četrtek, 7 julija, 2022
25 C
Kamnik
25 C
Kamnik
četrtek, 7 julija, 2022
25 C
Kamnik
četrtek, 7 julija, 2022
25 C
Kamnik
četrtek, 7 julija, 2022
25 C
Kamnik
četrtek, 7 julija, 2022
DomovPogovoriUrša Trebušak: Ljudem pomagam stopiti iz začaranega kroga

Urša Trebušak: Ljudem pomagam stopiti iz začaranega kroga

Nekoč je bila novinarka Kanala A, danes pa Urša Trebušak stopa po popolnoma novi poti. Postala je praktik hitre transformacijske terapije (rapid transformational therapy oz. RTT), s katero ljudem pomaga izstopiti iz vedenja, ki jih omejuje, morda celo uničuje v vsakdanjem življenju. Novo poslanstvo ji je prineslo dragocene uvide v življenje, hkrati pa ji omogočilo več časa preživeti z družino, ki je zanjo na prvem mestu. Z možem Gregorjem Trebušakom, tudi novinarjem, ki ga poznamo z oddaje Svet na Kanalu A, in hčerjo Lilijo so svoj pristan našli v Trzinu, prav kmalu pa se bodo razveselili tudi četrtega člana družine.


Čeprav se že nekaj let ne pojavljate več v medijih oz. opravljate novinarskega dela, se vas veliko ljudi še vedno spomni prav po tem. Pogrešate novinarsko delo?

Šla sem na novo pot, ki je tako močno prevzela moje misli in fokus, da nimam časa pogrešati česarkoli iz preteklosti. Ne oziram se nazaj. V novinarstvu sem dobila izredno bogate izkušnje, sedaj pa se usmerjam v popolnoma nove cilje.

Kaj pa prepoznavnost oz. izpostavljenost, ki jo novinarstvo prinaša?

Prepoznavnost sem vzela kot del poklica. V njej nisem nikoli posebej uživala ali jo iskala, saj me ni polnila z energijo ali mi dala veselja. Prav nasprotno – včasih je bilo zelo naporno. Po drugi strani pa se zavedam, da mi je prepoznavnost tudi v veliko pomoč. V novinarstvu je namreč tako, da bolj ko te ljudje poznajo, bolj ti zaupajo, in lažje je delati. Tudi na novi poti sem zaradi prepoznavnosti dobila določeno podporo, začetek je bil lažji, ljudi je zanimalo, kaj počnem, zato so me poiskali, se obrnili name, me spraševali.

Nedvomno vam novinarske izkušnje pomagajo pri novi poklicni poti, denimo, za svoj facebook profil snemate zanimive videe?

V petnajstih letih pred kamero usvojiš nekaj veščin, med njimi tudi, kako nastopati in govoriti, tako da je ta del zame bistveno lažji kot za koga, ki se s tem srečuje prvič. Poleg tega sem prepričana, da ima življenjska pot vsakega med nami neko logiko. Prav zaradi tega svojo novinarsko kariero danes vidim kot tisto, zaradi katere lahko še bolj pomagam kot RTT praktik.

Na kakšen način?

Kot novinarka sem vsak dan, leta in leta, poslušala zgodbe ljudi in jih opazovala – tako tiste, ki so bili izjemno uspešni in za katere se je zdelo, da lahko dosežejo karkoli, kot tiste, ki so bili popolnoma v krču in za katere se je zdelo, da se vrtijo v začaranem krogu stisk in obupa, iz katerega ne morejo izstopiti. Imela sem neverjeten privilegij, ki ni dan veliko ljudem, videti celoten spekter življenja. V tem času sem se ogromno naučila: kaj se ljudem dogaja, kako se lotevajo stvari, kaj deluje, kaj ne … A dejstvo je bilo, da tistim, ki so se znašli v stiski, nisem mogla konkretno pomagati. Vsak mora najti svojo pot. Z RTT terapijo pa se mi je odprla prav ta možnost. Sedaj ljudem lahko pomagam najti pot iz začaranega kroga. To je neverjetno. To je košček sestavljanke, ki je meni v novinarstvu ves čas manjkal.

Je bil prav ta košček tudi razlog za ukvarjanje z RTT?

To področje me je nasploh vedno zanimalo. RTT me je tako pritegnila, da sem hotela poskusiti nekaj novega, želela sem delati z ljudmi, jim pomagati, videti rezultate mojega dela, ko se ljudje bolje počutijo, spremenijo svoje življenje. To je bil glavni razlog, ki se mu je pridružil še en izredno močan dejavnik, in sicer sem v tistem času tudi zanosila. Vedela sem, da bom kot novinarka in mama težko usklajevala obe vlogi. Zato sem želela imeti delo, ki me bo navduševalo, izpolnjevalo, hkrati pa mi bo omogočalo urnik z dovolj časa za mojo družino. In sem ga našla.

Sedaj se torej ukvarjate z RTT. Nam poveste več?

Poteka tako, da na srečanju človeku pomagam preiti v stanje globoke sproščenosti oz. hipnoze. V tem stanju se zgodi nekaj fascinantnega. Kritični del našega uma spusti vajeti in nadzor, zato takrat oseba lahko dostopa do svojega podzavestnega uma, v katerem se skrivajo naši vzorci, strahovi, prepričanja, in vpliva nanj ter preoblikuje vzorce, ki jo v vsakdanjem življenju omejujejo.

Kako poteka srečanje?

Z osebo, ki pride k meni, najprej ugotoviva, kje je težava, kaj je tisto, kar želi razrešiti. S pomočjo hipnoze nato lahko dostopa do izvira težav, ki leži v preteklosti, a se z njimi sooča danes.

Večina naših vzorcev in prepričanj namreč izvira iz prvih let našega življenja, ki pa se jih večina med nami ne spominja. Ne spomnimo se, kako smo kot otroci dojeli in si razložili določene dogodke, a prav ta čas vpliva, kakšna prepričanja o sebi in življenju nasploh smo vzpostavili in jih nosimo s seboj.

Na primer, mama se razjezi na otroka, otrok si to razloži, da mama ni nikoli zadovoljna, ker on sam ni dovolj dober. Jezi se nanj, tudi ko se potrudi, reče mu, da bi lahko bilo še boljše … če smo kot otroci neprestano in intenzivno doživljali takšne dogodke, vzpostavimo takšno prepričanje, ki nas spremlja v odraslost in mu ves čas verjamemo, torej da nismo dovolj dobri in nam nikoli ne bo uspelo, ne glede na to, kaj naredimo. Kaj se zgodi? Tak človek s svojim vedenjem sam sebi ves čas to prepričanje tudi dokazuje in se vrti v začaranem krogu. Do točke, ko ugotovi, da mora nekaj spremeniti.

In tukaj nastopite vi.

Res je. Tukaj lahko pride na pomoč tudi RTT. Kot sem že omenila, v stanju globoke sproščenosti poiščemo izvir oz. vzrok težav, nato pa s pomočjo RTT prelomimo stare vzorce in načine razmišljanja ter namestimo nove. To naredimo s pomočjo individualnega posnetka, ki ga naredim prav za posameznega človeka. Vsaj enkrat na dan oseba v stanju globoke sproščenosti posluša ta posnetek s sugestivnimi sporočili. To ponavlja 21 dni. To je čas, ki ga možgani potrebujejo, da vzpostavijo nove nevronske povezave, s tem pa nov način razmišljanja in vedenja.

Obravnava poteka pod hipnozo, s katero smo se običajni ljudje srečali le preko televizijskih zaslonov in oddaj, v katerih nastopajoče prav s pomočjo hipnoze pripravijo, da počnejo neumnosti. O kakšni hipnozi govorimo pri RTT?

Treba je vedeti, da gre pri tovrstnih oddajah za odrsko hipnozo, ki je namenjena zabavi, “šovu”, za katerega je primerna le peščica ljudi, ki so izbrani na roke. To so ljudje, ki so izjemno sugestivni, hkrati pa imajo zelo močno željo po nastopanju. To je njihova lastna želja in v nobenem trenutku oddaje se ne zgodi, da ne bi imeli nadzora. Ves čas vedo, kaj se dogaja.

Večina med nami pozna le odrsko hipnozo, iz česar izvira tudi precej predsodkov o terapevtski hipnozi, ki je popolnoma naravna sposobnost našega uma, da v stanju globoke sprostitve, ko analitični oz. kritični del popusti, vplivamo na svoj um.

Ali se v zavestnem stanju kritični um zopet oglasi ali se začne umikati, počasi ugaša? Koliko časa je treba, da ga popolnoma utišamo?

Po koncu RTT so trije možni izidi. Tisti, ki smo ga vsi najbolj veseli, je takojšen rezultat oz. hipna sprememba. Človek med hipnozo spozna, od kod izvira njegovo vedenje in zakaj je do njega prišlo, ter dojame, da je to popoln nesmisel. To spoznanje je tako globoko, da je nemogoče, da bi še naprej verjel v staro prepričanje. Hkrati poteka novo programiranje uma, tako da človek namesto strahu v zvezi z neko stvarjo začuti navdušenje. Na primer, nekdo dojame, zakaj ga je strah vožnje z avtom, drugi zakaj se boji letenja itd.

Pri nekaterih ljudeh sprememba ni hipna, temveč se zgodi postopoma. Iz dneva v dan vedno bolj opažajo, da so npr. bolj samozavestni, sproščeni, da drugače nastopajo, se oglasijo in potegnejo zase itd. Kot sva že omenili, za večino med nami ta proces traja 21 dni.

V tretjem primeru človek ne opazi razlike, meni, da je vse ostalo enako. A ko se po 21 dnevih skupaj ozreva nazaj, ugotoviva, da v določenih situacijah oseba ni več reagirala na ustaljen način. Nekateri torej potrebujejo retrogradni pogled, da se zavejo spremembe.

Človek pride k vam, naredita RTT, 21 dni je nek povprečen čas, da se zadeve spremenijo, kaj potem? Mora človek sam nadaljevati z delom, zavestno opazovati samega sebe, vas ponovno obiskati?

Pri nekaterih primerih so prisotna kompleksna in globoko zasidrana prepričanja, zato je priporočljivo še drugo srečanje, redko tudi tretje. Ponavadi gre v teh primerih za travmatične izkušnje, s katerimi so se ljudje soočili v otroštvu. Za večino primerov pa je dovolj eno srečanje. Veliko ljudi pa, tako mi povedo, posnetek s samohipnozo posluša tudi po koncu 21-dnevnega obdobja, ker jih dvigne, motivira, jim da energijo, bolje se počutijo.

Ali se dogaja, da ljudje ne znajo ubesediti svojih strahov, dvomov? Radi bi nekaj spremenili, pa še sami ne vedo točno, kaj?

Običajno znajo ljudje zelo dobro opisati svoje težave. Na primer, ne znajo se postaviti zase, strah jih je, kaj si drugi mislijo, menijo, da so slabši od sodelavcev itd. Ko jih vprašam, kako bi se želeli počutiti, pa pride do težav.

Ljudje veliko časa razmišljajo, kaj je narobe, česa nočejo, kakšni nočejo biti, da niti v svoji glavi ne posvečajo pozornosti temu, kakšni bi želeli biti.

Z RTT odkrijejo vzrok svojega vedenja, ki leži daleč v preteklosti in ni povezan z odraslim življenjem. Vzemimo za primer nekoga, ki ne mara nastopati. Misli, da bo kar umrl, če bo moral povedati par stavkov. Roke se mu potijo, srce razbija, usta so suha. Ko gre v stanje hipnoze, ugotovi, zakaj njegov um reagira na točno tak način. Lahko bi reagiral tudi drugače, kajne? In ugotovi, da so se mu v otroštvu večkrat posmehovali, ko se je npr. zmotil pri deklamaciji pesmi. Za otroka je to zelo boleče, počuti se ničvrednega, zavrnjenega, kar je eden od najhujših občutkov za otroka. Čeprav je dogodek popolnoma banalen, si ga podzavestni um zapomni. Če se taka situacija zgodi večkrat, se otrok odloči, da tega noče nikoli več niti početi niti občutiti. To je zelo jasno navodilo in naš podzavestni um si ga zapomni, zato si vse življenje prizadeva, da se človek ne znajde v tej situaciji. Če pa se že znajde, ga na vse načine ustavlja, saj želi izpolniti tisto naročilo iz otroštva, ki je zastarelo, nepomembno in se ga človek niti ne spomni. Ko odkrijemo to povezavo, jo lahko prekinemo in začne se sprememba.

Že kot novinarka ste bili v stiku s težkimi življenjskimi preizkušnjami ljudi, tudi sedaj slišite marsikatero težko zgodbo. Kako to vpliva na vas?

Res je, veliko je težkih zgodb. Marsikdo v otroštvu doživi neverjetno hude in travmatične dogodke. A zanimivo je, da teh zgodb ne nosim s sabo. Med srečanjem, ko izvajam RTT, sem tako osredotočena, da človeka iz stare, travmatične zgodbe spravim do občutka, da je vreden, dober, da se težke stvari ne zasidrajo vame. Zgodi se, da med kakšnim srečanjem zajokam, ampak že v trenutku, ko poslušam, kaj je človek pretrpel, s čim vse se je moral soočati, so moje misli tako močno osredotočene na končni cilj, ki je pozitiven, da mi težke preizkušnje ne pridejo do živega.

Kaj pa samo srečanje – je za vas naporno?

Ne, v bistvu me napolni z energijo. Predvidevam, da sta dva razloga. RTT človeka potegne iz pekla v nekaj lepega, na primer v zadovoljstvo s samim seboj, občutek radosti, veselja, občutek, da zmore. Srečanje se konča z vsemi temi močnimi pozitivnimi občutki. Človek se iz hipnoze zbudi olajšan, navdušen, vesel, kar me še dodatno napolni z energijo. Drugi razlog pa je, da ne pretiravam z delom. Koliko ljudi sprejmem, prilagodim sebi in svojemu občutku, hkrati pa ves čas na prvo mesto postavljam čas z mojo družino.

Kako se današnja Urša razlikuje od tiste pred RTT?

Seveda je velika sprememba. Že kot novinarka sem presegla določene vzorce in negotovosti. Veliko sem se namreč srečevala z občutki, da so drugi boljši, jim je lažje, so bolj samozavestni, bolj obvladajo. Nisem poznala vzroka za te občutke, a ko sem jih predelala, sem se osvobodila.

Najbolj se pozna, da ne hrepenim več po potrditvi in pohvali drugih. Še vedno mi je všeč, je pa ne potrebujem, da bi se v svoji koži počutila dobro.

Nasploh sem danes bolj sproščena, več se smejem, manj sem pod stresom, bolj uživam v svoji koži, imam bistveno več zaupanja vase in ne dvomim več v svoje delo. To je očitno. Manj je tesnobnosti, živčnosti, napetosti … tega v svojem življenju sedaj skorajda ne poznam, kar je velika sprememba, in je povezana z mojim novim delom. Novinarski poklic je tako intenziven, da so pritiski prisotni vsak dan, nenehno.

Ali lahko izluščite najpogostejše težave oz. prepričanja, s katerimi se ljudje obračajo na vas?

Spekter je zelo širok, najbolj pogosto imajo ljudje težave s samozavestjo in slabo samopodobo, na kar se veže še tisoč drugih težav v življenju.

Ves čas se vračava v otroštvo, kjer so zasidrani vzroki naših prepričanj oz. vedenja. Se starši dovolj zavedamo svojega morebitnega vpliva na otroka? Ampak po drugi strani – nemogoče je biti popoln starš?

Če primerjam s prejšnjimi generacijami se po mojem mnenju današnji starši bistveno bolj zavedajo, da njihove besede, dejanja in reakcije vplivajo na otroke. Naši starši in stari starši so se v večini trudili delati dobro, počeli so stvari z dobrim namenom, ampak brez znanja, kaj njihove besede lahko povzročijo otroku. Danes je tega znanja in zavedanja veliko več, s tem pa tudi občutkov krivde. Ko se človek sooči s svojimi vzroki iz otroštva, se hitro vpraša: »Joj, kaj vse sem pa jaz naredil svojim otrokom?« Ampak krivda ničesar ne spremeni. Zato se mi zdi pomembno, da se starši zavedamo, zakaj reagiramo na določen način. Ko se tega zavedaš, si že na polovici poti.

Potem je recept, da smo zavestni starši?

Ja, pomembno je, da se zavedaš vzrokov svojih reakcij in vedenja. Najslabše je, da pričakuješ ali celo zahtevaš od sebe, da boš popoln starš. To je nemogoče in ne obstaja. Vsi delamo napake in prav je, da jih našim otrokom tudi priznamo. Tudi tako se otroci naučijo, da je dovoljeno narediti napako in jo znajo tudi popraviti.

Najbolj pomembno je, da otrokom vcepimo, da so dobri, takšni kot so, da so nam pomembni in je pomembno, kaj čutijo in razmišljajo. Če jim damo ta občutek lastne vrednosti, jim ne bo treba vse življenje tekati za drugimi ljudmi in iskati potrditve pri vsakomur, ki ga bodo srečali.

Dotakniva se še aktualne situacije s koronavirusom, v kateri gre za več kot zgolj virus, bolezen in strah pred njim, spremlja ga še cel kup negotovosti in strahov ter jeze, povezanih s službami, načinom življenja, omejitvami, zaupanjem itd. So se težave ljudi v zadnjih dveh letih pod vplivom epidemije spremenile, poglobile, kaj tretjega?

Pri svojem delu opažam, da se pojavlja veliko več strahu in tesnobe, še bolj izrazite pa so zgodbe družin, ki so se v tem času obrnile name. Znašle so se namreč v nemogočem položaju. Starši so bili v službi oz. delali so od doma, hkrati pa so morali poskrbeti še za svoje otroke in njihove šolske obveznosti. Družinam je bilo naročeno nekaj, kar je nemogoče izvesti. Nihče jim ni povedal, da stvar ni izvedljiva, bila so samo pričakovanja: treba je imeti narejene službene obveznosti, šolsko delo mora biti opravljeno, dojenček mora biti previt in sit, trinajstletnik mora imeti narejeno vso nalogo, petletnik se mora vmes ves čas kreativno zabavati, seveda ne s televizijo, itd. Pričakovanja so bila jasna, nihče pa ni povedal ljudem, da to ni izvedljivo. V družinah so začeli ugotavljati, da ne zmorejo, kar je logično, a ob tem so dobili občutek nesposobnosti in neobvladovanja situacije. V trudu, da bi uspeli opraviti vse naloge, so starši izgorevali. V vsej tej mavrici utrujenosti, nemoči, brezizhodnosti, ljudje postanejo živčni, naporni, težje shajajo en z drugim, več je prepirov … Ker je občutek nemoči tako močno prisoten, primarni vzorci staršev še bolj intenzivno privrejo na površje. Zato so otroci v tem obdobju doživeli še več tesnobe svojih staršev, kot bi jo sicer.

Kakšne bodo posledice?

Kaj se bo zgodilo z otroki, ki so bili v teh tesnobnih, živčnih, napetih razmerah tako dolgo časa, je težko napovedati. Tega ne vem. Je bilo pa težko in ljudje so izčrpali zadnje zaloge energije.

Z možem Gregorjem in hčerjo Lilijo že nekaj let živite v Trzinu. Med zaprtjem države oz. omejitvami na občino ste kraj tudi dodobra spoznali. Kako se počutite v Trzinu, kaj vam je všeč, kaj pogrešate?

Včasih sva z Gregorjem veliko potovala in sva sem hodila le spat. Nisva poznala niti kraja niti ljudi. Že med prvim porodniškim dopustom sem v Trzinu začela preživljati več časa in takrat se je vse začelo spreminjati. Spoznala sva ljudi, sosede, starše, gostince, sadjarja … ljudje so zelo prijazni, to je neverjetno. Odlični ljudje – prav to je tista stvar, ki je meni v Trzinu najbolj všeč.

MATEJA ŠTRAJHAR // Foto: Tomo Marinšek

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
25 ° C
26.6 °
23.1 °
48 %
1kmh
40 %
čet
25 °
pet
25 °
sob
26 °
ned
25 °
pon
23 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano