torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriTomaž Humar ml.: Prvič v življenju sem dal vse na kocko

Tomaž Humar ml.: Prvič v življenju sem dal vse na kocko

Kot najmlajši kolesar je letos spomladi obkrožil Zemljo. 209 dni je kolesaril povprečno 140 kilometrov na dan. Neobičajen podvig, ki ga sam označuje kot zrelostni izpit. Tomaža Humarja ml. lahko opišemo kot drznega, trmastega, nepopustljivega, razmišljujočega, močnega pa še bi lahko naštevali. Ali pa rečemo samo eno – nedvomno ni običajen najstnik.

Spomladi ste kot najmlajši kolesar obkrožili Zemljo. Zakaj ste se odločili za tak podvig – ste hoteli kolesariti in postaviti nov rekord ali ste hoteli samo nekaj norega narediti?

Skupek vsega. Dovolj sem imel rutine: šola-nazaj, šola-nazaj pa še enkrat šola-nazaj. Ob koncu šolanja sem se odločil, da takoj po končani gimnaziji ne bom šel na fakulteto. Če sem popolnoma iskren, se mi zdi, da v zadnjih petnajstih letih, odkar ni več vojske, sploh ni več prehoda med najstništvom in odraslo dobo. Zato smo vsi veliki otroci. Upam, da sam nisem več. Tudi zato sem želel narediti tovrstno iniciacijo.

Torej ste naredili neke vrste zrelostni izpit?

Ja, malenkost hujši od mature. (smeh) Prebral sem članek o kolesarjenju okrog sveta. Odločil sem se, da najprej poskusim, kako je sploh videti 150 kilometrov kolesarjenja na dan, zato sem se odpeljal do Reke. Ob prihodu domov sem razmišljal, če naj se povzpnem po stopnicah, saj me je vse bolelo. Pač, brez treninga sem šel na kolo. Takrat ni bilo jasno, kako bom sedem mesecev vsak dan brez počitka naredil toliko kilometrov. Zato sem kolesarjenje začasno umaknil na stranski tir. Potem se je zgodilo cel kup stvari, tudi nesreča, po kateri sem se nekako okreval. Na koncu sem samo šel. Rekel sem – bomo videli, kako bo. Niti nisem obveščal medijev, za moj podvig je vedelo pet, šest ljudi. Na poti sem ugotovil, da bi mi mogoče lahko uspelo. Na kolo sem vedno gledal kot na medij – v glavi sem imel sliko, idejo in do nje me je pripeljalo kolo. Da se razumemo, naj poudarim, da nikoli nisem bil kolesar. Rad kolesarim, ampak nisem tip, ki ga boste videli trikrat na teden na poti v Kamniško Bistrico. Pravzaprav tega nisem naredil še nikoli v življenju. Enako velja za dolge ture. Tudi zato, ker nisem vedel, o čem govorim, na kakšno pot se odpravljam, je vse skupaj uspelo. Zdaj, ko vem, kaj pomeni kolesariti 210 dni 140 kilometrov na dan, ne bi nikoli imel takega odnosa. Takrat sem bil pa malo aroganten. Ampak menim, da mi je uspelo ravno zaradi tega odnosa.

FOTO: arhiv Tomaža Humarja ml.

Govorite o obredu iniciacije. Se sedaj počutite kot moški?

Seveda. In točno vem, kateri dan se mi je to zgodilo. Bilo je v Avstraliji, kjer sem bil poleti. Avstralija je ogromna, vetrovi pihajo iz zahoda, ni nobene gorske pregrade, ocean je ogromen. Ko tam zapiha, vetrovom se reče rolling forties, ker pihajo več kot 40 vozlov (74,08 km/h), gre veter dobesedno skozi telo. To ni sunek, to je kot plavanje proti toku reke, ki je ves čas konstanten. Imel sem tri dni z vetrom v hrbet, imel sem pet dni z vetrom s strani, vseh ostalih štirideset dni sem ga imel v prsi. Iniciacija se je zgodila 17. ali 18. dan, ko sem imel veter v prsi. Spomnim se, v puščavi sem bil, nikjer ni bilo nikogar in takrat se mi je v glavi naredil klik.

Se v taki situaciji – sami sredi puščave – počutite majhnega ali močnega?

Predvsem močnega. Tisti, ki se počuti šibkega, naj se tega sploh ne loti.

FOTO: arhiv Tomaža Humarja ml.

Ste imeli kakšen “vraževeren” obred?
Sem, ja. Če sem videl karkoli ob cesti, križ, ali karkoli takega, sem se pokrižal. Vem, da je na tistem kvadratnem metru umrl človek. Tudi sam sem na tej cesti in tudi sam bi hitro lahko en križek prispeval. Še posebej močno je bilo to čutiti v Zahodni Avstraliji, kjer je bil 24 dni pred mojim prihodom požar v velikosti Slovenije, vse je pogorelo. Pri tem je umrlo, mislim, da petnajst ljudi. In trije od tega so zgoreli v avtu ob cesti. To so mi povedali, preden sem se vozil tam. Videl sem te tri križke ob cesti, vedel sem, da je tukaj človek do smrti zgorel. Tu je bila posebna energija. Videl sem tudi trupla, v Valencii na Tomatini se je dekle spotaknilo in padlo v jarek ter umrlo, v Indiji so nekoga povozili do smrti, kar ležal je tam, nihče se ga ni niti dotaknil. Ko si sam, se te take situacije zelo dotaknejo. Nikogar ni tam, na katerega bi se lahko obrnil. Hitro te lahko zlomi, sploh če to vidiš v napačnem trenutku. Zelo nebogljenega sem se počutil, ko sem dobil tifus. Osemnajst ur sem ležal v postelji, nisem se mogel premakniti. Potem sem ugotovil dve stvari: kako je fino biti doma, ko si bolan, saj gre lahko nekdo v lekarno namesto tebe; in da bom umrl, če bom tam ležal. Odpravil sem se na tuk-tuk, v bolnico, na preiskave krvi. Dobil sem petnajst antibiotikov na dan, jemal sem jih pet dni. Smrtnost tifusa je brez zdravljenja 25-, z zdravljenjem pa 4-odstotna. To je res huda bolezen. Če bi mi takrat, ko sem zbolel, nekdo povedal, da od štirih ljudi eden umre, bi rekel – ta človek bom nedvomno jaz. V bolnici niti nisem vprašal, če grem lahko nazaj na pot, nič se nisem pozanimal o bolezni, nisem hotel vedeti nič v zvezi z njo. Delal sem se, kot da ni nič. Telo ni vedelo, kaj pričakovati. To je bilo v tistem trenutku najbolje možno. Če bi prebral o bolezni, bi zelo razmislil o nadaljevanju poti. Tako pa sem imel tri dni prednosti in tega nisem želel izgubiti. Usedel sem se na kolo, naredil 80 kilometrov in skoraj umrl, naslednji dan spet na kolo, naredil sem 130 kilometrov, od takrat naprej pa je bilo tako, kot je treba. Ko sedaj gledam nazaj, je najslabše, ko je nekaj narobe s tabo. Kolo se lahko popravi, z denarjem se marsikaj uredi, bolezen pa ni kar tako.

Že pred odhodom so se vam pojavile nevšečnosti, poškodovali ste se, pa kljub temu zaključili gimnazijo in se odpravili na pot, sicer dobra dva meseca kasneje, kot je bilo predvideno, ampak vseeno.

Ja, res je. 15. junija, ko sem zaključil s šolskim letom, sem hotel iti na pot. Tako bi imel dober mesec prednosti pred bivšim rekorderjem. Potem pa sem s kolesarjenjem začel 2. avgusta – od tega datuma do mojega rojstnega dneva je bilo ravno toliko časa, kolikor je bil star on, ko je šel. Zato sem moral imeti isti tempo kot on. A njegov je bil brutalen. Imel je enega izmed najhujših tempov v zgodovini. Kolesaril je 160 kilometrov na dan. Ampak da se razumemo – bil je profesionalni kolesar, njegovo kolo je bilo težko osem kilogramov, imel je neomejeno denarja in neverjetno podporo. Enkrat na teden je počival, zato sem sam lahko namesto 160 kolesaril 145 kilometrov na dan. Pa kljub temu … malo je čudno, da profesionalni kolesar počiva, jaz pa kar brez počitka. Sicer pa sem imel nesrečo, med treningom sem padel malo pred krožiščem pri barutani. Dva sta divjala z avti, umikal sem se na makadamski del, ki ga je zelo malo, ob njem je bila visoka trava, obcestni količki so bili skriti, enega sem zataknil z nogo. Nisem padel naprej, ampak sem se prekucnil na obraz in dobil enaindvajset šivov. V tem času sem ravno zaključeval letnik, bil sem zadosten, ravno toliko, da mi ni bilo več treba v šolo priti. Maturo sem nekako izdelal, čeprav še sam ne vem, kako, saj se res nisem učil. To je bilo zame najbolj bedno obdobje, hotel sem, da se rana čim hitreje zaceli in da čim prej grem. Dermatologinji sem povedal, kaj bi rad naredil, in jo vprašal, kdaj teoretično lahko grem. Odvrnila mi je, da bom mogoče lahko šel 2. avgusta in takrat sem tudi šel. Tako se je vse začelo. En dan pred tem sem triintrideset dni vnaprej kupil enosmerno letalsko karto iz Malage v Miami, potem sem kupil še karto za vlak do Madžarske, od koder sem začel.

Prebrala sem vašo misel: »Najprej ena ura, potem dve, vse od pet do šest ur treninga na dan brez premora. Tako se trenira, vodo dobiš, ko si jo zaslužiš, ne, ko si žejen,« ste zapisali v blogu.

Nisem smel iti ven, bilo je poletje, eno izmed najbolj vročih, to je bilo lani. Nisem smel trenirati zunaj, ker poškodb nisem smel izpostavljati soncu … saj kasneje sem jih, ampak sem jih tako zaščitil, da ni bilo težav. Doma sem imel trenažer, na katerega sem dal kolo, takrat  je bil ravno Tour de France in sem kolesaril s tekmovalci dirke po Franciji, čeprav moj tempo ni bil tako hud.

Je ta vztrajnost, trma vaša prednost ali slabost?

Veliko raje sem trmast, kot da sploh ne bi bil, saj kdaj pa kdaj pride prav.

Kateri občutki so vas navdajali ob odhodu?

Hudo mi je bilo. To je ta vidik iniciacije – ko je šel fant v vojsko in se vrnil kot moški, mu tudi ni bilo lahko.

FOTO: arhiv Tomaža Humarja ml.

Vas je bilo strah?

Veš, česa me je bilo strah … vedel sem, da ko se bom enkrat usedel na kolo, ne bom nehal, dokler ne bom skupaj padel na kolesu. Vedel sem, da bom do doma potreboval dvesto dni. Nisem imel te mentalitete: ah, če bo kaj narobe, se bom vrnil domov. Na tak način mi sploh ne bi uspelo. Strah pa me je tudi tega: velikokrat v šoli učijo o zrelostnih izpitih, kako pokazati karakter, da se namesto za dve naučiš za tri. Sploh nimajo pojma, kaj govorijo. Večina profesorjev – no, nekateri so perfektni – ampak večina v življenju ni naredila nič, razen fakultete. Njihove reference so take, da si ne zaslužijo, da jih poslušam. Sam sem prvič v življenju dal na kocko vse – hotel sem vedeti, če lahko nekaj naredim. Danes ugotavljam, da se veliko ljudi boji poskusiti, bojijo se, da jih na koncu čaka razočaranje.

Ob prihodu domov ste napovedali tudi knjigo. Kako daleč ste? Ali bo knjiga potopis ali bodo zapisane misli, čustva s poti?

Izid bo v začetku septembra. Knjiga ne bo v obliki blogovskih kratkih zapisov, ki sem jih objavljal na spletu med samim kolesarjenjem. Gre za drug, širši del, vključene bodo tudi moje misli, občutja, pomembna kratka sporočila ali pa samo navdihi, ki sem jih dobil. Zajeti sem hotel čim bolj celovito podobo … težko je opisati 210 dni, saj je v teoriji vsak dan isto, v praksi pa popolnoma drugače. Danes je lep dan in sem v Alpah, lahko pa sem na morju in je neurje. Težko je napisati na drugačen način eno in isto stvar milijonkrat. Kljub temu pa mislim, da je knjiga dobra. Pomembna sta predvsem začetek, v katerem so izpostavljene ključne stvari, ki so se zgodile, sama priprava na projekt, kaj te pripelje do nečesa takega, in konec, predvsem v slednjem je moje razmišljanje, pogled za nazaj, na pot, pa tudi za naprej, na prihodnost, življenje. Vmes je pa potopis.

Kakšne so vaše izkušnje s poti – če lahko izpostavite eno slabo in eno dobro?

Sedaj se spomnim samo še dobrih, to resnično drži. Tiste slabe dajo potovanju dodano vrednost. Sedaj drugače gledam na to – sem vesel, da se mi je nekaj zgodilo, četudi je bilo takrat videti kot slabo.

Ste bili kje presenečeni – da se realnost ni skladala s pričakovanji?

Niti ne. Med vrstniki me zelo moti opevanje in poveličevanje Amerike. Američani imajo v starosti 25 let 50 tisoč dolarjev kredita za vratom; ko bodo zboleli, jih ne bo nihče sprejel. Razmere so slabše kot pri nas, nevarno je, en kup materializma. Ne vem, še najbolj me moti slednji. Res se mi zdi, da če bi ameriška vlada sprejela zakon, po katerem dobiš en evro, če zbiješ kolesarja, bi me zbili vsak dan petdesetkrat.

V blogu pišete, da je Amerika že tako nevarna, ceste so neurejene …

Amerika ima 50 zveznih držav in v vsaki je malo drugače. Recimo, Florida je super, ob cesti je pas, po katerem se lahko kolesari. Južna Karolina – v cestišču imajo narejene luknje, 20×10cm, ko avto zapelje čez, nastane frekvenca; odločili so se, da kolesarji ne obstajamo. Nisem mogel voziti niti na robu, izogibati sem se moral še tem luknjam, zato sem vozil po sredini ceste. Tu je bilo res nevarno, parkrat sem imel veliko srečo, ubilo mi je moralo. Nova Zelandija ima asfaltiran makadam – ko se voziš, te trese. V Avstraliji je trd, rdeč asfalt. Ali je slabši, tega ne vem, definitivno pa je bolj nevarno. Tudi v Sloveniji je katastrofa, ceste so grozne. Težava je, da je ob robu črta, potem pa se cestišče kar konča – včasih so tam kamni, včasih trava, količki čisto zraven. Če voziš po robu, je zelo nevarno, saj lahko hitro zaviješ s ceste. V Ameriki je bilo velikokrat tako, da je bila cesta, ki je imela še oder, tako se temu reče, potem je bila šele črta. Tukaj se lahko voziš s kolesom, skirojem, rolerji, tudi tekači in pešci so tu. In to je nekaj, kar bi morala imeti tudi Slovenija. Ali pa bi morali sprejeti zakon, ki ga imajo v Avstraliji, kjer so v zadnjih desetih letih kolesarjem dovolili iti na avtocesto. Vem, da ni Slovenca, ki bi se strinjal s tem. Ampak v Avstraliji se je število kolesarskih smrti zmanjšalo iz 100 na 30 na leto. Verjetno jih je od tega najbrž 15 umrlo na avtocesti, ampak treba se je odločiti – ali jih imamo raje 15, ki jih umre na avtocesti, ali 50 na navadnih cestih. Sam, če bi lahko tak zakon sprejel, bi ga. Več kot za pol pade smrtnost in zakaj ne bi tega sprejeli?

Pa ste se po Avstraliji vozili na avtocesti?

Ves čas. In od Avstralije dalje sem se ne glede na pravila po celem svetu vozil po avtocestah. To je veliko bolj varno. Kdo se vozi po odstavnem pasu? Nihče. Norci vozijo po prehitevalnem, ki je dva pasova stran od mene, tu je nevarno. Ampak je še vedno manj nevarno, ker gredo avti v isto smer kot sam, poleg tega sem na dvopasovnici. Avtocesta je zelo varna.

Pet kilogramov prtljage ste vzeli s seboj. Je to dejstvo osvobajajoče ali človeka teži?

Ja, približno pet kilogramov. Edino, kar je bilo res pretiravanje, je, da nisem imel rezervne gume za kolo. Guma mi je počila in sem bil živčen, dokler nisem našel nove. Če pogledam nazaj, bi res lahko imel dve s sabo. Ampak ves čas sem verjel, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo in ponavadi se tudi je. Če pogledam mojega očeta – večina, ki je takrat hodila na odprave, je imela 35-kilogramske nahrbtnike, on pa je rekel takole – aha, lahko imam petintrideset kilogramov in bom štiri dni več v steni ali pa imam pet kilogramov in bom do vrha in nazaj porabil tri dni. Tudi sam sem se odločil za to taktiko. Sprva, ko sem imel še več prtljage, sem se počutil kot šerpa. Težje je kolesariti, manevrirati, vse je težje. Že tako se ti z vetrom, ki piha vate, zdi, kot da imaš milijon kilogramov. Ko se vzpenjaš na klanec in si zadaj natovorjen, se ti zdi, kot da imaš tam pijavko. Pet dni sem se namreč vozil s tremi torbami in še nahrbtnikom, potem sem ugotovil, da to ni za nikamor. Doma sem vse to odvrgel in vzel en sam nahrbtnik ter nadaljeval pot.

Omenjate očeta … mnogi vaš dosežek primerjajo z dosežki vašega očeta. Vam to godi ali vam gre na živce, navsezadnje ste le svoja oseba, s svojimi željami in cilji?

Ko primerjaš dva brata ali pa očeta in sina, bo šibka oseba na to vedno gledala kot na breme, medtem ko bo močna oseba iz tega dobila inspiracijo. Sam sebe ne vidim kot šibkega, tako da sem v tem videl samo inspiracijo.

Kako ste se spopadali s tišino? Je prav ta tista, ki prinese nova spoznanja? Ali jih prinese napor?

Za večino ljudi je tišina nekaj najbolj groznega. Trudil sem se imeti jo čim manjkrat. Če dvajset ur na dan preživiš v tišini, ni v redu. Saj sem imel glasbo, družil sem se, šel ven. Ne moreš pa ubežati trenutkom, ko je tišina in si sam. Če takrat nisi pomirjen sam s sabo, se boš zlomil. Zato sem vesel, da se nisem niti enkrat na poti zjokal, niti enkrat se nisem zlomil. Vedel sem, da če me bo zlomilo enkrat, me bo še stokrat. Ko je zadnji teden prišla mami, takrat bi lahko jokal, ampak sem zadržal.

Kako pa je mami sprejela to potovanje? To je bilo – predvidevam – zanjo težko.

Tako je videti z vaše perspektive. Če pa bi mene poznali, kot me ona, bi ugotovili, da če bom delal karkoli drugega, bom nesrečen. In katera mami hoče, da je njen otrok nesrečen? Zato me je zelo podpirala.

Napisali ste, da bi se na Novo Zelandijo radi vrnili, a ne s kolesom. Kam pa bi se ponovno odpravili s kolesom?

Na veliko krajev bi se še rad vrnil, tudi s kolesom. Jug Španije, Kalifornija, Miami in Kuba – sem bi še šel s kolesom. Na splošno pa bi se vrnil v Avstralijo – Brisbane do Sydneyja je odličen, zahodna Avstralija je res divja in tam so še konci, ki bi jih rad videl. Nedvomno tudi Tajska. To je vse.

Za svoj podvig ste prejeli tudi posebno priznanje Občine Kamnik. Nekaterim športnikom tovrstna priznanja godijo, spet drugi jih zavračajo. Kakšno je vaše mnenje?

Mislim, da morajo biti določena priznanja. Tisti, ki dela, kar dela, zaradi priznanja, tega ne bo nikoli doživel. Tisti, ki to dela zase – za tega pa je prav, da se dobro pozitivno zgodbo nagradi.

Kateri bo naslednji podvig, že veste?

(smeh) Bomo videli.

FOTO: arhiv Tomaža Humarja ml.

Pa še ena vaša misel z bloga: »Vsak lahko napiše svoje ime na hrbet in nalepko s slovensko zastavo za štiri evre, to upravičiti, pa je druga zgodba in cena neprecenljiva.« Kako v luči nedavne 25-letnice samostojne Slovenije gledate na svojo domovino?

Doma sem v Sloveniji, tu mi je zelo lepo in želim, da tako tudi ostane – zame in ostale generacije. Odkar je globalizacija, se mi zdi, da nihče ni zadovoljen tam, kjer je – Nemec bo gledal, kje mu bo še bolje, pa mu gre čisto dobro tam, kjer je; mi bomo gledali, kako je v Avstriji fino, pa nam je čisto dobro tu. V tujini si samo suženj z več denarja. Sam pa gledam na to takole: bodi ponosen na tisto, kar si, saj sam predstavljaš ta del in če ga žališ, žališ sebe, idiot! Dobesedno.

Se vaš pogled na domovino razlikuje od tistega pred kolesarjenjem okrog sveta?

Ne. Vedno so mi bile všeč zgodbe, kjer je en sam Slovenec zanikal vse ostale ali pa kljuboval in zmagal. Npr. Tina Maze, Peter Prevc. Mogoče še bolj Tina Maze – lahko bi smučala za katerokoli državo, ponujali so ji, ampak naredila je svojo ekipo, ker je verjela, da je boljša. In je bila! Mogoče je težava v Sloveniji nevoščljivost, ampak taki smo in tega ne bomo spremenili.

Kaj pa običajne 19-letne stvari – zabave, prijatelji – kdaj bo to prišlo na vrsto?

(smeh) Zdaj so na vrsti. Deset mesecev sem se bolj malo zabaval in sedaj je na vrsti prav to. Je pa res fino iti na zabavo, ker imam občutek, da zdaj grem pa res lahko, da se upravičeno zabavam. Prej to ni imelo smisla.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano