Tadej Droljc je eden najvidnejših, mednarodno prepoznavnih in večkrat nagrajenih avdiovizualnih ustvarjalcev. Zvok in slika sta njegova medija, a posebno draž mu pravzaprav predstavlja njuno presečišče, tu se začne prava magija. »Da oba medija funkcionirata skupaj, je po mojem mnenju treba žrtvovati malo vsakega. Kot pri odnosu med ljudmi, kjer dva ne moreta biti popolna individuuma, le s prilagajanjem lahko skupaj ustvarjata magijo,« pravi Kamničan, čigar avdiovizualna inštalacija, imenovana Večerja s hiperobjektom, je bila predstavljena tudi domači publiki letošnjega Kamfesta. Če ste jo zamudili, si za lažjo predstavo, o čem je govora, poglejte Tadejev Vimeo profil: https://vimeo.com/tadejdroljc.
Ste intermedijski umetnik. Kaj to pomeni? Kaj počnete?
Ta termin si verjetno vsak malce po svoje razlaga. Pri meni je tako, da moje delo izhaja iz presečišča dveh medijev, in sicer zvoka ter slike. Ne delam samo z enim ali drugim, temveč me zanima vmesni prostor med vizualnim in glasbenim oz. povezave, ki se ob tem zgodijo v naši glavi. Če opazujemo svet in poslušamo zvoke – avto se pelje mimo, nekdo odloži kozarec, pes zalaja – naši možgani povežejo sliko in zvok. To sem nam zdi samoumevno. Vemo, kaj sodi skupaj, čeprav gre za zelo kompleksne procese, ki jih izvajajo možgani, da osmislijo naš svet. Ko imamo opravka z abstraktnimi avdiovizualnimi materiali, pa naši možgani ne vedo več, kaj naj z vsem tem počnejo. Ljudje smo navajeni iskati smisel, tako delujejo tudi naši možgani, zato začnejo povezovati stvari, ki morda niti niso mišljene, da sodijo skupaj. Včasih namenoma ustvarim veliko opcij, da si ljudje znotraj tega sami ustvarijo svojo realnost, ki je pravzaprav zelo osebna. Ta medmedijski prostor se mi zdi zelo zanimiv in to je moje področje ustvarjanja.
Ko sem gledala vašo inštalacijo na Kamfestu, nisem vedela, ali zvok ustvarja sliko ali slika ustvarja zvok. Je to običajno?
Ja. To tudi želim doseči, tako da sem vesel, da se vam je to zgodilo. Želim ustvarjati avdiovizualni medij, ki deluje kot eno, tako da se zabrišejo procesi, kako so bile stvari narejene, oz. se ne ve, ali zvok izhaja iz slike ali slika iz zvoka. Pogosto se igram z obema elementoma, ju menjam, ali pa namerno peljem gledalca oz. poslušalca v eno smer in potem spremenim dogajanje, da podrem prvo predstavo. S tem se veliko ukvarjam. Lahko rečem, da zgradim realnost, nato pa spremenim pravila igre, tako da so opazovalci ves čas v šahu, ker ne vedo, kaj točno se dogaja. Če ni tega, lahko po mojem mnenju inštalacija hitro postane dolgočasna.
Kakšen odnos imate do obeh medijev?
V osnovi izhajam iz glasbe. Čeprav ne znam brati not, sem iz glasbe tudi doktoriral, že od nekdaj se ukvarjam z zelo eksperimentalnimi stvarmi. Tako imam po tej plati veliko vez z glasbo oz. zvokom, po drugi strani pa se mi zdi, da sem ravno z vizualizacijami, ki sem jih začel ustvarjati šele kasneje, dosegel preboj in prepoznavnost. To je moja močna stran, tako da sem zelo vzljubil tudi vizualizacije. Ampak za mene je čar v obojem, v kombinaciji obeh. Ustvaril sem dela, ki so mi zelo všeč, a če bi pri teh ostranil eno prvino, bi bilo vse skupaj dolgočasno. Skupaj pa super funkcionira. To opažam tudi pri ostalih umetnikih. Moj glavni vzornik je Ryoichi Kurokawa, japonski digitalni umetnik, in tudi pri njem je podobno: ustvarja nore avdiovizualne projekte, če pa se fokusiram samo na en ali drug medij, ni tako prepričljiv.
Kako nastane kompozicija? Kakšen je proces od ideje do končne različice?
Načeloma je vsakič drugačen. Najlažja pot je, da ustvarim glasbo, nato vizualizacijo. Ta je tudi najbolj pogosta. Četudi grem po tej poti, je v mislih oz. procesu dosti preigravanja med obema medijema. Ko ustvarjam glasbo, o njej razmišljam vizualno – kam želim, da me pripelje, kaj želim, da se zgodi. Sčasoma, ko ustvarjaš že dolgo časa, veš, katera glasba ne bo dobro funkcionirala s sliko oz. obratno.
Material, s katerim ustvarjam, je kompleksen in pogosto nepredvidljiv, tako da velikokrat odkrijem nove stvari, ki jih nisem predvidel. Treba je biti pripravljen na presenečenja, ki te lahko zapeljejo v popolnoma drugo smer. V takih primerih največkrat zapustim stare načrte in se odpravim na novo pot, ves čas sem odprt za presenečenja. Ko ustvarjaš z računalnikom in tehnologijo, na končni rezultat vpliva ogromno parametrov, zato je treba pogosto improvizirati, ker domišljija ne zmore vsega. Veliko je torej srečnih napak. (smeh)
Imate radi presenečenja?
Ja, zelo. S tem znotraj teh estetik odkrivam nove svetove, ki se me dotaknejo. Če bi delal zgolj obrtniške stvari, bi se jih hitro naveličal. Ko pa ustvarjam stvari, ki se me zelo dotaknejo, včasih mi gredo ob tem kar dlake pokonci, je užitek v delu mnogo večji.
Zvok in slika sta temelja filmske oz. televizijske industrije. Koliko sodelujete pri tovrstnih projektih?
Sodeloval sem pri nekaj kratkih filmih in pri komercialnih vizualizacijah z laserji za dogodke raznih podjetij. Najdejo se določeni projekti, ki so po eni strani umetniški, po drugi pa že segajo v komercialno sfero. A sam imam rad mejo. Če se pojavim na komercialnem dogodku, tam nisem kot umetnik, temveč kot obrtnik. Naredim dogovorjeno in to je vse.
Kako se je začela vaša umetniška pot? Od kje zanimanje za tovrstno ustvarjanje?
V srednji šoli sem se gibal bolj v metalsko-rokerskih vodah. Bil sem zelo omejen v razmišljanju, katera glasba je v redu. Potem se je zgodila tehno plesna revolucija in kar naenkrat so vsi moji prijatelji začeli odhajati v te vode. Tako sem se nekoč odločil, da se jim pridružim na tovrstnem dogodku, predvsem da bom imel argument, zakaj je ta glasba res dolgočasna. A imel sem se vrhunsko, odkril sem popolnoma drugačno glasbo, kar mi je odprlo novo perspektivo glasbe in zvoka, postal sem mnogo bolj dojemljiv za eksperimentalne glasbenike. Nato sem začel delati v glasbeni redakciji Radia Študent. Ko sem prišel na radio, sem spoznal, kako sem glasbeno omejen, saj sem tu spoznal še popolnoma drug spekter glasb, ki mi do takrat niso bile blizu. Tako sem ves čas širil svoje glasbeno polje. Vzporedno sem tudi sam začel delati glasbo oz. bolj zvoke, saj takrat še nisem razumel glasbe. Ampak v tem sem zelo užival. Ko sem bil v Angliji, sem šel na avdiovizualni nastop Murcofa, ki je bil takrat eden meni najbolj ljubih elektronskih glasbenikov, spajal je klasično glasbo in minimalistično elektroniko. Nastopil je skupaj z Antivj kolektivom, Francozi, ki so zaslužni za preskok iz vidžejanja v bolj resno avdiovizualno prakso z razmisleki o kompoziciji. Ta nastop je bil fantastičen. Rekel sem si, da točno to želim v življenju početi tudi sam. Tako se je začela moja ustvarjalna pot.
Študirali ste strojništvo, a študij opustili, nato pa odšli na študij računalniške glasbe na univerzo v Hullu (Anglija).
Nisem vedel, kaj bi delal, zato sem se vpisal na študij strojništva, saj nisem imel težav z matematiko in fiziko. »Dobil bom službo, ne bom lačen,« sem razmišljal. (smeh) A z vsakim študijskim letom se je odpor večal, zato sem par izpitov pred koncem zaključil, saj sem videl, da življenje mečem stran.
Ko sem odšel na študij računalniške glasbe, še nisem imel načrtov z avdiovizualnimi deli, to se je zgodilo, kot sem že omenil, po nastopu Murcofa. Ko sem zaključil z dodiplomskim študijem, sem se za dve leti vrnil v Slovenijo, kjer sem delal kot umetnik, ustvarjal sem zvočne dizajne za videospote, kratke filme … Ampak s tem se je bilo težko preživljati oz. normalno živeti od tega, zato sem bil še didžej v sestrinem lokalu v Kamniku. Ves ta čas sem imel vizijo avdiovizualnega projekta, ki sem ga želel razviti, ampak enostavno nisem imel časa, da bi se ga lotil, ker so mi ostala dela vzela veliko časa.
Nato ste se prijavili na razpis za štipendijo na Univerzi v Huddersfieldu v Veliki Britaniji in vaš predlog za avdiovizualno raziskavo, ki je bila potem predmet doktorata, je navdušil žirijo.
Po naključju sem naletel na oglas za štipendijo na Univerzi v Huddersfieldu, kjer je poučeval tudi moj bivši profesor iz Hulla Alexander Harker. Vrhunski učitelj, po eni strani zelo dober programer, po drugi strani pa zelo dober skladatelj. Napisal sem mu elektronsko pošto in takoj mi je povedal, naj ne bom razočaran, če mi slučajno ne bi uspelo, saj je konkurenca velika. Takrat še nisem imel dovolj umetniških referenc, kar je bila težava. Hkrati je vedel, da sem dober, kajti prav on mi je na dodiplomskem študiji v Hullu dal najvišjo oceno, kar jih je kadarkoli podelil. V Angliji je ocena izražena z odstotki. Nad 70 % je vrhunsko, nad 80 % težko sploh kdaj dobiš, za več kot 90 % pa smo se šalili, da je nelegalno. Za predmet, ki ga je učil ta profesor, sem dobil 94 %. Vedel je, da četudi v tistem trenutku še nimam določenih veščin, lahko eksponentno napredujem. A iskreno mi je povedal, da bom štipendijo težko dobil, tako da sem se pri prijavi, ki je bila sestavljena iz predloga za doktorsko raziskavo, zelo potrudil. Sestavljal sem jo tri tedne. Zdela sem jim je zanimiva in bil sem sprejet.
Kaj ste delali kot doktorand?
Na koncu sem delal popolnoma drugačne stvari, kot so bile opisane v začetni prijavi. Pot od dodiplomskega študija dalje je bila za mene posebna, šlo je za dozorevanje v umetniškem smislu. Nisem več toliko razmišljal kot glasbeni tehnik, ampak bolj kot umetnik. Prva prijava je bila zelo tehnična, vsebovala je razvoj določenega sistema orodij, potem pa se je vse skupaj zasukalo – ustvaril sem svoje izdelke, za katere sem moral razviti določena orodja. Moj fokus se je popolnoma spremenil, od orodij je prešel na estetiko.
Ta preskok je bistven za to, kar danes ste in ustvarjate. Kako se je zgodil?
To je dolgotrajen proces, hkrati pa ni vezan zgolj na profesionalno, temveč tudi na zasebno življenje. Drugačen način razmišljanja je treba vpeljati tako v svoje življenje kot delo. Pri tem je bilo najtežje osvoboditi se od avtoritet in strahov ter pričakovanj drugih. Ko sem prišel na podiplomski študij, sem se počutil kot outsider. Ostali so namreč večinoma bili akademiki z glasbeno izobrazbo, skladatelji. Le jaz in kolega Elias Merino iz Španije, s katerim še zdaj sodelujeva, nisva znala brati not. Po eni strani mi je bil stik z ostalimi super, saj so mi odprli mnogo novih glasbenih horizontov. Od njih sem se ogromno naučil, hkrati sem imel do njih veliko spoštovanje.
Poleg tega je na proces dozorevanja vplival še zelo strog profesor. Na koncu vsakega študijskega leta smo morali narediti poročilo o napredku. Ko sem imel prvi zagovor, me je dve uri mučil z vprašanji, sam pa takrat še nisem imel veliko odgovorov. Na koncu me je sicer spustil, a hkrati naštel, o čem vse moram razmisliti, kar je predstavljalo še dodaten pritisk, kako naj skozi njegovo prizmo osmislim svoje delo. Prav spomnim se, bil sem na morju, nisem se mogel sprostiti, ker sem imel ves čas v glavi njegove besede. Potem sem na neki točki ugotovil, da so vsi njegovi nasveti bedarija, saj ni dovolj razumel medija, s katerim ustvarjam. On je glasbenik in ni ustvarjal avdiovizualnih del. Zato sem šel v popolnoma svojo smer. Svoj prvi doktorski avdiovizualni izdelek sem sicer ustvarjal dve leti, res sem zelo zakompliciral. Ker sem imel še vedno slabo samopodobo, sem menil, da delo še ni dokončano, da je to pravzaprav šele uvod v tisto, v kar moram iti. Ko pa sem svoje delo pokazal mentorju, je bil navdušen. Zanimivo je, da mi ves čas, dokler sem se trudil, nezavedno seveda, ustrezati oddelku in glasbenim kritikom, ni uspelo. Vedno so me kritizirali. Ko sem se osvobodil od tega in šel po svoji poti, so me vsi hvalili. Od takrat dalje je študij potekal gladko. Tudi tisti strogi profesor je bil navdušen.
Kakšne pa so bile njegove prvotne zahteve?
Hotel je, da razvijem sistem pravil v smislu: taki vizualni elementi se prilegajo k takim zvokom. To je zelo tipičen akademski, klišejski pristop, kjer je treba vse popisati, racionalizirati, odvzeti vso magijo in se osredotočiti zgolj na tisto, kar so naši možgani sposobni dojeti, ter o tem pisati in biti pameten ter srečen, ker je vsa magijo strpana v kletko. Hop, zdaj jo pa imam! Vse to je po njegovem mnenju meni manjkalo. Moje spoznanje pa je bilo: samo tega ne! Raje ostajam v svetu, ki ga ne razumem, in delam intuitivno. Torej sem vpeljal veliko intuicije, ki je sicer vedno bila pomemben del mojega ustvarjanja, ampak potem je postala tudi del mojega pisanja, razmišljanja o glasbi in del moje akademske poti.
Študirali ste v tujini, s svojim delom gostujete po vsem svetu. Kakšne so možnosti oz. pogoji za predstavitev vaših del v Sloveniji v primerjavi s tujino?
Kar se tiče festivalov in možnosti za nastope, so se pri nas stvari zelo spremenile. Odpira se veliko opcij, morda je le težje najti dobre pogoje za nastopanje oz. razstavljanje. Če se že finančno dobro dogovoriš, pa včasih organizacija ni najboljša. Festivali, s katerimi sodelujem v tujini, imajo prakso, stvari so utečene, vse poteka gladko. Nastopi v tujini prinesejo večjo odmevnost, recenzije, medijsko izpostavljenost, pri nas odmeva ni.
Kar pa se tiče produkcije, so se razmere pri nas zelo izboljšale. Projekt konS, platforma za sodobno raziskovalno umetnost, v okviru katere je nastal hiperobjekt, ki sem ga pokazal tudi na Kamfestu, je dober. V ta sektor je prišlo več financ, ki se ne porabijo zgolj za projekte, temveč tudi za nakup opreme, tako da so na voljo novi studii, prostori itd.
Na domačem Kamfestu ste se predstavili s hiperobjektom, tj. velikim zrcalnim obročem, ki ima premer približno 3,5 metra, v katerem je še premično ogledalo. Od obeh zrcalnih ploskev se odbijajo laserji in tako nastanejo kreativne svetlobne strukture ob spremljajočih zvočnih efektih oz. glasbi. Hiperobjekt je bil tudi ustvarjen v sobi v Mekinjskem samostanu. Kaj pogrešate pri ustvarjanju v Kamniku? Kje vas domače mesto omejuje?
Najbrž so redke države na svetu, kjer bi bile stvari dobro urejene. Če gledamo Slovenijo, mislim, da Kamnik ni nobena izjema. Zavedati se je treba, da takih, ki imajo enake potrebe kot jaz, torej da potrebujem ogromen studio, ni veliko. Zato po eni strani razumem, da ni razloga, da bi se občina ukvarjala z enim Tadejem. Najbrž si mislijo: ko vas bo sto, pa pridite potrkat. Tako se moram vsakič individualno dogovarjati za prostore. V tem konkretnem primeru so mi prišli nasproti Javni zavod za kulturo Kamnik, Kreativna četrt Barutana, KD Priden možic, ki so me rešili, da sem v samostanu dobil prostor za delo. To je za mene luksuz in sem zelo vesel, da smo našli to možnost. Torej je v tem smislu Kamnik zdaj številka ena.
Pravite, da se občina ne more ukvarjati z enim Tadejem, da bi vas moralo biti sto. Pa vendar, če se ne ukvarja z enim, prvim, jih morda nikoli ne bo sto. Včasih je dobro videti potencial, morda bi bila to dobra usmeritev za Kamnik.
To je res, to je dobro razmišljanje. Najbolje, da odgovorim s primerom, ki mi takoj pade na pamet. V intermedijskem svetu je največji in najbolj znan festival na svetu Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Linz je med 2. svetovno vojno postal veliko industrijsko območje, a kulturno osiromašeno mesto. Po vojni so mu želeli vzpostaviti prepoznavnost po klasični glasbi. Ker mesto leži med Salzburgom in Dunajem, so hitro uvideli, da nimajo možnosti, zato so ubrali popolnoma novo pot. V 70. letih prejšnjega stoletja so ustanovili gibanje Ars Electronica, ki je postal uspešna, ogromna, mednarodno prepoznavna organizacija, ki sodeluje s podjetji, razvija produkte, organizira festival umetnosti, tehnologije in družbe. Treba je imeti kanček vizije in poguma.
Na odprtju razstave v Samostanu Mekinje ste omenili, da vam je hiperobjekt povzročal precej težav. Kakšne?
Naj najprej poudarim, da sem imel super ekipo, ki je izdelala konstrukcijo. David Mulalič, ki dela s kovino, je prevzel tehnični dizajn, imeli smo še mizarja Janeza Robavsa in CNC programerja Gregorja Stupico. Potem je bil tu še Igor Vuk, ki je pomagal z vrtljivimi elementi, ter programer Luka Frelih iz društva Ljudmila.David me je na neki točki najbrž dobro zasovražil, saj sem se ves čas izmišljeval in dodajal stvari.
Pri hiperobjektu je bilo veliko stvari treba uporabiti na drugačen način kot sicer. Na primer linearna vodila morajo biti na trdi podlagi in nastavljena na milimeter natančno, da funkcionirajo. Ko jih pritrdiš na lesen obroč, ki visi v zraku, se pojavijo težave. Ko te urediš in vse teče, kot mora, obroč premakneš iz enega razstavnega prostora v drugega, zaradi česar ga moraš razstaviti ter ponovno sestaviti, in zopet se pojavijo odstopanja. Les diha, temperature so različne …
Druga težava so bili laserji. Enega sem imel od prej, za ta projekt sem kupil še dva nova, kakovostna laserja. Ko smo jih postavili v obroč, se je na novem pokvarila rdeča dioda. Vsak laser ima tri diode: rdečo, zeleno in modro. Če zmešaš vse tri, dobiš belo svetlobo; ostale barve dobiš, glede na to kako zmešaš diode. Mislil sem, da je nekaj narobe z novim laserjem. Nato se pokvari rdeča dioda še na mojem starem laserju. Očitno jaz ubijam rdeče diode. Kaj se dogaja? Ugotovili smo, da če v laser tega proizvajalca posvetiš z drugim laserjem, ubiješ rdečo diodo. V mojem projektu se svetloba odbija od zrcal in se vrača. Zato je sedaj svetloba v hiperobjektu modrikasto zelene barve in ne bela, kot je bilo mišljeno prvotno.
Težave so bile tudi s krmiljenjem motorja. Te stvari so izdelane za industrijske robote, jaz pa z njimi ustvarjam umetniške projekte, kjer z glasbeno programsko opremo motorju naročim, da ko naredim neko krivuljo, on zapleše. Da prideš do tega, greš čez nočno moro. Veliko je spremenljivk in ne veš točno, kje je težava – v motorju, načinu programiranja, vodilih, konstrukciji … Kje? Ogromno je bilo testiranja.
Prvotna ideja je bila, da bi izdelal zgolj svetlobne strukture, ki bi jih opazoval s kamero in ozvočeval v realnem času, se pravi, da takoj ko se strukture spremenijo, ustvarijo nek zvok. Po vseh teh kolobocijah, ki smo jih imeli, in z vsem znanjem, ki ga zdaj zaradi teh težav imam, vidim, da je to utopična ideja. Kljub temu pa si želim ustvariti komunikacijo s tem objektom, saj ima sam po sebi veliko prezenco – kot da je živa stvar. Ko sem se igral s to idejo, nisem vedel, ali gre le za moje doživljanje objekta ali bo takšno tudi dojemanje drugih. Nekoč me je v samostanu med delom obiskal moj štiriletni sin, ki ne pozna nobenega vsebinskega ozadja. Videl je obroč, zvoke in laserje. Ko se je začelo ogledalo premikati in vrteti, mu je sin mahal. Če deluje pri štiriletniku in pri meni, sem na dobri poti, zato sem se odločil, da bom speljal tudi idejo s pogovorom.
O kakšnem pogovoru je pravzaprav govora?
Obstoječa inštalacija bo ostala takšna, kot je, poleg tega pa razvijam še drugo različico, tj. abstrakten pogovor s pošastjo. Najverjetneje bom namesto svojega glasu uporabil zvoke, ki jih bom ustvaril s “sintesajzerjem”. Precej glasbe deluje kot pogovor. Obstajajo zvoki, ki ustvarjajo vprašanje oz. tenzijo, in taki, ki delujejo kot odgovor. V tem smislu razvijam nastop v obliki dialoga, za kar bi hiperobjekt moral razumeti in interpretirati zvoke, ki bi mu jih pošiljal. Za to uporabljam strojno učenje, ki funkcionira tako, da objekt naučim, kaj določene kategorije oz. različni zvoki pomenijo, nato ga naučim še odgovora. Kot bi učil otroka: rečem mu – izvoli sladoled – in ga naučim, da reče hvala; nato dodajam posamezne primere – izvoli liziko, pico itd., in vsakič bo odgovoril hvala. Naslednjič, ko boš rekel – izvoli kavo – bo on že znal razumeti, čeprav ga tega konkretnega primera nisi naučil, da to sodi v isto kategorijo. Tako vsakič znova popravlja svoje razumevanje in se uči. Stvari postanejo zelo zanimive, ko objektu pošlješ zvoke, o katerih ga nisi učil, in on začne odgovarjati z mešanico vseh naučenih stvari. Ob tem se zopet sproti uči, tako da vse skupaj poteka eksponentno. Hočem, da bi objekt imel svoj karakter, svoje zvoke, s katerimi se bo odzival na moje. Kako uspešna bo izvedba, še ne vem, ampak že raziskovanje je zelo zanimivo. Mnogi imajo izkušnjo z umetno inteligenco in strojnim učenjem predvsem na računalniku, zato se mi zdi izkušnja s hiperobjektom, ki vzbuja strahospoštovanje, saj je ogromen, poka in rohni ter rjove, zelo zanimiv način predstavitve umetne inteligence.
Ali bo hiperobjekt sedaj po koncu Kamfesta ostal v Mekinjskem samostanu ali bo kam odpotoval?
Ker se projekt razvija dalje, bo v Kamniku ostal še do sredine septembra. Ves ta čas bo prostor v Mekinjskem samostanu, kjer gostujem, deloval kot odprti studio, tako da vabim ljudi, naj me obiščejo, daj jim razkažem in razložim več o projektu. Nato se seli v Novo mesto, kjer bo spravljen. Konec septembra bomo v samostanu posneli tudi promocijski video in šele potem bom začel pošiljati ponudbe festivalom, ker v tem trenutku še nimam dostojnega materiala, s katerim bi zadevo lahko ponudil. Oktobra bom več vedel, kam vse bo hiperobjekt odpotoval.
