V družini je bila najstarejša od otrok, zato je skrbela za mlajša brata in sestro. Mogoče je ravno zaradi tega odločna, delovna, organizirana in dosledna. Priznava, da včasih tudi malo površna. Nekateri pravijo celo, da je ob poroki dobila pravi priimek, češ da je bojevita. A sama ni tega mnenja. Vrednost njenega dela so prepoznali tudi v Domžalah, kjer so ji letos – kot prvi ženski – podelili naziv častne občanke. O življenju in delu smo se pogovarjali z Vero Vojsko, Domžalčanko prijazne, a strumne veličine, ki je zaznamovala svoj rodni kraj prav toliko, kot je ta zaznamoval njo.
Kako se počutite na drugi strani mikrofona?
Malce nenavadno. Ponavadi sem jaz tista, ki sprašujem, čeprav pogovorov nikoli ne snemam, temveč jih vedno zapisujem. Zahvaljujem se vam za priložnost, da lahko govorim. To je moj drugi intervju v življenju. (smeh) Prvi je bil pred kratkim objavljen v Slamniku. Čeprav sem na svoji življenjski in delovni poti veliko doživela, se ne maram izpostavljati. Sem pa vesela, da imam zdaj priložnost povedati kaj o svojem življenju. Ob prejemu naziva častne občanke sem dobila veliko čestitk, nekateri tudi kar ne morejo verjeti, kaj vse se je dogajalo, saj o veliko stvareh pred tem nisem govorila.
Vas je podpora ljudi presenetila?
Podpora me je presenetila. Pričakovala sem čestitke prijateljev in kolegov, s katerimi delam že dlje časa, kljub temu pa me je prijetno presenetil odziv nekaterih, na primer starejših iz društva izgnancev, pa znancev izven domžalske občine, s katerimi sem delala pred desetletji. Veliko sporočil sem dobila in nekateri so se resnično potrudili ter zapisali tudi kakšen spomin na skupno sodelovanje. Vesela sem prav vseh čestitk. Ker nisem človek za družbena omrežja, bi se tudi po tej poti zahvalila vsem za dobre misli, ki jih tudi vračam.
Kakšni so občutki ob prejetem nazivu, sploh upoštevaje dejstvo, da ste prva ženska s tem nazivom v občini Domžale?
Vesela sem, da sem prva ženska častna občanka. Odkrito povedano, sem vse svoje življenje malce bolj v ospredje postavljala ženske, še posebej zato, ker nas je bilo včasih tako malo. Veliko presenečenje je bilo, da me je župan predlagal, presenetila me je tudi soglasna podpora občinskega sveta. Zdelo se mi je, da v življenju nisem nič posebnega naredila, menila sem, da mora častni občan biti tak, kot so bili v Domžalah do sedaj, torej nekdo, ki se odlikuje po pisateljski plati, ali bivši župan ipd., in jih vse po vrsti zelo spoštujem. Zelo všeč mi je bila uradna podelitev priznanj, ki je bila v manjšem obsegu kot prejšnja leta, pa kljub temu zelo prijetno izpeljana. Zdi se mi, da smo vsi, ki smo dobili priznanja, zelo uživali v prireditvi, ki je potekala na prostem in ni bila tako uradna. Lepo je bilo.
»Pravzaprav nisem v življenju naredila nič posebnega, se pa strinjam, da sem v življenju naredila veliko drobnih stvari, s katerimi sem skušala razveseliti in pomagati ljudem. V čast si lahko štejem, da sem si vedno vzela čas, ko so to ljudje želeli,« ste dejali ob prejemu naziva častna občanka. Ampak prav “vzeti si čas za sočloveka” je tisto, kar je v današnjih hitrih časih zelo posebno. Kako vi gledate na to?
Vse življenje je bil pomemben del moje službe delo z ljudmi. In zato sem si morala vzeti čas. Res pa je, da ko enkrat ljudi navadiš na pomoč, pridejo tudi domov. Pa kljub temu nisem nikoli nikogar zavrnila, mogoče včasih tudi na škodo česa drugega. Pomagala sem z nasveti, pogovarjala sem se tam, kjer sami niso uspeli. Včasih, ko kaj ni uspelo, sem bila sama še bolj žalostna kot tisti, ki je čakal rešitev, saj sem velikokrat vedela, da bi se z malo razumevanja in posluha na nasprotni strani lahko naredilo več. Čeprav se mi zdi, da se je včasih vendarle doseglo več kot danes, ko človeka radi odpravijo, rekoč – po zakonu je tako ali odlok tako predvideva. Dandanes se zgodi, da se niso pripravljeni pogovarjati, ker enostavno nimajo časa. Vse življenje sem si poskušala vzeti čas za sočloveka in biti prijazna. Včasih je dovolj že dobra beseda.
Izpostavljate tudi, da ste vse življenje radi hodili v službo in da je danes premalo ljudi, ki to lahko reče. Zakaj ste radi hodili v službo?
Vedno sem šla v službo, kjer sem že prej poznala nekaj ljudi. To je bilo veliko vredno, ker sem vedela, kaj lahko od njih pričakujem, predvsem pa, kaj oni pričakujejo od mene. Zato so bili sodelavci tisti, zaradi katerih sem rada hodila v službo. Poleg tega sem vedno imela rada delo, ki sem ga opravljala, hkrati pa mi je delo v službi omogočalo, da sem bila dejavna tudi na drugih področjih. Sama nikoli nisem bila šefica, vedno pa sem imela čudovite nadrejene, s katerimi smo se vse dogovorili.
Čez dve leti boste praznovali čisto posebnega abrahama, kajti takrat bo minilo 50 let ustvarjanja, pisanja in urednikovanja v domžalskem občinskem glasilu Slamnik. Kako se spominjate svojih začetkov pri Slamniku oziroma takrat še pri Občinskem poročevalcu?
Pisala sem rada že v osnovni šoli, v srednji šoli ne toliko. Včasih sem kakšno besedilo poslala tudi v časopis. Najbolj mi je v spominu ostal moj prvi članek, povezan z opravljanjem moje prakse na nekdanji Osnovni šoli Josip Broz Tito. Takrat je bil ravnatelj gospod Jernej Lenič, tudi nekdanji predsednik skupščine, pa moja sestrična je bila tam, Martina Leskovec, ki je poučevala slovenščino, tako da mi je bilo malce lažje pri opravljanju prakse. Bila sem študentka pri devetnajstih in do mene so bili zelo prijazni, zato sem se po koncu prakse odločila, da napišem tekst za takratni Občinski poročevalec. Še danes se spomnim teksta! A pod objavo se nisem želela podpisati, napisala sem zgolj Študentka. To je bil prvi prispevek, nadaljevalo pa se je z zapisi o delu v organizacijah, v katerih sem bila aktivna, in tako se je začela pot, ki jo ubiram še danes. Kamorkoli grem, vedno kaj napišem. Ko pridem s prireditve, se usedem in zapišem oporne točke, ko se bliža rok oddaje, napišem prispevek. Več kot polovica mojih prispevkov je z raznih prireditev. Veliko sem pisala tudi zaradi službe, kajti Občinski poročevalec je bil predvsem uradno glasilo, kjer so bili objavljeni akti, ki jih je občina sprejemala, nekaj prostora pa je bilo namenjenega tudi dogajanju na terenu, zato smo se trudili, da smo to popisali. Danes po toliko letih ugotavljam, da je lokalni časopis, kot je Slamnik – pa ne samo po moji zaslugi, ampak tudi zaradi vseh ostalih – super, kajti v njem je skozi leta in desetletja zbranih veliko informacij o dogajanju v društvih, ki danes pridejo še kako prav pri urejanju raznih spominskih knjig in zbornikov. Upam, da bom zdržala še dve leti in dočakala zlato poroko s Slamnikom.
Če greste na prireditev, potem o njej tudi objavite prispevek v Slamniku. Ali potem ne greste na nobeno prireditev popolnoma sproščeno?
Ne, sploh ne, jaz sem vedno sproščena. Rada bi poudarila, da nisem novinarka v pravem pomenu besede, ampak sem kronistka oziroma beležim dogajanje. Napisala sem malo pravih novinarskih člankov, bolj mi ležijo prispevki s prireditev in pa o dosežkih, še posebej tistih, ki temeljijo na prostovoljnem delu, zato menim, da si zaslužijo objavo v časopisu. Pri tem so zelo povedne tudi fotografije. Ko sem bila urednica, sem delala napako, saj nisem namenila dovolj prostora večjim fotografijam. Sedanja urednica je to lepo popravila.
Kako so je delo dopisnika oz. urednika z leti spreminjalo? Kako je bilo včasih, ko je vse potekalo “na roke” z rokopisi, analognimi fotografijami …
Na začetku smo vse delali na roke, res je. Pisali smo na pisalni stroj, tipkali rokopise. Če si se zmotil, je bilo treba ponovno začeti. V gimnaziji sem se naučila slepo tipkati, tako da s tem nisem imela težav. Ko sem bila glavna urednica Občinskega poročevalca, je bil odgovorni urednik Matjaž Brojan, s katerim prijateljujeva še danes in od katerega sem se ogromno naučila. Sprva pa je bilo grozno … Če danes pomislim na to, si sploh ne morem predstavljati, kako smo delali. Članke smo lepili, v časopis jih je razporedil tehnični urednik, ki je prihajal iz Ljubljane. Med mojim urednikovanjem je bil to Janez Demšar, s katerim sva se lepo razumela, čeprav me je včasih debelo gledal in dejal: »Vera, ali ti misliš kar dva časopisa izdati?« Vedno sem imela namreč preveč materiala za eno številko. Veliko težav smo imeli s fotografijami. Danes se lahko računalniško obdelajo, tega včasih ni bilo. Veliko stvari je bilo drugačnih kot danes, veliko stvari nismo imeli, imeli pa smo veliko volje.
Ko sem bila drugič urednica, sem uvedla tudi spremembo, in sicer je takrat Slamnik začel izhajati na tri tedne. Dela je bilo več, ampak več je bilo tudi zadovoljstva. Vedno sem imela prijazne pomočnike, med njimi tudi Žigo Čamernika in Kristino Brodnik. Včasih je bil kakšen komentar, da je v časopisu preveč župana ali županje – ampak ob velikih uspehih še vedno menim, da tako tudi mora biti. Zelo rada sem pisala pogovore z ljudmi ali pa prispevke s prireditev, rada sem hodila na kulturne prireditve, še posebej na domače gledališke predstave, pa ne samo na Studenec, tudi v Dob in Groblje.
Kaj vam danes pomeni Slamnik?
Veliko. Še vedno. Zato si tudi želim dočakati zlato poroko. Še vedno grem rada na prireditve in rada si vzamem čas za pisanje prispevkov. Ne vem, kako bi brez Slamnika. Pa še nekaj je. Še vedno sem vesela vsakega članka, ki je objavljen. Ne morem se navaditi. Vsakega, ki je objavljen, sem vesela kot prvega.
Vaša poklicna pot se je sicer začela z učiteljevanjem na OŠ Janko Kersnik Brdo pri Lukovici, bili ste predmetna učiteljica slovenskega jezika in zgodovine, še prej ste že med študijem poučevali tudi na OŠ Dob. Kako se spominjate svoje učiteljske kariere?
Povsod sem bila enako rada. Na OŠ Dob sem takoj po končani pedagoški akademiji nadomeščala učiteljico na porodniškem dopustu. Učila sem pol leta in bilo je zelo prijetno, čeprav tudi težko. Mlad človek namreč še nima občutka, ali je prav postopal, dobro razložil, spraševala sem se, če si bodo otroci snov zapomnili ali ne. Moram pa povedati nekaj, kar mi je bilo ljubo in sem potem upoštevala vsa leta mojega poučevanja. Včasih so se starši oglasili pri meni in spraševali, kako gre otrokom. Ko sem potarnala, da jim ne gre najbolje, so odgovorili: »Vera, ti si s kmetije in veš, da morajo otroci doma pomagati pri delu.« To so bili drugi časi, starši so se sicer brigali za otroke, a oni so zgodaj odhajali v službe, otroci so se v šolo od daleč vozili z avtobusom in že pred tem je moral marsikdo doma kaj postoriti. Popoldne enako. Nekoč je k meni prišel oče fanta, ki ni blestel pri slovenščini. Vprašal me je, če sin zna brati. Odvrnila sem, da zna, vendar s težavo. Potem me je vprašal, če zna pisati slovensko. In nisem mogla reči, da ne. Nato je oče dodal, da govori tudi slovensko. Odvrnila sem, da je res, četudi se za govorni nastop ni pripravil. Pa je dejal – bere, piše in govori slovensko – kako ga potem lahko ocenite negativno? To sem upoštevala v vseh svojih nadaljnjih šolskih letih, tako da smo se skupaj potrudili, da so znali vsaj za dve. (smeh)
Rada sem imela učiteljski poklic, še danes spremljam nekatere svoje učence in sem vesela, da smo ohranili lepe odnose. Še posebej sem bila vesela, ko sem kakšnega od njih tudi poročila, ko sem bila še pooblaščenka za poroke. Čeprav mi je bilo v šoli lepo, sem se odločila, da preneham z učiteljevanjem. Dva razloga sta botrovala moji odločitvi. Že takrat sem ob šoli delala tudi neprofesionalno, hkrati pa se učni načrti niso spreminjali. Glagol je glagol, samostalnik je samostalnik, snov se ves čas ponavlja. Če sem odkrita, sem vedno občudovala učiteljice, še posebej prvega razreda, kjer je to še bolj izrazito, ki so učile leta in leta. Čeprav sem težko zapustila učiteljski poklic, mi je menjava odgovarjala.
Nato ste bili v službi na Občini Domžale. Danes bi rekli, da ste skrbeli za odnose z javnostmi, čeprav se mi zdi, da ste bili vi bolj vezni člen med občani in občinskim vodstvom. Se vam zdi, da so bile v vaših časih te relacije pristnejše, da se je bolj upoštevalo, vključevalo občane? Ali so bili ti le bolj angažirani in pripravljeni sodelovati kot sedaj?
Mislim, da bo to zadnje. Občani so bili bolj angažirani, več so se z vprašanji in pobudami obračali na župana. Ljudje so prišli na občino; če župan slučajno ni imel časa za njih, ga je imela pa Vera, ne nazadnje je bilo to del moje službe. (smeh) Sedaj imajo tudi župani manj časa kot včasih. Nedvomno pa je bilo ob mojih začetkih v odnosih z javnostmi več časa za ljudi, manj smo se ukvarjali z novinarji, kajti na vseh medijih so takrat še imeli dopisnike, ki so pokrivali Domžale.
Mogoče je bilo vas lažje pocukati za rokav kot župana …
Zagotovo. Čeprav so bili župani in županja vedno dostopni, veliko so se z občani srečevali tudi na terenu. Danes pogrešam veselje in zadovoljstvo ob novih pridobitvah, včasih je bilo tega več, pa čeprav so morali ljudje tudi sami veliko prispevati.
Veliko je bilo tudi manjših stvari, kjer je bil potreben le pogovor in se je zadeva uredila. Ljudi smo resno jemali in jim poskušali pomagati. Tako so tudi razumeli, če česa nismo mogli narediti. Ampak dejstvo, da smo si vzeli čas – no, pa smo spet pri času! – in se pogovorili, je bilo veliko vredno.
V mnogih funkcijah ste se znašli v življenju, od tajnice Atletskega kluba Domžale do aktivnosti v Krajevni skupnosti Dob pa do sodelovanja s Slovenskim društvom Slovenija Rüti v Švici. Ob družini, ki ste jo imeli, kako ste kot ženska našli čas za vse te aktivnosti? Je bilo kdaj tudi prenaporno?
Ko enkrat začneš, težko nehaš. Določenih stvari kar ne morem nehati in še sedaj sem tak človek, da težko rečem ne. Vedno sem poskušala stvari urediti po svojih najboljših močeh. Kakšne stvari v življenju tudi nisem uspela narediti ali komu pomagati, ampak večinoma mi je uspelo. Veliko je pomenilo tudi to – mogoče bi moral to reči kdo drug, vendar bom vseeno pohvalila samo sebe – vedno sem bila pripravljena narediti malce več, kot je bilo treba. Ob tem sem imela vedno veliko srečo s sodelavci, ogromno smo si pomagali med seboj; teh prijateljskih, včasih smo rekli tovariških, odnosov je bilo resnično veliko.
Na društvenih funkcijah pa sem se znašla zaradi družinskih članov; hči je trenirala atletiko, zato atletski klub, zaradi očeta pa sem v društvu izgnancev. Bila sem pismena in sem rada pomagala. Tako je še danes. Ne želim pa biti članica več društev. Pa ne zaradi članarine, kot bi mogoče kdo pomislil, ampak zato, ker se potem kar pričakuje, da bom vedno na voljo. Pomagam lahko tudi kot nečlanica. Ni mi težko. Človek rad dela, če vsi radi delajo.
Če bi lahko na svoji poti kaj spremenili, kaj drugače naredili, kaj bi to bilo?
Nič ne bi spremenila. Zadovoljna sem z vsem, kar sem naredila. Mogoče bi morala komu včasih nameniti še lepšo besedo.
Slogan Domžal je Mesto zadovoljnih ljudi. Zakaj ste vi zadovoljni, da živite v Domžalah?
Ker drugega ne poznam. (smeh) Lepo je živeti tukaj, tako v Češeniku, kjer sem rojena, kot v Dobu, kjer živim zdaj. Domžale se razvijajo, veliko imamo. Vesela sem poti ob Kamniški Bistrici, kjer z možem redno kolesariva. Družabno življenje v Domžalah je pestro, da ne govorimo o nekaj sto društvih, tako da si vsak lahko izbere, kar hoče. Če vemo, da vsa društva večinoma delujejo na prostovoljni osnovi, potem je v Domžalah in širše veliko ljudi, ki so pripravljeni nekaj narediti. Sem zadovoljen človek med zadovoljnimi ljudmi.
MATEJA ŠTRAJHAR, MATEJ PRIMOŽIČ
Foto: Vido Repanšek in osebni arhiv Vere Vojska
