Ravno 4. oktobra, na god sv. Frančiška, je bil Stanislav Zore imenovan za ljubljanskega nadškofa kot prvi frančiškan na tem položaju. Dober mesec kasneje je bil posvečen in slovesno umeščen v ljubljanski stolnici. Obiskala sva ga v njegovi pisarni na sedežu nadškofije v Ljubljani. Sprejel naju je v preprosto opremljeni pisarni z adventnim venčkom na mizi. Male živčnosti so v hipu izginile, saj je Stanislav Zore preprost in topel človek. Ko spregovori, se sliši preudarnost, mirnost, čas se kar ustavi …
Rojeni ste se v vasi Znojile v župniji Sela pri Kamniku …
… rojen sem pravzaprav v Ljubljani, v stari porodnišnici pri sv. Jožefu, odraščal sem pa res v Znojilah.
Odraščali ste z dvema mlajšima sestrama in bratom. Kako se spominjate svojega otroštva, nam lahko zaupate kakšno dogodivščino iz otroških ali mladostniških let?
Zagotovo sem tudi kaj ušpičil. Sicer imam na tista leta zelo lepe spomine, to je bil namreč čas, ko smo bili otroci skupaj, ne samo mi štirje, ampak smo dejansko skupaj živeli otroci iz cele vasi pa tudi iz drugih vasi so prihajali. Ena sama igra nas je bila, živahnost, življenje, polno družabnosti in veselja, skratka imeli smo tisto, za kar so danes otroci prikrajšani, imeli smo drug drugega in tisto neposredno ustvarjalnost, ki vznikne med otroci, ki skupaj preživljajo čas. Danes so bolj ali manj izolirani vsak v svoj pametni telefon ali v računalnik in nimajo izziva bližine, zato mi je včasih hudo, ker vidim, kako so osiromašeni in kako so s tem osiromašene naše vasi. Ko si včasih prišel na vas, si gotovo naletel na otroke. Danes se lahko voziš skozi vasi, pa zlepa ne bo nikjer nobenega videti. Kar pa zadeva spomine na kakšne dogodivščine, anekdote, pa je treba druge vprašat, imajo gotovo boljše spomine na te stvari (nasmeh).
Obiskovali ste tudi kamniško gimnazijo, ste takrat prvič začutili svoje poslanstvo?
No, o tem, da je morda moja pot tudi postati duhovnik, sem prvič razmišljal še prej, v nižjih razredih osnovne šole, potem se je to v višjih razredih umaknilo drugim sanjam in obzorjem. V gimnaziji je ta klic spet prišel nazaj in se je potem po nekem božjem načrtovanju ter vodenju moje poti tako usmeril, da sem začel zahajati k frančiškanom, in nazadnje dozorel v moj vstop k frančiškanom.
Če bi vam na začetku vaše poti nekdo rekel, da boste ljubljanski nadškof in metropolit, kaj bi mu odvrnili?
Mislim, da noben pameten ne bi kaj takega rekel (nasmeh). V tem duhu te v resnici pokličejo v to službo. V duhu služenja Bogu in ljudem ter v duhu pokorščine Cerkvi sprejmeš.
Lahko pojasnite, kako pravzaprav imenovanje za nadškofa poteka? Vas še pred imenovanjem kdo vpraša za mnenje , npr. če ste sploh pripravljeni sprejeti takšno funkcijo, ali ste ”vrženi v morje”? Ima mnenje slovenske RKC v Vatikanu kakšno težo v takšnem primeru ali gre le za sprejemanje navodil nadrejenih, torej papeža?
Če pojasnim v grobih potezah: iskanje primernih kandidatov za službo nadškofa je v rokah posameznega apostolskega nuncija in le-ta povpraša različne ljudi znotraj Cerkve (škofe, duhovnike, redovnike, tudi laike), kateri ljudje se jim zdijo primerni za to službo. Potem se t. i. nabor kandidatov zoži in nazadnje nuncij te kandidate z njihovimi opisi pošlje na kongregacijo za škofe v Rim. Tam gredo zopet čez sezname in nazadnje papež pred sebe dobi tri kandidate in on se odloči, koga bo imenoval. Ko ga izbere, se nuncij s tem kandidatom pogovori. Kandidat mora službo sprejeti, v nasprotnem primeru se išče naprej. Sam sem sicer povedal, zakaj sebe ne vidim primernega in doraslega za to službo, ampak ker je nuncij rekel, da ti razlogi niso dovolj prepričljivi, sem to sprejel v duhu pokorščine. Lahko bi tudi rekel, da v tem duhu tega ne upam prevzeti. Ostaja pa človeku svoboda odločitve. V Cerkvi, čeprav se zdi, da je vse morda zakoličeno in omejeno, je zelo veliko prostora za svobodo in za spoštovanje posameznikove vesti.
Vaše imenovanje se je zgodilo prav na god sv. Frančiška, težko da bi bilo naključje, ali pač?
Vse dogajanje se je odvilo v tistem tednu (v soboto). V četrtek sem imenovanje sprejel in očitno lahko Cerkev deluje tudi zelo hitro, kajti v dveh dneh je imenovanje prišlo tudi iz Rima. Zadovoljen bi bil, če bi bilo vse skupaj še kakšen dan kasneje, da človek lažje zaživi z novo situacijo, a je lepa simbolika, konec koncev: god sv. Frančiška, papež Frančišek, jaz frančiškan, stvari se lepo dopolnjujejo.
Mnogi vas primerjajo s papežem Frančiškom. Kaj porečete na to?
Bog ustvarja samo posameznike. Bog ne vzame modela, nekega primera, in reče: no, zdaj se pa zgleduj po tem človeku, ker sem te po njem ustvaril. Primerjava z drugimi je pravzaprav nesreča in nam škodi v dvojnem smislu. Po eni strani vsak izmed nas drugega v nečem presega, ima sposobnosti, ki jih nekdo drug nima, in to je nevarnost za ošabnost, za napuh – da začneš na druge morda gledati zviška. Po drugi strani pa istočasno vsak izmed nas vidi na drugem lastnosti, v katerih ga drugi presega. To pa je lahko zate frustracija, razočaranje, nevoščljivost, zavist. In v enem in v drugem primeru potem živiš nesrečno.
Zato je primerjanje s papežem Frančiškom malo smešno. Občudujem in sem vesel papeža Frančiška, a vem, da je Bog mene ustvaril kot mene, ne kot Frančiška.
Nadškof je najvišja hierarhična pozicija v slovenski Cerkvi. Kako gre takšna, na videz zelo častitljiva in gosposka, nekoliko tudi privilegirana pozicija, skupaj s skromnostjo, uboštvom frančiškanskega redu, ki mu pripadate?
Z veseljem vam postrežem s primerjavo, da boste razumeli vlogo in službo (ta beseda mi je všeč, ker vsebuje služenje, torej služiti in ne zaslužiti). Vsi se še dobro spominjamo papeža Janeza Pavla II. Ko je bil krakovski pomožni škof, pa potem krakovski kardinal, je bil tako skromen, da so mu sestre, ki so skrbele za njegovo perilo (prale srajce itn.), na skrivaj kupile nove srajce in jih skušale umetno postarati, drugače jih ne bi sprejel. Ravno tako, ko je bil papež, so bile redovnice, ki so skrbele za gospodinjstvo, osuple zaradi njegove skromne drže. Res je imel oblečen papeški ornat zgoraj, a spodaj je bil zelo skromen. Za naše razmere in pojmovanje je bil zelo revno oblečen človek. Biti papež ali biti škof ni popolnoma nič skregano z osebno preprostim in skromnim življenjem. Na nek način se mi zdi, da živiš v skladu z osnovnimi potrebami, na ta način ohranjaš potrebno notranjo svobodo in ne zapadeš v pasti, ki te potem samo bremenijo. Ni težko biti skromen.
Imenovanje nadškofa v dokaj nestanovitnem času za RKC na Slovenskem (finančne afere, upad zanimanja za duhovniški poklic, upad zaupanja v Cerkev …) je na vas naložilo večje breme in odgovornost, kot bi sicer. Kako se nameravate spoprijeti z izzivi?
Zelo pomembno se mi zdi poudariti, da se stvari poimenujejo na pravi način, še posebej v medijih. Ta finančna zadeva se je zgodila v Mariboru, ne v slovenski Cerkvi. Slovenija ima šest škofij, Maribor je ena od njih, zato se mi zdi prav, da povemo, da se je zadeva zgodila v Mariboru in ne v celotni Cerkvi na Slovenskem, čeprav seveda vsi to doživljamo. Ko je ta stvar prišla na dan, sem bil v Rimu, in mi je bilo hudo, tudi zaradi odgovornih v mariborski nadškofiji – težko mi je tudi, ko se nekomu v političnem življenju projekti zalomijo in vem, da je temu človeku težko; on trpi in ne morem se nad njegovim trpljenjem naslajati. Četudi je morda stvari peljal narobe, mi je zanj hudo. Hudo mi je bilo tudi za ljudi, za vse naše kristjane, ker sem ravno tako videl, da jih bo dogajanje prizadelo. Kolikor vem, zdaj potekajo intenzivna dogovarjanja med mariborsko nadškofijo in bankami upnicami. Upam, da bo čim prej prišlo do dogovora, da se bodo potem stvari začele dokončno reševati. Kar se tiče upadanja zanimanja za duhovništvo, je dejavnikov več. Po eni strani je vzrok demografska slika Slovenije. Danes so družine dejansko precej manjše, kot so bile včasih – to je en dejavnik. Drugi dejavnik je močna sekularizacija, ki je navzoča tudi v našem prostoru in pomeni, da ljudje vedno bolj živijo, kot da Boga ne potrebujejo, vse dokler se nekaj hudega ne zgodi … Če povem anekdoto iz časa osamosvajanja: takrat sem bil na Brezjah in med desetdnevno vojno so bile povsod postavljene barikade, zato se ni dalo priti na Brezje. Še sam, ko sem šel vmes v Ljubljano, sem ubiral stranske kolovoze, da sem prišel skozi. Tisto nedeljo je bila kljub vsej zabarikadiranosti cest cerkev na Brezjah polna, ker so ljudje začutili: potrebujemo pomoč, potrebujemo Boga, da se naslonimo nanj, da ne obupamo. Ta občutek, da je možno živeti brez Boga, gre pri marsikom do prve resne preizkušnje. Je pa res, da to vpliva tako na število nedeljnikov, na tiste, ki se izjavljajo za kristjane, kakor tudi posledično na duhovne poklice. Naslednja stvar je dosti negativno predstavljanje Cerkve na splošno gledano v medijih, a to ni stvar zadnjih nekaj mesecev, ta zgodba ima že precej dolgo brado. Dostikrat se je v kristjanih namenoma vzbujalo občutek manjvrednosti, se jih sililo v to, da svojo vernost skrivajo, da je kristjan skoraj občutil krivdo, če se je v javnosti pokrižal. Jasno, da je potem potrebno veliko več notranje trdnosti in svobode, da se človek odloči za duhovni poklic. A glede tega nisem pesimist, verjamem, da tudi to prečiščuje kristjane od znotraj, tudi mlade kristjane, ki v sebi čutijo duhovni poklic, bodisi duhovništvo, redovništvo ali za delovanje v misijonih, in da bo to pripomoglo k temu, da bo duhovnih poklicev na Slovenskem spet več. Je pa to zaveza tudi za nas, duhovnike na vseh mogočih mestih, od župnij pa do škofij, da iskreno, veselo, osvobojeno živimo svoje duhovništvo ali redovništvo in tudi na tak način pokažemo ljudem, da je lepo biti v službi Boga in ljudi – nekaj izpolnjujočega.
Se vam zdi, da se RKC uspešno spopada ali odgovarja na izzive modernega časa, modernega človeka?
Odvisno, kako merimo uspeh. Če uspeh merimo po tem, koliko ji javnost in množična občila pritrjujejo, potem neuspešno. Če bi Cerkev hotela na ta način uspešno odgovarjati na probleme časa, bi morala začeti oznanjati t.i. populistično krščanstvo z namenom privabiti ljudi ali, bolje rečeno, primamiti ljudi. To bi pomenilo manipulacijo z resnico, manipulacijo z ljudmi in tega se Cerkev ne more iti. Cerkev je zavezana resnici, ker je Jezus sam zase rekel ‘jaz sem resnica’, zato je odpovedati se resnici isto kot odpovedati se Kristusu. Cerkev neha biti Cerkev. Po drugi strani je Jezus tudi rekel: resnica vas bo osvobodila; ne laž, ne prilagajanje zato, ker nečesa še nisem sposoben sprejeti, bom pa zdaj stvari preoblikoval, da bodo bolj sprejemljive – to te ne osvobaja. Nasprotno, pelje te v suženjstvo, pa čeprav je to suženjstvo v zlati kletki. Prej ali slej se izkaže, da si suženj, da si ujet. Tudi ko ljudje vzamejo prvi odmerek heroina, se jim zdi, da so prišli v nebesa, a v zelo kratkem času se izkaže, da so v peklu. Ampak iz tistega pekla je zelo težka pot ven. Zato je izredno pomembno, da Cerkev oznanja resnico, da ostaja neomajno zvesta evangeliju v njegovi celoti, da ostane neomajno zvesta človeku in njegovemu dostojanstvu, ki mu ga ne podeljuje nobena ustanova, noben parlament, nobene razprave za zeleno mizo, ampak mu je podeljeno s tem, da je človek, da mu ga da Bog ob tem, ko ga ustvari. Temu dostojanstvu in tem pravicam mora ostajati zvesta. Potem uspešno vrši svoje poslanstvo, pa čeprav ni deležna stoječih ovacij v ne vem kakšnih okoljih.
Kako vidite RKC na Slovenskem in na sploh čez dvajset ali trideset let?
Temeljne stvari bodo tako za vesoljno kot slovensko RKC, ki je del te katoliškosti Cerkve (pomeni ravno vesoljno), ostale iste. Evangelij bo štirideset let kasneje isti kot pred npr. tisoč leti, evangelij bo isti. Človekovo dostojanstvo bo isto, ali ga bomo spoštovali, ne vem. Ali bomo človeka čez štirideset let spremenili v produkt, ne v dar – ne vem, upam, da ne. Vsekakor bo Cerkev še naprej ostajala na temeljnih postulatih, na temeljnih resnicah in vrednotah in v tem ne bo nobenih sprememb, v to sem trdno prepričan. Druga stvar, ki bi jo rad ob tem omenil, pa je, da ima Cerkev obljubo Jezusa Kristusa – jaz sem z vami vse dni do konca sveta. In na tej obljubi mora graditi, na to obljubo mora postaviti svoj danes, svoj jutri, mora postaviti svoje upanje in zaupanje. In potem bo čez štirideset let imela pravo podobo. Kako pa bo to v konkretnih podrobnostih, bi bilo pa v tem trenutku vedeževanje.
Se vam zdi, da smo ljudje sami skomercializirali vero, Cerkev? Npr. želimo se cerkveno poročiti, ker je to lepo, hočemo krstiti otroka, ker se to spodobi. Torej ne zato, ker želim živeti in vzgajati otroka v krščanstvu, ampak zaradi nekih drugih, ‘nepravih’ razlogov.
Bog se včasih poslužuje nekoliko zavitih poti, da pride tja, kamor hoče priti. Lahko, da so kdaj prvi nagibi takšni, kot ste jih vi poimenovali. Zdi se mi zelo dragoceno, na kakšen način se o tem pogovarjam z vami. Da si vzamem čas in mero mojega in vašega potrpljenja, da prideva nekam naprej. Konec koncev, če se odločaš za krst svojega otroka, če se odločaš za cerkveno poroko, se hkrati tudi odločaš vsaj za majhno spreobrnjenje sam v sebi. V tej pripravi si je treba vzeti čas, da naredimo vsaj kak korak naprej – pri poroki enega, pri krstu drugega, potem se pa nadaljujejo. Tudi če na začetku morda ni vse najbolj na pravem mestu ali če niso pravi nagibi, zaradi tega ni treba obupati.
Katere so vam osebno najpomembnejše vrednote?
Zagotovo je zame zelo zelo pomembna vrednota vera. Ta trdnost, ki ti odpira večnost, ko živiš z Bogom, v Bogu in za Boga. Potem so vse stvari zrelativizirane, nobena stvar na tem svetu ni več usodno pomembna, tudi smrt sama postane nič več nekaj dokončnega, ampak samo prehod v večnost, zato je gotovo na prvem mestu vera, odnos z Bogom. Na drugem mestu pa, kot sem že poudarjal, človek in njegovo dostojanstvo, ki je danes tako razvrednoteno. Človek je danes prevečkrat postal sredstvo za ustvarjanje dobička. Papež Frančišek zelo lepo pove: človek nikoli ne more biti sredstvo, ki ga uporabiš, dokler ti koristi, in ga potem zavržeš. Potem je tu družina, ker je samo v družini obet prihodnosti nekega naroda, neke Cerkve in mi se obnašamo, kot da se tega ne zavedamo. Samo družina zagotavlja jutrišnji dan, v družini se rojevajo otroci in družina je tudi tisto okolje, v kateri ljudje postajajo samostojni, v kateri lahko dobivajo zaupanje sami vase. Družina je tudi prostor, v katerega se posameznik lahko vrača, da se naužije človeške bližine, ki mu daje potrditev, trdnost. Zato se mi zdi, da moramo vsi delati na tem, da bodo naše družine dobre, zdrave in vesele. Mož in žena vesela drug drugega, otroci veseli svojih staršev – kakšen zdrav narod bi to bil, če bi bili veseli drug drugega. Ampak zato je potrebno delati, ne samo Cerkev, vsa naša družba bi se morala premakniti v svojem pojmovanju. Potem je seveda vrednota izobrazba, ampak izobrazba, ki je cepljena na zdravo vzgojo, ne samo izobrazba kot polnjenje možganov, ampak izobrazba, ki skupaj z vzgojo gradi človeka. Izobrazba sama po sebi je lahko smrtonosno orožje, če srce ni vzgojeno, zato oboje z roko v roki. In vrednote so še naprej …
Po čem želite, da bi si vas ljudje zapomnili, ste kdaj razmišljali v to smer?
Nikoli … mogoče, kar mi zdaj prihaja na misel, je želja, prošnja, da takrat, ko bom umrl, da bi še kdo kakšen očenaš zmolil zame. Če bo toliko spomina, ga bo dovolj.
Kaj radi počnete v prostem času?
Do sedaj sem v prostem času rad skočil domov, naredil kaj na travniku, na njivi.
Rad sem šel za gobami, ne da bi bil kakšen strokovnjak, bolj zato, da hodim. Rad sem šel v hribe, opazovat to božje stvarstvo v njegovi veličini prepadnih sten naših Alp, tam, kjer je Bog mogočen v stvarjenju, in tudi v tistih majhnih stvareh, v kakšnem majhnem planinskem cvetu, še manjšem kot planika, v katerih vidiš toliko Božje ustvarjalnosti. Včasih sem se ulegel zraven kakšne rožice in rekel: dragi Bog, tukaj si si pa vzel čas (nasmeh). Rad sem tudi prevedel kakšno stvar, da sem jo sam temeljiteje prebral, in jo na ta način dal na voljo tudi drugim. Nekaj od vsega tega, morda v manjši meri, bo še vedno.
Kako ste še kaj povezani z domačim okoljem, s Tuhinjsko dolino, se kaj vračate v domače kraje?
Po imenovanju sem že šel domov, po posvečenju še ne. Domače malo skrbi, kaj boste časopisi pisali o meni, kako se bo to razvijalo. Pa sem jim rekel, da na koncu koncev to ni njihova skrb. Spodbudil sem jih, naj gledajo, da ne bom imel več dela s tem, da bom pomirjal njih, kot pa v komunikaciji z novinarji. Drugače smo radi skupaj, radi skupaj posedimo. Običajno nimamo kakih velikih debat; ko smo skupaj, nam je preprosto lepo.
Kaj bi za konec pogovora zaželeli bralcem Kamniških novic pred prazniki?
Najprej bi jim v resnici želel, kar želim sam sebi. Zame je to čas, v katerem smo močno povabljeni k iskrenosti do samega sebe. Zame je zelo sporočilno, da se je Jezus rodil v hlevu. Po navadi rečemo, da ga je tja poslala človeška trdota, neusmiljenje, nesprejemanje. Mislim, da Boga naše slabosti ne pogojujejo v njegovih odločitvah, da je hlev njegova odločitev, in sicer zaradi tega, da bi nam razodel, da ga ni strah priti v noben hlev. Tudi v hlev moje notranjosti ne, kjer bi se jaz morda obrnil proč, kjer se morda jaz sramujem samega sebe in zato zapiram oči pred določenimi resnicami o sebi. In za to iskrenost, da bi vse to mirno pogledal, si vse priznal in tega Boga, ki se učlovečuje kot odrešenik, povabil, naj pride, naj posveti v mojo temo in naj odreši mojo resničnost, kajti ”resnica vas bo osvobodila” – Bog pride v resnico, prinese odrešenje.
Mateja Štrajhar
