sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
9.1 C
Kamnik
sobota, 13 aprila, 2024
DomovPogovoriZ Maistrom imava veliko skupnega

Z Maistrom imava veliko skupnega

Kako neverjeten mož je moral biti Rudolf Maister! O tem ne pričajo le njegova dejanja in besede, temveč celotna osebnost, ki še danes navdušuje preučevalce njegovega življenja in dela. Med njimi je tudi slavistka Alenka Juvan, vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra, ki jo je veliki general prevzel, ko je ugotovila, da jima je skupno zanimanje za jezik in kulturo. V dobrih desetih letih delovanja Maistrove hiše je prebrala, našla in spoznala marsikaj o v Kamniku rojenem vojaku, pesniku in bibliofilu, zaradi česar je danes le še bolj navdušena nad njim. »Ko raziskujem Maistrovo življenje in delo, se na vsakem koraku razkriva njegova velika osebnost,« je prepričana Kamničanka, tudi avtorica in soavtorica dveh slikanic o Rudolfu Maistru. Druga bo izšla konec maja in bo predstavljala delček v paleti vseh dogodkov, ki bodo letos v Kamniku zaznamovali leto generala Rudolfa Maistra.


Letos je Maistrovo leto, ko praznujemo 150-letnico rojstva in 90-letnico smrti generala Rudolfa Maistra, v Kamniku pa še 100-letnico podelitve naziva častni meščan. V javnosti se Rudolf Maister opisuje kot pogumen vizionar in človek dejanj. Kako bi ga opisali vi, ki njegovo življenje in delo preučujete že več kot deset let?

Lahko rečem, da je Maister že kar dobro opisan in predstavljen (glede na preteklo potisnjenost na rob slovenske zgodovine); kot drznega, samozavestnega, samosvojega človeka smo ga predstavili tudi v Maistrovi poti, ki je na spletni strani rudolfmaister.si najobsežnejša razstava o njegovem življenju, delu in dediščini. Maistrovo (virtualno) pot je leta 2021 skupaj ustvarilo 15 slovenskih ustanov, ki se ukvarjajo s tem pomembnim možem in hranijo njegovo dediščino, ter družina Maister.

Poleg vsega omenjenega je bil seveda tudi velik domoljub, čeprav je ta beseda zadnje čase precej izrabljena in izpraznjena, tako da se izgublja njen pravi pomen. Po drugi strani pa je pri nas meja med narodno zavednostjo in nacionalizmom precej tanka. Maister se je dobro zavedal, kaj pomenita jezik in kultura in kako zelo sta oba pomembna za njegov narod. To bi lahko označili in pripisali njegovemu domoljubju, hkrati pa je treba poudariti, da je bil tudi velik svetovljan. Bil je zelo razgledan mož, veliko je bral, vse ga je zanimalo; to se kaže tudi v tem, s kakšnimi ljudmi se je družil, prijateljeval in sodeloval.

Slovenci poznamo Rudolfa Maistra kot generala, ki je ubranil severno mejo. Danes vemo, da je to bilo izredno pomembno dejanje za oblikovanje slovenske države, ampak kako pogumna, drzna je bila ta odločitev v takratnem družbenem kontekstu?

Zelo pogumna. Najprej je treba poudariti, da je bil to čas, ko je razpadla Avstro-Ogrska, nastajale so nove države, nove meje, končala se je velika vojna, zmeda je bila popolna. V Ljubljani je 29. oktobra (1918) nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ampak na severu države se zaradi tega ni kaj dosti spremenilo. V Mariboru je bil še vedno nemški občinski svet tisti, ki je bil na oblasti; razmere so bile popolnoma drugačne kot v Ljubljani, precej bolj nevarne. Maister je bil pravzaprav zelo sam. Čeprav je takrat že obstajal Narodni svet za Štajersko, je Maister uvidel, da če ne bo potegnil voza naprej, se ne bo nič premaknilo, vsaj ne pravi čas.

Tako se je na prvem pomembnem sestanku 1. novembra 1918 v meljski vojašnici uprl. Nekateri trdijo, da je bila to prva stopnja prevrata, ki je potem trajal do končanih bojev za severno mejo 1919 oz. do podpisa santgermainske mirovne pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Major Maister, poveljnik poveljstva za črno vojsko na mariborskem območju (vanj je sodilo tudi celjsko), je na tem sestanku Maribor prevzel brez enega samega strela. Bil je pravi trenutek, prav tako je tudi on nastopil dovolj samozavestno. To je bilo zelo pomembno, še bolj pa, da si je sploh upal kot vojak s činom majorja upreti podpolkovnikom, polkovnikom in celo brigadirju, ki so bili zbrani v eni od mariborskih vojašnic. Zanimivo je tudi, kako so se avstro-ogrski poveljniki zavedali, tudi takratni mestni poveljnik polkovnik Anton Holik, da lahko nastanejo težave, če pride na sestanek v meljsko vojašnico tudi Maister. Zato je polkovnik Holik sestanek s prvotno napovedane desete ure prestavil na osmo. Toda eden od Maistrovih častnikov je svojega majorja prišel obvestit o spremembi ure; tako je prišel še pravi čas. Torej, še enkrat, zavedali so se, da bi Maister utegnil povzročiti težave pri njihovih naklepih, saj je bil trd Slovenec, kot je pred tem že večkrat dokazal. Že kot mlad kadet na Dunaju in pozneje avstro-ogrski vojak se je na vsakem koraku izrekal za Slovenca, govoril slovensko, se družil s Slovenci. V vsakem večjem mestu, kjer je služboval, kot denimo v Celju in Mariboru, pa je redno zahajal v Narodni dom na različne slovesnosti in prireditve.

Rudolf Maister je osebnost, ki ne deli, temveč mu v Sloveniji ne glede na družbeno, politično, versko pripadnost priznavamo veličino. Pa kljub temu v splošni javnosti nima prave veljave. Zakaj se Slovenci ne poistovetimo z njim? Zakaj ga ne dojemamo kot junaka, kot nekateri drugi narodi pomembne osebe iz svoje zgodovine?

To je res zanimivo, istovetenje Slovencev z junaki je očitno problematično, to je res. Sicer pa je treba povedati, da je Maister res človek, ki Slovence najmanj deli, ampak tudi zanj to ne velja stoodstotno. Predvsem pa mislim, da se veliko premalo zavedamo, kako zelo sam je bil takrat v tistih mariborskih dogodkih in kako hitro ter odločno je moral ukrepati. Na prvonovembrskem sestanku, o katerem sva govorili, bi ga zaradi njegovega drznega upora lahko preprosto ustrelili. Zmeda je bila popolna, najbrž se s tem nihče ne bi kaj dosti ukvarjal. Vojaški zgodovinarji pravijo, da če bi bil Maister samo vojak, česa takega ne bi nikoli naredil. Hierarhija v vojski je silno pomembna.

Čemu pripisujete njegov pogum, da si je upal upreti strogo začrtani vojaški hierarhiji? Njegovi osebnosti, njegovi umetniški duši, zaradi katere je znal pogledati iznad okvirjev?

Njegovi osebnosti, bistremu, vizionarskemu človeku, ki pa je bil tudi pogumen in drzen. Čeprav je o svojih dejanjih, o tem, kaj bi bilo najbolje storiti v tistih razmerah, prej veliko razmišljal, tudi spremljal dogajanje na fronti. Doma je imel na steni zemljevid, veliko se je pogovarjal z dr. Antonom Korošcem, vodjem slovenske ljudske stranke, ki je bil pozneje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev podpredsednik vlade v Beogradu. Maistru je bilo povsem jasno, kaj se dogaja, hkrati pa je zaradi notranje, emocionalne drže preprosto dojel: zdaj ali nikoli. Vedel je, da je čas pravi, zato je postavil na kocko vse, tudi svojo glavo. Če se takrat ne bi uprl, bi bil Maribor najbrž izgubljen, kot se je kasneje zgodilo na Koroškem.

In če mu ne bi uspelo, potem zelo verjetno tudi Slovenije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo?

Dandanes lahko špekuliramo, ampak če pogledamo racionalno – kje bi bila meja? Morda tam nekje pri Celju. Morda, vendar ne nujno, tudi v Celju je živel premožno in politično močan germanski del prebivalcev. Enako je bilo v Mariboru. Se pravi, mestni svet je bil nemški, ljudje, ki so imeli denar in politiko v svojih rokah, so bili nemškega porekla ali pa vsaj naklonjeni nemški oblasti. To je bistveno, in zaradi tega je bila situacija v Mariboru veliko težja kot, denimo, v Ljubljani.

Alenka Juvan, Rojstna hiša Rudolfa Maistra Kamnik

Maister pa ni bil le vojak, ampak tudi pesnik. Letos mineva 120 let od izdaje njegove prve pesniške zbirke Poezije (1904), druga, Kitica mojih, je izšla veliko pozneje, leta 1929. Kaj je stična točka Maistra pesnika in Maistra vojaka, dveh vlog, ki se na prvi pogled zdita diametralno nasprotni?

Ni bil edini, ki je bil med vojaki pesnik, ustvarjalec. Pri nas sta bila to vsaj še dva precej znana, Pavel Golia in Fran Maselj Podlimbarski, denimo. Stična točka so gotovo Maistrovi verzi v drugi zbirki Kitica mojih. V njej je ogromno pesmi o prvi svetovni vojni, mrtvih tovariših … Prizadetost zaradi velikega dela izgubljene Koroške in Primorske, žalost, bolečino je Maister vojak izrazil tudi v poeziji.

Naj tu še dodam, da bo konec junija izšla lepa, nekoliko razkošnejša knjiga z novim izborom Maistrovih pesmi, ilustracijami in strokovnim esejem dr. Urške Perenič, profesorice literarne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za izbor pesmi sva poskrbeli z direktorico kamniške knjižnice mag. Bredo Podbrežnik Vukmir. Knjiga bo vsebovala trideset pesmi, to število je simbolično povezano z Maistrovimi leti, saj je svojo prvo pesniško zbirko izdal pri tridesetih. Ob prebiranju pesmi spoznamo, kaj vse je Maister poznal, s čim se je ukvarjal in za kaj vse je vedel. Tako sem v Kitici mojih naletela na Pesem sveti Martin na Krasu, ki jo je v Ljubljanskem zvonu objavil leta 1918, leta 1916 pa je pesem z naslovom Sveti Martin na Krasu napisal tudi italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti, ki se je boril na soški fronti. Sveti Martin na Krasu je bila namreč vas, ki je bila v bojih na soški fronti povsem uničena. Torej je bil Maister dobro obveščen o tem, kaj se je dogajalo na fronti.

Kako to, da je minilo toliko let med obema pesniškima zbirkama? Prvo je izdal zelo zgodaj, drugo pa šele pet let pred smrtjo.

Dr. Janko Glazer je v reviji Kronika slovenskih mest tisto leto, ko je Maister umrl, leta1934, objavil zelo lep esej o Maistru pesniku, bibliofilu in umetniku, v katerem pravi, da Maister ni bil pesnik, ki bi pisal vsak dan, ki bi nujno moral pisati; njegovo ustvarjanje je bilo občasno, ampak očitno ga je jemal precej resno. Poezija je bila zanj tako pomembna, da je ustvarjal celo življenje, tega ni nikoli opustil. Zanimivo je, da se ti dve pesniški zbirki zelo razlikujeta med sabo. Druga je neke vrste antologija, saj je zanjo nekatere pesmi, ki so bile že prej objavljene v revijah, popolnoma predelal, jih skrajšal, spremenil verze, ritem. Zelo se je potrudil, da bi bila zbirka čim boljša.

Omenili ste, da je bil tudi bibliofil; njegova knjižnica je obsegala 6000 enot. Kaj vse je zbiral in zakaj je to tako pomembno?

Tukaj se vidi Maistrov odnos do slovenstva, slovenskega jezika, kulture in zgodovine, njegova razgledanost. Zanimivo je, da so ga knjige že zgodaj zanimale. Kot nižji gimnazijec pa se je poskusil tudi v pisanju in kar sam ustanovil svoj literarni list, medtem ko je knjige začel zbirati na višji gimnaziji. Poznal je starotiske, bil povezan z založniki, nekoč je nekaj urejal v Katoliški bukvarni in so mu dali v zameno, za plačilo stare knjige, zanj seveda zelo dragocene. Na njegov odnos do knjig je gotovo vplivala družina njegove matere Frančiške Tomšič. Bili si izobraženi in silno narodno zavedni. Mamin oče Matija Tomšič je bil učitelj, organist in ljudski pevec. Trije izmed njegovih sinov, maminih bratov, so bili učitelji, eden od njih je bil tudi pisec, prevajalec, drugi je imel pomembno knjižnico, ki jo je Maister po stričevi smrti podedoval. Poleg tega je mamina sestra Matilda Sebenikar, ki se je poročila na Unec, pisala in objavljala v Slovanu, v reviji za otroke Vrtec. Pomagala je tudi nečaku, da je svojo prvo črtico objavil v tej reviji.

Maistrova knjižnica, ki je ohranjena v Univerzitetni knjižnici Maribor in je zdaj spomenik državnega pomena, je pomembna tudi zato, ker se iz nje vidi, kaj vse je Maistra zanimalo, kako dobro je, denimo, poznal Koroško in njeno zgodovino ter dogajanje tam. Iz vseh teh knjig je mogoče razbrati Maistrovo naklonjenost slovenstvu in lastnemu narodu; sicer ni bil naklonjen nobeni politiki, prijateljeval je tako s klerikalci kot liberalci, zanimala pa sta ga slovenski jezik in kultura (imel je veliko priročnikov, revij, knjig o jeziku). In lahko bi dodali: svojemu narodu je želel le zagotoviti ozemlje, na katerem bi v miru živel. Maistru sicer pripisujemo različne vloge – vojak, pesnik, slikar, bibliofil – vendar bi preprosto lahko zaokrožili takole: bil je intelektualec svojega časa, torej konec 19. in začetek 20. stoletja. To je definicija, ki se v zadnjem času zelo poudarja in je nedvomno prava.

Alenka Juvan, Rojstna hiša Rudolfa Maistra Kamnik
Foto: osebni arhiv

Kdaj pa je vam Maister prvič stopil na pot?

To je bilo naključje. Pred desetimi leti se je z odprtjem obnovljene Maistrove rojstne hiše leta 2013 odprlo tudi delovno mesto v njej. Čeprav je bil tudi moj ded Maistrov borec, sem sprva pomišljala, ali naj se odločim za to delo ali ne. Tudi o Maistru se je pred desetimi leti dosti manj vedelo kot sedaj. Potem pa se je področje pokazalo kot zelo privlačno in zanimivo, saj sem ugotovila, da imava z Maistrom veliko skupnega. Nisem zgodovinarka, temveč slavistka, zato nama je skupno zanimanje za jezik, kulturo, knjige, tudi umetnost.

Kako ste začeli z delom v Rojstni hiši Rudolfa Maistra, ki jo je bilo kot enoto Medobčinskega muzeja Kamnik treba vzpostaviti iz nič, in kako ste se znašli na začetku?

Pri tem mi je zelo pomagala stalna razstava, ki je bila postavljena ob odprtju hiše leta 2013, njena avtorica je naša direktorica, zgodovinarka mag. Zora Torkar. Razstavo je takrat spremljal tudi katalog, ki zgoščeno povzema Maistrovo biografsko zgodbo. Nato pa sem kar začela brati in študirati literaturo, med drugim tudi monografijo dr. Bruna Hartmana Rudolf Maister, general in pesnik, ki je odlična in sem jo res z veseljem in zanimanjem brala. Še zdaj se vračam k njej, saj najdem na njenih straneh veliko zanimivih podatkov. Zelo poveden je spominski zbornik iz leta 1988 z naslovom Boj za Maribor 1918–1919. Potem so prišli na vrsto zapisi in dela zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s prvo svetovno vojno in tudi Maistrom: dr. Marko Štepec, ddr. Igor Grdina, dr. Petra Svoljšak, zgodovinar in diplomat dr. Andrej Rahten, dr. Gregor Antoličič … Ogledala sem si tudi kar nekaj zanimivih dokumentarnih filmov. Imeniten se mi zdi dokumentarni film Rudolf Maister in mesto ob Dravi iz leta 2003/2004, scenarista in režiserja Bogdana Mrovljeta, prav tako serija o prvi svetovni vojni, ki sta jo leta 2014, ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, ustvarila dr. Marko Štepec in Valentin Pečenko kot režiser. Nato je na vrsto prišlo brskanje po gradivu, dokumentaciji, predvsem za različne razstave in članke; v zvezi s tem pa spet nova literatura. Veliko so mi pri tem mojem “izobraževanju” pomagali kolegi iz drugih muzejev, arhivov, knjižnic, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. Mnogo izkušenj in znanja mi je prav tako prineslo sodelovanje v projektih, kot je bil že omenjena Maistrova (virtualna) pot.

Rojstna hiša Rudolfa Maistra v Kamniku, ki jo že vsa leta vodite, deluje enajsto leto. Ali se je vaš odnos do Maistra, v primerjavi z začetki pred dobrimi desetimi leti, spremenil?

Zagotovo sem še bolj navdušena nad Maistrom, saj se mi zdi neverjetno, kaj vse je počel. Ko raziskujem njegovo življenje in delo, na vsakem koraku odkrivam njegovo značajsko bogato osebnost, tudi s takimi “zgodbami”, kot je ta o pesmi Sv. Martin na Krasu, o kateri sva govorili prej. Poleg tega se mi danes še bolj kot na začetku zdi skoraj neverjetno, kako se je na tistem sestanku 1. novembra 1918 upal upreti. Včasih se sprašujem, ali je bil malce nor, morda popolnoma na robu … ne vem. Imel je družino, dva otroka, ženo. Ne vem, ali mu je žena doma kdaj rekla, naj se malo umiri. (smeh) Njegovo dejanje je bilo res nevarno. Kot sem že omenila, lahko bi ga ustrelili. Kaj bi se potem zgodilo z ženo in sinovoma? Kdo bi zanje tudi materialno poskrbel? Čeprav je bila njegova žena pametna in izobražena gospa, pa ni hodila v službo, kot je bilo v tistih časih običajno, da so ženske ostale doma in gospodinjile.

Kdo vas večinoma obiskuje v Maistrovi rojstni hiši?

Zelo različni ljudje. Veseli pa smo, da postaja generalova rojstna hiša čedalje bolj poznana in prihaja na obisk ogromno osnovnošolskih in vrtčevskih skupin. Otroci imajo krasne ideje in tudi vse jih zanima. Ko je pred leti prišel na obisk nek kamniški vrtec, so deklice takoj ugotovile, da Maister ni bil samo pameten, ampak tudi lep. (smeh) Tudi ko vrtčevski otroci hodijo mimo Maistrove hiše na sprehod, se mi zdi zelo posrečeno, da jih vzgojiteljice vsaj z besedo, dvema spomnijo na Maistra. Spomnim se, ko smo leta 2014 pred vhod hiše postavili visoko silhueto generala in so otroci hodili mimo ter govorili: »O, glej ga, Rudolf na eni nogi.« Zabavno, vendar hkrati poučno. Generalova silhueta postaja tudi zbirno mesto za najstnike, kot na primer v Ljubljani pri Tromostovju Prešernov kip, kar mi je res ljubo.

Ogromno imamo tudi obiskovalcev z univerz za tretje življenjsko obdobje; ti ljudje so najboljši poslušalci, ker jih te teme zelo zanimajo. Želimo pa si, da bi nas obiskalo več srednjih šol.

Prirejamo tudi Maistrove večere, trudimo se za čim širši krog predavateljev, od zgodovinarjev, politikov, kulturnikov, pesnikov do arhitektov, slikarjev, ilustratorjev. Obisk je ponavadi odvisen od teme, ki jo obravnavamo.

Maistrovo leto bodo v Kamniku pospremili številni dogodki, ki bodo prikazali Maistra z več zornih kotov. Ali je kakšen od teh vidikov še spregledan, ga je treba še osvetliti?

Vsekakor je še precej neraziskana Maistrova politična, tudi diplomatska vloga, čeprav on sam ni sodeloval na pariški mirovni konferenci, je imel navezavo z vsemi Slovenci pa tudi Srbi, ki so bili takrat v Parizu. O njegovih pogajalskih spretnostih ob različnih priložnostih govorijo pisma, različni dokumenti. Ampak za kaj več bo treba spet iti in brskati v arhivih v Beogradu, na Dunaju in morda še kje. Diplomatsko-politični vidik je zagotovo premalo raziskan.

Marsikaj bolj jasno bi najbrž bilo tudi, če bi se odprli arhivi v Velikovcu in Celovcu, s čimer bi osvetlili dogajanje ob plebiscitu leta 1920, ko se je govorilo o goljufijah na voliščih, da so volile mrtve duše npr. Vse to bo naloga prihodnjih zgodovinarjev.

V Maistrovem letu bo izšla že druga vaša slikanica o Maistru, ta nosi naslov “Rudolf in Vojko ali kako je Maister v 47 minutah ubranil Maribor”, soavtorici sta s Katarino Mahnič. Prejšnja vaša slikanica iz leta 2016, “O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kačjim repom namahala mamuta”, se je osredotočila na Maistrovo otroštvo v Kamniku in njegove sovrstnike iz rojstnega mesta, ki so kasneje postali prepoznavni Slovenci (slikarji Vavpotič, brata Koželj, pesnik Anton Medved, diplomat, pisatelj, prevajalec Josip Suchy). O čem pripoveduje nova slikanica? Kdo je Vojko?

Prva knjiga je bila namenjena otrokom do približno 11. leta in nam še danes dobro služi tudi v Maistrovi hiši. Pozneje smo posneli avdio zgodbo z vsebino te knjige, nato pa je režiserka Andreja Humar Gruden (ki je režirala tudi 20-minutni film ob razstavi Mož besede in duha) na podlagi te naredila še preprosto risanko. Druga knjiga je namenjena večjim otrokom, Milena Pivec iz Založbe Pivec v Mariboru celo trdi, da je to tudi slikanica za odrasle. Torej dogajanje je sedaj postavljeno v Maribor, Vojko pa je Maistrov konj. Maister je konja seveda imel, vendar imena ne vemo, zato sva si ga s Katarino izmislili. Izhajali sva iz Maistrovega psevdonima Vojanov, ki je povezan z besedami vojna, vojak …, ki si ga je Maister najbrž tudi zamislil v povezavi s svojim poklicem.

Danes, 26. marca boste v Maistrovi rojstni hiši na Šutni odprli tudi novo občasno razstavo z naslovom Rudolf Maister in njegov rodni Kamnik. Kaj pa prinaša ta?

Razstavo Maister in rodni Kamnik delava skupaj z direktorico Medobčinskega muzeja Kamnik, mag. Zoro Torkar. Njen je večinski del, sama se osredotočam na literarno-umetniški del … predvsem s tega vidika, kdo so bili Maistrovi sosedje v zgodnjem otroštvu, ki so kot odrasli postali znani literati, pesniki, pisatelji, slikarji, umetniki. Torej večinoma bodo to Kamničani, posredno pa še kdo drug, zaradi različnih povezav; na primer, Anton Medved je Kamničan, ampak zanimivo, z Maistrom sta se kot odrasla mlada gospoda srečala pri duhovniku in pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Vabljeni na ogled!

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
9.1 ° C
11.8 °
7.9 °
93 %
1kmh
0 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
11 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriZ Maistrom imava veliko skupnega

Z Maistrom imava veliko skupnega

Kako neverjeten mož je moral biti Rudolf Maister! O tem ne pričajo le njegova dejanja in besede, temveč celotna osebnost, ki še danes navdušuje preučevalce njegovega življenja in dela. Med njimi je tudi slavistka Alenka Juvan, vodja Rojstne hiše Rudolfa Maistra, ki jo je veliki general prevzel, ko je ugotovila, da jima je skupno zanimanje za jezik in kulturo. V dobrih desetih letih delovanja Maistrove hiše je prebrala, našla in spoznala marsikaj o v Kamniku rojenem vojaku, pesniku in bibliofilu, zaradi česar je danes le še bolj navdušena nad njim. »Ko raziskujem Maistrovo življenje in delo, se na vsakem koraku razkriva njegova velika osebnost,« je prepričana Kamničanka, tudi avtorica in soavtorica dveh slikanic o Rudolfu Maistru. Druga bo izšla konec maja in bo predstavljala delček v paleti vseh dogodkov, ki bodo letos v Kamniku zaznamovali leto generala Rudolfa Maistra.


Letos je Maistrovo leto, ko praznujemo 150-letnico rojstva in 90-letnico smrti generala Rudolfa Maistra, v Kamniku pa še 100-letnico podelitve naziva častni meščan. V javnosti se Rudolf Maister opisuje kot pogumen vizionar in človek dejanj. Kako bi ga opisali vi, ki njegovo življenje in delo preučujete že več kot deset let?

Lahko rečem, da je Maister že kar dobro opisan in predstavljen (glede na preteklo potisnjenost na rob slovenske zgodovine); kot drznega, samozavestnega, samosvojega človeka smo ga predstavili tudi v Maistrovi poti, ki je na spletni strani rudolfmaister.si najobsežnejša razstava o njegovem življenju, delu in dediščini. Maistrovo (virtualno) pot je leta 2021 skupaj ustvarilo 15 slovenskih ustanov, ki se ukvarjajo s tem pomembnim možem in hranijo njegovo dediščino, ter družina Maister.

Poleg vsega omenjenega je bil seveda tudi velik domoljub, čeprav je ta beseda zadnje čase precej izrabljena in izpraznjena, tako da se izgublja njen pravi pomen. Po drugi strani pa je pri nas meja med narodno zavednostjo in nacionalizmom precej tanka. Maister se je dobro zavedal, kaj pomenita jezik in kultura in kako zelo sta oba pomembna za njegov narod. To bi lahko označili in pripisali njegovemu domoljubju, hkrati pa je treba poudariti, da je bil tudi velik svetovljan. Bil je zelo razgledan mož, veliko je bral, vse ga je zanimalo; to se kaže tudi v tem, s kakšnimi ljudmi se je družil, prijateljeval in sodeloval.

Slovenci poznamo Rudolfa Maistra kot generala, ki je ubranil severno mejo. Danes vemo, da je to bilo izredno pomembno dejanje za oblikovanje slovenske države, ampak kako pogumna, drzna je bila ta odločitev v takratnem družbenem kontekstu?

Zelo pogumna. Najprej je treba poudariti, da je bil to čas, ko je razpadla Avstro-Ogrska, nastajale so nove države, nove meje, končala se je velika vojna, zmeda je bila popolna. V Ljubljani je 29. oktobra (1918) nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ampak na severu države se zaradi tega ni kaj dosti spremenilo. V Mariboru je bil še vedno nemški občinski svet tisti, ki je bil na oblasti; razmere so bile popolnoma drugačne kot v Ljubljani, precej bolj nevarne. Maister je bil pravzaprav zelo sam. Čeprav je takrat že obstajal Narodni svet za Štajersko, je Maister uvidel, da če ne bo potegnil voza naprej, se ne bo nič premaknilo, vsaj ne pravi čas.

Tako se je na prvem pomembnem sestanku 1. novembra 1918 v meljski vojašnici uprl. Nekateri trdijo, da je bila to prva stopnja prevrata, ki je potem trajal do končanih bojev za severno mejo 1919 oz. do podpisa santgermainske mirovne pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Avstrijo. Major Maister, poveljnik poveljstva za črno vojsko na mariborskem območju (vanj je sodilo tudi celjsko), je na tem sestanku Maribor prevzel brez enega samega strela. Bil je pravi trenutek, prav tako je tudi on nastopil dovolj samozavestno. To je bilo zelo pomembno, še bolj pa, da si je sploh upal kot vojak s činom majorja upreti podpolkovnikom, polkovnikom in celo brigadirju, ki so bili zbrani v eni od mariborskih vojašnic. Zanimivo je tudi, kako so se avstro-ogrski poveljniki zavedali, tudi takratni mestni poveljnik polkovnik Anton Holik, da lahko nastanejo težave, če pride na sestanek v meljsko vojašnico tudi Maister. Zato je polkovnik Holik sestanek s prvotno napovedane desete ure prestavil na osmo. Toda eden od Maistrovih častnikov je svojega majorja prišel obvestit o spremembi ure; tako je prišel še pravi čas. Torej, še enkrat, zavedali so se, da bi Maister utegnil povzročiti težave pri njihovih naklepih, saj je bil trd Slovenec, kot je pred tem že večkrat dokazal. Že kot mlad kadet na Dunaju in pozneje avstro-ogrski vojak se je na vsakem koraku izrekal za Slovenca, govoril slovensko, se družil s Slovenci. V vsakem večjem mestu, kjer je služboval, kot denimo v Celju in Mariboru, pa je redno zahajal v Narodni dom na različne slovesnosti in prireditve.

Rudolf Maister je osebnost, ki ne deli, temveč mu v Sloveniji ne glede na družbeno, politično, versko pripadnost priznavamo veličino. Pa kljub temu v splošni javnosti nima prave veljave. Zakaj se Slovenci ne poistovetimo z njim? Zakaj ga ne dojemamo kot junaka, kot nekateri drugi narodi pomembne osebe iz svoje zgodovine?

To je res zanimivo, istovetenje Slovencev z junaki je očitno problematično, to je res. Sicer pa je treba povedati, da je Maister res človek, ki Slovence najmanj deli, ampak tudi zanj to ne velja stoodstotno. Predvsem pa mislim, da se veliko premalo zavedamo, kako zelo sam je bil takrat v tistih mariborskih dogodkih in kako hitro ter odločno je moral ukrepati. Na prvonovembrskem sestanku, o katerem sva govorili, bi ga zaradi njegovega drznega upora lahko preprosto ustrelili. Zmeda je bila popolna, najbrž se s tem nihče ne bi kaj dosti ukvarjal. Vojaški zgodovinarji pravijo, da če bi bil Maister samo vojak, česa takega ne bi nikoli naredil. Hierarhija v vojski je silno pomembna.

Čemu pripisujete njegov pogum, da si je upal upreti strogo začrtani vojaški hierarhiji? Njegovi osebnosti, njegovi umetniški duši, zaradi katere je znal pogledati iznad okvirjev?

Njegovi osebnosti, bistremu, vizionarskemu človeku, ki pa je bil tudi pogumen in drzen. Čeprav je o svojih dejanjih, o tem, kaj bi bilo najbolje storiti v tistih razmerah, prej veliko razmišljal, tudi spremljal dogajanje na fronti. Doma je imel na steni zemljevid, veliko se je pogovarjal z dr. Antonom Korošcem, vodjem slovenske ljudske stranke, ki je bil pozneje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev podpredsednik vlade v Beogradu. Maistru je bilo povsem jasno, kaj se dogaja, hkrati pa je zaradi notranje, emocionalne drže preprosto dojel: zdaj ali nikoli. Vedel je, da je čas pravi, zato je postavil na kocko vse, tudi svojo glavo. Če se takrat ne bi uprl, bi bil Maribor najbrž izgubljen, kot se je kasneje zgodilo na Koroškem.

In če mu ne bi uspelo, potem zelo verjetno tudi Slovenije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo?

Dandanes lahko špekuliramo, ampak če pogledamo racionalno – kje bi bila meja? Morda tam nekje pri Celju. Morda, vendar ne nujno, tudi v Celju je živel premožno in politično močan germanski del prebivalcev. Enako je bilo v Mariboru. Se pravi, mestni svet je bil nemški, ljudje, ki so imeli denar in politiko v svojih rokah, so bili nemškega porekla ali pa vsaj naklonjeni nemški oblasti. To je bistveno, in zaradi tega je bila situacija v Mariboru veliko težja kot, denimo, v Ljubljani.

Alenka Juvan, Rojstna hiša Rudolfa Maistra Kamnik

Maister pa ni bil le vojak, ampak tudi pesnik. Letos mineva 120 let od izdaje njegove prve pesniške zbirke Poezije (1904), druga, Kitica mojih, je izšla veliko pozneje, leta 1929. Kaj je stična točka Maistra pesnika in Maistra vojaka, dveh vlog, ki se na prvi pogled zdita diametralno nasprotni?

Ni bil edini, ki je bil med vojaki pesnik, ustvarjalec. Pri nas sta bila to vsaj še dva precej znana, Pavel Golia in Fran Maselj Podlimbarski, denimo. Stična točka so gotovo Maistrovi verzi v drugi zbirki Kitica mojih. V njej je ogromno pesmi o prvi svetovni vojni, mrtvih tovariših … Prizadetost zaradi velikega dela izgubljene Koroške in Primorske, žalost, bolečino je Maister vojak izrazil tudi v poeziji.

Naj tu še dodam, da bo konec junija izšla lepa, nekoliko razkošnejša knjiga z novim izborom Maistrovih pesmi, ilustracijami in strokovnim esejem dr. Urške Perenič, profesorice literarne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Za izbor pesmi sva poskrbeli z direktorico kamniške knjižnice mag. Bredo Podbrežnik Vukmir. Knjiga bo vsebovala trideset pesmi, to število je simbolično povezano z Maistrovimi leti, saj je svojo prvo pesniško zbirko izdal pri tridesetih. Ob prebiranju pesmi spoznamo, kaj vse je Maister poznal, s čim se je ukvarjal in za kaj vse je vedel. Tako sem v Kitici mojih naletela na Pesem sveti Martin na Krasu, ki jo je v Ljubljanskem zvonu objavil leta 1918, leta 1916 pa je pesem z naslovom Sveti Martin na Krasu napisal tudi italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti, ki se je boril na soški fronti. Sveti Martin na Krasu je bila namreč vas, ki je bila v bojih na soški fronti povsem uničena. Torej je bil Maister dobro obveščen o tem, kaj se je dogajalo na fronti.

Kako to, da je minilo toliko let med obema pesniškima zbirkama? Prvo je izdal zelo zgodaj, drugo pa šele pet let pred smrtjo.

Dr. Janko Glazer je v reviji Kronika slovenskih mest tisto leto, ko je Maister umrl, leta1934, objavil zelo lep esej o Maistru pesniku, bibliofilu in umetniku, v katerem pravi, da Maister ni bil pesnik, ki bi pisal vsak dan, ki bi nujno moral pisati; njegovo ustvarjanje je bilo občasno, ampak očitno ga je jemal precej resno. Poezija je bila zanj tako pomembna, da je ustvarjal celo življenje, tega ni nikoli opustil. Zanimivo je, da se ti dve pesniški zbirki zelo razlikujeta med sabo. Druga je neke vrste antologija, saj je zanjo nekatere pesmi, ki so bile že prej objavljene v revijah, popolnoma predelal, jih skrajšal, spremenil verze, ritem. Zelo se je potrudil, da bi bila zbirka čim boljša.

Omenili ste, da je bil tudi bibliofil; njegova knjižnica je obsegala 6000 enot. Kaj vse je zbiral in zakaj je to tako pomembno?

Tukaj se vidi Maistrov odnos do slovenstva, slovenskega jezika, kulture in zgodovine, njegova razgledanost. Zanimivo je, da so ga knjige že zgodaj zanimale. Kot nižji gimnazijec pa se je poskusil tudi v pisanju in kar sam ustanovil svoj literarni list, medtem ko je knjige začel zbirati na višji gimnaziji. Poznal je starotiske, bil povezan z založniki, nekoč je nekaj urejal v Katoliški bukvarni in so mu dali v zameno, za plačilo stare knjige, zanj seveda zelo dragocene. Na njegov odnos do knjig je gotovo vplivala družina njegove matere Frančiške Tomšič. Bili si izobraženi in silno narodno zavedni. Mamin oče Matija Tomšič je bil učitelj, organist in ljudski pevec. Trije izmed njegovih sinov, maminih bratov, so bili učitelji, eden od njih je bil tudi pisec, prevajalec, drugi je imel pomembno knjižnico, ki jo je Maister po stričevi smrti podedoval. Poleg tega je mamina sestra Matilda Sebenikar, ki se je poročila na Unec, pisala in objavljala v Slovanu, v reviji za otroke Vrtec. Pomagala je tudi nečaku, da je svojo prvo črtico objavil v tej reviji.

Maistrova knjižnica, ki je ohranjena v Univerzitetni knjižnici Maribor in je zdaj spomenik državnega pomena, je pomembna tudi zato, ker se iz nje vidi, kaj vse je Maistra zanimalo, kako dobro je, denimo, poznal Koroško in njeno zgodovino ter dogajanje tam. Iz vseh teh knjig je mogoče razbrati Maistrovo naklonjenost slovenstvu in lastnemu narodu; sicer ni bil naklonjen nobeni politiki, prijateljeval je tako s klerikalci kot liberalci, zanimala pa sta ga slovenski jezik in kultura (imel je veliko priročnikov, revij, knjig o jeziku). In lahko bi dodali: svojemu narodu je želel le zagotoviti ozemlje, na katerem bi v miru živel. Maistru sicer pripisujemo različne vloge – vojak, pesnik, slikar, bibliofil – vendar bi preprosto lahko zaokrožili takole: bil je intelektualec svojega časa, torej konec 19. in začetek 20. stoletja. To je definicija, ki se v zadnjem času zelo poudarja in je nedvomno prava.

Alenka Juvan, Rojstna hiša Rudolfa Maistra Kamnik
Foto: osebni arhiv

Kdaj pa je vam Maister prvič stopil na pot?

To je bilo naključje. Pred desetimi leti se je z odprtjem obnovljene Maistrove rojstne hiše leta 2013 odprlo tudi delovno mesto v njej. Čeprav je bil tudi moj ded Maistrov borec, sem sprva pomišljala, ali naj se odločim za to delo ali ne. Tudi o Maistru se je pred desetimi leti dosti manj vedelo kot sedaj. Potem pa se je področje pokazalo kot zelo privlačno in zanimivo, saj sem ugotovila, da imava z Maistrom veliko skupnega. Nisem zgodovinarka, temveč slavistka, zato nama je skupno zanimanje za jezik, kulturo, knjige, tudi umetnost.

Kako ste začeli z delom v Rojstni hiši Rudolfa Maistra, ki jo je bilo kot enoto Medobčinskega muzeja Kamnik treba vzpostaviti iz nič, in kako ste se znašli na začetku?

Pri tem mi je zelo pomagala stalna razstava, ki je bila postavljena ob odprtju hiše leta 2013, njena avtorica je naša direktorica, zgodovinarka mag. Zora Torkar. Razstavo je takrat spremljal tudi katalog, ki zgoščeno povzema Maistrovo biografsko zgodbo. Nato pa sem kar začela brati in študirati literaturo, med drugim tudi monografijo dr. Bruna Hartmana Rudolf Maister, general in pesnik, ki je odlična in sem jo res z veseljem in zanimanjem brala. Še zdaj se vračam k njej, saj najdem na njenih straneh veliko zanimivih podatkov. Zelo poveden je spominski zbornik iz leta 1988 z naslovom Boj za Maribor 1918–1919. Potem so prišli na vrsto zapisi in dela zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s prvo svetovno vojno in tudi Maistrom: dr. Marko Štepec, ddr. Igor Grdina, dr. Petra Svoljšak, zgodovinar in diplomat dr. Andrej Rahten, dr. Gregor Antoličič … Ogledala sem si tudi kar nekaj zanimivih dokumentarnih filmov. Imeniten se mi zdi dokumentarni film Rudolf Maister in mesto ob Dravi iz leta 2003/2004, scenarista in režiserja Bogdana Mrovljeta, prav tako serija o prvi svetovni vojni, ki sta jo leta 2014, ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, ustvarila dr. Marko Štepec in Valentin Pečenko kot režiser. Nato je na vrsto prišlo brskanje po gradivu, dokumentaciji, predvsem za različne razstave in članke; v zvezi s tem pa spet nova literatura. Veliko so mi pri tem mojem “izobraževanju” pomagali kolegi iz drugih muzejev, arhivov, knjižnic, ki se ukvarjajo s podobnimi temami. Mnogo izkušenj in znanja mi je prav tako prineslo sodelovanje v projektih, kot je bil že omenjena Maistrova (virtualna) pot.

Rojstna hiša Rudolfa Maistra v Kamniku, ki jo že vsa leta vodite, deluje enajsto leto. Ali se je vaš odnos do Maistra, v primerjavi z začetki pred dobrimi desetimi leti, spremenil?

Zagotovo sem še bolj navdušena nad Maistrom, saj se mi zdi neverjetno, kaj vse je počel. Ko raziskujem njegovo življenje in delo, na vsakem koraku odkrivam njegovo značajsko bogato osebnost, tudi s takimi “zgodbami”, kot je ta o pesmi Sv. Martin na Krasu, o kateri sva govorili prej. Poleg tega se mi danes še bolj kot na začetku zdi skoraj neverjetno, kako se je na tistem sestanku 1. novembra 1918 upal upreti. Včasih se sprašujem, ali je bil malce nor, morda popolnoma na robu … ne vem. Imel je družino, dva otroka, ženo. Ne vem, ali mu je žena doma kdaj rekla, naj se malo umiri. (smeh) Njegovo dejanje je bilo res nevarno. Kot sem že omenila, lahko bi ga ustrelili. Kaj bi se potem zgodilo z ženo in sinovoma? Kdo bi zanje tudi materialno poskrbel? Čeprav je bila njegova žena pametna in izobražena gospa, pa ni hodila v službo, kot je bilo v tistih časih običajno, da so ženske ostale doma in gospodinjile.

Kdo vas večinoma obiskuje v Maistrovi rojstni hiši?

Zelo različni ljudje. Veseli pa smo, da postaja generalova rojstna hiša čedalje bolj poznana in prihaja na obisk ogromno osnovnošolskih in vrtčevskih skupin. Otroci imajo krasne ideje in tudi vse jih zanima. Ko je pred leti prišel na obisk nek kamniški vrtec, so deklice takoj ugotovile, da Maister ni bil samo pameten, ampak tudi lep. (smeh) Tudi ko vrtčevski otroci hodijo mimo Maistrove hiše na sprehod, se mi zdi zelo posrečeno, da jih vzgojiteljice vsaj z besedo, dvema spomnijo na Maistra. Spomnim se, ko smo leta 2014 pred vhod hiše postavili visoko silhueto generala in so otroci hodili mimo ter govorili: »O, glej ga, Rudolf na eni nogi.« Zabavno, vendar hkrati poučno. Generalova silhueta postaja tudi zbirno mesto za najstnike, kot na primer v Ljubljani pri Tromostovju Prešernov kip, kar mi je res ljubo.

Ogromno imamo tudi obiskovalcev z univerz za tretje življenjsko obdobje; ti ljudje so najboljši poslušalci, ker jih te teme zelo zanimajo. Želimo pa si, da bi nas obiskalo več srednjih šol.

Prirejamo tudi Maistrove večere, trudimo se za čim širši krog predavateljev, od zgodovinarjev, politikov, kulturnikov, pesnikov do arhitektov, slikarjev, ilustratorjev. Obisk je ponavadi odvisen od teme, ki jo obravnavamo.

Maistrovo leto bodo v Kamniku pospremili številni dogodki, ki bodo prikazali Maistra z več zornih kotov. Ali je kakšen od teh vidikov še spregledan, ga je treba še osvetliti?

Vsekakor je še precej neraziskana Maistrova politična, tudi diplomatska vloga, čeprav on sam ni sodeloval na pariški mirovni konferenci, je imel navezavo z vsemi Slovenci pa tudi Srbi, ki so bili takrat v Parizu. O njegovih pogajalskih spretnostih ob različnih priložnostih govorijo pisma, različni dokumenti. Ampak za kaj več bo treba spet iti in brskati v arhivih v Beogradu, na Dunaju in morda še kje. Diplomatsko-politični vidik je zagotovo premalo raziskan.

Marsikaj bolj jasno bi najbrž bilo tudi, če bi se odprli arhivi v Velikovcu in Celovcu, s čimer bi osvetlili dogajanje ob plebiscitu leta 1920, ko se je govorilo o goljufijah na voliščih, da so volile mrtve duše npr. Vse to bo naloga prihodnjih zgodovinarjev.

V Maistrovem letu bo izšla že druga vaša slikanica o Maistru, ta nosi naslov “Rudolf in Vojko ali kako je Maister v 47 minutah ubranil Maribor”, soavtorici sta s Katarino Mahnič. Prejšnja vaša slikanica iz leta 2016, “O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kačjim repom namahala mamuta”, se je osredotočila na Maistrovo otroštvo v Kamniku in njegove sovrstnike iz rojstnega mesta, ki so kasneje postali prepoznavni Slovenci (slikarji Vavpotič, brata Koželj, pesnik Anton Medved, diplomat, pisatelj, prevajalec Josip Suchy). O čem pripoveduje nova slikanica? Kdo je Vojko?

Prva knjiga je bila namenjena otrokom do približno 11. leta in nam še danes dobro služi tudi v Maistrovi hiši. Pozneje smo posneli avdio zgodbo z vsebino te knjige, nato pa je režiserka Andreja Humar Gruden (ki je režirala tudi 20-minutni film ob razstavi Mož besede in duha) na podlagi te naredila še preprosto risanko. Druga knjiga je namenjena večjim otrokom, Milena Pivec iz Založbe Pivec v Mariboru celo trdi, da je to tudi slikanica za odrasle. Torej dogajanje je sedaj postavljeno v Maribor, Vojko pa je Maistrov konj. Maister je konja seveda imel, vendar imena ne vemo, zato sva si ga s Katarino izmislili. Izhajali sva iz Maistrovega psevdonima Vojanov, ki je povezan z besedami vojna, vojak …, ki si ga je Maister najbrž tudi zamislil v povezavi s svojim poklicem.

Danes, 26. marca boste v Maistrovi rojstni hiši na Šutni odprli tudi novo občasno razstavo z naslovom Rudolf Maister in njegov rodni Kamnik. Kaj pa prinaša ta?

Razstavo Maister in rodni Kamnik delava skupaj z direktorico Medobčinskega muzeja Kamnik, mag. Zoro Torkar. Njen je večinski del, sama se osredotočam na literarno-umetniški del … predvsem s tega vidika, kdo so bili Maistrovi sosedje v zgodnjem otroštvu, ki so kot odrasli postali znani literati, pesniki, pisatelji, slikarji, umetniki. Torej večinoma bodo to Kamničani, posredno pa še kdo drug, zaradi različnih povezav; na primer, Anton Medved je Kamničan, ampak zanimivo, z Maistrom sta se kot odrasla mlada gospoda srečala pri duhovniku in pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Vabljeni na ogled!

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
9.1 ° C
11.8 °
7.9 °
93 %
1kmh
0 %
sob
23 °
ned
26 °
pon
22 °
tor
14 °
sre
11 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano