Le kdo ne pozna Zale Smolnikar, tistega široko nasmejanega prikupnega dekleta! Kmalu bo na dan privrel njen drugi videospot za njeno avtorsko skladbo “Na poti večnosti”, posnet z vrhunsko ekipo igralcev, in sicer z Domnom Valičem, Danico Valič (Domnova babica), Bernardo Oman, deklico Iviko in malim dojenčkom Sašo. Skladba čudovito prikaže še eno nianso ustvarjanja kreativne Zale Smolnikar. Pa poglejmo, kdo je Zala!
Aprila letos boš nastopila na Dnevih slovenske glasbe 2017 v kategoriji popevk s skladbo Fant z ulice. Za kakšno skladbo gre?
Gre za balado. Skladbo sta napisala zakonca Vlašič in meni je noro všeč. Melodija je čudovita melodija in ima močno besedilo. Komaj čakam, da jo predstavim Sloveniji.
Tvoji konkurentje so – med drugim – Slavko Ivančič, Omar Naber, Darja Švajger, Nuška Drašček. Kako se počutiš ob tem? Je zaradi ostalih imen kaj treme ali je zaradi tega izziv še večji?
Ko sem bila sprejeta na popevko med tako konkurenco, res nisem mogla verjeti. Že samo to, da sem bila izbrana med toliko prijavljenimi, mislim, da jih je bilo več kot 110, in prišla med take glasbene velikane, je zame velik dosežek. Ob tem je lahko izziv le še večji. Po navadi ob tako velikih nastopih začutim bolj vznemirjenje kot tremo. Letošnja popevka bo na gospodarskem razstavišču in z navdušenjem odštevam dneve, da stopim na ta veliki oder z revijskim orkestrom RTV Slovenije.
Sicer pa poleg petja igraš tudi klavir in tolkala ter pišeš avtorsko glasbo. Ti je petje najljubše?
Lažje bi rekla, da imam obdobja. Enkrat mi bolj paše klavir, drugič petje. Je pa res, da petje pokriva kar veliko večino. Pri klavirju hitreje izgubim živce. (smeh) Veliko pišem, veliko čaram in kaj pričaram.
Gledalci smo te ob klavirju že vajeni, zakaj te nikoli ne vidimo za tolkali?
Uf, mislim, da je to kar spontano, da imam svoj stil oz. svojo zgodbo kar s petjem in klavirjem. Da bi nastopila s tolkali, bi bilo treba malo več vaje, trenutno so malce prezrta. Mogoče pa kdaj še poprimem za tolkala, tudi za publiko. Imam še dolgo pot pred seboj.
Petja se učiš od 10. leta, prihajaš pa tudi iz glasbene družine. Nam poveš več?
Moja mama uči petje, tako da me to spremlja že vse življenje. Oba z očetom sta tudi glasbenika in učitelja v glasbenih šolah. Ko sem bila še zelo majhna, sem se vedno usedla na stopnice, ki vodijo v prostor učilnice, in skrito poslušala pouk petja z drugimi učenci. Mama mi velikokrat pove, da je opazila moje nogice, ki so se kazale izza ograje, in videla, da poslušam. Mislim, da sem tudi takrat pobrala kar nekaj pevskega znanja, saj smo majhni zelo dojemljivi.
Že pri tej starosti (10 let) si nastopila v Cankarjevem domu na večeru šansonov La vie en rose. Velik oder za malo deklico … kako ti je bilo takrat?
To je pa res en prav lep, žlahten spomin. Spominjam se, kako mi dopoldne pred nastopom ni bilo treba iti v šolo, to je bilo zame pravo doživetje. Da ne omenjam vseh čudovitih ljudi, ki sem jih tisti večer spoznala. Med drugim tudi Rada Šerbedžijo, Eldo Viler in mnogo drugih. Gospa Elda je že od nekdaj moja velika vzornica, umetnica, da te kap. Potem so sledile vse običajne reči, kot je maska, obleka, ogrevanje, lastna garderoba. (smeh) Stali smo v zaodrju velikega odra Gallusove dvorane, pred mano sta bili še dve točki. Ne vem, če sem že kdaj prej v življenju tako komaj čakala na nastop kot takrat. Občutek je bil tako noro neverjeten in nepozaben, da sta tisti dve točki zame trajali celo večnost, vsa srečna zatem zaslišim svoje ime. Starša sta bila oba zelo živčna in čeprav sta verjela vame, sta se močno zavedala, da je to kar velik zalogaj za desetletnico. Sama sem polna adrenalina in sreče odkorakala na oder, si vzela čas in se pol minute razgledovala po dvorani, saj sem dejansko zelo uživala v tem pogledu na velik in poln avditorij. Starša je zaskrbelo, da sem se ustrašila, pa je bilo ravno nasprotno. Nato sem polno zaživela svoj moment.
Predstavila si se s pesmijo Ljubljana v maju avtorja Aleksandra Mežka, ki te je tudi odkril, ko si kot desetletna deklica nastopila na festivalu morskih talentov. Kje je to bilo in kako so stvari potekale?
Tudi to so zelo lepi spomini. Ko sem bila še v osnovni šoli, sem vsako leto za dva tedna odšla v kolonijo v Novigrad, kjer je bilo okrog dvesto osnovnošolcev. Žur, itak! Vsak večer smo imeli družabne večere, med drugim tudi morske talente. Prijatelji so me prijavili s pesmijo Whitney Houston I will always love you. Takrat je bil slučajno v komisiji tudi Aleksander Mežek, ki me je par mesecev za tem kontaktiral in povabil k sodelovanju. Zatem se je vse zelo hitro odvijalo. Res mu bom večno hvaležna za vse.
Tvoja mama Renata Smolnikar vodi glasbeno šolo Lartko v Trzinu in je tudi tvoja (glasbena) mentorica. Po eni strani je fino, da je mami veliko poleg tebe, najbrž pa prihaja tudi do mama-hči prerekanj. Kakšne so prednosti in katere slabosti?
Uf, o tem bi se pa dalo dolgo razglabljati. Mami je pač mami, ki svojemu otroku želi le najboljše. Pozna mojo dobro in slabo plat, točno ve, kako me motivirati,