ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
DomovPogovoriZdravljenje odvisnosti je lahko priložnost

Zdravljenje odvisnosti je lahko priložnost

Andrej Kastelic že več desetletij velja za izjemno avtoriteto na področju zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pri nas. Vse od ustanovitve je predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana na Grablovičevi ulici 48. Med drugim je tudi avtor metode zdravljenja zaprtih odvisnih oseb, po slovenskem vzoru je centre za zdravljenje odvisnosti pomagal vzpostaviti v številnih državah sveta, za svoje delo je prejel več nagrad. Zadnjih nekaj let z družino živi na Homcu. Na substitucijsko terapijo v ljubljanski Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog v ZD Ljubljana na Metelkovi ulici hodi tudi okoli 100 oseb iz Domžal in Kamnika, zato se zavzema, da bi po vzoru ostalih 21 slovenskih občin tudi v naši regiji ustanovili center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih.


Ste predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Kako se je začelo delovanje centra?

Začelo se je leta 1995, ko smo sprva vzpostavili centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v devetih slovenskih mestih. Center za zdravljenje odvisnih od drog pri Psihiatrični kliniki Ljubljana kot edini bolnišnični oddelek v Sloveniji  je bil ustanovljen leta 2003.

Sicer sem otroški psihiater, sprva sem vodil oddelek za mladostnike. Uradno je bilo pred osamosvojitvijo v Sloveniji registriranih osem uživalcev prepovedanih drog. Tisti, ki so potrebovali zdravljenje, so se odpravili v Zagreb ali Beograd. Potem je prišla osamosvojitev. Ker nismo imeli programov za obravnavo oseb, ki jemljejo droge, so predvsem mladi in šole pritiskali na oddelek za mladostnike, tako da smo se potem začeli ukvarjati tudi z osebami, ki jemljejo droge. Sprva smo ustanovili Oddelek za detoksikacijo z devetimi posteljami v okviru Centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki, potem pa je oddelek leta 2003 postal samostojni center.

Kaj vas je pritegnilo na tem področju, da ste spremenili svojo poklicno pot?

Pritisk, kaj početi z odvisnimi mladostniki, je bil velik. Poleg tega pa mi je področje predstavljalo dovolj velik izziv.  Videl sem, da bi lahko kaj naredili.

Danes se center lahko pohvali z uspešnimi rezultati, a na poti od ustanovitve je bilo najbrž veliko izzivov, saj ste vse postavljali na novo.

Ves čas je bilo zelo zanimivo. Malo smo gledali naokrog, ampak takega modela v javnem zdravstvu praktično ni nikjer drugje po svetu. Pojavlja se v zasebni sferi, kjer je zdravljenje samoplačniško, sicer pa ne. Vse smo postavili sami in od začetka, tako da smo pravzaprav mi sčasoma postali zgled za ostale države. K nam še danes prihajajo iz različnih delov sveta, nekateri povzamejo samo določene elemente, nekje pa naše delo skoraj v celoti povzamejo.

Programe za zdravljenje odvisnosti ste vzpostavili še v 30 državah sveta. So kakšne razlike med Slovenijo in svetom? Smo Slovenci v čem posebni?

Vsaka oseba je po svoje posebna. Nikoli nismo pričakovali, da se v vseh programih in centrih, tako v svetu kot pri nas, dela enako. Prilagodimo se vsakemu individualnemu pacientu. Ob tem je večen strah, da če bomo nekomu nekaj dovolili, bodo vsi hoteli isto. Na to jaz nič ne dam. Torej, treba se je prilagajati potrebam posameznika in skupnosti. Zato terapevti v naših centrih ne delajo vsi enako. Individualne razlike naj obstajajo, dokler niso prevelike. Enako je v svetu. Kjerkoli smo vzpostavljali centre, je bilo drugače; v nekaterih državah smo se hitro zmenili, drugod se ni dalo skoraj nič premakniti.

Veliko ste delali tudi po zaporih; ste avtor metod zdravljenja odvisnosti v zaporih, ki so bile tudi prenesene v številne države sveta.

V zaporih so bili od začetka delovanja leta 1995, in tako je še danes, zelo odprti za reševanje problematike drog, hkrati so bili tudi med glavnimi pobudniki, saj je veliko zaprtih oseb imelo težave z odvisnostmi. Ta velika pripravljenost za sodelovanje se je pokazala kot model, ki je bil prenesen po vsem svetu. Vedno sicer povem, da zapori niso primerno mesto za zdravljenje odvisnosti, ampak če je človek že tam, je pa to dobro mesto, saj je tam in nikamor ne gre. A garancije, da bo nekdo, ki v zaporu neha jemati droge, tako nadaljeval tudi na prostosti, ni. Nekaterim uspe, drugim ne.

Kakšne so danes kapacitete slovenskega Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog?

Imamo dve bolnišnični enoti, v katerih imamo tudi veliko ambulantnega programa. Letno pregledamo okoli 1000 ljudi. Bolnišnično zdravimo okoli 200 ljudi letno, program traja skupaj 14 tednov. Tik pred epidemijo covida-19 smo vzpostavili enoto za rehabilitacijo na dodatni lokaciji , ki je namenjena predvsem osebam z odvisnostjo in soobstoječimi duševnimi motnjami, ki jih je ogromno. Skoraj vsaka oseba, odvisna od drog, ima še neke druge dodatne težave. Ta enota je dislocirana, nahaja se približno 10 kilometrov iz Ljubljane na čudovitem posestvu na vrhu hriba, ki je bilo Psihiatrični kliniki podarjeno že pred drugo svetovno vojno. Že takrat je bil na tem mestu napreden rehabilitacijski center, kasneje pa se posestvo ni več uporabljalo, tako da smo mi pred tremi leti tu odprli nov oddelek.

Naš program rehabilitacije je res dober, takšnih v svetu vsaj v javnem zdravstvu, skoraj ni. Torej vstop je na oddelek, kjer se tisti ljudje, pri katerih je smiselno bolnišnično zdravljenje, najprej stabilizirajo. To traja od tri do šest tednov. Nekateri nadaljujejo na oddelku za detoksikacijo, kar pomeni dodatnih šest do osem tednov, nato lahko še tudi v enoti za rehabilitacijo, skupaj torej dobre štiri mesece, lahko tudi dlje. Smo zelo prilagodljivi … če nekdo hodi v službo, ima otroke, se ta doba lahko skrajša, lahko pa se po želji tudi podaljša. Za tiste s soobstoječimi motnjami imamo še možnost dolgotrajne rehabilitacije, ki lahko traja več mesecev. Zaradi epidemije covida-19 še niti nismo naredili uradnega odprtja centra, upamo na to jesen.

Kakšna je čakalna doba?

Delamo brez čakalne dobe. V mislih imam čakalno dobo za sprejem na ambulantno obravnavo. Mislim, da je nujno, da smo brez čakalne dobe in na voljo, ko se človek odloči, da bo nekaj naredil. Takrat ga je treba zagrabiti. Trudimo se, da vsakogar, ki pride do nas, pogledamo v 14 dneh. Če je nujno, pa tudi naslednji dan. Isti dan rajši ne, ker se nam popolnoma podre urnik. Nekateri so kar presenečeni, ker so lahko tako hitro obravnavani. Ob tem je treba dodati, da dobrih 40 % ljudi, ki se naroči, ne pride na prvi pregled. Morda še niso pripravljeni, mislijo, da imajo še nekaj mesecev časa … a po drugi strani jih veliko pride, ki niso naročeni. Lahko jih naročimo in pregledamo v nekaj dneh, če je res ”življenjsko” nujno, takoj.

Ko se odločimo za bolnišnično zdravljenje, mora biti človek pripravljen, seznanimo ga, kako bo zdravljenje videti, ga ambulantno pripraviti, tako da tukaj pa ne sprejemamo ljudi kar čez noč.

Ali ljudje, ki želijo zdravljenje, potrebujejo napotnico oz. kako pridejo do vas?

Napotnice ne potrebujejo, morajo pa imeti osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ampak slednjega v Sloveniji dobiš, tudi če si brezposeln, uredijo ga na centrih za socialno delo v nekaj dneh. Oseba lahko pride do nas, še najboljše pa je, da pokliče. Na voljo smo vsak delovnik med 9. in 15. uro, telefonska številka za naročanje je 01 58 74 970. Vedno je prvi pregled pri zdravniku, potem se zmenimo, kako naprej. Če gre za mladostnika, lahko pokličejo svojci. Če je človek odrasel, želimo, da pokliče sam, ne da za 50 let starega človeka kliče mama, kar se je tudi že zgodilo.

Kaj pa, če oseba sama še ne prepozna problema, bližnji pa ga?

Potem pa lahko ta bližnji pride sam in mu svetujemo, kaj narediti.

Katere ostale programe imate še v centru?

Imamo tudi tri programe dnevne bolnišnice. Prvi poteka dvakrat tedensko, do osem tednov in je za nekatere, ki ne zmorejo zgolj ambulantne priprave, prehodna faza pred bolnišničnim zdravljenjem. Potem imamo dnevno bolnišnico po zaključenem bolnišničnem zdravljenju, ki načeloma traja pol leta, in še tretji program, za ljudi, ki imajo izrazite, prave duševne motnje, shizofrenijo, depresijo. Prihajajo lahko zelo dolgo, leta, če želijo, in sicer enkrat tedensko.

Imamo pa tudi izvenbolnišnično skupino, za tiste, ki so zaključili program in abstinirajo, kjer tudi ni časovne omejitve.

Novost je, da imamo zadnji dve leti pedopsihiatra za otroke in mladostnike oz. od nedavno pravzaprav dva, tako da bomo letošnjo jesen odprli poseben oddelek za mladostnike, stare od 13 do 18 let. Res ni primerno, da mladostnike, veliko je tudi deklet, zdravimo skupaj z nekom, ki je star 50 let ali pa še več.

Potem je starostna struktura odvisnih oseb na zdravljenju zelo pestra?

Res je. Pa ne samo starostna struktura. Na oddelku imamo tako ljudi, ki so bili žrtve, kot storilce kaznivih dejanj oz. raznih zlorab. Zaradi tega moramo zagotoviti varno okolje, da se pri nas ne dogaja enako kot zunaj. Imamo zelo strog red, ki pa, moram se pohvaliti, funkcionira. Ljudje vedo, kako je pri nas. Netolerantni smo do kakršnegakoli nasilja, tudi verbalnega. Ne toleriramo nobenih seksizmov, nacionalizmov, homofobije … ta populacija je že sama po sebi pogosto stigmatizirana, a hitro začnejo stigmatizirati tudi eden drugega. Tega ne toleriramo, to vedo. Trudimo se z njimi ravnati zelo spoštljivo in enako pričakujemo od njih. To je odnos, ki ga vzdržujemo. Marsikdo je presenečen, ko povem, da v vseh 28 letih, odkar delam na tem področju, nismo imeli resnega nasilnega incidenta. Seveda to ne pomeni, da ga ne bomo imeli danes ali jutri, a naš sistem pomaga, da do nasilja ne prihaja.

Andrej Kastelic

Je zdaj med mladostniki več odvisnih, da vzpostavljate poseben oddelek za njih?

Mladostnike seveda obravnavamo že ves čas. Potreb po bolnišnični obravnavi ni bilo tako veliko, če pa so bile, smo že do zdaj poskušali koga, enega, dva, tri, ko res ni šlo drugače, tudi sprejeti. Vendar smo se zavedali, da mladostniki res ne gredo skupaj z ostalimi, starejšimi osebami, tako da je bila tako naša pobuda kot pobuda varuha človekovih pravic, da vzpostavimo poseben oddelek. Vzpostavitev so takoj podprli na ministrstvu za zdravje, tako da zdaj začenjamo s tem delom.

Mladostnikov je sicer veliko in bojimo se dveh stvari. No, ne bojimo, bodo pa izziv. Po eni strani je mladostnika zelo težko zadržati v bolnici, še posebej, če ima še vrsto drugih problemov, od čustvenih, duševnih motenj do vedenjske problematike, ki je pogosto prisotna. Po drugi strani pa je ogromno vzgojnih zavodov, kjer je v ospredju predvsem ta, vedenjska problematika, ki pa imajo tudi težave, saj veliko njihovih stanovalcev jemlje droge, in pričakujejo da bomo zdaj mi zdravili vse te mladostnike. To seveda ne bo šlo. To zahteva multidisciplinarno obravnavo, saj se ne ukvarjaš zgolj z jemanjem drog, s samo odvisnostjo, ampak je poleg tega še vrsta drugih problemov. Naš oddelek bo namenjen intenzivni bolnišnični obravnavi. Vse to bo velik izziv … ali bo mladostnikov ogromno in bo strašen naval ali pa jih po premalo. Za začetek imamo na voljo šest postelj. To je kratek, a intenziven program, s tem, da so mladostniki lahko vključeni tudi v vse ostale obravnave, ki sem jih naštel. Imamo ambulantno obravnavo, skupino in, če bo potrebno, bomo imeli tudi dnevno bolnišnico.

Razmišljamo tudi o vikend programu za cele družine, ampak to je v tem trenutku še nekoliko administrativno zapleteno. Zato najprej poleg ambulantne obravnave, ki jo že imamo, začenjamo z oddelkom za mladostnike, potem bomo pa videli.

Pri kateri starostni skupini, mladih ali starejših, pa opažate boljše rezultate zdravljenja?

Rezultati po vsem svetu kažejo, da eno zdravljenje pomaga od 10 do 15 % ljudem, a ob tem je treba sešteti vrsto intervencij, ki so se dogajale morda že od vrtca dalje in seveda vzgoje v družini. Sicer pa je seveda prognoza pri mladem človeku, ki ima kratko kariero jemanja, dobro socialno mrežo in urejeno domačo oz. družinsko situacijo, boljša kot pri osebi, ki ima vrsto travm in še doma ogromno težav. To delo opravljam že skoraj 40 let in lahko povem, da oseb, pri katerih bi bilo prisotno zgolj jemanje drog, skorajda nimamo več. Vsaj do nas ne pridejo. Naši pacienti drog ne jemljejo le za zabavo, ampak imajo skoraj vsi še druge težave, s tem torej tudi vzrok za jemanje drog. In celostna obravnava vsega tega prinese rezultat.

Sicer pa je dolgoročna prognoza enaka kot pri vseh kroničnih motnjah, od visokega krvnega pritiska do depresije. Okoli 30 % oz. ena tretjina ljudi vzpostavi dolgotrajno abstinenco in se uredi. Druga tretjina je tistih, ki so nekaj časa v redu, to lahko traja mesece ali celo leta in desetletja, potem zopet začnejo z jemanjem droge. Zgodilo se je že, da sem ponovno obravnaval človeka po 12 letih abstinence. Četudi nekdo zopet poseže po drogi, upamo, da je imel pri nas dobro izkušnjo in se bo vrnil … ni treba zopet doseči dna, ampak ravno na podlagi prejšnjih izkušenj se lahko kaj ukrene. Potem imamo pa 30 % oseb, ki ne morejo vzpostaviti abstinence. Tudi njim ni treba umirati, se okužiti, živeti v kriminalu, za njih imamo programe zmanjševanja škode, kjer se da tudi še kaj narediti.

Smrtnost populacije, ki jemlje droge, je 40-krat višja kot pri običajni populaciji. Zdravljenje zmanjša smrtnost za 4-krat, ampak to pomeni, da je še vedno 10-krat višja kot običajno. V razvitem svetu so glavni vzrok smrtnosti med jemalci droge nasilne smrti, umori, samomori, prometne nesreče, poškodbe pri delu itn., v manj razvitem svetu pa še vedno nalezljive bolezni, hepatitis, tuberkuloza, ki je zelo razširjena v tej populaciji, pa HIV oz. AIDS, ki ga imamo pri nas zelo malo, tudi hepatitis se v sodelovanju z infektologi zelo uspešno zdravi.

Gre za celostno obravnavo pacienta, kot omenjate …

Imamo zelo kombinirane time, psihologe, socialne delavce, likovne terapevte, gibalne terapevte, seveda osebje zdravstvene nege in psihiatra …

Če prav razumem, vsak pacient potrebuje svojo terapijo … kako je vse skupaj organizirano?

Res je. In vsak pacient dobi svojega ključnega terapevta, ki koordinira delo z njim. V širšem smislu pa smo od leta 1995 dalje ustanovili 21 centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih, ki so v zdravstvenih domovih, eden je tudi koncesionar in, moram reči, zelo dobro dela. Nekateri od teh centrov so, žal, postali zelo specializirani za opiatno odvisnost in bi morali vključevati tudi tiste, ki jemljejo druge droge in mladostnike, čeprav nekateri zelo veliko delajo tudi preventivno.

V nekaterih centrih imamo tudi težave. Denimo v ljubljanskem, ker je preveč ljudi, od 700 do 800 jih imajo v programu. Pri taki količini je vedno nekaj težavnih ljudi. Ti se zbirajo okoli centra, kar seveda povzroča nezadovoljstvo pri lokalni skupnosti.

In nekaj, kar bo zanimivo za bralce Modrih novic. Približno 100 ljudi iz Domžal in Kamnika tudi hodi v ljubljanski center.

Zakaj v našem lokalnem okolju oz. v naši regiji ni tovrstnega centra?

Tik pred epidemijo koronavirusa smo se o vzpostavitvi centra pogovarjali z direktorjem kamniškega in direktorico domžalskega zdravstvenega doma. Potem je prišel covid-19 in so pogovori zastali. Mislim, da jih bo zdaj treba obnoviti. Možna bi bila tudi rešitev z mobilno enoto za podeljevanje terapije oz. testiranje. Pred leti smo dobili 10 mobilnih enot oz. kombijev, projekt je bil sofinanciran s strani Evropske unije.

Veste, substitucijska terapija z metadonom in drugimi zdravili je naporna. To je edino zdravljenje. Če človek ni stabilen, mora praktično petkrat na teden, torej vsak delovni dan, hoditi v program. S tem bi razbremenili ljubljanski center. Način, kako vzpostaviti regijske centre in jih voditi, imamo, finance ne bi bile problem, podpora ministrstva, menim, bi bila, težava so lahko le kadri in prostor.

Po mojem mnenju bo treba torej vzpostaviti tudi center za modronovično regijo. Pa ne samo zaradi razbremenitve ljubljanskega, ampak tudi zato, ker je za tovrstno zdravljenje pri nekaterih vsaj na začetku obravnava vsakodnevno. Že pot do Ljubljane lahko predstavlja skušnjavo, hkrati pa se je pokazalo, da se je povsod, kjer smo odprli nov center, pojavila vrsta ljudi, ki je prišla po pomoč na novo, saj pred tem niso bili nikamor vključeni.

Lokalna skupnost običajno ni navdušena nad našimi centri, ampak zagotavljam, da z manjšimi nimamo nikjer zapletov. Po naših izkušnjah populacijo, ki šteje med 150 do 200 oseb, v glavnem obvladamo.

Ali so regijski centri pod vašim vodstvom ali so samostojni?

V našem centru vse skupaj koordiniramo. Enkrat mesečno se z vsemi dobimo, imamo izobraževanja, večje konference itn. To poteka ves čas, vedno je možnost konzultacije. Vsi, ki delajo, lahko pridejo.To je vsak tretji četrtek v mesecu, takrat rešujemo organizacijske in finančne zaplete, potem pa vedno sledi tudi strokovni del s predavanjem in predstavitev primerov, ki se komu zdijo težji in za njihovo reševanje potrebuje posvet.

Kako težko je odvisni osebi po koncu zdravljenja vzpostaviti običajno življenje?

Poglejte, malce naivno, ampak zdravljenje odvisnosti je lahko tudi priložnost za pogled vase, prečiščenje, pregled odnosov. Ljudje se na splošno ukvarjamo sami s sabo, ko imamo težave; če nam gre dobro, tega ne počnemo. Torej je zdravljenje priložnost za napredek. Pri nekaterih je res tako, pri drugih pa se le ohranja stanje, da se ne poslabšuje, saj nekateri živijo zelo na robu.

Ali se na trgu dela najdejo službe za bivše odvisnike?

Zdaj se dobijo, čeprav skorajda ni več sodelovanj z velikimi podjetji, kot je bilo včasih, ko so zaposlovali ozdravljene odvisne osebe. Vemo tudi, da veliko podjetij zaposlene testira na droge, več je testiranja tudi v prometu. Tako se odkrije uživalce in za nekatere je prav to tista odločitev, da nekaj premaknejo. Ponavadi je potreben zunanji impulz, motivacija, prisila oz. brca, da se ljudje odločijo in lotijo zdravljenja.

Ali v zadnjem času opažate kakšne spremembe pri jemanju drog?

Zelo se je razpasla uporaba kokaina. Kokainskih uporabnikov je pri nas že vsaj toliko kot uporabnikov drugih drog. V zadnjih petih letih beležimo strašen porast.

Druga stvar, ki me straši in se dogaja zadnje pol leta, je velik porast uporabe fentanila. To je opiat, ki je lahko od 50-krat do 100-krat močnejši od heroina oz. morfina. To je droga, zaradi katere je v ZDA trenutno toliko smrti. Beležijo 100 tisoč smrti letno, kar je več kot vseh umorov, samomorov, prometnih nesreč. Fentanil je prišel tudi k nam, droga je zelo poceni, ampak previsoka doza povzroča hiter in močan zastoj dihanja. Veliko imamo GHB-ja in tako imenovanih novih, sintetičnih drog, predvsem med mladimi.

Ampak da ne pozabiva, v ospredje prihajajo tudi t.i. nekemične – procesne odvisnosti, torej odvisnost od spleta, družbenih omrežij itd. Tega je ogromno, hkrati pa se normalizira uporaba, saj imajo telefon z risanko v rokah že dojenčki. Tako se navadijo, da je impulz, tisto, kar jih zanima, zelo blizu, oddaljeno le nekaj 10 centimetrov. Ko gre tak otrok potem v naravo, ga ta ne zanima, ne vzbudi njegovih možganov, saj se mora vse dogajati tik pred njegovimi očmi.

Torej bodo prihodnja leta bodo prinesla še velike izzive?

To bo, bojim se, katastrofa, če ne bomo ustrezno ukrepali.

Ali v zvezi z uporabo drog lahko karkoli naredimo preventivno?

Imamo zelo dobre preventivne programe, od šole starševstva dalje. To je pomembno, saj veliko otrok, ki prihaja k nam, doma nima dobrih vzorcev. Pa niso krivi starši, saj tudi njih niso dobro vzgajali. Pogosto izhajajo iz istih problemov … ali so bili sami žrtve nasilja ali je bil v družini prisoten alkohol. Tako ne vidijo drugačnih vzorcev, zato se obnašanje generacijsko prenaša. Včasih smo mislili, da se prenaša le vzorec, danes vemo, da določeni modeli vedenja vplivajo neposredno na gene. Ne ustvari se le vzorec, da je treba, denimo, vsak dogodek, od praznovanja do žalovanja, pospremiti z alkoholom, temveč se to vedenje vgrajuje v genski prenos.

Kaj pa lahko naredijo starši, če sumijo, da se z njihovim mladostnikom nekaj dogaja? Na koga se lahko obrnejo?

Kot prvo, to ne pomeni, da je že vse narobe. Sprva je treba poskusiti z iskrenim pogovorom. Tudi na nas se vedno lahko obrnejo.

Ampak potem se ustvari dilema, kako postopati – znoreti, božati, zaostrovati, popuščati … kaj je pametno?

Pomemben je vzorec. Sami moramo biti dober model in imeti dober stik z otrokom. Malce nadzora ne škoduje. Starši naj ne bodo naivni in naj ne verjamejo vsega, kar otrok reče. Ne govorim o testiranju, ampak starši morajo vedeti, kam otrok gre, s kom je, kaj počne. Po drugi strani pa morajo imeti jasne meje in postavljati jasne zahteve. Oboje mora biti prisotno. Domača podpora je zelo pomembna.

Kako vaše področje dela vpliva na vas osebno? Ste službo, delo kdaj nosili domov?

Vpliva, seveda. Zdaj mi je postaja tudi malce naporno. Ampak še vedno rad delam z ljudmi. To je lepši del. Birokratsko delo, poročila, tega sem se pa krepko naveličal.

Trudil sem se, da dela nikoli nisem nosil domov. Seveda pa me obremenjuje. Morate vedeti, da se staram skupaj s pacienti, ljudje umirajo, predozirajo, imajo druge probleme. So pa tudi lepe zgodbe. Nedolgo nazaj je do mene prišel gospod, ki je bil kot najstnik v moji skupini v vzgojnem zavodu in smo mu pomagali. Zdaj ima sina, starega 15 let, z istimi težavami, kot jih je imel v preteklosti on. Da si je uredil življenje in prišel po vseh teh letih do mene, je velika potrditev. Naše delo je delo na dolgi rok. Veliko ljudi na začetku pride z navdušenjem, da bodo pomagali, reševali, dobro delali. A ne gre na hitro, redkokdaj takoj uspe, zdravljenje je ponavadi večleten proces. Rezultate lahko vidiš šele čez leta, ko nekoga slučajno srečaš na ulici. Takrat veš, da je vredno.

Center za zdravljenje odvisnih od drog

Grablovičeva 48, Ljubljana (pri očesni kliniki)

Naročanje: 01 5874 970, vsak delovni dan med 9. in 15. uro, ob petkih do 14. ure

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriZdravljenje odvisnosti je lahko priložnost

Zdravljenje odvisnosti je lahko priložnost

Andrej Kastelic že več desetletij velja za izjemno avtoriteto na področju zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog pri nas. Vse od ustanovitve je predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana na Grablovičevi ulici 48. Med drugim je tudi avtor metode zdravljenja zaprtih odvisnih oseb, po slovenskem vzoru je centre za zdravljenje odvisnosti pomagal vzpostaviti v številnih državah sveta, za svoje delo je prejel več nagrad. Zadnjih nekaj let z družino živi na Homcu. Na substitucijsko terapijo v ljubljanski Center za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od drog v ZD Ljubljana na Metelkovi ulici hodi tudi okoli 100 oseb iz Domžal in Kamnika, zato se zavzema, da bi po vzoru ostalih 21 slovenskih občin tudi v naši regiji ustanovili center za preprečevanje in zdravljenje odvisnih.


Ste predstojnik Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Kako se je začelo delovanje centra?

Začelo se je leta 1995, ko smo sprva vzpostavili centre za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog v devetih slovenskih mestih. Center za zdravljenje odvisnih od drog pri Psihiatrični kliniki Ljubljana kot edini bolnišnični oddelek v Sloveniji  je bil ustanovljen leta 2003.

Sicer sem otroški psihiater, sprva sem vodil oddelek za mladostnike. Uradno je bilo pred osamosvojitvijo v Sloveniji registriranih osem uživalcev prepovedanih drog. Tisti, ki so potrebovali zdravljenje, so se odpravili v Zagreb ali Beograd. Potem je prišla osamosvojitev. Ker nismo imeli programov za obravnavo oseb, ki jemljejo droge, so predvsem mladi in šole pritiskali na oddelek za mladostnike, tako da smo se potem začeli ukvarjati tudi z osebami, ki jemljejo droge. Sprva smo ustanovili Oddelek za detoksikacijo z devetimi posteljami v okviru Centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki, potem pa je oddelek leta 2003 postal samostojni center.

Kaj vas je pritegnilo na tem področju, da ste spremenili svojo poklicno pot?

Pritisk, kaj početi z odvisnimi mladostniki, je bil velik. Poleg tega pa mi je področje predstavljalo dovolj velik izziv.  Videl sem, da bi lahko kaj naredili.

Danes se center lahko pohvali z uspešnimi rezultati, a na poti od ustanovitve je bilo najbrž veliko izzivov, saj ste vse postavljali na novo.

Ves čas je bilo zelo zanimivo. Malo smo gledali naokrog, ampak takega modela v javnem zdravstvu praktično ni nikjer drugje po svetu. Pojavlja se v zasebni sferi, kjer je zdravljenje samoplačniško, sicer pa ne. Vse smo postavili sami in od začetka, tako da smo pravzaprav mi sčasoma postali zgled za ostale države. K nam še danes prihajajo iz različnih delov sveta, nekateri povzamejo samo določene elemente, nekje pa naše delo skoraj v celoti povzamejo.

Programe za zdravljenje odvisnosti ste vzpostavili še v 30 državah sveta. So kakšne razlike med Slovenijo in svetom? Smo Slovenci v čem posebni?

Vsaka oseba je po svoje posebna. Nikoli nismo pričakovali, da se v vseh programih in centrih, tako v svetu kot pri nas, dela enako. Prilagodimo se vsakemu individualnemu pacientu. Ob tem je večen strah, da če bomo nekomu nekaj dovolili, bodo vsi hoteli isto. Na to jaz nič ne dam. Torej, treba se je prilagajati potrebam posameznika in skupnosti. Zato terapevti v naših centrih ne delajo vsi enako. Individualne razlike naj obstajajo, dokler niso prevelike. Enako je v svetu. Kjerkoli smo vzpostavljali centre, je bilo drugače; v nekaterih državah smo se hitro zmenili, drugod se ni dalo skoraj nič premakniti.

Veliko ste delali tudi po zaporih; ste avtor metod zdravljenja odvisnosti v zaporih, ki so bile tudi prenesene v številne države sveta.

V zaporih so bili od začetka delovanja leta 1995, in tako je še danes, zelo odprti za reševanje problematike drog, hkrati so bili tudi med glavnimi pobudniki, saj je veliko zaprtih oseb imelo težave z odvisnostmi. Ta velika pripravljenost za sodelovanje se je pokazala kot model, ki je bil prenesen po vsem svetu. Vedno sicer povem, da zapori niso primerno mesto za zdravljenje odvisnosti, ampak če je človek že tam, je pa to dobro mesto, saj je tam in nikamor ne gre. A garancije, da bo nekdo, ki v zaporu neha jemati droge, tako nadaljeval tudi na prostosti, ni. Nekaterim uspe, drugim ne.

Kakšne so danes kapacitete slovenskega Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog?

Imamo dve bolnišnični enoti, v katerih imamo tudi veliko ambulantnega programa. Letno pregledamo okoli 1000 ljudi. Bolnišnično zdravimo okoli 200 ljudi letno, program traja skupaj 14 tednov. Tik pred epidemijo covida-19 smo vzpostavili enoto za rehabilitacijo na dodatni lokaciji , ki je namenjena predvsem osebam z odvisnostjo in soobstoječimi duševnimi motnjami, ki jih je ogromno. Skoraj vsaka oseba, odvisna od drog, ima še neke druge dodatne težave. Ta enota je dislocirana, nahaja se približno 10 kilometrov iz Ljubljane na čudovitem posestvu na vrhu hriba, ki je bilo Psihiatrični kliniki podarjeno že pred drugo svetovno vojno. Že takrat je bil na tem mestu napreden rehabilitacijski center, kasneje pa se posestvo ni več uporabljalo, tako da smo mi pred tremi leti tu odprli nov oddelek.

Naš program rehabilitacije je res dober, takšnih v svetu vsaj v javnem zdravstvu, skoraj ni. Torej vstop je na oddelek, kjer se tisti ljudje, pri katerih je smiselno bolnišnično zdravljenje, najprej stabilizirajo. To traja od tri do šest tednov. Nekateri nadaljujejo na oddelku za detoksikacijo, kar pomeni dodatnih šest do osem tednov, nato lahko še tudi v enoti za rehabilitacijo, skupaj torej dobre štiri mesece, lahko tudi dlje. Smo zelo prilagodljivi … če nekdo hodi v službo, ima otroke, se ta doba lahko skrajša, lahko pa se po želji tudi podaljša. Za tiste s soobstoječimi motnjami imamo še možnost dolgotrajne rehabilitacije, ki lahko traja več mesecev. Zaradi epidemije covida-19 še niti nismo naredili uradnega odprtja centra, upamo na to jesen.

Kakšna je čakalna doba?

Delamo brez čakalne dobe. V mislih imam čakalno dobo za sprejem na ambulantno obravnavo. Mislim, da je nujno, da smo brez čakalne dobe in na voljo, ko se človek odloči, da bo nekaj naredil. Takrat ga je treba zagrabiti. Trudimo se, da vsakogar, ki pride do nas, pogledamo v 14 dneh. Če je nujno, pa tudi naslednji dan. Isti dan rajši ne, ker se nam popolnoma podre urnik. Nekateri so kar presenečeni, ker so lahko tako hitro obravnavani. Ob tem je treba dodati, da dobrih 40 % ljudi, ki se naroči, ne pride na prvi pregled. Morda še niso pripravljeni, mislijo, da imajo še nekaj mesecev časa … a po drugi strani jih veliko pride, ki niso naročeni. Lahko jih naročimo in pregledamo v nekaj dneh, če je res ”življenjsko” nujno, takoj.

Ko se odločimo za bolnišnično zdravljenje, mora biti človek pripravljen, seznanimo ga, kako bo zdravljenje videti, ga ambulantno pripraviti, tako da tukaj pa ne sprejemamo ljudi kar čez noč.

Ali ljudje, ki želijo zdravljenje, potrebujejo napotnico oz. kako pridejo do vas?

Napotnice ne potrebujejo, morajo pa imeti osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ampak slednjega v Sloveniji dobiš, tudi če si brezposeln, uredijo ga na centrih za socialno delo v nekaj dneh. Oseba lahko pride do nas, še najboljše pa je, da pokliče. Na voljo smo vsak delovnik med 9. in 15. uro, telefonska številka za naročanje je 01 58 74 970. Vedno je prvi pregled pri zdravniku, potem se zmenimo, kako naprej. Če gre za mladostnika, lahko pokličejo svojci. Če je človek odrasel, želimo, da pokliče sam, ne da za 50 let starega človeka kliče mama, kar se je tudi že zgodilo.

Kaj pa, če oseba sama še ne prepozna problema, bližnji pa ga?

Potem pa lahko ta bližnji pride sam in mu svetujemo, kaj narediti.

Katere ostale programe imate še v centru?

Imamo tudi tri programe dnevne bolnišnice. Prvi poteka dvakrat tedensko, do osem tednov in je za nekatere, ki ne zmorejo zgolj ambulantne priprave, prehodna faza pred bolnišničnim zdravljenjem. Potem imamo dnevno bolnišnico po zaključenem bolnišničnem zdravljenju, ki načeloma traja pol leta, in še tretji program, za ljudi, ki imajo izrazite, prave duševne motnje, shizofrenijo, depresijo. Prihajajo lahko zelo dolgo, leta, če želijo, in sicer enkrat tedensko.

Imamo pa tudi izvenbolnišnično skupino, za tiste, ki so zaključili program in abstinirajo, kjer tudi ni časovne omejitve.

Novost je, da imamo zadnji dve leti pedopsihiatra za otroke in mladostnike oz. od nedavno pravzaprav dva, tako da bomo letošnjo jesen odprli poseben oddelek za mladostnike, stare od 13 do 18 let. Res ni primerno, da mladostnike, veliko je tudi deklet, zdravimo skupaj z nekom, ki je star 50 let ali pa še več.

Potem je starostna struktura odvisnih oseb na zdravljenju zelo pestra?

Res je. Pa ne samo starostna struktura. Na oddelku imamo tako ljudi, ki so bili žrtve, kot storilce kaznivih dejanj oz. raznih zlorab. Zaradi tega moramo zagotoviti varno okolje, da se pri nas ne dogaja enako kot zunaj. Imamo zelo strog red, ki pa, moram se pohvaliti, funkcionira. Ljudje vedo, kako je pri nas. Netolerantni smo do kakršnegakoli nasilja, tudi verbalnega. Ne toleriramo nobenih seksizmov, nacionalizmov, homofobije … ta populacija je že sama po sebi pogosto stigmatizirana, a hitro začnejo stigmatizirati tudi eden drugega. Tega ne toleriramo, to vedo. Trudimo se z njimi ravnati zelo spoštljivo in enako pričakujemo od njih. To je odnos, ki ga vzdržujemo. Marsikdo je presenečen, ko povem, da v vseh 28 letih, odkar delam na tem področju, nismo imeli resnega nasilnega incidenta. Seveda to ne pomeni, da ga ne bomo imeli danes ali jutri, a naš sistem pomaga, da do nasilja ne prihaja.

Andrej Kastelic

Je zdaj med mladostniki več odvisnih, da vzpostavljate poseben oddelek za njih?

Mladostnike seveda obravnavamo že ves čas. Potreb po bolnišnični obravnavi ni bilo tako veliko, če pa so bile, smo že do zdaj poskušali koga, enega, dva, tri, ko res ni šlo drugače, tudi sprejeti. Vendar smo se zavedali, da mladostniki res ne gredo skupaj z ostalimi, starejšimi osebami, tako da je bila tako naša pobuda kot pobuda varuha človekovih pravic, da vzpostavimo poseben oddelek. Vzpostavitev so takoj podprli na ministrstvu za zdravje, tako da zdaj začenjamo s tem delom.

Mladostnikov je sicer veliko in bojimo se dveh stvari. No, ne bojimo, bodo pa izziv. Po eni strani je mladostnika zelo težko zadržati v bolnici, še posebej, če ima še vrsto drugih problemov, od čustvenih, duševnih motenj do vedenjske problematike, ki je pogosto prisotna. Po drugi strani pa je ogromno vzgojnih zavodov, kjer je v ospredju predvsem ta, vedenjska problematika, ki pa imajo tudi težave, saj veliko njihovih stanovalcev jemlje droge, in pričakujejo da bomo zdaj mi zdravili vse te mladostnike. To seveda ne bo šlo. To zahteva multidisciplinarno obravnavo, saj se ne ukvarjaš zgolj z jemanjem drog, s samo odvisnostjo, ampak je poleg tega še vrsta drugih problemov. Naš oddelek bo namenjen intenzivni bolnišnični obravnavi. Vse to bo velik izziv … ali bo mladostnikov ogromno in bo strašen naval ali pa jih po premalo. Za začetek imamo na voljo šest postelj. To je kratek, a intenziven program, s tem, da so mladostniki lahko vključeni tudi v vse ostale obravnave, ki sem jih naštel. Imamo ambulantno obravnavo, skupino in, če bo potrebno, bomo imeli tudi dnevno bolnišnico.

Razmišljamo tudi o vikend programu za cele družine, ampak to je v tem trenutku še nekoliko administrativno zapleteno. Zato najprej poleg ambulantne obravnave, ki jo že imamo, začenjamo z oddelkom za mladostnike, potem bomo pa videli.

Pri kateri starostni skupini, mladih ali starejših, pa opažate boljše rezultate zdravljenja?

Rezultati po vsem svetu kažejo, da eno zdravljenje pomaga od 10 do 15 % ljudem, a ob tem je treba sešteti vrsto intervencij, ki so se dogajale morda že od vrtca dalje in seveda vzgoje v družini. Sicer pa je seveda prognoza pri mladem človeku, ki ima kratko kariero jemanja, dobro socialno mrežo in urejeno domačo oz. družinsko situacijo, boljša kot pri osebi, ki ima vrsto travm in še doma ogromno težav. To delo opravljam že skoraj 40 let in lahko povem, da oseb, pri katerih bi bilo prisotno zgolj jemanje drog, skorajda nimamo več. Vsaj do nas ne pridejo. Naši pacienti drog ne jemljejo le za zabavo, ampak imajo skoraj vsi še druge težave, s tem torej tudi vzrok za jemanje drog. In celostna obravnava vsega tega prinese rezultat.

Sicer pa je dolgoročna prognoza enaka kot pri vseh kroničnih motnjah, od visokega krvnega pritiska do depresije. Okoli 30 % oz. ena tretjina ljudi vzpostavi dolgotrajno abstinenco in se uredi. Druga tretjina je tistih, ki so nekaj časa v redu, to lahko traja mesece ali celo leta in desetletja, potem zopet začnejo z jemanjem droge. Zgodilo se je že, da sem ponovno obravnaval človeka po 12 letih abstinence. Četudi nekdo zopet poseže po drogi, upamo, da je imel pri nas dobro izkušnjo in se bo vrnil … ni treba zopet doseči dna, ampak ravno na podlagi prejšnjih izkušenj se lahko kaj ukrene. Potem imamo pa 30 % oseb, ki ne morejo vzpostaviti abstinence. Tudi njim ni treba umirati, se okužiti, živeti v kriminalu, za njih imamo programe zmanjševanja škode, kjer se da tudi še kaj narediti.

Smrtnost populacije, ki jemlje droge, je 40-krat višja kot pri običajni populaciji. Zdravljenje zmanjša smrtnost za 4-krat, ampak to pomeni, da je še vedno 10-krat višja kot običajno. V razvitem svetu so glavni vzrok smrtnosti med jemalci droge nasilne smrti, umori, samomori, prometne nesreče, poškodbe pri delu itn., v manj razvitem svetu pa še vedno nalezljive bolezni, hepatitis, tuberkuloza, ki je zelo razširjena v tej populaciji, pa HIV oz. AIDS, ki ga imamo pri nas zelo malo, tudi hepatitis se v sodelovanju z infektologi zelo uspešno zdravi.

Gre za celostno obravnavo pacienta, kot omenjate …

Imamo zelo kombinirane time, psihologe, socialne delavce, likovne terapevte, gibalne terapevte, seveda osebje zdravstvene nege in psihiatra …

Če prav razumem, vsak pacient potrebuje svojo terapijo … kako je vse skupaj organizirano?

Res je. In vsak pacient dobi svojega ključnega terapevta, ki koordinira delo z njim. V širšem smislu pa smo od leta 1995 dalje ustanovili 21 centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnih, ki so v zdravstvenih domovih, eden je tudi koncesionar in, moram reči, zelo dobro dela. Nekateri od teh centrov so, žal, postali zelo specializirani za opiatno odvisnost in bi morali vključevati tudi tiste, ki jemljejo druge droge in mladostnike, čeprav nekateri zelo veliko delajo tudi preventivno.

V nekaterih centrih imamo tudi težave. Denimo v ljubljanskem, ker je preveč ljudi, od 700 do 800 jih imajo v programu. Pri taki količini je vedno nekaj težavnih ljudi. Ti se zbirajo okoli centra, kar seveda povzroča nezadovoljstvo pri lokalni skupnosti.

In nekaj, kar bo zanimivo za bralce Modrih novic. Približno 100 ljudi iz Domžal in Kamnika tudi hodi v ljubljanski center.

Zakaj v našem lokalnem okolju oz. v naši regiji ni tovrstnega centra?

Tik pred epidemijo koronavirusa smo se o vzpostavitvi centra pogovarjali z direktorjem kamniškega in direktorico domžalskega zdravstvenega doma. Potem je prišel covid-19 in so pogovori zastali. Mislim, da jih bo zdaj treba obnoviti. Možna bi bila tudi rešitev z mobilno enoto za podeljevanje terapije oz. testiranje. Pred leti smo dobili 10 mobilnih enot oz. kombijev, projekt je bil sofinanciran s strani Evropske unije.

Veste, substitucijska terapija z metadonom in drugimi zdravili je naporna. To je edino zdravljenje. Če človek ni stabilen, mora praktično petkrat na teden, torej vsak delovni dan, hoditi v program. S tem bi razbremenili ljubljanski center. Način, kako vzpostaviti regijske centre in jih voditi, imamo, finance ne bi bile problem, podpora ministrstva, menim, bi bila, težava so lahko le kadri in prostor.

Po mojem mnenju bo treba torej vzpostaviti tudi center za modronovično regijo. Pa ne samo zaradi razbremenitve ljubljanskega, ampak tudi zato, ker je za tovrstno zdravljenje pri nekaterih vsaj na začetku obravnava vsakodnevno. Že pot do Ljubljane lahko predstavlja skušnjavo, hkrati pa se je pokazalo, da se je povsod, kjer smo odprli nov center, pojavila vrsta ljudi, ki je prišla po pomoč na novo, saj pred tem niso bili nikamor vključeni.

Lokalna skupnost običajno ni navdušena nad našimi centri, ampak zagotavljam, da z manjšimi nimamo nikjer zapletov. Po naših izkušnjah populacijo, ki šteje med 150 do 200 oseb, v glavnem obvladamo.

Ali so regijski centri pod vašim vodstvom ali so samostojni?

V našem centru vse skupaj koordiniramo. Enkrat mesečno se z vsemi dobimo, imamo izobraževanja, večje konference itn. To poteka ves čas, vedno je možnost konzultacije. Vsi, ki delajo, lahko pridejo.To je vsak tretji četrtek v mesecu, takrat rešujemo organizacijske in finančne zaplete, potem pa vedno sledi tudi strokovni del s predavanjem in predstavitev primerov, ki se komu zdijo težji in za njihovo reševanje potrebuje posvet.

Kako težko je odvisni osebi po koncu zdravljenja vzpostaviti običajno življenje?

Poglejte, malce naivno, ampak zdravljenje odvisnosti je lahko tudi priložnost za pogled vase, prečiščenje, pregled odnosov. Ljudje se na splošno ukvarjamo sami s sabo, ko imamo težave; če nam gre dobro, tega ne počnemo. Torej je zdravljenje priložnost za napredek. Pri nekaterih je res tako, pri drugih pa se le ohranja stanje, da se ne poslabšuje, saj nekateri živijo zelo na robu.

Ali se na trgu dela najdejo službe za bivše odvisnike?

Zdaj se dobijo, čeprav skorajda ni več sodelovanj z velikimi podjetji, kot je bilo včasih, ko so zaposlovali ozdravljene odvisne osebe. Vemo tudi, da veliko podjetij zaposlene testira na droge, več je testiranja tudi v prometu. Tako se odkrije uživalce in za nekatere je prav to tista odločitev, da nekaj premaknejo. Ponavadi je potreben zunanji impulz, motivacija, prisila oz. brca, da se ljudje odločijo in lotijo zdravljenja.

Ali v zadnjem času opažate kakšne spremembe pri jemanju drog?

Zelo se je razpasla uporaba kokaina. Kokainskih uporabnikov je pri nas že vsaj toliko kot uporabnikov drugih drog. V zadnjih petih letih beležimo strašen porast.

Druga stvar, ki me straši in se dogaja zadnje pol leta, je velik porast uporabe fentanila. To je opiat, ki je lahko od 50-krat do 100-krat močnejši od heroina oz. morfina. To je droga, zaradi katere je v ZDA trenutno toliko smrti. Beležijo 100 tisoč smrti letno, kar je več kot vseh umorov, samomorov, prometnih nesreč. Fentanil je prišel tudi k nam, droga je zelo poceni, ampak previsoka doza povzroča hiter in močan zastoj dihanja. Veliko imamo GHB-ja in tako imenovanih novih, sintetičnih drog, predvsem med mladimi.

Ampak da ne pozabiva, v ospredje prihajajo tudi t.i. nekemične – procesne odvisnosti, torej odvisnost od spleta, družbenih omrežij itd. Tega je ogromno, hkrati pa se normalizira uporaba, saj imajo telefon z risanko v rokah že dojenčki. Tako se navadijo, da je impulz, tisto, kar jih zanima, zelo blizu, oddaljeno le nekaj 10 centimetrov. Ko gre tak otrok potem v naravo, ga ta ne zanima, ne vzbudi njegovih možganov, saj se mora vse dogajati tik pred njegovimi očmi.

Torej bodo prihodnja leta bodo prinesla še velike izzive?

To bo, bojim se, katastrofa, če ne bomo ustrezno ukrepali.

Ali v zvezi z uporabo drog lahko karkoli naredimo preventivno?

Imamo zelo dobre preventivne programe, od šole starševstva dalje. To je pomembno, saj veliko otrok, ki prihaja k nam, doma nima dobrih vzorcev. Pa niso krivi starši, saj tudi njih niso dobro vzgajali. Pogosto izhajajo iz istih problemov … ali so bili sami žrtve nasilja ali je bil v družini prisoten alkohol. Tako ne vidijo drugačnih vzorcev, zato se obnašanje generacijsko prenaša. Včasih smo mislili, da se prenaša le vzorec, danes vemo, da določeni modeli vedenja vplivajo neposredno na gene. Ne ustvari se le vzorec, da je treba, denimo, vsak dogodek, od praznovanja do žalovanja, pospremiti z alkoholom, temveč se to vedenje vgrajuje v genski prenos.

Kaj pa lahko naredijo starši, če sumijo, da se z njihovim mladostnikom nekaj dogaja? Na koga se lahko obrnejo?

Kot prvo, to ne pomeni, da je že vse narobe. Sprva je treba poskusiti z iskrenim pogovorom. Tudi na nas se vedno lahko obrnejo.

Ampak potem se ustvari dilema, kako postopati – znoreti, božati, zaostrovati, popuščati … kaj je pametno?

Pomemben je vzorec. Sami moramo biti dober model in imeti dober stik z otrokom. Malce nadzora ne škoduje. Starši naj ne bodo naivni in naj ne verjamejo vsega, kar otrok reče. Ne govorim o testiranju, ampak starši morajo vedeti, kam otrok gre, s kom je, kaj počne. Po drugi strani pa morajo imeti jasne meje in postavljati jasne zahteve. Oboje mora biti prisotno. Domača podpora je zelo pomembna.

Kako vaše področje dela vpliva na vas osebno? Ste službo, delo kdaj nosili domov?

Vpliva, seveda. Zdaj mi je postaja tudi malce naporno. Ampak še vedno rad delam z ljudmi. To je lepši del. Birokratsko delo, poročila, tega sem se pa krepko naveličal.

Trudil sem se, da dela nikoli nisem nosil domov. Seveda pa me obremenjuje. Morate vedeti, da se staram skupaj s pacienti, ljudje umirajo, predozirajo, imajo druge probleme. So pa tudi lepe zgodbe. Nedolgo nazaj je do mene prišel gospod, ki je bil kot najstnik v moji skupini v vzgojnem zavodu in smo mu pomagali. Zdaj ima sina, starega 15 let, z istimi težavami, kot jih je imel v preteklosti on. Da si je uredil življenje in prišel po vseh teh letih do mene, je velika potrditev. Naše delo je delo na dolgi rok. Veliko ljudi na začetku pride z navdušenjem, da bodo pomagali, reševali, dobro delali. A ne gre na hitro, redkokdaj takoj uspe, zdravljenje je ponavadi večleten proces. Rezultate lahko vidiš šele čez leta, ko nekoga slučajno srečaš na ulici. Takrat veš, da je vredno.

Center za zdravljenje odvisnih od drog

Grablovičeva 48, Ljubljana (pri očesni kliniki)

Naročanje: 01 5874 970, vsak delovni dan med 9. in 15. uro, ob petkih do 14. ure

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano