Lokostrelcu Žigu Ravnikarju so se z nastopom na olimpijskih igrah v Tokiu uresničile dolgoletne sanje. Hkrati mu je vrhunska izkušnja sodelovanja na enem izmed največjih in najstarejših športnih dogodkov prinesla tudi nov zagon, ki ga je nujno potreboval, kajti v začetku letošnjega leta je že razmišljal o koncu lokostrelske kariere. Z novo energijo tako za naslednjo olimpijado napoveduje ekipni boj za najvišja mesta. Še pred tem 21-letnega Robina Hooda iz Nožic, tak vzdevek se ga je prijel med prijatelji in znanci pa tudi v športni javnosti, konec septembra čaka svetovno prvenstvo v Ameriki. O olimpijadi, prehojeni športni poti in načrtih smo se z Žigo pogovarjali le dan po sprejemu slovenskih olimpijcev v Ljubljani, ki ga je pospremil z besedami: »To je bila ena od najboljših noči v mojem življenju.«
Pred dobrim tednom (pogovor je potekal 12.8., op.p.) ste se vrnili z olimpijskih iger v Tokiu. Kakšni so prvi vtisi?
Vse skupaj še vedno prihaja za mano. Kje sem bil, kaj se je dogajalo, vtisi so neverjetni. Udeležiti se olimpijskih iger so bile moje sanje že zadnjih šest let. V začetku leta 2015 me je trener Matej Zupanc vprašal, za kaj treniram. Odvrnil sem, da za evropsko prvenstvo, ki bo čez en mesec. Dejal je, da ne. Mogoče za svetovno prvenstvo, ki bo poleti, sem nadaljeval. Odvrnil je, da ne. Zakaj pa potem, sem ga vprašal. Za olimpijske igre 2020 v Tokiu, je bil njegov odgovor.
Olimpijskih iger ste se udeležili prvič. Kako se je sprehoditi po stadionu ob otvoritveni slovesnosti, čeprav letos pred praznimi tribunami brez gledalcev?
Že ko sem bil mlajši, sem vedno spremljal olimpijske igre in gledal otvoritveno slovesnost. Letošnjo je spremljal grenak priokus, ker so bile tribune prazne. Sicer pa se sprehodiš po stadionu, spredaj vihra slovenska zastava, po zvočniku napovejo Slovenijo, uživaš, poseben občutek je.
Ste gledalce, navijače pogrešali tudi med tekmovanjem?
Ne glede na to, kako poteka tekma, se sam vedno prilagodim. Ko streljam, sem popolnoma skoncentriran in v svojem mehurčku. Če so prisotni gledalci, jih izkoristim, da me še bolj podžgejo. Ja, mogoče sem jih res malce pogrešal. Z navijači je vzdušje drugačno, ni tišine. Tako smo tudi navajeni, na evropskih mladinskih tekmah se je vedno navijalo. Ko je sotekmovalec streljal, sem bil vselej brez glasu. In obratno.
Športniki ste vajeni velikih tekmovanj, od svetovnih do evropskih prvenstev (osvojili ste že 1. mesto na mladinskem EP-ju v poljskem lokostrelstvu v posamični in ekipni konkurenci, Mokrice 2019), ampak kako je biti na olimpijskih igrah, kjer se zberejo najboljši z vseh celin in iz vseh športnih panog? Ste si v Tokiu koga od znanih športnikov želeli spoznati, videti, se mogoče fotografirati z njim?
Kar se tiče same tekme, je nisem dojemal drugače kot ostalih. V kvalifikacijah še vedno streljamo 72 puščic, razdalja do tarče je 70 metrov, center tarče je enako velik. Olimpijsko tekmo sem sprejel enako kot vsako drugo, tako da nisem čutil večjega pritiska.
Na splošno pa je bilo vzdušje tako v olimpijski vasi kot na tekmovališču neverjetno. Ko hodiš po vasi, je kot v sanjah, prepoznavaš znane osebe in vrhunske športnike. Fotografiral sem se z Luko Dončićem. Slovenski športniki smo si delili dve nadstropji v hotelu, tako da smo se srečevali tudi s košarkarji, čeprav so se držali bolj zase.
Kako je bilo vse skupaj organizirano? Ste se lahko družili? Kakšne omejitve ste imeli?
Celotna olimpijska vas je bila v velikemu mehurčku, znotraj vasi pa ni bilo omejitev. Vsak dan smo se testirali, nošnja mask je bila obvezna, sicer pa nič posebnega. Nekajkrat so me opomnili na razkuževanje rok, to je bilo vse.
Lahko smo se tudi družili, vendar je bilo stikov v primerjavi s preteklimi olimpijskimi igrami precej manj. Na sprejemu olimpijcev v Ljubljani so mi športniki, ki so se že udeležili preteklih olimpijskih iger, povedali, da so bili po koncu tekmovanj še en teden v mestu, tako da so se spoznali, navezali stike. Tega letos ni bilo. Po koncu tekmovanja smo šli takoj domov, tako da veliko naših olimpijcev niti nisem videl, saj so prišli nekoliko kasneje, medtem ko sem imel jaz tekmo že takoj na začetku iger.
Vam je hudo, da niste bili na olimpijskih igrah v drugačnih oz. bolj normalnih in svobodnih razmerah, da bi si lahko še kaj pogledali?
Po eni strani mi je žal, seveda, pa vendar je tako, da če bi bile olimpijske igre lani, kot bi pravzaprav morale biti, se jih najbrž sploh ne bi mogel udeležiti. Če ne bi bilo koronavirusa, ne bi šel, ker še nisem bil zadosti pripravljen. V tem enem letu se je veliko spremenilo, predvsem na psihični ravni sem se spremenil tudi sam.
Kvoto za uvrstitev na olimpijske igre ste dosegli šele letos junija. Kvalifikacije v lokostrelstvu so izredno težke. Nam poveste več?
V lokostrelstvu je na olimpijskih igrah na voljo 64 mest. Polovica se jih podeli na svetovnem prvenstvu eno leto pred olimpijskimi igrami, potem je možnost za dosego kvote še na kontinentalnih tekmovanjih (evropsko, afriško … prvenstvo) in v svetovnem pokalu. Sam sem posamezno kvoto dosegel na evropskem prvenstvu, ki je bilo v začetku junija v Turčiji. Tekmovalo je 86 tekmovalcev, uvrstil sem se na peto mesto. Posamezno kvoto sicer dobijo le prve štiri države, a ker sta se med prve štiri uvrstila dva Francoza, kvota za državo pa je le ena, sem napredoval, čeprav sem bil peti.
Kvalifikacije v lokostrelstvu so težke, ker je veliko držav, ki so postale velesile v tem športu. Ogromno je dobrih tekmovalcev.
Katere države so med lokostrelskimi velesilami?
Koreja je številka ena. Korejska reprezentanca je v Tokiu ciljala na sedem zlatih medalj, od tega pet v lokostrelstvu – toliko jih je pravzaprav tudi možnih – dobili so štiri. Koreja je prva, sledijo vse azijske države, od Kitajske do Japonske, tudi Amerika je zelo močna. Pravzaprav je toliko vrhunskih reprezentanc, da jih je nemogoče izpostaviti le nekaj.
Kam se uvrščamo Slovenci?
Proti vrhu. Veliko tujih trenerjev in reprezentanc je pričakovalo, da bomo kot ekipa nastopili že letos v Tokiu.
Se je vaša pozna uvrstitev na olimpijske igre poznala pri nastopu? Bi trenirali drugače, če bi že prej vedeli, da greste v Tokio?
Ne, rutina je vedno ista. Na vsaki tekmi grem do konca in na zmago.
Kaj ste se naučili na olimpijskih igrah, s katerimi izkušnjami nadaljujete svojo športno pot?
Najbolj pomembno je, da sem dobil ogromen zagon. Na naslednje olimpijske igre, ki bodo čez tri leta v Parizu, ne bom šel sam, ampak z ekipo. Posegali bomo tudi po višjih mestih.
Na olimpijskih igrah je bil z vami tudi selektor članske reprezentance, Mengšan Gregor Končan, tudi predsednik Lokostrelskega kluba Kamnik, kjer trenirate? Je fino ob sebi imeti “domačega” trenerja?
Moj osebni trener je sicer Matej Zupanc, ki je poleg tega še selektor mladinske reprezentance, ampak tudi z Gregorjem se odlično razumeva. Poznam vse slovenske trenerje, tako da menim, da bi deloval odlično s katerimkoli, kajti na tem nivoju tekmovanj, kot so olimpijske igre, trener ni več učitelj, temveč je ob tekmovalcu za spodbudo in svetovanje.
V kvalifikacijah ste dosegli 41. mesto med 64 tekmovalci, potem pa v prvem krogu na izločanje izgubili (tudi z malce športne nesreče) proti izkušenemu Italijanu Mauru Nespoliju. Ste zadovoljni?
Lokostrelstvo je zanimiv šport. Že pred odhodom v Tokio sem vedel, da nas je od 64 tekmovalcev 55 sposobnih zmagati. To je izenačen šport. Odloča, kdo bo imel v tistem trenutku na tekmi malce več športne sreče. S kvalifikacijami sem zadovoljen. Kljub težkim pogojem, pihal je spremenljiv, vrtinčast veter, sem dobro streljal. Tudi lokostrelcem, ki so v svetovnem vrhu, med njimi na primer olimpijski prvak iz Londona, ni bilo nič jasno, kaj se dogaja zaradi vetra. Moj primarni cilj je bil, da pridem na tekmovanje in se ne ustrašim ter zaradi tega popustim. Tudi v dvoboju sem streljal zelo dobro. Psihično gledano sem bil boljši od Italijana, bolj sem bil sproščen, njemu se je poznala nervoza. Le moje puščice niso hotele zadeti desetke, streljal sem devetke na črto. Na koncu dvoboja sem bil kar malce jezen, ker vem, da bi lahko z nekaj športne sreče prišel zelo daleč. Po drugi strani pa sem bil vesel, ker sem nastopil, tako kot sem si želel.
Potem so o nadaljnji uvrstitvi odločali milimetri?
Ja, res je.
Dejali ste, da ste v kvalifikacijah tudi nekoliko preračunavali, katero mesto vam bo prineslo lažjega nasprotnika. Vam je bilo potem kaj žal?
Na splošno je sicer težko preračunavati, pa vendar sem bil dve seriji pred koncem kvalifikacij uvrščen okoli 32. mesta – to mesto pomeni, da v dvoboju dobiš prvo uvrščenega v kvalifikacijah. To je najbrž najslabša možna pozicija, zato sem se odločil za dva scenarija: ali izboljšam svoj rezultat in skočim na mesta, višja od dvajsetega, ali pa nekoliko popustim in padem na mesta okoli štiridesetega. Predzadnja serija se mi je nekoliko ponesrečila, zato sem se odločil za drugo opcijo. Kvalifikacije sem končal na 41. mestu, s čimer sem bil zelo zadovoljen. Potem pa sem videl, kdo je moj nasprotnik v naslednjem krogu … Tudi njemu je veter v kvalifikacijah poslabšal streljanje, kajti gre za lokostrelca, ki se v kvalifikacijah svetovnih pokalov vedno uvršča med najboljše tri.
Ste še zelo mladi, imate 21 let, kaj napovedujete za naprej?
Vem, da sem veliko sposoben. Znam zelo dobro streljati. Na vsaki tekmi bom napadel medaljo.
Z lokostrelstvom se sicer ukvarjate že od rosnega sedmega leta. Kdo vas je navdušil?
V šoli sem videl plakat in šel poskusit. Zanimivo, da je imel takrat predstavitev lokostrelstva v klubu moj zdajšnji trener Matej Zupanc.
Se je v teh štirinajstih letih, odkar trenirate lokostrelstvo, kdaj pojavila kriza, ste kdaj razmišljali o spremembi?
Zanimiva zgodba. Letos pozimi sem že skoraj zaključil z lokostrelstvom. Imel sem veliko krizo, dovolj sem imel vsega. Treningi so bili muka. Lokostrelstvo se mi je zagnusilo, postalo je obveznost, služba, ni bilo več užitka kot včasih. Začel sem manj trenirati in hkrati ves čas pazil, da na treningu uživam. Spomladi, ko so se začele zunanje tekme, sem počasi zopet dobil zagon. Vedno več sem razmišljal o olimpijskih igrah. Nastop v Tokiu pa me je tako podžgal, da imam sedaj svežo energijo ter zagon … z ekipo gremo osvajat Pariz!
Torej ste zopet našli užitek in zaradi tega tudi ostali?
Ja, čeprav je bilo res na meji. Vse se je vrtelo okoli lokostrelstva. Dovolj sem imel vsega, presedalo mi je. Mogoče tudi zaradi koronavirusa, saj je bilo manj tekem, samo treningi. Epidemija je tako ali tako pri vsakomer pustila vtis, pa če prizna ali ne. Pozimi sem se odločil, da počakam do Tokia. Vedel sem, da sem pomemben člen v ekipi, ki se bo borila za kvoto, in ostalih nisem hotel pustiti na cedilu. Zdaj sem si začrtal pot do Pariza, po tem bomo spet videli, kako bo. Dolgoročnih načrtov ta trenutek ne delam.
Zakaj imate radi lokostrelstvo?
Zanimiva zgodba se je zgodila po svetovnem pokalu leta 2019 v Rimu. Odprla nam je oči, koliko nam pravzaprav pomeni lok in lokostrelska oprema. Ker sem se uvrstil na tretje mesto med mladinci, se nam je mudilo na podelitev. Pred tem smo želeli še nekaj na hitro pojesti, zato smo kombi pustili na parkirišču pred nakupovalnim centrom. Ob vrnitvi smo opazili razbito steklo in prazen kombi. Nekdo nam je ukradel oprem, vredno od 30 do 40 tisoč evrov. Podrl se nam je svet. Kot bi nam odrezali roke. Potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Še isti večer smo se odpravili proti Sloveniji in že med potjo smo začeli dobivati razna sporočila od podjetij in organizacij, naj sporočimo, kako lahko pomagajo. Vsi, od podjetij, zveze do klubov, so nam pomagali, da smo se lahko vrnili na tekmovanja.
Za lokostrelstvo je pomembna natančnost in – podobno kot pri ostalih športih – fizična moč in psihična stabilnost. Bi vi dodali še katero prvino, ki je pomembna? Kako vzdržujete vse tri prvine?
Kar se tiče fizične pripravljenosti, imamo dve obdobji. Čez zimo je pripravljalno obdobje, to so priprave, ko se čim več strelja, izpopolnjuje tehniko držanja, dela razne vaje za moč, tako da pridemo s priprav utrujeni do konca. Poleti je tekmovalno obdobje, tudi na treningih imamo kvalifikacije, streljamo v dvobojih itd., da pridemo v tekmovalni ritem.
Po mojem mnenju je najbolj pomembna psihična stabilnost, sploh pri lokostrelstvu, kjer odločajo malenkosti. Pri psihični pripravljenosti bom izpostavil odločnost. Tudi naša ekipa se je v zadnjem času soočala s pomanjkanjem odločnosti. Na treningu smo streljali zelo dobro, potem pa prišli na tekmo in bili neodločni. Moraš priti na strelišče in si vzeti svoje. Treba se je “napumpati”. Ko sem streljal za kvoto, sem na strelišče prišel jezen, odločil sem se, da bo šla puščica v deset in pika. To je po mojem mnenju najbolj pomembna stvar, ker konec koncev nas ogromno zna streljati, zato je odločilno samo, kdo si upa ustreliti.
Za psihično pripravo ima veliko tekmovalcev psihologe. Jaz ga nimam, kajti menim, da moram stvari urediti sam pri sebi. Zdi se mi, da so tudi letošnji uspehi posledica dejstva, da sem sam pri sebi uredil zadeve … Odločil sem se, da si bom upal ustreliti.
Kako umirite glavo tisti trenutek, ko streljate?
Po navadi ima vsak svojo rutino. Jaz pridem na strelišče, zasidram lok, telo je že vajeno teh gibov, ima mišični spomin, to je čisti avtomatizem. Ko pride do “holdinga”, tj. tam, kjer meriš, raztezam še zadnjih par milimetrov do “klikerja”, ko ustrelim. Vmes si ves čas govorim: »Tank si, tank si …« Po strelu sledi analiza. Ko spustim puščico, točno vem, kaj je bilo v redu in kaj narobe. Premislim, na kaj je treba biti pozoren. Vzamem naslednjo puščico in ponovim. Sem v svojem svetu, v katerem obstajata le lok in tarča.
Ste levičar. Ali je to v lokostrelstvu prednost ali slabost?
Niti eno niti drugo. Mogoče je slabost, ker ne morem prodati oz., ko sem bil mlajši, kupiti rabljene opreme, saj v lokostrelstvu ni veliko levičarjev.
Je oprema draga?
Za otroke, stare deset, enajst let, ki začenjajo z lokostrelstvom, prvi komplet opreme, ki vključuje od loka do toka in puščica, stane od 400 do 500 evrov. Jaz imam sedaj najboljšo možno opremo, dva loka s puščicami, ki je vredna od osem do deset tisoč evrov.
Trenutno tudi študirate. Kako usklajujete športno pot s študijem?
Sem na prelomni točki. Vsega je preveč, tako da bom moral nekaj narediti. Poleg študija fizioterapije, kjer zaključujem prvi letnik, in pogostih treningov ter tekem sem namreč tudi redno zaposlen v Leku. Sicer me delodajalec zelo podpira na moji športni poti, pa vendar je težko. Mogoče se bo tudi zame našla zaposlitev v športni enoti Slovenske vojske, trener se zelo trudi na tem področju. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Kaj pa sicer radi počnete v prostem času?
Težko najdem prosti čas, ampak ko ga imam, predvsem uživam. Pred kratkim sem se začel ukvarjati s spusti z gorskim kolesom, od malega rad lovim ribe. Ko sem bil majhen, je babi vse dni sedela z mano na pomolu, kjer sem lovil ribe.
Mateja Štrajhar // Foto: osebni arhiv Žige Ravnikarja