»S šestdnevnega popotovanja sem se vrnil materialno prazen, a notranje bogat in napolnjen«,« je na svojem blogu Mlad mor’š trpet, da si star navajen zapisal kamniški gorski reševalec in strokovni sodelavec Planinske zveze Sloveni Matjaž Šerkezi. Pisal je o svoji zadnji dogodivščini, ko je skupaj z Dušanom Mencinom pretekel PTL tek, ki pravzaprav ni samo navaden tek, ampak pravo gorsko potovanje okoli Mont Blanca in tako rekoč čez drn in strm po okoliških hribih. V 145 urah sta pretekla 315 kilometrov in naredila več kot višinskih 25.000 metrov. Veliko o zahtevnosti teka pove že podatek, da je na startu teka 27. avgusta stalo približno 300 tekačev, a v cilj jih je priteklo manj kot polovica. V kratkem pogovoru nam je zaupal, kaj ga žene, da konča tek, ki ga večina izmed nas niti ne bi začela in kaj se je naučil o sebi in svoji družini.
V času, ko ljudje pozabljamo na pomen fizične aktivnosti in vztrajanja, je vam uspelo zaključiti tek po včasih težko prehodnem visokogorskem svetu, čeprav ste vsega skupaj spali le osem ur in vam ni bilo vedno lahko. Kako vam je to uspelo?
Znani slovenski alpinist Stane Belak- Šrauf je nekoč dejal: Konj crkne, človek se navadi. Meni pomaga moj način življenja od majhnih nog. Tukaj vrhunska fizična pripravljenost nič ne pomaga, če glava ni urejena in pride do izraza še toliko bolj, da je vse v glavi. V mislih imam psihično stabilnost, verjeti vase, dobro načrtovati, biti potrpežljiv … Telo se začne upirati že po petdesetem kilometru. In takrat se začne šele zares in bolj gre proti koncu, bolj se upira. Zadnjih dvajset kilometrov je lahko ključnih. Drugega odgovora na to preprosto ni. Za ta tek sem se pripravljal od 8. januarja 1980, ko sem privekal na svet. Vsak trenutek življenja je bil vstopnica za reševanje težav na poti in izkušnja za prihod do cilja.
Kaj vas motivira?
Trenutek in osebna zrelost. Vsak korak sem užival. Smejal sem se v nalivu, sneženju, vetru. Čudil se sončnemu vzhodu. Dihal svež zrak. Nabijam?! Ne. Res je bilo tako.
Kdaj in kaj je bilo najlepše?
Trenutki. Hrana. Sončni vzhod po viharni noči. Iskren objem prijatelja na sedlu, po peklenskem vzponu. Pomfri in liter Coca Cole v leseni koči. Mir v noči polnih zvezd. SMS družine s spodbudnimi besedami. Telefon brez signala in računalnik nekje daleč doma. Kratek spanec na soncu s pogledom na gore. Škripanje derez čez ledenik. Pika in Dejan in Eva in Dejan v cilju. Povezanost očeta in sina iz Švice. Bernardinec v planinski koči, ki se je stisnil k meni ob kratkem počitku. Ja. Trenutki, ki jih moraš videti.
Kaj je bilo med tekmo najtežje?
Meni osebno nič. Ko sem se odločil, da grem na to popotovanje, ki ga sam ne imenujem tekma, sem se zavedal, da skupaj z vplačilom štartnine, kupujem tudi žulje, neprespanost, slabo vreme … in te stvari nisem vzel kot negativne. Vzel sem jih kot izziv, ki ga moram nekako premagati in to sem naredil z nasmehom. In če bolečine premaguješ z nasmehom, so te sladke. In da pojasnim zakaj ni to tekma? Na koncu smo bili vsi, ki smo prišli v cilj zmagovalci in teh nas je bilo nekaj manj kot polovica. Če je že bila tekma, je bila tekma s samim sabo in predvsem tekma ohranjanja odnosa s partnerjem, sotekačem. Vemo, da odnosi v najtežjih trenutkih, če niso iskreni, najbolj in najprej trpijo.
Napisali ste v blogu, da ste se domov vrnili notranje bogat in napolnjen. Kaj ste mislili s tem?
Ta stavek ne rabi dodatnega pojasnila. Razumejo ga tisti, ki so sami to doživeli v življenju. Za mano in družino je eno težko obdobje, ki je klicalo po samouničenju. Le s pogovori, iskanju rešitev in posamezniki, ki so razumeli, smo šli naprej. Razbijamo tabu molka modernih psiholoških bolezni, o katerih se mora govoriti na glas. In ko to storiš, ugotoviš, da nisi osamljen in da »štrik« okrog vratu ni rešitev. Zato vsi, ki to berete, ne zavijajte se v molk in se ne sramujte svojih težav. Ni idealnih družin, obstajajo samo v družbenih omrežjih. In v gorah je več slabega vremena kot lepega. A za tisti lepi trenutek, se splača iti skozi nevihto in grom. Vse to je tisto, kar sem podoživel na tem popotovanju in razlog, da zame ni bilo nič težjega od preživetega obdobja. Notranje bogat, napolnjen in prepričan vase, da ni trenutka, ki ga ne bi znal premagati in da ni več sile, pred katero ne bi znal obvarovati svoje družine. Filozofsko?! Bralci, ki razumejo, drugi preskočijo.
V blogu si lahko preberete več o njegovi poti in mimogrede še preberete nasvete, kako se spopadati z vnetimi ritnicami in težavami s stopali ter tudi o tem, kako pomemben v gorah, je dober GPS.
Nekaj utrinkov iz poti, pa si lahko ogledate na spodnjih fotografijah, ki vse prihajajo iz njegovega arhiva.
