je vcepil miselnost, da je treba garati v obrambi, če hočeš igrati tudi v napadu. Obramba, obramba, skok, je ponavljal. Sašo Filipovski je enciklopedija na dveh nogah. Obvlada košarko, dal mi je vedeti, da je v košarki pomembna vsaka malenkost. Ne samo, da postaviš blok, ampak da ga postaviš pod določenim kotom. Aleš Pipan mi je dal proste roke. Takrat sem spoznal, da je igralec lahko še tako dober, a če nima zaupanja trenerja, bo na parketu najslabši, saj se bo bal vsake napake in bo to vplivalo na njegovo psiho. Zdajšnji trener pri Šenčurju Miljan Pavković odlično razume vsakega igralca. Ko potrebujem počitek, me vzame iz igre, če potrebujem svoj program treninga, mi ga omogoči. Popolnoma si zaupava.«
Za člansko reprezentanco ni zaigral
Vse je drugače, ko je športnik tako izkušen in dobro pozna tudi vse zakonitosti telesne priprave. »Včasih se igralci pogovarjamo, kaj vse bi bilo drugače, če bi imeli na začetku kariere takšno pamet kot zdaj. A to je nesmiselno. Vsak človek dela napake, če bi bili brezhibni, ne bi znali ničesar ceniti. Če nas bog ne bi preizkušal, življenje sploh ne bi imelo smisla,« v nekoliko biblijskem tonu razmišlja Dino Murić, ki v članski reprezentanci nikoli ni dobil priložnosti, čeprav je prepričan, da bi si to zaslužil. »Ko nisem bil vpoklican, se mi je zdelo krivično, ker so nekateri igralci dobili prednosti. Od nekdaj sem bil v mlajših reprezentančnih selekcijah, od kadetov, ko sem bil med letnikom 1989 edini od letnika 1990. Bil sem tudi kapetan. Toda ko zdaj vidim, kakšno je stanje v reprezentanci, mi ni več žal.«
»Bodi tiho, pa boš igral«
Kar težke besede, ki pa jih naš sogovornik zna argumentirati: »Seveda Sloveniji privoščim nove zmage, a vse bolj mi je jasno, da je reprezentanca postala velika kuhinja. Ti meni, jaz tebi. Ni prave iskrenosti. Da bi se pogovorili in si pošteno povedali, kako in kaj. Način komunikacije ni na pravi ravni, kar bi lahko potrdili reprezentanti, če bi si seveda upali. Žal je vse v slogu: bodi raje tiho in lahko boš igral. Kolikokrat so mi to rekli. Lahko bi bil v reprezentanci, a nočem na takšen način. Na začetku mi je bilo še žal, zdaj pa ne, saj raje povem, kar mislim. Vedno pravim: bodi človek, imej hrbtenico. Danes so pa vsi tiho in delajo, kar se jim reče. In samo kimajo. To mi gre na živce.«
Poslanstvo, da pomaga ustvarjati lepši svet
Ob koncu pogovora smo se spet vrnili k lepšim temam in njegovi zgodbi v kamniškem Centru za krepitev zdravja. »Pravi blagoslov je, da lahko s svojim znanjem pomagam drugim. Imel sem številne poškodbe, šel skozi težka obdobja, iz tega sem se veliko naučil. Rad pomagam, pokažem vaje, usmerim ljudi na pravo pot. Moje poslanstvo je, da pomagam ustvarjati lepši svet, je pa seveda največ odvisno od ljudi samih. Če imajo voljo, da nekaj spremenijo na boljše, potem lahko naredijo velik premik. Vsekakor pa ti hvaležnost pacientov da veliko notranje zadovoljstvo. Ob tej priložnosti še pozivam bralce Modrih novic, naj skrbijo za svojo telesno higieno. Največ ljudi se pri nas oglaša zaradi bolečin v hrbtenici. V vratnem ali ledvenem delu, kjer se poznajo napori pri delu ali prisilni položaji pri sedenju. Pomanjkanje telesne higiene povzroči obrabe in kronične bolečine.«
M. O.
