Le kdo ne pozna Zale Smolnikar, tistega široko nasmejanega prikupnega dekleta! Kmalu bo na dan privrel njen drugi videospot za njeno avtorsko skladbo “Na poti večnosti”, posnet z vrhunsko ekipo igralcev, in sicer z Domnom Valičem, Danico Valič (Domnova babica), Bernardo Oman, deklico Iviko in malim dojenčkom Sašo. Skladba čudovito prikaže še eno nianso ustvarjanja kreativne Zale Smolnikar. Pa poglejmo, kdo je Zala!
Aprila letos boš nastopila na Dnevih slovenske glasbe 2017 v kategoriji popevk s skladbo Fant z ulice. Za kakšno skladbo gre?
Gre za balado. Skladbo sta napisala zakonca Vlašič in meni je noro všeč. Melodija je čudovita melodija in ima močno besedilo. Komaj čakam, da jo predstavim Sloveniji.
Tvoji konkurentje so – med drugim – Slavko Ivančič, Omar Naber, Darja Švajger, Nuška Drašček. Kako se počutiš ob tem? Je zaradi ostalih imen kaj treme ali je zaradi tega izziv še večji?
Ko sem bila sprejeta na popevko med tako konkurenco, res nisem mogla verjeti. Že samo to, da sem bila izbrana med toliko prijavljenimi, mislim, da jih je bilo več kot 110, in prišla med take glasbene velikane, je zame velik dosežek. Ob tem je lahko izziv le še večji. Po navadi ob tako velikih nastopih začutim bolj vznemirjenje kot tremo. Letošnja popevka bo na gospodarskem razstavišču in z navdušenjem odštevam dneve, da stopim na ta veliki oder z revijskim orkestrom RTV Slovenije.
Sicer pa poleg petja igraš tudi klavir in tolkala ter pišeš avtorsko glasbo. Ti je petje najljubše?
Lažje bi rekla, da imam obdobja. Enkrat mi bolj paše klavir, drugič petje. Je pa res, da petje pokriva kar veliko večino. Pri klavirju hitreje izgubim živce. (smeh) Veliko pišem, veliko čaram in kaj pričaram.
Gledalci smo te ob klavirju že vajeni, zakaj te nikoli ne vidimo za tolkali?
Uf, mislim, da je to kar spontano, da imam svoj stil oz. svojo zgodbo kar s petjem in klavirjem. Da bi nastopila s tolkali, bi bilo treba malo več vaje, trenutno so malce prezrta. Mogoče pa kdaj še poprimem za tolkala, tudi za publiko. Imam še dolgo pot pred seboj.
Petja se učiš od 10. leta, prihajaš pa tudi iz glasbene družine. Nam poveš več?
Moja mama uči petje, tako da me to spremlja že vse življenje. Oba z očetom sta tudi glasbenika in učitelja v glasbenih šolah. Ko sem bila še zelo majhna, sem se vedno usedla na stopnice, ki vodijo v prostor učilnice, in skrito poslušala pouk petja z drugimi učenci. Mama mi velikokrat pove, da je opazila moje nogice, ki so se kazale izza ograje, in videla, da poslušam. Mislim, da sem tudi takrat pobrala kar nekaj pevskega znanja, saj smo majhni zelo dojemljivi.
Že pri tej starosti (10 let) si nastopila v Cankarjevem domu na večeru šansonov La vie en rose. Velik oder za malo deklico … kako ti je bilo takrat?
To je pa res en prav lep, žlahten spomin. Spominjam se, kako mi dopoldne pred nastopom ni bilo treba iti v šolo, to je bilo zame pravo doživetje. Da ne omenjam vseh čudovitih ljudi, ki sem jih tisti večer spoznala. Med drugim tudi Rada Šerbedžijo, Eldo Viler in mnogo drugih. Gospa Elda je že od nekdaj moja velika vzornica, umetnica, da te kap. Potem so sledile vse običajne reči, kot je maska, obleka, ogrevanje, lastna garderoba. (smeh) Stali smo v zaodrju velikega odra Gallusove dvorane, pred mano sta bili še dve točki. Ne vem, če sem že kdaj prej v življenju tako komaj čakala na nastop kot takrat. Občutek je bil tako noro neverjeten in nepozaben, da sta tisti dve točki zame trajali celo večnost, vsa srečna zatem zaslišim svoje ime. Starša sta bila oba zelo živčna in čeprav sta verjela vame, sta se močno zavedala, da je to kar velik zalogaj za desetletnico. Sama sem polna adrenalina in sreče odkorakala na oder, si vzela čas in se pol minute razgledovala po dvorani, saj sem dejansko zelo uživala v tem pogledu na velik in poln avditorij. Starša je zaskrbelo, da sem se ustrašila, pa je bilo ravno nasprotno. Nato sem polno zaživela svoj moment.
Predstavila si se s pesmijo Ljubljana v maju avtorja Aleksandra Mežka, ki te je tudi odkril, ko si kot desetletna deklica nastopila na festivalu morskih talentov. Kje je to bilo in kako so stvari potekale?
Tudi to so zelo lepi spomini. Ko sem bila še v osnovni šoli, sem vsako leto za dva tedna odšla v kolonijo v Novigrad, kjer je bilo okrog dvesto osnovnošolcev. Žur, itak! Vsak večer smo imeli družabne večere, med drugim tudi morske talente. Prijatelji so me prijavili s pesmijo Whitney Houston I will always love you. Takrat je bil slučajno v komisiji tudi Aleksander Mežek, ki me je par mesecev za tem kontaktiral in povabil k sodelovanju. Zatem se je vse zelo hitro odvijalo. Res mu bom večno hvaležna za vse.
Tvoja mama Renata Smolnikar vodi glasbeno šolo Lartko v Trzinu in je tudi tvoja (glasbena) mentorica. Po eni strani je fino, da je mami veliko poleg tebe, najbrž pa prihaja tudi do mama-hči prerekanj. Kakšne so prednosti in katere slabosti?
Uf, o tem bi se pa dalo dolgo razglabljati. Mami je pač mami, ki svojemu otroku želi le najboljše. Pozna mojo dobro in slabo plat, točno ve, kako me motivirati, npr. s čokolado (smeh) in je do mene tudi vedno popolnoma iskrena. Pravzaprav je lastna mama najboljši učitelj. Vendar v vsaki dobri stvari obstaja “ampak”. Odnosa mati-hči se zelo težko znebiva in, kar je pri mojih letih značilno, je včasih starše zelo težko poslušati. Že zato, da imaš svoj prav. Vendar je z veliko mero truda in predanosti glasbi, to najboljša šola za obe.
Na posnetku s koncerta ob desetletnici glasbene šole sem videla tudi tvoj plesno-glasbeni nastop v paru z Renejem Markičem. Rada plešeš?
Ja, če sem iskrena, si že od nekdaj želim trenirati ples, ampak preprosto nikoli ni bilo časa. Vse zahteva svoj čas in ob klavirju, petju in še čem, ga velikokrat zmanjkuje. Takrat sva se z Renejem odločila, da za desetletnico glasbene šole to naredimo in smo uživali. Upam, da v prihodnjih letih najdem čas in se malo več posvetim tudi gibu, saj me resnično izpolnjuje.
Kako je peti in plesati hkrati?
Ni tako težko, če imaš za odpeti in odplesati eno točko na ljubiteljski ravni. Če je za dodelati več točk, je seveda treba več treninga in predvsem telesne pripravljenosti, da se ne utrudiš tako hitro, ker za petje potrebuješ kontroliran dih.
Obiskuješ Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. V katerem letniku si?
Trenutno končujem tretji letnik in se v šoli počutim odlično. Smo res “da best” razred.
Kako uspeš usklajevati vse nastope, obveznosti, šolo …?
Ko imaš več časa, boš naredil manj kot pa takrat, ko imaš največ obveznosti na kupu. Sploh če v tem, kar delaš, 100-odstotno uživaš.
Kaj pa rada počneš, ko si popolnoma prosta?
Mmm, tukaj pa domišljija dobi prosto pot. Ponavadi grem ven s prijatelji, se ukvarjam s kakšnim športom, plešem, berem, pogledam dober film, meditiram, kaj oblikujem ali kaj skuham. Vedno rajši pa imam pa ima tudi minutke “dolce far niente”.
Kakšna bo tvoja nadaljnja šolska pot?
Svoj študij bom po vsej verjetnosti nadaljevala v tujini, ker v Sloveniji še ni jazz ali pop oddelka za petje. Več stvari imam na izbiro, bom pa sčasoma videla, katera je najboljša. Zelo me namreč mika tudi klasika.
Po nastopu v oddaji Slovenija ima talent te je spoznala vsa Slovenija. Uvrstila si se v finale. Kako danes gledaš na to izkušnjo?
Dobro leto je od tega. Na talente sem pred svojo avdicijo gledala popolnoma drugače. Šele ko sem bila v oddaji, sem videla, kaj to pomeni. Izkušnja je bila neverjetna in življenjska. Pridobiš neko trdnost, način komunikacije z mediji, odrske in show izkušnje, spoznaš ogromno ljudi in mnogo drugega. Da ne omenjam, kakšna promocija je bila to zame. Po talentih se mi je odprlo toliko poti, da nisem mogla verjeti in sem imela ogromno nastopov.
Kateri od nastopov na tej oddaji ti je najljubši?
Največjo tremo sem imela pred avdicijo, ker lahko z avtorskim komadom, ko te še ne poznajo, ali popolnoma “sfališ” ali pa ti uspe. Ko sem bila v polfinalu, je bilo vse veliko lažje. Je pa res, da je bilo potem veliko več dela in usklajevanja zaradi obleke, scene, skladbe. Od vseh nastopov mi je najljubši polfinalni, saj mi je skladba Caruso tako všeč, da me še danes pretrese. Besedilo in melodija sta nora.
Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi izbrala katero drugo skladbo za nastop (katerikoli)?
Splet okoliščin prinese določene odločitve in za enkrat jih ne obžalujem. Od vsega nekaj pridobimo in na razne pretekle korake v življenju gledam pozitivno.
Žiranti so bili navdušeni nad tvojimi preobrazbami – od navihane deklice do operne pevke in na koncu še vrhunski pop. Nastopila si tudi že v narodnozabavni oddaji Slovenski pozdrav. Očitno se v vseh zvrsteh glasbe dobro počutiš. Katera pa je tebi najljubša?
To je stvar, ki je sama s sabo še nisem popolnoma razčistila. Menim, da je glasba odraz počutja, čustev, ki jih imaš v nekem določenem trenutku. Težko ves čas ostajam v istem žanru. Pomembno je seveda tudi razumevanja glasbe, klasična glasba je kompleksnejša in zato mogoče manj razumljena. Sicer mi je glasbena zvrst drugotnega pomena, je pa res, da sta mi trenutno nekako najbližje jazz in pop-rock.
Lani si posnela spot za pesem Deklica zaljubljena, ki se dogaja tudi na kamniški Šutni. Takrat se je govorilo, da pripravljaš nov album – kako daleč si?
Zavleklo se je proti pričakovanjem. Album je v delu in mislim da bi kmalu moral priti na “Šenturško obzorje”. To je kar kreativen proces in veliko je usklajevanja.
Če bi lahko snemala duet, s kom bi ga najraje posnela? Zakaj?
Oho, tole je pa težko vprašanje. Mislim, da je preveč odličnih, da bi lahko izbrala samo enega, tudi ženskih vokalistk. Lani decembra, ko smo snemali oddajo Vse je mogoče na RTV Slovenija smo bili v garderobi skupaj z Janom Plestenjakom in je odpel dva stara jazz komada. Resnično me je vrglo na rit (smeh) in takrat me je prešinilo, da bi si želela zapeti z njim.
Sicer pa prihajaš iz Šenturške Gore? Si navezana na svoj kraj? Kako je odraščati v teh koncih?
Svoj kraj preprosto obožujem. “K je u dolin megla, je pr ns sonce” (smeh). Imamo tako nor razgled, da ne pogrešaš nobenga “italijanca”, pa ne “nucaš nč”. (smeh) Ljudi v okolici je ravno prav, blizu imamo Kamnik, Kranj in tudi Ljubljana ni daleč.To je kraj, kjer sosedi niso tečni, kjer so trebuhi vedno polni in kjer je tako čist zrak, da šip skoraj ni treba čistiti. (smeh).
