Starejše generacije se Andreje Leskovšek McQuarrie še spomnijo kot slovensko alpsko smučarko. Smučanje ji je spremenilo življenje – v dobrem in slabem. Danes je uspešna poslovna ženska, saj že vrsto let deluje v organizaciji olimpijskih iger in drugih, s športom povezanih projektov. Šport jo spremlja že vse življenje, a na lastni koži je spoznala tudi njegove temne plati, zato se zadnje leto posveča projektu, ki se osredotoča na varen šport. Po dvajsetih letih življenja v tujini se je leta 2010 vrnila v Slovenijo in se z družino ustalila v Komendi. Že šesto leto je tudi predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, kjer se z vsem srcem bori za položaj ženskega nogometa v Sloveniji.
Kako se spominjate časov, ko ste z Matejo Svet, Veroniko Šarec, Anjo Zavadlav orali ledino slovenskega ženskega smučanja?
Uf, prejšnje tisočletje, kajne? (smeh) Verjetno se večina ljudi svojih mladih let spominja z veseljem in romantiko. Tudi pri meni je tako. Seveda so tudi pred nami smučali in orali ledino, a vidnejših uvrstitev ni bilo. Zato je bil to čaroben čas z vidika smučanja, saj so v tem obdobju sprva fantje, kasneje pa tudi dekleta v svetovnem pokalu začela dosegati uvrstitve med prvo deseterico in blizu najvišjih mest. Čeprav nismo zmagovale, so bili naši dosežki za tiste čase fenomenalni.
V kakšnih razmerah ste trenirali? To so bili namreč drugačni časi, konec 70. in začetek 80. let prejšnjega stoletja.
S treningi sem začela v smučarskem klubu Novinar. Naši treningi so bili fenomenalni in zelo napredni za tiste čase, zaradi česar je iz našega kluba prišlo kar precej uspešnih tekmovalcev, poleg mene še Rok Petrovič, Mateja Svet, Veronika Šarec. Predvsem Rokov oče Krešimir Petrovič in tudi moj oče, ki je bil v strokovnem svetu kluba, sta uvedla nov način priprave. Imeli smo ogromno akrobatike, poleg smučanja smo dodajali veliko ostalih športov, kar nam je omogočalo vsestranskost, delali smo zelo načrtno, imeli smo recimo tudi psihološko pripravo. Zagotovo smo bili, kar se strokovnega vodenja tiče, že pred 45 leti na višjem nivoju, kot je marsikateri nogometni klub dandanes.
Prihodnje leto, februarja, bo minilo natanko 40 let od zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, kjer ste nastopili v slalomu in veleslalomu, bile pa so tudi zgodovinske za Slovenijo, saj je Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu, kar je bilo prvo olimpijsko odličje za Slovence in Jugoslavijo. Kako je bilo biti del iger na domačih tleh?
To je bilo neverjetno. Udeležiti se olimpijskih iger so sanje vsakega športnika. Moram priznati, da je moja prva misel sicer bila, zakaj morajo biti olimpijske igre ravno doma, rajši bi videla, če bi lahko kam odpotovala. Ampak potem je bilo tako fantastično, da smo bili domači športniki zelo ponosni. Kakšno neverjetno vzdušje je vladalo! Po koncu iger v Sarajevu nas je poznal ves svet.
Kot športnik toliko let sanjaš o udeležbi, a meni je le dva meseca pred tem umrla mami, kar me je zelo prizadelo, tako da nisem bila popolnoma prava, kot bi verjetno lahko bila. Veleslalom sem končala na 16. mestu, v slalomu pa je ostal slab občutek, saj sem bila diskvalificirana. Že po prvem teku sem imela slabo uvrstitev. Ko sem se pognala s starta, se je podlaga pod eno smučarsko palico udrla in palica se je zataknila pod leseno ogrodje startne strukture. Zaustavilo me je in močno sem potegnila, da bi izpulila palico, vendar mi je v roki ostal samo njen pašček. Nadaljevala sem samo z eno, toda izgubila ogromno časa. V drugem teku sem rezultat precej izboljšala, a bila diskvalificirana, ker sem si odpela smuči pred označenim prostorom v ciljni areni.
Zakaj je bil to problem?
To so bili časi, ko je bilo smučanje amatersko in nisi smel promovirati nobenega sponzorja. Tako na olimpijskih igrah kot v svetovnem pokalu je bila narisana črta v ciljnem prostoru, pred katero nisi smel odpeti oz. sneti smuči. Ampak ta črta je ponavadi potekala po sredini ciljne arene, v Sarajevu pa je bil pri vratcih, kjer izstopiš iz ciljnega prostora, narisan dvometrski polkrog, ki je označeval to območje. Videla sem, kje poteka, ampak nisem mogla iz ciljne arene, ker so bila tla polna televizijskih kablov, vsi so se zgnetli okoli Paolette Magoni, ki je zmagala. Gledala sem okrog sebe, se spraševala, kaj naj naredim, nihče se ni zmenil zame. Govorimo o koraku, a seveda nisem želela iti s svojimi najboljšimi smučmi čez kable. Smuči so del smučarja, smuči so več kot jaz. Tako sem čakala, meni se je zdelo, da celo večnost, čeprav je bilo najbrž le nekaj minut. Ker sem videla, da me nihče niti opazi ne, sem odpela smuči in stopila čez črto. V tistem trenutku se je oglasila neka ženska: »Diskvalificirana!« Kot da je koga brigalo, da sem tiste smuči dvignila, saj sploh ni nihče opazil, da sem tam. Žal mi je, grenka izkušnja, pa ne le zaradi diskvalifikacije, temveč predvsem zato, ker se nihče v reprezentanci ni postavil zame. To me je najbolj bolelo.
V vaši smučarski karierije bilo precej grenkih trenutkov, kajne?
Res je, večinoma imam lepe spomine, a nekaj precej grenkih izkušenj, med drugim tudi poškodbo kolena, zaradi katere sem morala končati svojo kariero. Da smo imeli pokrito bivanje v Kanadi, sva morali z Veroniko Šarec nastopiti na smuku, čeprav ga nismo nikoli trenirali. Na skoku mi je potrgalo koleno in nikoli več ni bilo isto. Navadila sem se živeti z bolečino, lani pa sem se po dolgih letih odločila za operacijo, tako da imam umetno koleno. Zdaj je boljše.
Ali odgovornim zamerite tak odnos?
Dejansko ne. Pred 12 leti sem na to temo imela intervju, takrat sem povedala vse. Čutila sem, da moram povedati in s tem dati vse grenke izkušnje iz sebe. Zdaj se pa niti ne spomnim več na vse to, le zdaj, ko se o tem pogovarjava, mi spet pride na pamet. (smeh)
Poškodba kolena je spremenila vaše življenje in končala kariero. Kako ste sprejeli konec?
Težko sem se sprijaznila. Imela sem želje, načrte, kaj bom še pokazala. Moja kariera je bila v vzponu, a se je v trenutku vse ustavilo. Toliko let sem vložila, potem pa se je vse podrlo čez noč. Za eno sezono sem se še vrnila, tekmovala sem v svetovnem pokalu in na svetovnem prvenstvu, a sem videla, da ne gre. Če hočeš biti med najboljšimi, moraš narediti več in ne manj. 90 % ni dovolj dobro, če želiš biti na vrhu.
Nato ste odšli v Ameriko, kjer ste se začeli ukvarjati s poklicnim smučanjem. Bili ste zelo mladi, stari le 21 let. Morali ste biti zelo pogumni, sploh v tistih časih, ko svet ni bil globalna vas.
Danes ni tako, a za tiste čase, to je bilo decembra 1987, je moj odhod v Ameriko zahteval precej poguma. Pa saj me je stiskalo v trebuhu, prav spomnim se … nisem imela veliko denarja, ni bilo mobilnih telefonov in interneta. Ampak greš, greš v neznano.
Zakaj ravno Amerika?
Amerika mi je bila vedno všeč. Dve univerzi sta mi ponujali štipendijo, a se nisem odločila zanju, saj sem želela poskusiti s profesionalnim smučanjem. Finančno je bil to velik zalogaj, saj je bilo treba za vsako tekmo plačati prijavnino, hkrati pa tudi za vse mesece priprav v Evropi čez poletje in jesen ter vsa potovanja in bivanje, opremo itd. Tvegala sem in upala, da mi uspe. Imela sem veliko srečo, saj sem zmagala že na prvih dveh tekmah v Park Cityju in dobila denarno nagrado. Toliko denarja še v življenju nisem videla! (smeh) Roko na srce, tako veliko spet ni bilo, ampak meni se je zdelo ogromno. Nato sem štiri leta pozimi tekmovala in s tem služila denar. S smučanjem sem si plačala tudi študij.
Po koncu študija ste ostali v Ameriki, si ustvarili družino in novo življenje. Kako ste potem prišli v vode organizatorke olimpijskih iger? Sodelovali ste pri vseh zimskih igrah od leta 2002, razen pri zadnjih v Pekingu.
Živela sem v Salt Lake Cityju. Potem me je Janez Vodičar, ki je bil v komiteju svetovalec za biatlon, priporočal, ko so iskali nekoga, ki bi v komiteju prevzel alpsko smučanje. Imela sem razgovor, ponudili so mi delo v alpskem smučanju ali mednarodnih odnosih. Meni so bili slednji bolj všeč, to so odnosi z vsemi nacionalnimi olimpijskimi komiteji, tako da sem se odločila za delo v tej veji olimpijskega komiteja.
Kaj konkretno ste počeli?
Moje delo je vključevalo vse, kar mene zanima: šport, organizacijo, mednarodno povezovanje in komunikacijo. Delo za posamezne olimpijske igre nasploh se začne sedem let pred začetkom. Moje delo se je začelo štiri leta pred tem in je obsegalo komunikacijo z vsemi nacionalnimi komiteji … Imeli smo cel oddelek za nacionalne olimpijske komiteje (NOC Services). Sprva sem bila sama za vse države, potem so se mi pridružili še drugi in vsak smo prevzeli svoj kontinent, jaz Evropo. Z menoj v timu sta bila še dva koordinatorja. V Salt Lake Cityju sem bila menedžer za Evropo, v Torinu in Vancouvru pa direktorica celotnega oddelka “NOC Services”, ki skrbi za športnike in njihove spremljevalce na vseh področjih njihovega prisostvovanja na olimpijskih igrah. Meni je bil izreden užitek delati, saj nisem sodelovala le z vsemi nacionalnimi delegacijami, temveč tudi z vsemi oddelki znotraj organizacijskega komiteja.
Dela je ogromno. Ljudje, ki ga opravljajo, ponavadi delajo le ene olimpijske igre, saj si po koncu izčrpan. Jaz sem med tistimi neumnimi – ni nas veliko, mislim, da smo trije – ki imam toliko zaporednih olimpijad.
Kako je biti del organizacije tako velikega dogodka? Kakšne izkušnje ste dobili?
Neverjeten izziv in fenomenalna izkušnja. Število oseb, ki sodelujejo v organizaciji, raste ves čas, vse do začetka iger. Ko sem začela delati v Salt Lake Cityju, sem bila številka 80, na koncu nas je bilo v organizacijo vključenih več tisoč. Ker smo želeli stalno izboljševati procese in uporabniško izkušnjo, sem za Mednarodni olimpijski komite napisala priročnik z navodili, na kaj biti pozoren, kako izboljšati izkušnjo, kako nadgraditi vse procese. Torej sem delala na petih zaporednih zimskih olimpijadah, obenem pa tako za zimske kot poletne igre pisala priročnike.
Leta 2026 bodo olimpijske igre zopet v Italiji. Ali boste morda spet sodelovali v organizaciji?
Čeprav so me že pred nekaj leti prosili, da bi sodelovala, sem zavrnila, saj sem bila izgorela.
Z družino ste se selili z olimpijskimi igrami; živeli ste v ZDA, Kanadi, Italiji, leta 2010 pa ste se po dvajsetih letih življenja v tujini preselili v Komendo – zakaj ravno Komenda?
Jaz sem sicer iz Šiške v Ljubljani, ampak ko sem bila majhna, smo gradili hišo v Komendi. Ko sem bila v tujini, se je oče preselil sem in zdaj smo v to hišo prišli mi.
Mož je Američan, tudi otroka sta bila rojena v Ameriki; Slovenijo so seveda poznali, saj ste sem hodili na počitnice, pa vendar je dopust eno, življenje pa drugo. Kako je bilo ob prihodu?
Sin se je res rodil v Ameriki, medtem ko je hči rojena v Postojni. Ker sem delala za olimpijske igre v Torinu v sosednji Italiji, sem prišla rodit v Slovenijo.
Zanimivo je bilo, da so vsi trije, torej tako mož kot otroka, zelo navijali za selitev v Slovenijo. Z možem sva otrokoma razlagala, da to ne bodo počitnice in bo treba hoditi v šolo, pa da bom jaz morala v službo, in sta odvrnila, da mi ne bo treba, ker bomo gojili krompir pred hišo. (smeh) Mož je bil nad selitvijo popolnoma navdušen, in še danes, ko ga sprašujem, se noče vrniti v Ameriko. To je moj dom, pravi.
Vaš mož Matthew se je vključil v lokalno življenje z galerijo Prečna v Kamniku. Kako gledate na njegovo vizijo o umetniškem prebujenju Kamnika in naše lokalne skupnosti?
Pravzaprav si želi, da bi se center Kamnika oživil v vseh pogledih. Želi si tudi, da bi Kamnik postal pomemben tudi za sodobno umetnost, saj zgodovine je v Kamniku ogromno. Ni edini, ki se trudi v tej smeri, želi pa si, da bi jih bilo več. Njemu to ogromno pomeni. Zaljubljen je v Kamnik. Želi biti vključen in dati nekaj lokalni skupnosti. Otroka sta velika, tako da se lahko tudi on spet ukvarja s tistim, kar ga veseli. Zdaj živi za to, da bi pustil pozitiven pečat in vrnil skupnosti. Pravzaprav nama to obema veliko pomeni.
Ste vi v Sloveniji našli dovolj poslovnih izzivov?
Ko smo se preselili, sem delala za olimpijske igre v Sočiju, nato za igre v Pjongčangu. Po Pjongčangu sem delala tudi na organizaciji Olimpijskih festivalov evropske mladine v Sarajevu 2019 in letos v Mariboru ter na Igrah malih držav Evrope itd. Ponavadi imam več projektov naenkrat v teku. Trenutno zaključujemo izobraževanje nacionalnih olimpijskih komitejev, kako naj se pripravljajo za igre v Parizu. Pripravljam celotno vsebino teh izobraževanj, ki potekajo po vseh kontinentih. Poleg tega je treba ves čas osveževati vsebino v priročnikih, ki sem jih omenjala prej, saj se pravila spreminjajo.
Zelo pa me veseli še en projekt, na katerem delam. Imenuje se Building European Safe Sport Together. Odlično ime ima, okrajšano BESST.
S čim se ukvarjate v tem projektu?
Projekt obravnava t.i. safeguarding, kar prevajamo kot varen šport. V zadnjih letih je to zelo popularna tema, ki pa je precej kompleksna. Na svetovni ravni še vedno nimamo konsenza, kaj je to varen šport. Vsak najprej pomisli na spolne zlorabe, ampak obstaja še cela množica dejanj, zaradi katerih šport pogosto ni varen in do katerih prihaja zaradi neravnovesja moči ter želja športnikov.
Ali vi sodelujete kot nekdo, ki ima svojo izkušnjo?
Ne, v projektu ne sodelujem kot nekdo, ki ima svoje izkušnje, morda pa ravno zaradi vseh svojih grenkih izkušenj bolj razumem nemoč športnikov. Sodelujem, ker je to pomembna tema in je še veliko odprtega na tem področju, seveda pa moje izkušnje v športu z več vidikov pripomorejo pri projektu. Druga tema, ki mi je pomembna, je enakopravnost spolov v športu, predvsem na vodilnih položajih.
V okviru projekta BESST želimo ustvariti temelje za evropski šport brez nadlegovanja in zlorab. Gre za zaščito udeležencev v športu pred kakršnimkoli nadlegovanjem in zlorabami, pritiski (npr. fizičnim, psihološkim, verbalnim, spolnim, itd.). V projektu sodeluje več partnerjev, med drugim tudi nizozemski olimpijski komite, ki je eden od najbolj naprednih nacionalnih komitejev na tej temi, poleg tega ima tudi center za varen šport. V njem je zaposlenih sedem ljudi, na dan dobijo približno 15 prijav. Lani so imeli okoli 1600 prijav in trend narašča. Zakaj? Ne zato, ker bi bilo takšnega obnašanja in ravnanja vedno več, ampak zato, ker je vse več ljudi, ki delajo v športu, ozaveščenih, kaj ni v redu, kam se lahko obrnejo itd.
Kako rešujejo vse te prijave?
Zelo odvisno od konteksta. Včasih kdo tudi noče uradne prijave, temveč se želi le pogovoriti, dobiti nasvet, kako naj postopa. Če pride do meje, da gre za kaznivo dejanje, je seveda treba sprožiti postopke. Treba je vedeti, da ne gre vedno le za odnose med trenerjem in športnikom, temveč tudi med športniki samimi ali med drugimi delavci v športu.
Cilj tega projekta, ki je financiran s strani Evropske komisije Erasmus+ šport, je predlog enotne terminologije za Evropo, ocena stanja športnih organizacij na tem področju v evropskem športnem okolju, pregled zakonskih podlag v različnih državah, orodja za ozaveščanje in priporočila za organizatorje športnih dogodkov. Tema je zahtevna, a zelo zanimiva. Z njo se zadnje leto zelo intenzivno ukvarjam, poleg tega skoraj polni delovni čas opravljam prostovoljno delo kot predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje. To je pa moj prispevek družbi.
Predsednica ŽNK Radomlje ste od leta 2018. Ob začetkih ste dejali, da je ženski nogomet po krivici spregledan šport; kakšna je situacija danes po petih letih vodenja kluba? Je kaj napredka?
Napredek je in nekatere stvari so šle zelo na boljše. So pa določeni aspekti, ki se nikamor ne premaknejo. Če pogledamo ženski nogomet na zahodu, delajo ogromne korake, tečejo, mi pa capljamo za njimi. Ne vem, ali bom toliko časa na tem svetu, da bom videla podoben napredek tudi pri nas. Upala sem, da se bodo stvari hitreje premikale. A dokler ne bo na vrhu Nogometne zveze Slovenije drugačna mentaliteta, se nekatere stvari ne bodo spremenile.
Kaj je šlo na boljše in kaj ostaja enako?
Če pogledam šport nasploh, je zelo težko dobiti denar za delovanje kluba. V ŽNK Radomlje Medex delamo, ker smo entuziasti. Poleg mene jih še dvajset dela prostovoljno, vsak, kar in kolikor lahko. V zadnjih petih letih smo sicer precej napredovali, saj imamo od desetih že tri profesionalne trenerje.
Če pa pogledam ženski nogomet nasploh, je ogromen napredek dejstvo, da ni več presenečenje, če dekle igra nogomet. Ko sem leta 2010 prišla v Slovenijo, sem poslušala, da ženske ne igrajo nogometa. Kdaj še vedno slišim ta stavek, a vedno bolj redko. Za ta korak je moralo miniti trinajst let, a me veseli, da je narejen. To ni več ženski nogomet, temveč je nogomet.
Na drugi strani imamo Nogometno zvezo Slovenije, kjer sicer uradno rečejo, da je ženski nogomet pomemben. Razmere se izboljšujejo, dobivamo sofinanciranje, po ena tekma v Slovenski ženski nogometni ligi se vsak krog prenaša na Planet TV in v živo v spletnem prenosu, a to je le kaplja v morje v primerjavi z moškim nogometom. Hkrati pa nam dajejo ves čas dobro vedeti, da moramo biti zelo hvaležni, saj ne prinesemo nič denarja v blagajno zveze. Po mojem mnenju šport v prvi vrsti ni posel. Seveda se vse vrti okoli financ, treba je pridobiti denar, ampak krovna zveza ne bi smela gledati, da bo v določen del vlagala le toliko, kot dobi povrnjeno finančno. Poleg tega je seveda najprej treba vložiti, da se ti sčasoma lahko povrne. Treba bi bilo še bolj načrtno in več vlagati v klube, da lovimo korak s tujino. Je pa res, da so naše reprezentantke v kadetski, mladinski in ženski A reprezentanci vsako leto uspešnejše in vedno več slovenskih nogometašic igra zelo uspešno v velikih, profesionalnih tujih klubih.
Ali zaradi tega, kot pravite, ženski nogomet pri nas caplja na mestu?
V našem klubu populariziramo ta šport. Letos imamo krožke že v 12 šolah. Ogromno vlagamo v najmlajše, načrtno delamo z njimi in pomembno nam je, da gradimo nogometašice od mladih nog. Vsi prvoligaški klubi ne delajo tako in raje prevzamejo že izdelane igralke. S prostovoljnim delom gre do neke točke, več ne. Kot pravim, dokler vodstvo NZS ne bo enakopravno vključevalo žensk v odločanje, sprememb ne bo. Zadnje čase veliko premišljujem o tem, ker se sprašujem, kaj še lahko naredim, kaj lahko še dam. Dala sem sebe, družino, finance in ves svoj prosti čas, da smo prišli do sem, kjer smo. Smo na točki, ko smo kot klub tako uspešno zrasli, da potrebujemo vsaj eno osebo, ki bo zaposlena kot vodja celotne klubske operative.
Pred letom in pol je generalni pokrovitelj ŽNK Radomlje (članska in kadetska selekcija) postal Medex, kar je najbrž nekoliko olajšalo delovanje kluba?
Ko sem nastopila predsedniško funkcijo, sem se štiri leta trudila za resnega sponzorja. Mislila sem, da bom lažje dobila manjše sponzorje, a lokalno, v Kamniku, Domžalah ter okolici, ni bilo posluha, čeprav je regija močna tako v gospodarskem kot podjetniškem smislu.
S prihodom Medexa kot generalnega pokrovitelja je veliko lažje. Kmalu zatem se nam je kot veliki sponzor pridružil še Triglav Zdravje, tako da smo z dvema velikima sponzorjema naredili velik preskok. Imamo še nekaj sponzorjev in donatorjev (ter neprestano iščemo dodatne), saj brez njih ne bi mogli delovati tako strokovno, kot delujemo danes. Kot predsednica zaradi tega lažje diham, kljub temu pa so še vedno drugi pritiski, saj nimamo svojega igrišča. V Radomljah, kjer smo najemniki, hočejo višje najemnine, mi tega denarja nimamo. Poleg tega nimamo dovolj igrišč za vse selekcije, tako da bi bili veseli kakršnegakoli termina, denimo na Virtusu, v Kamniku ali Domžalah. Pogovori so že potekali, a kaj več od besed se ni zgodilo.
