»Kot športnico me dedi vedno spodbuja k vztrajanju na poti k uresničevanju svojih ciljev. Vedno me je učil, da nikakor ne smem obupati, ampak se moram boriti do zadnjega. Menim, da bi v njem marsikateri športnik lahko videl vzornika, ki nikoli ne obupa pri doseganju svojih ciljev, pa najsi je ovira fizična, psihična ali pa celo finančna. Na dedija sem zelo ponosna in tudi v prihodnosti ga bom še naprej spodbujala v teh, za njegova leta norih podvigih,« je zapisala Kaja Škrlep. Njen “nori” dedi je Trzinec Tone Škrlep, ki dokazuje, da je starost zgolj in samo številka. Kljub 73 letom še vedno dosega odlične rezultate v triatlonu. Zadnja leta se posveča predvsem disciplini ironman, kjer je njegov cilj ponovna uvrstitev na svetovno prvenstvo na Havajih, saj ima občutek, da ravno tu še ni pokazal vsega, kar zna in zmore. Da lahko še vedno trenira in tekmuje na tako visoki ravni, pripisuje svoji zmernosti. Nikoli ni podlegel pretiravanju, nikoli posegal onkraj meja svojega telesa, ravno nasprotno – vedno je v cilj prišel še z malce rezerve.
Kljub visoki starosti ste še vedno aktivni v vrhunskem športu, kjer dosegate zavidljive rezultate. Kako se je začela vaša pot v triatlonu?
Marsikdo se najbrž ne spominja, ampak Mito Trefalt je imel akcijo Brazde vzdržljivosti, v kateri je bilo treba preplavati Blejsko jezero, na smučeh preteči 30 kilometrov, preteči mali maraton, prekolesariti maraton Franja … To so bili kaveljci in korenine. Pred tem sem se že ukvarjal s športom, v okviru te akcije pa sem začel še kolesariti. Včlanil sem se tudi v Kolesarski klub Kamnik, kjer je bil tedaj tudi Andrej Lanišek, biatlonec ter olimpijec, in skupaj smo kolesarili. Iz tega je nastal triatlonski klub in začeli so me spodbujati, naj začnem še plavati. Bil sem neplavalec, težko mi je bilo plavati 25 metrov, kaj šele razdalje, kot so v triatlonu. Začel sem trenirati in tako se je začelo. Ko si enkrat v tem, ne prenehaš kar tako. Zdravje mi je služilo, dobro sem se počutil, tako da sem kar nadaljeval. Nikoli mi ni bilo žal, saj je triatlon postal moj način življenja.
Ste športnik že od nekdaj?
Ves čas sem se ukvarjal s športom. Bil sem naravni talent v teku, že kot pionir sem dosegal lepe rezultate, ampak nisem imel nekoga, ki bi mi mogoče pomagal oz. me spodbujal, tako da sem ostal večni rekreativec. S triatlonom sem začel leta 1997, pred tem sem se ukvarjal z različnimi športi, igral sem hokej, nogomet, tekel sem na smučeh. Vse sem počel, a prav za določeno panogo se nisem nikoli specializiral. Nato sem se vse več posvečal teku, postal sem maratonec. Imam nekaj zelo dobrih rezultatov. Tri maratone sem pretekel celo s časom pod tremi urami. To je dober rezultat, saj nisem bil več mlad. Teči sem namreč začel, ko sta otroka odrasla.
Šport me je vedno gnal. To je zasvojenost. V triatlonu sem najprej začel s kratkimi razdaljami, šele kasneje z daljšimi, zdaj pa je moja prioriteta ironman, ki vključuje 3800 metrov plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42,2 kilometra teka.
Na triatlonski ironman tekmi v Barceloni lani jeseni ste v cilj prišli s časom 14 ur in 26 minut ter v svoji kategoriji 70–74 let zmagali. Kaj vam pomenijo te uvrstitve, zlate medalje? Ali vam kakšna uvrstitev še posebej veliko pomeni?
Od leta 1997, ko sem začel, se je nabralo za dve steni medalj in pokalov. Vsaka tekma posebej mi veliko pomeni, a ne tekmujem le zaradi medalj, to je moj način življenja. Najbolj mi je v spominu ostal prvi triatlon. Nič nisem gledal na rezultat, pa je bil vseeno dober. Vesel sem bil. Pravijo: enkrat ironman, vedno ironman … In res je tako. Seveda me malce ženejo tudi rezultati. Tisti, ki reče, da trenira samo za sebe, po mojem mnenju ne govori resnice. Vsak je vesel, če je nagrajen za svoje delo.
Kako družina gleda na vaše športno udejstvovanje?
Družina me zelo podpira. Brez stoodstotne podpore domačih ne gre. Moja žena Jožica je najhujši trener na svetu. (smeh) Brez nje ne morem funkcionirati, saj vse ureja ona. Spremlja me na vseh tekmah, skrbi za mojo prehrano ipd. Brez njene podpore ne bi šlo. Poznam nekaj primerov, ko so zaradi ukvarjanja s triatlonom propadli tudi zakoni. Triatlonci smo po svoje egoisti, naše življenje je podrejeno treningom. Smo čudaki ali pa norci, kakor želite. Nimamo veliko druženja, še posebej to velja takrat, ko se pripravljamo na tekmo. Takrat se izločimo iz vsega. Tudi zaradi tega si prijatelje ponavadi najdemo med somišljeniki. To je način življenja, ki ga izberemo, ampak partner ga mora razumeti in podpirati. Kar se tega tiče, je moja žena zlata. Ne samo, da me podpira, še priganja me. (smeh)
Potem velja stavek, ki ga je zapisala vaša vnukinja Kaja: »Eden izmed norih triatloncev je tudi moj dedi.« Ali ste triatlonci res malce “nori”?
(smeh) Ja, ja. Je treba biti.
Koliko in kako trenirate? Vam kdo pomaga pri treningih (klub)?
Treniram ves čas, povprečno dve uri na dan. Vsak dan imam trening vsaj za eno disciplino, včasih tudi za dve – če plavam, denimo, potem tisti dan tudi kolesarim. Trenutno moji treningi večinoma potekajo doma, kjer imam vse naprave. Še vedno pa se rad ukvarjam tudi z drugimi športi, torej ne samo tečem, plavam in kolesarim, ampak se pozimi rad odpravim v Rateče na smučarski tek, rad drsam, še vedno malo igram tudi hokej.
Sem tudi član Triatlonskega kluba Trisport Kamnik, ki ga vodi Miro Kregar, ki je tudi moj vzornik. Letos se bom poskušal udeležiti njihovih tekem in tekaških treningov. Z leti moja moč upada, tako da ne morem več toliko trenirati s triatlonci v klubu, zato rajši delam bolj individualno.
Torej opažate spremembe v obnašanju telesa od vaših prvih triatlonskih nastopov pred dvema desetletjema?
Volja, počutje, srce, dihanje … vse to je na nivoju in tukaj se leta ne poznajo; telo pa seveda ne deluje več tako kot nekoč, noge ne zmorejo. Regeneracija je 50 % počasnejša, hkrati se fizična pripravljenost vsako leto zmanjša za približno 2 %, tako da moram trenirati zelo pametno in prilagojeno letom, vsekakor pa ne zaletavo kot v mlajših letih.
Poleg tega sem potreboval kar nekaj let, da se je moja glava streznila in rekla: »Ata, zdaj si pa star. Ne gre več tako hitro!« Za primerjavo naj povem, da je bil najboljši čas, ki sem ga dosegel na ironmanu, 9 ur in 47 minut, ko sem bila star 50 let, danes se moji časi gibljejo okoli 14 ur. Motilo me je, ker so me na tekmi prehitevali, glava je imela težave, nekaj časa tega nisem mogel sprejeti. Zdaj sem pa samo vesel, da sploh lahko še vedno treniram in tekmujem.
Ali vam je katera izmed treh disciplin ljubša (tek, plavanje, kolesarjenje) in zakaj?
Včasih sem imel najraje tek, saj sem v tej disciplini dosegal lepe rezultate. Na triatlonu zmagaš v teku, saj je zadnji na vrsti; triatlon se namreč začne s plavanjem, potem je kolesarjenje, na koncu tek. Ampak na moje veliko presenečenje zdaj najbolje plavam, čeprav sem s to disciplino zelo pozno začel. (smeh) Zadnje čase sem v plavanju v svoji kategoriji vedno med prvimi tremi, včasih celo zmagam.
Imam veliko srečo, da sem veliko na morju, tako da s plavalnimi treningi začnem že maja. To se zelo pozna. Glavni del treningov opravim na morju, kjer imam krasne pogoje – na cestah ni veliko prometa, veliko plavam in tečem.
Ali imate v kateri od teh disciplin še kaj rezerve?
Nikoli nisem pretiraval, nikoli nisem šel na silo, pa sem kljub temu uspešno tekmoval. Tudi zato se pri mojih letih po mojem mnenju sploh še lahko ukvarjam s triatlonom. Upam, da bo tudi naprej tako. Na stara leta ne uporabljam več ure, ampak le merilec srčnega utripa, da spremljam, kako in koliko dela srce. Ko grem k zdravnici, me sicer krega, da pretiravam, ampak se ne strinjam z njo, saj nikoli ne grem čez svoje meje. Moje vodilo je vedno bilo zmernost. Seveda pa je treba trenirati. Če hočeš preplavati 3800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov, preteči maraton, torej 42,2 kilometra, moraš nekaj narediti za to.
Kakšni so vaši cilji?
Moja prioriteta je ironman. Sedemkrat sem bil na svetovnem prvenstvu ironman na Havajih, od tega sem ga šestkrat tudi končal, enkrat pa zaradi zdravstvenih težav odstopil. Za nastop na Havajih se je treba kvalificirati. Na svetu je približno 20 oz. 25 tekem in na prvenstvo se uvrstijo le zmagovalci iz vsake kategorije.
Na svetovno triatlonsko prvenstvo na Havajih ste se prvič uvrstili leta 1999 in s časom 11:11:04 dosegli 17. mesto v svoji kategoriji, potem pa ste nastopili še šestkrat (leta 2000 – 11. mesto – 11:14:50, leta 2001 – 28. mesto – 12:39:00, leta 2004 – 16. mesto – 12:04:36, leta 2006 – 10. mesto – 11:53:54, leta 2019 – 13. mesto – 15:46:26, enkrat ste odstopili). Kaj je tisto, kar vas še vedno žene?
Havaji mi nikoli niso bili naklonjeni. Moj najboljši rezultat je deveto mesto, ki sem ga dosegel star 65 let, tako da sem sam sebi ostal nekaj dolžen. Zato se želim vrniti na havajsko prvenstvo, ko bom star 75 let. To je moj cilj, to je moja želja. Ne vem, koliko časa bom še lahko tekmoval, ampak to bom še poskusil uresničiti.
Pa ste se že kvalificirali za svetovno prvenstvo na Havajih?
Kvalificiral sem se že z zmago v Barceloni, ampak letos ne bom šel na prvenstvo, saj sem še premlad, rad bi nastopil v naslednji starostni kategoriji. Zato je moj cilj, da grem na Havaje, ko bom star 75 let. Letos imam v načrtu dve tekmi, in sicer maja ter septembra v Italiji. Prva je polovični ironman, kjer bom videl, kako dobro sem pripravljen; druga je kvalifikacija za Havaje, ki zaradi poznega termina velja tudi za prihodnje leto. Če se kvalificiram, bom tako imel eno leto časa za pripravo. Če pa mi septembra ne uspe, se bom poskušal kvalificirati na tekmi v Avstriji leta 2024, ko bom že star 75 let. Na to tekmo bom v vsakem primeru šel. Tukaj imam namreč že pet zmag, in sicer v vseh starostnih kategorijah, razen v skupini 60 let, saj sem takrat padel. Rad bi zmagal še v starostni kategoriji 75 let, saj bi tako postal edini Slovenec s takim številom zmag v ironmanu.
Cilj je torej uvrstitev na triatlonsko prvenstvo na Havajih leta 2024. Ali boste po tem še tekmovali?
Havaji so kot droga. Ko si enkrat tam, bi še šel. Čeprav je treba vedeti, da triatlonci na Havajih nič ne uživamo. Treba se je aklimatizirati, navaditi na vremenske razmere, časovno razliko, trenirati, odpočiti si od dolge vožnje, ki traja kar 17 ur. Na Havajih sta značilni visoka vlažnost, ki je več kot 90-odstotna, in vročina, saj nikoli ni pod 32 oz. 30 stopinj Celzija. Evropejci težje prenašamo take razmere, enim nam to sploh ne gre.
Če se uvrstim na prvenstvo na Havajih leta 2024, ne bom več nadaljeval. Seveda bom še tekmoval, če bom le zdrav, ampak le na manjših tekmah, ne več na velikih prvenstvih. Že tekmovanje 2024 je vprašljivo, saj so problem finance. Pet let varčujem, potem pa v enem trenutku vse zapravim. (smeh)
Udeležba na tekmah v tujini ni majhen finančni zalogaj, enako velja za opremo. Kako financirate svoje športno udejstvovanje?
Ko sem bil še mlajši, se je dalo dobiti sponzorstva, nekaj je primaknila tudi Občina Trzin. Zdaj pa ni več tako. Ker sem starejši, me gledajo drugače. Še posebej mlajši. Nekoč so podjetja vodili njihovi očetje, ki so razumeli moje športne cilje, zdaj pa se je to precej spremenilo. Trenutno nimam sponzorjev, tekmovanja in opremo financiram iz lastnega žepa. Tudi zato še vedno pomagam v podjetjih mojih sinov. Ne razumite napak, živim v običajnih okvirjih, tako da finančnih težav nimam. Imam vse, kar potrebujem. Želja je kupiti novo kolo, ampak oprema je danes zelo draga, tako da sem se sprijaznil, da ga ne bom imel. Hvaležen sem za tisto, kar imam.
Pri tem moram poudariti, da sem imel veliko srečo, da so mi v podjetju Horjak-Precise, kjer sem bil zaposlen več kot 30 let, vedno šli na roko, kar se tiče prostega časa, da sem lahko treniral in tekmoval; tako in drugače so mi vedno pomagali tudi njihovi kooperanti.
Kaj bi z današnjimi izkušnjami svetovali sami sebi pred 30 leti?
Ker sem bil nekoliko svojeglav, določenih treningov, ki bi mi pomagali do boljših rezultatov, nisem hotel delati. Morda bi si svetoval, naj jih vseeno naredim. Ampak po drugi strani se ob oziranju v preteklost vedno vprašam: če bi še več treniral, ali morda danes sploh ne bi več mogel?
Kaj pa poškodbe? Ste jih imeli?
Pravzaprav sem imel le težave z meniskusom, kar sem uspešno saniral, sicer pa ne. Pa eno poškodbo na rami sem staknil, ampak ta ni bila povezana s triatlonom, temveč hokejem. Telo v glavnem dobro funkcionira.
Se je v vseh teh letih, več kot 25 se jih je nabralo, ko triatlon spremljate od blizu, ta šport spremenil?
Triatlon je postal zelo profesionalen šport. Po mojem mnenju kar malce preveč. Hkrati je tudi olimpijski šport, ampak so vse tri discipline krajše kot pri ironmanu – 1500 metrov je plavanja, 40 kilometrov kolesarjenja in 10 kilometrov teka. Čeprav je v Sloveniji kar nekaj klubov, med njimi je zelo močen tudi kamniški klub, ki lepo in uspešno delajo z mladimi, na splošno pogoji za trening pri nas niso dobri. Bazenov ni, oprema je draga, konkurenca v svetu pa je neizprosna. Poleg tega je triatlon garaški šport, upoštevati pa je treba še finančni vidik, saj se po mojem mnenju v marsikaterem drugem športu finančni vložek hitreje povrne; v triatlonu zaslužkov ni. Triatlon kot šport niti ni zanimiv za gledalce oz. občinstvo, zato se tudi sponzorji manj odločajo zanj. Tekma traja dolgo časa; nekoč sem šel gledat triatlonsko tekmo in skoraj zaspal. (smeh) Rajši bi tekmoval, kot gledal.
Katere so tiste lastnosti, ki jih človek mora imeti, če želi postati uspešen triatlonec?
Kot sem že omenil, je to garaški šport, hkrati pa tudi individualen. Človek se mora sprijazniti, da bo zelo veliko sam. Dobro je včlaniti se v klub, kjer so tudi treningi v skupini. Triatlon je zanimiv šport, saj je treba veliko misliti in se naučiti pametno razporediti moči.
Čeprav pametno razporedite moči med vse tri discipline, pa najbrž vseeno v cilj pridete izčrpani?
Nekateri res, jaz pa niti ne. Včasih si očitam, da nisem dal vsega od sebe, saj nisem izčrpan. Tega niti sam ne razumem, a kot sem že rekel, zmernost je moje vodilo. Čeprav mi gre dobro, grem raje bolj počasi. Ves čas imam nadzor, zato se nikoli toliko ne izčrpan kot nekateri drugi, ki kar padejo čez ciljno črto ali pa gredo celo po kolenih. Vedno želim imeti še nekaj rezerve. Čeprav je najbrž tip zmagovalca ravno tisti, ki gre popolnoma “na glavo”. Zaradi tega nadzora sem do sedaj odstopil samo na dveh tekmah, kjer sem imel zdravstvene težave. Bilo mi je hudo, toliko treniraš, vlagaš lastna sredstva, ampak zdravje je kljub vsemu na prvem mestu. Tudi v športu je treba vedeti, kdaj se ustaviti.
Ali se vam je kdaj med tekmo zgodila še kakšna nevšečnost?
Seveda. Andrej Lanišek mi je za plavalni del na mojem prvem triatlonu posodil neoprensko obleko. V tistih časih ni bilo niti denarja niti ponudbe, tako da sem dobil to obleko, ki pa mi je bila popolnoma prevelika. Med plavanjem sem z obleko zajemal ogromno vode, tako da sem bil kot mrož. Zelo slabo sem plaval, a vseeno sem iz vode prišel vesel, potem sem dobro kolesaril in tekel, tako da sem kljub vsemu v svoji kategoriji (45 let) zasedel peto ali šesto mesto. No, z leti se je izboljšala tudi oprema. Slabo izkušnjo imam tudi s kolesom. Kupil sem si novo kolo in na havajskem ironmanu sem imel takoj kar dva defekta ter zaradi tega izgubil veliko časa.
Vaša zgodba in dejstvo, da se pri 73 letih še vedno ukvarjate s športom na vrhunskem nivoju, je lahko v navdih marsikomu. Kje pa vi najdete svoj navdih, kaj vas navdihuje?
Dobro vprašanje. Vedno sem v pogonu. To je moj način življenja. Ves čas moram nekaj početi. Upam, da bo še dolgo tako.
