ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
12 C
Kamnik
ponedeljek, 20 maja, 2024
DomovPogovoriZa učinkovito delovanje je potreben širši pogled

Za učinkovito delovanje je potreben širši pogled

Že od ustanovitve Centra za zaščito in reševanje (CZR) Domžale, kjer domujejo domžalski poklicni gasilci, je njegov direktor Andrej Jarc. Čeprav ne prihaja iz gasilskih vrst, si je s svojim delom v zadnjih sedmih letih prislužil podporo in spoštovanje sodelavcev. Pri tem veliko življenjskih naukov črpa iz taborništva, ki mu je zapisan že vse življenje. Domžalčan, ki je, tako pravi sam, začasno preseljen v Komendo, kjer z ženo in tremi otroki živi že petnajst let, meni, da mu ravno dejstvo, da ni gasilec, pomaga k širšemu razmišljanju in pogledu na panogo.


Leta 2016 je Občina Domžale ustanovila Center za zaščito in reševanje, ki je izšel iz Centra požarne varnosti, slednji je deloval kot poklicna industrijska gasilska enota tovarne Helios od leta 1990. Že od ustanovitve ste direktor Centra za zaščito in reševanje Domžale. Kako to, da ste se odločili prevzeti to nalogo, čeprav niste gasilec?

V vodenju centra sem videl izziv, zato sem se odločil, da poskusim. Pred tem sem bil zaposlen v gospodarski družbi. Po desetletju dela, kjer so bile spremembe edina stalnica in sem delal v zelo različnih sektorjih, sem se odločil za spremembo poklicne poti. Še pred tem sem končal študij, saj sem vedel, da bom s srednješolsko izobrazbo težko dobil službo. Kot tabornik sem bil že zelo dolgo vključen v sistem civilne zaščite v Domžalah, že več kot dvajset let sem vodja taborniške enote CZ, ki ob večjih dogodkih skrbi za “intendantsko oskrbo” reševalcev, logistiko. Če je treba, smo zmožni v zelo kratkem času poskrbeti za začasno nastanitev in oskrbo nekaj 100 ljudi. Ko so se začeli pogovori o ustanovitvi javnega gasilskega zavoda, sem pomislil: »Tukaj bi bil lahko direktor.« Brez želje poskusiti ni nič. Potem se je vse uskladilo: diplomiral sem in en mesec kasneje se je v centru odprla priložnost. Strahov nisem imel, saj sem vodenje centra dojemal kot izziv.

Kako so vas sprejeli v centru zaposleni gasilci?

Kako so me sprejeli? To je zgodba! Zelo zanimiv je bil prvi sestanek z zaposlenimi, takrat nas je bilo približno 35. Stopiti pred toliko ljudi, je lahko precej zastrašujoče. Imel sem veliko spoštovanje. Nekateri so tukaj delali praktično vse življenje, drugi so bili tik pred upokojitvijo, potem pa pride vodja, ki niti ni gasilec! Starejši sodelavec, ki se je sicer zdaj že upokojil, me je na prvem sestanku, ko me je nekaj vprašal, vikal. Odvrnil sem mu, da sem od tabornikov navajen, da se ne glede na starost ali status vsi tikamo, in izrazil željo, da se vsi sodelavci tikamo. Dejal je: »Jaz vas moram spoštovati, ne morem vas tikati.« Odgovoril sem mu, da si bom spoštovanje poskusil ustvariti s čim drugim kot z vikanjem. Od takrat smo bili zmenjeni. Po mojem mnenju sem ubral pravi pristop. Nisem poznal stvari, tako da nisem mogel priti sem in voditi centra s trdo roko. Vedno govorim, da spoštujem stroko, in to tudi resno mislim. Kar se tiče gasilske stroke, nikomur ne oporekam. Če me prepričajo, da je nekaj prav, potem to tudi zagovarjam. Nekaj sem se pa v vseh letih tudi že naučil, žejnega me ne morejo peljati čez vodo. (smeh) Menim, da sem si s tem pristopom hitro ustvaril spoštovanje. Upam, da si tega ne le domišljam. Še danes menim, da sem se pravilno odločil, čeprav me tak pristop marsikdaj tepe, saj težave rešujemo široko in skupaj; danes bi morda lahko bolj pogosto rekel, da bo tako, ker sem se jaz tako odločil … a če tako nisem ravnal na začetku, tudi zdaj ne bom, sploh zato, ker se v določenih situacijah točno ve, kdo je direktor tega javnega zavoda in s tem odgovorna oseba. Javni zavodi so namreč zelo specifični, kar se tiče poslovanja, odpustkov ni. Meje, predvsem tiste v naših glavah, lahko delovanje zavoda preveč omejujejo, s tem pa je ogrožen napredek in razvoj.

Andrej Jarc, CZR Domžale
Foto: arhiv CZR Domžale

Kako danes po sedmih letih dela gledate na gasilstvo?

Dejstvo, da nisem gasilec, je po mojem mnenju prednost, saj nisem obremenjen z zgodbami iz preteklosti in zakoreninjenim mišljenjem, kako se kaj pri gasilcih dela že od nekdaj. Lahko imam širši pogled. Ko pa pride do kakšnih večjih dogodkov, kot so bile, denimo, nedavne poplave, pa je lahko to tudi minus, saj me morda kdo nima za kompetentnega. A dokler bom opravljal delovno mesto direktorja, bom hotel vedeti vse in vse to me tudi zanima. Mislim, da sem se že ogromno naučil in hočem biti aktivno vpet v intervencijo, reševanje. Seveda nisem v prvi bojni liniji, a tudi ostale naloge so enako pomembne. Jaz poskrbim, da imamo opremo, visoko usposobljene zaposlene, da so zagotovljena sredstva za izobraževanje, skrbim za sodelovanje z občino in podjetji. Če seveda hočem svoje delo dobro opravljati, moram vedeti vse, kar se dogaja. V vodenju sta dve možnosti. Prvi je način obrtniške delavnice, kjer mojster oz. lastnik ve vse, kar se zgodi v delavnici. Drugi je način velikih koncernov, kjer je nemogoče, da bi lastnik vedel vse, čeprav sem spoznal tudi take, ki poznajo skoraj vsakega zaposlenega. Vijuganje med obema je ključ do uspeha.

Poleg tega bi rad izpostavil, da imajo poklicne gasilske enote, ki jih je v Sloveniji 14, različno urejeno vodenje. Nekje je poveljnik in direktor ena oseba, drugje sta funkciji ločeni in je poveljnik odgovoren za strokovni, direktor pa za poslovni del. Slednji način je po mojem mnenju boljši. Jaz nisem strokovnjak za gasilstvo, a velja tudi obratno – tak strokovnjak nima vseh kompetenc, ki jih zahteva vodenje. Zato imamo pri nas v centru dve osebi: jaz opravljam direktorsko funkcijo, medtem ko poveljnik Matjaž Merkužič operativno vodi enoto. Uspešnost enote je odvisna od tega, koliko zmoreva sodelovati, in želim si, da bova tudi v prihodnje morebitna nesoglasja znala razrešiti. Treba se je zavedati, da smo vsi v istem čolnu, zato moramo veslati v isto smer. Izredno ponosen sem na CZR Domžale, to večkrat povem tudi sodelavcem, in pričakujem, da vsak, ki nosi značko CZR, pripomore k temu.

CZR Domžale skupinska
Foto: arhiv CZR Domžale

Prostovoljno gasilstvo je v Sloveniji zelo cenjeno; kakšen pa je odnos med prostovoljnimi gasilskimi društvi in poklicnimi enotami? Ali se kdaj pojavljajo očitki, češ, to je vaša služba, ostali delamo prostovoljno.

Ne bom odgovarjal na splošno, ampak bom izpostavil Domžale. Poklicno gasilstvo ima v našem mestu že zelo dolgo tradicijo. Velika podjetja na Domžalskem so nekoč imela industrijska gasilska društva. V podjetju Helios pa so zaradi visoke stopnje ogroženosti že zgodaj zaposlili poklicne gasilce in imeli ves čas močno gasilsko enoto. V 90. letih prejšnjega stoletja je Helios začel opravljati tudi naloge javne gasilske službe. Da je zasebno podjetje opravljalo javno gasilsko službo, ki jo lahko opravljajo le prostovoljna gasilska društva ali poklicne gasilske enote, je bil unikum v Sloveniji. Ob menjavi lastnikov podjetja je iz Heliosovega centra požarne varnosti nastal Center za zaščito in reševanje.

V občini Domžale imamo 13 prostovoljnih gasilskih društev ter dve prostovoljni industrijski gasilski društvi (Tosama in Helios) in sodelovanje je na izredno visokem nivoju. Lahko smo zgled vsem v Sloveniji. Se pa vedno najdejo posamezniki, ki jim ustroj, kot ga imamo, ni všeč, in želijo ustvarjati razprtije. Čeprav ves čas poudarjamo, da je ravno kombinacija obojega – na eni strani visoka usposobljenost in odlična opremljenost poklicnih gasilcev ter na drugi strani usposobljenost in opremljenost, predvsem pa številčnost moštva prostovoljnih gasilskih društev – tista, ki vodi do uspešnega posredovanja ob nesrečah.

V Domžalah se je naše dobro sodelovanje pokazalo že večkrat; sploh v zadnjem obdobju, denimo, v neurju leta 2020, kjer je bilo poškodovanih več kot 700 objektov, a je bila intervencija relativno hitro zaključena, pa tudi v nedavnih poplavah. Zato menim, da je naš koncept pravi.

Kakšna je bila vloga centra ob poplavah v začetku avgusta?

Domžalski sistem zaščite in reševanja oz. civilne zaščite je na zelo visokem nivoju, spet lahko rečem, da smo zgled vsej Sloveniji. Ob dogodkih, kot so bile nedavne poplave, je v našem centru običajno štab civilne zaščite oz. stičišče vseh enot. Kadar gre za dogodke večjega obsega, so nemudoma vpoklicana vsa prostovoljna gasilska društva, ki se jim dodeli naloge ne glede na njihovo lokalno pristojnost, aktiviran pa je tudi občinski štab Civilne zaščite. Naloga vodje gasilskega dela intervencije, ki praviloma prihaja iz vrst poklicnih gasilcev oz. našega dispečerskega centra, je koordinacija vseh gasilcev; poveljnik CZR Domžale je hkrati tudi poveljnik Gasilske zveze Domžale in s sklepom županje oz. župana tudi poveljnik javne gasilske službe, torej imamo enega človeka, ki vodi vse, in tudi zaradi tega je naše posredovanje zelo učinkovito. Vsekakor smo gasilci najštevilčnejši in brez skromnosti lahko rečem tudi eden izmed pomembnejših členov sistema zaščite in reševanja, vendar si delovanja ob večjih izrednih dogodkih ne moremo predstavljati brez ostalih enot kot npr. radioamaterjev, kinologov, jamarjev, alpinistov, kolesarjev, tabornikov, gradbenih podjetij ter ostalih pogodbenikov. Vse skupaj vodi in nam poveljuje poveljnik civilne zaščite, ki je v Domžalah že vrsto let Marko Žagar.

Enota CZR ima status gasilske enote širšega pomena, torej smo pristojni tudi za reševanje ob prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi in nesrečah na vodi, in sicer poleg Domžal pokrivamo še območje občin Trzin, Lukovica in Moravče. Kot enota širšega pomena smo opremljeni s specifično opremo in usposobljeni za določene aktivnosti, kar druga prostovoljna gasilska društva tako v naši kot v okoliških občinah niso. Ob teh poplavah je bilo precej takšnih dogodkov, ko je prišlo do razlitja nafte ali kurilnega olja – takrat smo naloge opravljali mi.

Vsaka občina ima za izredni dogodek pripravljen načrt posredovanja in v teh načrtih je opredeljen način posredovanja – tudi katere enote opravljajo zadane naloge.

Andrej Jarc, CZR Domžale
Foto: arhiv CZR Domžale

O kakšni specifični opremi pa je govora?

Imamo srečo … pravzaprav to ni sreča, temveč rezultat potreb ter strateških odločitev, ki so bile v zvezi z nakupom opreme sprejete v preteklosti in so se v nedavnih poplavah izkazale kot pravilne. Imamo vozilo za nevarne snovi, ki smo ga dobili leta 2020. To je zelo specifična oprema, za katero se je marsikdo vprašal, še sam sem bil med dvomljivci, če jo sploh v obsegu, kot smo jo kupili, potrebujemo. Zdaj se je izkazalo, da jo.

Poleg tega bi izpostavil še vozilo, ki smo ga prevzeli lani, tj. vozilo za tehnično reševanje z dvigalom. Dve noči smo z njim pobirali naplavine iz reke pri mostu v Radomljah in Viru. Vprašanje, kaj bi bilo, če tega vozila ne bi imeli. Vozilo je stalo skoraj 900 tisoč evrov, je najbolj sodobno v Sloveniji, pa se je ob nakupu pri nekaterih pojavljalo vprašanje, če potrebujemo tako zmogljivo dvigalo. Lahko samo rečem, da je ekipa, ki je v našem centru odgovorna za nakup vozil, delo opravila z odliko.

Koliko intervencij nasploh je letos že za vami, katere so najbolj pogoste?

V enem letu opravimo približno 400 intervencij, kar v povprečju pomeni malo več kot eno na dan. Ogromno je tehnične pomoči, recimo, odpiranje vrat, pomoč in prenosi obolelih oseb ipd. Z Zdravstvenim domom Domžale oz. Nujno medicinsko pomočjo Domžale smo dogovorjeni, da smo za čim bolj učinkovito pomoč ob posredovanju pri nujnih stanjih vedno takoj aktivirani tudi mi. Naša odgovornost je tudi avtocestni odsek med Šentjakobom in Vranskim, kjer je ves čas prisoten naš gasilec poleg še dveh iz Celja. Prometnih nesreč je relativno veliko, a v zadnjem obdobju na srečo prevladujejo nesreče z materialno škodo. Tako hudih prometnih nesreč, kot so bile, preden je bila tu avtocesta, ni več veliko. Fantje pravijo, da Črni graben ni tak samo po imenu, temveč tudi zato, ker je bila na tem območju vsak teden vsaj ena smrtna žrtev prometne nesreče.

Zmanjšalo se je tudi število požarov, a pojavljajo se novi vzroki za njih – električni polnilci, baterije na skirojih, motorjih itd. Tega bo v prihodnje še več.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da vaša enota deluje tudi v podjetjih.

Res je. Sklenjene imamo pogodbe z bolj ogroženimi okoliškimi podjetji, kjer opravljamo naloge požarnega varovanja, poleg tega imamo ogromno preventivnih aktivnosti. To ni javna gasilska služba, a povezava je očitna. Če bi prišlo do nesreče v enem od teh podjetij, bi bile posledice za lokalno skupnost ogromne: ogrožena življenja, delovna mesta, škoda v okolju in splošna gospodarska škoda. Ali je to odgovornost lokalne skupnosti? Po mojem mnenju je.

Poleg tega so požarno varovanje in preventivne aktivnosti v podjetjih eden od virov financiranja našega zavoda, torej z njimi pripomoremo k boljši in bolj učinkoviti javni službi. Zakaj? Zaradi boljše opreme. Skoraj polovico finančnih sredstev za nakup vozil, ki sem jih omenjal prej, smo v CZR zaslužili na trgu … gasilci so si vozila prislužili s svojim delom. Koncept je pravi, čeprav je za naš center zelo obremenjujoč, saj moramo ves čas zagotavljati šest gasilcev na izmeno za izvajanje javne gasilske službe, hkrati pa opraviti še vse ostalo delo. Obremenitve so velike, nekaj smo imeli tudi dolgotrajnih bolniških odsotnostih in imamo veliko izzivov na kadrovskem področju, čeprav nas je bilo ob ustanovitvi 36, danes pa že 48.

Ali vas togost javne uprave omejuje na kadrovskem področju, morda tudi v povezavi s plačnim sistemom? Koliko je zanimanja za poklicno gasilstvo?

Debate, ali so v gasilstvu plače dobre ali slabe …

Te debate so bile zelo aktualne v začetku letošnjega leta.

Ja, res je. Gasilec dela ob nedeljah, praznikih in ponoči. Osnovna gasilska plača z dodatki je za začetnika slaba, za gasilca z daljšim stažem, ki je poleg napredovanj kot javni uslužbenec napredoval tudi po delovnih mestih, pa je še pred letom dni bila spodobna, zdaj pa je ob vseh podražitvah tudi slaba.

Poklicne gasilce črpamo iz vrst prostovoljnih gasilcev. Ni pomembno, da ima mišice – klišeji iz ameriških nanizank pri nas ne veljajo – mora pa biti mojster za vse, vodovodar, električar, mizar … Poleg opravljanja javne gasilske službe bo hodil še po preventivnih dejavnostih v tovarnah, tako da mora imeti nekaj občutka v zvezi s tem. Zanimanje za poklic gasilca je, čeprav je manjše kot nekoč, in upam, da v prihodnje ne bo samo plača tisto merilo, ali je to delo vredno opravljati ali ne, temveč tudi srčnost, pripadnost itd.

Kako je sestavljen delovni dan gasilca?

Delamo v 12-urnih izmenah, kar pomeni, da 12 ur delamo, čemur sledi 24 ur počitka, nato 24 ur nočne izmene in za tem 48 ur počitka. Ena izmena traja od šeste zjutraj do šeste popoldan. Fantje so razporejeni v štiri izmene, za njihovo delo so pristojni izmenovodje. Znotraj ene izmene je ena ekipa, njeni člani se glede na potrebe enote tudi menjajo, kar je smiselno za boljše funkcioniranje centra, čeprav včasih ni dobro sprejeto, saj ljudje nasploh težko sprejemajo spremembe.

Poleg vseh ostalih nalog, ki sem jih že omenil, smo zelo aktivni v še eni preventivni dejavnosti, in sicer opravljamo servis gasilnih aparatov. Za to delo nimamo zaposlenega serviserja, ampak to počnejo gasilci sami. Po našem mnenju je to dodana vrednost, saj gasilec tako dobro spozna lokalno skupnost, občino, hiše, bloke, ceste itd. Po jutranji kavi pogledamo, kateri servisi nas čakajo tisti dan. V enem letu servisiramo 10 tisoč gasilnih aparatov, torej jih je kar nekaj na dan. Potem imamo tudi pripravo opreme. Pri tem smo zelo striktni in imamo točno določeno, kaj se dela na določeni dan. Kot sem že omenil, imamo tudi dnevne obhode po podjetjih, veliko časa pa namenimo še fizični pripravljenosti in usposabljanju. Smo ena od enot, ki se največ usposablja. Od septembra do začetka poletja skoraj ne mine dan, da ne bi bil eden od naših gasilcev na usposabljanju v izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Ali se vam je med opravljanjem vaših nalog kdaj zgodilo tudi kaj nenavadnega, posebnega?

Ne želimo izpostavljati posameznih intervencij. Naše naloge so reševanje ljudi, živali, premoženja in zaščita okolja. Vsak dogodek, ki sodi sem, je bil, sploh za tistega, ki je v njem udeležen, pomemben. Fantje izpostavljajo, da je najtežje ob nesrečah, kjer so udeleženi otroci. Vsi v našem centru imamo družine, smo enota z visoko nataliteto. Moram nas pohvaliti, da smo zelo pridni na tem področju. (smeh) Tudi zaradi tega je obremenjenost ob tovrstnih nesrečah največja. Že zelo zgodaj smo za te primere uvedli tudi medvedke CZR, ki nosijo našo značko, in jih damo otrokom ob nesrečah, da se pomirijo.

Je gasilcem v takih primerih na voljo psihološka pomoč?

Vse enote, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja, imajo na voljo psihološko pomoč preko regijskega centra. Tudi v sami enoti imamo t.i. psihološke zaupnike, ki so usposobljeni, da ob tovrstnih dogodkih nudijo prvi razbremenilni pogovor. Morda se vsi skupaj še vedno premalo zavedamo, kako pomembna je psihološka pomoč in se je premalo poslužujemo. »Po koncu izmene gremo po moško na pivo in se vse samo razreši,« je miselnost, ki je še vedno prisotna, čeprav ni prava. A tako je v moških kolektivih in to je ena od pomanjkljivosti poklicnega gasilstva.

Foto: arhiv CZR Domžale

Bliža se oktober, mesec požarne varnosti; letošnja tema je požar v naravi. Vsi se še dobro spominjamo lanskega obsežnega požara na Krasu. To območje je še posebej ogroženo zaradi požarov. Kako je s tem pri nas?

Lansko leto je bilo zelo specifično, enako lahko rečemo tudi za letošnje. Letos je bilo vode preveč, lani pa je ni bilo. Narava nas že nekaj časa opozarja, morali se bomo navaditi na ekstremne dogodke, mi pa se še vedno raje slepimo, da teh ni, in hodimo po svetu z zaprtimi očmi. Požar na Krasu je bil zelo ekstremen, že prej v marcu se je požar pod Potoško goro zgodil v gozdu, podobnem vsem gozdovom okoli nas. Požarna ogroženost naravnega okolja je tudi v naši občini velika. Podnebje se spreminja, s tem pa tudi gozdovi, drevesa so suha, prizadene jih lubadar, vse to so recepti za požare v naravnem okolju.

Lahko pa spet rečem, da smo v Domžalah korak naprej. Daljnovidni smo bili pri nakupih določene opreme, kot sem povedal prej, upam, da bomo tudi z novim projektom, v katerem sodelujejo naši gasilci in je nastal na pobudo hrvaških kolegov s Supetra na Braču, kjer so eni od največjih strokovnjakov za gašenje požara v naravnem okolju. Projekt se imenuje Alpe Adria Knowledge Transfer in v okviru tega gasilci iz Domžal, v enem tednu ponavadi eden ali dva poklicna in štirje prostovoljni gasilci, skupaj s kolegi iz Postojne že vse poletje gostujejo na Braču, kjer se usposabljajo. Do tega trenutka je bilo že deset izmenjav (pogovor je potekal 5. 9., op.p.) in vsi udeleženci projekt ocenjujejo z oceno odlično. Načrtovano je bilo, da bodo naši gasilci dejansko tudi sodelovali pri gašenju požarov, a obsežnih požarov letos v Dalmaciji na srečo ni bilo, tako da je večji poudarek na teoriji in praktičnem usposabljanju. Gre za izmenjavo operativnega kadra z namenom usposabljanja. Pozimi bodo gasilci z Brača prišli k nam na usposabljanje s področja nevarnih snovi in tehničnega reševanja v prometnih nesrečah. Ob tem se moram zahvaliti tudi domžalski županji, ki je projekt podprla.

Boste na Centru za zaščito in reševanje ob mesecu požarne varnosti pripravili Dan odprtih vrat?

Dan odprtih vrat bo v petek, 29. septembra, saj v našem centru dajemo velik poudarek – ne samo ob mesecu požarne varnosti, temveč celo leto – sodelovanju z najmlajšimi. To je zelo hvaležna publika, saj vsi hočejo biti gasilci. Dan odprtih vrat imamo tudi zaradi tega, ker je dober občutek, ko vidiš, da si občudovan, mi pa vse to poskušamo vrniti z našimi aktivnostmi na raznih dogodkih za otroke, kjer smo vedno prisotni. S tem se želimo približati najmlajšim, okrepiti požarno zavest, spodbujati pomoč ipd.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriZa učinkovito delovanje je potreben širši pogled

Za učinkovito delovanje je potreben širši pogled

Že od ustanovitve Centra za zaščito in reševanje (CZR) Domžale, kjer domujejo domžalski poklicni gasilci, je njegov direktor Andrej Jarc. Čeprav ne prihaja iz gasilskih vrst, si je s svojim delom v zadnjih sedmih letih prislužil podporo in spoštovanje sodelavcev. Pri tem veliko življenjskih naukov črpa iz taborništva, ki mu je zapisan že vse življenje. Domžalčan, ki je, tako pravi sam, začasno preseljen v Komendo, kjer z ženo in tremi otroki živi že petnajst let, meni, da mu ravno dejstvo, da ni gasilec, pomaga k širšemu razmišljanju in pogledu na panogo.


Leta 2016 je Občina Domžale ustanovila Center za zaščito in reševanje, ki je izšel iz Centra požarne varnosti, slednji je deloval kot poklicna industrijska gasilska enota tovarne Helios od leta 1990. Že od ustanovitve ste direktor Centra za zaščito in reševanje Domžale. Kako to, da ste se odločili prevzeti to nalogo, čeprav niste gasilec?

V vodenju centra sem videl izziv, zato sem se odločil, da poskusim. Pred tem sem bil zaposlen v gospodarski družbi. Po desetletju dela, kjer so bile spremembe edina stalnica in sem delal v zelo različnih sektorjih, sem se odločil za spremembo poklicne poti. Še pred tem sem končal študij, saj sem vedel, da bom s srednješolsko izobrazbo težko dobil službo. Kot tabornik sem bil že zelo dolgo vključen v sistem civilne zaščite v Domžalah, že več kot dvajset let sem vodja taborniške enote CZ, ki ob večjih dogodkih skrbi za “intendantsko oskrbo” reševalcev, logistiko. Če je treba, smo zmožni v zelo kratkem času poskrbeti za začasno nastanitev in oskrbo nekaj 100 ljudi. Ko so se začeli pogovori o ustanovitvi javnega gasilskega zavoda, sem pomislil: »Tukaj bi bil lahko direktor.« Brez želje poskusiti ni nič. Potem se je vse uskladilo: diplomiral sem in en mesec kasneje se je v centru odprla priložnost. Strahov nisem imel, saj sem vodenje centra dojemal kot izziv.

Kako so vas sprejeli v centru zaposleni gasilci?

Kako so me sprejeli? To je zgodba! Zelo zanimiv je bil prvi sestanek z zaposlenimi, takrat nas je bilo približno 35. Stopiti pred toliko ljudi, je lahko precej zastrašujoče. Imel sem veliko spoštovanje. Nekateri so tukaj delali praktično vse življenje, drugi so bili tik pred upokojitvijo, potem pa pride vodja, ki niti ni gasilec! Starejši sodelavec, ki se je sicer zdaj že upokojil, me je na prvem sestanku, ko me je nekaj vprašal, vikal. Odvrnil sem mu, da sem od tabornikov navajen, da se ne glede na starost ali status vsi tikamo, in izrazil željo, da se vsi sodelavci tikamo. Dejal je: »Jaz vas moram spoštovati, ne morem vas tikati.« Odgovoril sem mu, da si bom spoštovanje poskusil ustvariti s čim drugim kot z vikanjem. Od takrat smo bili zmenjeni. Po mojem mnenju sem ubral pravi pristop. Nisem poznal stvari, tako da nisem mogel priti sem in voditi centra s trdo roko. Vedno govorim, da spoštujem stroko, in to tudi resno mislim. Kar se tiče gasilske stroke, nikomur ne oporekam. Če me prepričajo, da je nekaj prav, potem to tudi zagovarjam. Nekaj sem se pa v vseh letih tudi že naučil, žejnega me ne morejo peljati čez vodo. (smeh) Menim, da sem si s tem pristopom hitro ustvaril spoštovanje. Upam, da si tega ne le domišljam. Še danes menim, da sem se pravilno odločil, čeprav me tak pristop marsikdaj tepe, saj težave rešujemo široko in skupaj; danes bi morda lahko bolj pogosto rekel, da bo tako, ker sem se jaz tako odločil … a če tako nisem ravnal na začetku, tudi zdaj ne bom, sploh zato, ker se v določenih situacijah točno ve, kdo je direktor tega javnega zavoda in s tem odgovorna oseba. Javni zavodi so namreč zelo specifični, kar se tiče poslovanja, odpustkov ni. Meje, predvsem tiste v naših glavah, lahko delovanje zavoda preveč omejujejo, s tem pa je ogrožen napredek in razvoj.

Andrej Jarc, CZR Domžale
Foto: arhiv CZR Domžale

Kako danes po sedmih letih dela gledate na gasilstvo?

Dejstvo, da nisem gasilec, je po mojem mnenju prednost, saj nisem obremenjen z zgodbami iz preteklosti in zakoreninjenim mišljenjem, kako se kaj pri gasilcih dela že od nekdaj. Lahko imam širši pogled. Ko pa pride do kakšnih večjih dogodkov, kot so bile, denimo, nedavne poplave, pa je lahko to tudi minus, saj me morda kdo nima za kompetentnega. A dokler bom opravljal delovno mesto direktorja, bom hotel vedeti vse in vse to me tudi zanima. Mislim, da sem se že ogromno naučil in hočem biti aktivno vpet v intervencijo, reševanje. Seveda nisem v prvi bojni liniji, a tudi ostale naloge so enako pomembne. Jaz poskrbim, da imamo opremo, visoko usposobljene zaposlene, da so zagotovljena sredstva za izobraževanje, skrbim za sodelovanje z občino in podjetji. Če seveda hočem svoje delo dobro opravljati, moram vedeti vse, kar se dogaja. V vodenju sta dve možnosti. Prvi je način obrtniške delavnice, kjer mojster oz. lastnik ve vse, kar se zgodi v delavnici. Drugi je način velikih koncernov, kjer je nemogoče, da bi lastnik vedel vse, čeprav sem spoznal tudi take, ki poznajo skoraj vsakega zaposlenega. Vijuganje med obema je ključ do uspeha.

Poleg tega bi rad izpostavil, da imajo poklicne gasilske enote, ki jih je v Sloveniji 14, različno urejeno vodenje. Nekje je poveljnik in direktor ena oseba, drugje sta funkciji ločeni in je poveljnik odgovoren za strokovni, direktor pa za poslovni del. Slednji način je po mojem mnenju boljši. Jaz nisem strokovnjak za gasilstvo, a velja tudi obratno – tak strokovnjak nima vseh kompetenc, ki jih zahteva vodenje. Zato imamo pri nas v centru dve osebi: jaz opravljam direktorsko funkcijo, medtem ko poveljnik Matjaž Merkužič operativno vodi enoto. Uspešnost enote je odvisna od tega, koliko zmoreva sodelovati, in želim si, da bova tudi v prihodnje morebitna nesoglasja znala razrešiti. Treba se je zavedati, da smo vsi v istem čolnu, zato moramo veslati v isto smer. Izredno ponosen sem na CZR Domžale, to večkrat povem tudi sodelavcem, in pričakujem, da vsak, ki nosi značko CZR, pripomore k temu.

CZR Domžale skupinska
Foto: arhiv CZR Domžale

Prostovoljno gasilstvo je v Sloveniji zelo cenjeno; kakšen pa je odnos med prostovoljnimi gasilskimi društvi in poklicnimi enotami? Ali se kdaj pojavljajo očitki, češ, to je vaša služba, ostali delamo prostovoljno.

Ne bom odgovarjal na splošno, ampak bom izpostavil Domžale. Poklicno gasilstvo ima v našem mestu že zelo dolgo tradicijo. Velika podjetja na Domžalskem so nekoč imela industrijska gasilska društva. V podjetju Helios pa so zaradi visoke stopnje ogroženosti že zgodaj zaposlili poklicne gasilce in imeli ves čas močno gasilsko enoto. V 90. letih prejšnjega stoletja je Helios začel opravljati tudi naloge javne gasilske službe. Da je zasebno podjetje opravljalo javno gasilsko službo, ki jo lahko opravljajo le prostovoljna gasilska društva ali poklicne gasilske enote, je bil unikum v Sloveniji. Ob menjavi lastnikov podjetja je iz Heliosovega centra požarne varnosti nastal Center za zaščito in reševanje.

V občini Domžale imamo 13 prostovoljnih gasilskih društev ter dve prostovoljni industrijski gasilski društvi (Tosama in Helios) in sodelovanje je na izredno visokem nivoju. Lahko smo zgled vsem v Sloveniji. Se pa vedno najdejo posamezniki, ki jim ustroj, kot ga imamo, ni všeč, in želijo ustvarjati razprtije. Čeprav ves čas poudarjamo, da je ravno kombinacija obojega – na eni strani visoka usposobljenost in odlična opremljenost poklicnih gasilcev ter na drugi strani usposobljenost in opremljenost, predvsem pa številčnost moštva prostovoljnih gasilskih društev – tista, ki vodi do uspešnega posredovanja ob nesrečah.

V Domžalah se je naše dobro sodelovanje pokazalo že večkrat; sploh v zadnjem obdobju, denimo, v neurju leta 2020, kjer je bilo poškodovanih več kot 700 objektov, a je bila intervencija relativno hitro zaključena, pa tudi v nedavnih poplavah. Zato menim, da je naš koncept pravi.

Kakšna je bila vloga centra ob poplavah v začetku avgusta?

Domžalski sistem zaščite in reševanja oz. civilne zaščite je na zelo visokem nivoju, spet lahko rečem, da smo zgled vsej Sloveniji. Ob dogodkih, kot so bile nedavne poplave, je v našem centru običajno štab civilne zaščite oz. stičišče vseh enot. Kadar gre za dogodke večjega obsega, so nemudoma vpoklicana vsa prostovoljna gasilska društva, ki se jim dodeli naloge ne glede na njihovo lokalno pristojnost, aktiviran pa je tudi občinski štab Civilne zaščite. Naloga vodje gasilskega dela intervencije, ki praviloma prihaja iz vrst poklicnih gasilcev oz. našega dispečerskega centra, je koordinacija vseh gasilcev; poveljnik CZR Domžale je hkrati tudi poveljnik Gasilske zveze Domžale in s sklepom županje oz. župana tudi poveljnik javne gasilske službe, torej imamo enega človeka, ki vodi vse, in tudi zaradi tega je naše posredovanje zelo učinkovito. Vsekakor smo gasilci najštevilčnejši in brez skromnosti lahko rečem tudi eden izmed pomembnejših členov sistema zaščite in reševanja, vendar si delovanja ob večjih izrednih dogodkih ne moremo predstavljati brez ostalih enot kot npr. radioamaterjev, kinologov, jamarjev, alpinistov, kolesarjev, tabornikov, gradbenih podjetij ter ostalih pogodbenikov. Vse skupaj vodi in nam poveljuje poveljnik civilne zaščite, ki je v Domžalah že vrsto let Marko Žagar.

Enota CZR ima status gasilske enote širšega pomena, torej smo pristojni tudi za reševanje ob prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi in nesrečah na vodi, in sicer poleg Domžal pokrivamo še območje občin Trzin, Lukovica in Moravče. Kot enota širšega pomena smo opremljeni s specifično opremo in usposobljeni za določene aktivnosti, kar druga prostovoljna gasilska društva tako v naši kot v okoliških občinah niso. Ob teh poplavah je bilo precej takšnih dogodkov, ko je prišlo do razlitja nafte ali kurilnega olja – takrat smo naloge opravljali mi.

Vsaka občina ima za izredni dogodek pripravljen načrt posredovanja in v teh načrtih je opredeljen način posredovanja – tudi katere enote opravljajo zadane naloge.

Andrej Jarc, CZR Domžale
Foto: arhiv CZR Domžale

O kakšni specifični opremi pa je govora?

Imamo srečo … pravzaprav to ni sreča, temveč rezultat potreb ter strateških odločitev, ki so bile v zvezi z nakupom opreme sprejete v preteklosti in so se v nedavnih poplavah izkazale kot pravilne. Imamo vozilo za nevarne snovi, ki smo ga dobili leta 2020. To je zelo specifična oprema, za katero se je marsikdo vprašal, še sam sem bil med dvomljivci, če jo sploh v obsegu, kot smo jo kupili, potrebujemo. Zdaj se je izkazalo, da jo.

Poleg tega bi izpostavil še vozilo, ki smo ga prevzeli lani, tj. vozilo za tehnično reševanje z dvigalom. Dve noči smo z njim pobirali naplavine iz reke pri mostu v Radomljah in Viru. Vprašanje, kaj bi bilo, če tega vozila ne bi imeli. Vozilo je stalo skoraj 900 tisoč evrov, je najbolj sodobno v Sloveniji, pa se je ob nakupu pri nekaterih pojavljalo vprašanje, če potrebujemo tako zmogljivo dvigalo. Lahko samo rečem, da je ekipa, ki je v našem centru odgovorna za nakup vozil, delo opravila z odliko.

Koliko intervencij nasploh je letos že za vami, katere so najbolj pogoste?

V enem letu opravimo približno 400 intervencij, kar v povprečju pomeni malo več kot eno na dan. Ogromno je tehnične pomoči, recimo, odpiranje vrat, pomoč in prenosi obolelih oseb ipd. Z Zdravstvenim domom Domžale oz. Nujno medicinsko pomočjo Domžale smo dogovorjeni, da smo za čim bolj učinkovito pomoč ob posredovanju pri nujnih stanjih vedno takoj aktivirani tudi mi. Naša odgovornost je tudi avtocestni odsek med Šentjakobom in Vranskim, kjer je ves čas prisoten naš gasilec poleg še dveh iz Celja. Prometnih nesreč je relativno veliko, a v zadnjem obdobju na srečo prevladujejo nesreče z materialno škodo. Tako hudih prometnih nesreč, kot so bile, preden je bila tu avtocesta, ni več veliko. Fantje pravijo, da Črni graben ni tak samo po imenu, temveč tudi zato, ker je bila na tem območju vsak teden vsaj ena smrtna žrtev prometne nesreče.

Zmanjšalo se je tudi število požarov, a pojavljajo se novi vzroki za njih – električni polnilci, baterije na skirojih, motorjih itd. Tega bo v prihodnje še več.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da vaša enota deluje tudi v podjetjih.

Res je. Sklenjene imamo pogodbe z bolj ogroženimi okoliškimi podjetji, kjer opravljamo naloge požarnega varovanja, poleg tega imamo ogromno preventivnih aktivnosti. To ni javna gasilska služba, a povezava je očitna. Če bi prišlo do nesreče v enem od teh podjetij, bi bile posledice za lokalno skupnost ogromne: ogrožena življenja, delovna mesta, škoda v okolju in splošna gospodarska škoda. Ali je to odgovornost lokalne skupnosti? Po mojem mnenju je.

Poleg tega so požarno varovanje in preventivne aktivnosti v podjetjih eden od virov financiranja našega zavoda, torej z njimi pripomoremo k boljši in bolj učinkoviti javni službi. Zakaj? Zaradi boljše opreme. Skoraj polovico finančnih sredstev za nakup vozil, ki sem jih omenjal prej, smo v CZR zaslužili na trgu … gasilci so si vozila prislužili s svojim delom. Koncept je pravi, čeprav je za naš center zelo obremenjujoč, saj moramo ves čas zagotavljati šest gasilcev na izmeno za izvajanje javne gasilske službe, hkrati pa opraviti še vse ostalo delo. Obremenitve so velike, nekaj smo imeli tudi dolgotrajnih bolniških odsotnostih in imamo veliko izzivov na kadrovskem področju, čeprav nas je bilo ob ustanovitvi 36, danes pa že 48.

Ali vas togost javne uprave omejuje na kadrovskem področju, morda tudi v povezavi s plačnim sistemom? Koliko je zanimanja za poklicno gasilstvo?

Debate, ali so v gasilstvu plače dobre ali slabe …

Te debate so bile zelo aktualne v začetku letošnjega leta.

Ja, res je. Gasilec dela ob nedeljah, praznikih in ponoči. Osnovna gasilska plača z dodatki je za začetnika slaba, za gasilca z daljšim stažem, ki je poleg napredovanj kot javni uslužbenec napredoval tudi po delovnih mestih, pa je še pred letom dni bila spodobna, zdaj pa je ob vseh podražitvah tudi slaba.

Poklicne gasilce črpamo iz vrst prostovoljnih gasilcev. Ni pomembno, da ima mišice – klišeji iz ameriških nanizank pri nas ne veljajo – mora pa biti mojster za vse, vodovodar, električar, mizar … Poleg opravljanja javne gasilske službe bo hodil še po preventivnih dejavnostih v tovarnah, tako da mora imeti nekaj občutka v zvezi s tem. Zanimanje za poklic gasilca je, čeprav je manjše kot nekoč, in upam, da v prihodnje ne bo samo plača tisto merilo, ali je to delo vredno opravljati ali ne, temveč tudi srčnost, pripadnost itd.

Kako je sestavljen delovni dan gasilca?

Delamo v 12-urnih izmenah, kar pomeni, da 12 ur delamo, čemur sledi 24 ur počitka, nato 24 ur nočne izmene in za tem 48 ur počitka. Ena izmena traja od šeste zjutraj do šeste popoldan. Fantje so razporejeni v štiri izmene, za njihovo delo so pristojni izmenovodje. Znotraj ene izmene je ena ekipa, njeni člani se glede na potrebe enote tudi menjajo, kar je smiselno za boljše funkcioniranje centra, čeprav včasih ni dobro sprejeto, saj ljudje nasploh težko sprejemajo spremembe.

Poleg vseh ostalih nalog, ki sem jih že omenil, smo zelo aktivni v še eni preventivni dejavnosti, in sicer opravljamo servis gasilnih aparatov. Za to delo nimamo zaposlenega serviserja, ampak to počnejo gasilci sami. Po našem mnenju je to dodana vrednost, saj gasilec tako dobro spozna lokalno skupnost, občino, hiše, bloke, ceste itd. Po jutranji kavi pogledamo, kateri servisi nas čakajo tisti dan. V enem letu servisiramo 10 tisoč gasilnih aparatov, torej jih je kar nekaj na dan. Potem imamo tudi pripravo opreme. Pri tem smo zelo striktni in imamo točno določeno, kaj se dela na določeni dan. Kot sem že omenil, imamo tudi dnevne obhode po podjetjih, veliko časa pa namenimo še fizični pripravljenosti in usposabljanju. Smo ena od enot, ki se največ usposablja. Od septembra do začetka poletja skoraj ne mine dan, da ne bi bil eden od naših gasilcev na usposabljanju v izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Ali se vam je med opravljanjem vaših nalog kdaj zgodilo tudi kaj nenavadnega, posebnega?

Ne želimo izpostavljati posameznih intervencij. Naše naloge so reševanje ljudi, živali, premoženja in zaščita okolja. Vsak dogodek, ki sodi sem, je bil, sploh za tistega, ki je v njem udeležen, pomemben. Fantje izpostavljajo, da je najtežje ob nesrečah, kjer so udeleženi otroci. Vsi v našem centru imamo družine, smo enota z visoko nataliteto. Moram nas pohvaliti, da smo zelo pridni na tem področju. (smeh) Tudi zaradi tega je obremenjenost ob tovrstnih nesrečah največja. Že zelo zgodaj smo za te primere uvedli tudi medvedke CZR, ki nosijo našo značko, in jih damo otrokom ob nesrečah, da se pomirijo.

Je gasilcem v takih primerih na voljo psihološka pomoč?

Vse enote, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja, imajo na voljo psihološko pomoč preko regijskega centra. Tudi v sami enoti imamo t.i. psihološke zaupnike, ki so usposobljeni, da ob tovrstnih dogodkih nudijo prvi razbremenilni pogovor. Morda se vsi skupaj še vedno premalo zavedamo, kako pomembna je psihološka pomoč in se je premalo poslužujemo. »Po koncu izmene gremo po moško na pivo in se vse samo razreši,« je miselnost, ki je še vedno prisotna, čeprav ni prava. A tako je v moških kolektivih in to je ena od pomanjkljivosti poklicnega gasilstva.

Foto: arhiv CZR Domžale

Bliža se oktober, mesec požarne varnosti; letošnja tema je požar v naravi. Vsi se še dobro spominjamo lanskega obsežnega požara na Krasu. To območje je še posebej ogroženo zaradi požarov. Kako je s tem pri nas?

Lansko leto je bilo zelo specifično, enako lahko rečemo tudi za letošnje. Letos je bilo vode preveč, lani pa je ni bilo. Narava nas že nekaj časa opozarja, morali se bomo navaditi na ekstremne dogodke, mi pa se še vedno raje slepimo, da teh ni, in hodimo po svetu z zaprtimi očmi. Požar na Krasu je bil zelo ekstremen, že prej v marcu se je požar pod Potoško goro zgodil v gozdu, podobnem vsem gozdovom okoli nas. Požarna ogroženost naravnega okolja je tudi v naši občini velika. Podnebje se spreminja, s tem pa tudi gozdovi, drevesa so suha, prizadene jih lubadar, vse to so recepti za požare v naravnem okolju.

Lahko pa spet rečem, da smo v Domžalah korak naprej. Daljnovidni smo bili pri nakupih določene opreme, kot sem povedal prej, upam, da bomo tudi z novim projektom, v katerem sodelujejo naši gasilci in je nastal na pobudo hrvaških kolegov s Supetra na Braču, kjer so eni od največjih strokovnjakov za gašenje požara v naravnem okolju. Projekt se imenuje Alpe Adria Knowledge Transfer in v okviru tega gasilci iz Domžal, v enem tednu ponavadi eden ali dva poklicna in štirje prostovoljni gasilci, skupaj s kolegi iz Postojne že vse poletje gostujejo na Braču, kjer se usposabljajo. Do tega trenutka je bilo že deset izmenjav (pogovor je potekal 5. 9., op.p.) in vsi udeleženci projekt ocenjujejo z oceno odlično. Načrtovano je bilo, da bodo naši gasilci dejansko tudi sodelovali pri gašenju požarov, a obsežnih požarov letos v Dalmaciji na srečo ni bilo, tako da je večji poudarek na teoriji in praktičnem usposabljanju. Gre za izmenjavo operativnega kadra z namenom usposabljanja. Pozimi bodo gasilci z Brača prišli k nam na usposabljanje s področja nevarnih snovi in tehničnega reševanja v prometnih nesrečah. Ob tem se moram zahvaliti tudi domžalski županji, ki je projekt podprla.

Boste na Centru za zaščito in reševanje ob mesecu požarne varnosti pripravili Dan odprtih vrat?

Dan odprtih vrat bo v petek, 29. septembra, saj v našem centru dajemo velik poudarek – ne samo ob mesecu požarne varnosti, temveč celo leto – sodelovanju z najmlajšimi. To je zelo hvaležna publika, saj vsi hočejo biti gasilci. Dan odprtih vrat imamo tudi zaradi tega, ker je dober občutek, ko vidiš, da si občudovan, mi pa vse to poskušamo vrniti z našimi aktivnostmi na raznih dogodkih za otroke, kjer smo vedno prisotni. S tem se želimo približati najmlajšim, okrepiti požarno zavest, spodbujati pomoč ipd.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
12 ° C
13.7 °
10.3 °
91 %
0.5kmh
0 %
pon
24 °
tor
18 °
sre
18 °
čet
22 °
pet
19 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano