Ravno 4. oktobra, na god sv. Frančiška, je bil Stanislav Zore imenovan za ljubljanskega nadškofa kot prvi frančiškan na tem položaju. Dober mesec kasneje je bil posvečen in slovesno umeščen v ljubljanski stolnici. Obiskala sva ga v njegovi pisarni na sedežu nadškofije v Ljubljani. Sprejel naju je v preprosto opremljeni pisarni z adventnim venčkom na mizi. Male živčnosti so v hipu izginile, saj je Stanislav Zore preprost in topel človek. Ko spregovori, se sliši preudarnost, mirnost, čas se kar ustavi …
Rojeni ste se v vasi Znojile v župniji Sela pri Kamniku …
… rojen sem pravzaprav v Ljubljani, v stari porodnišnici pri sv. Jožefu, odraščal sem pa res v Znojilah.
Odraščali ste z dvema mlajšima sestrama in bratom. Kako se spominjate svojega otroštva, nam lahko zaupate kakšno dogodivščino iz otroških ali mladostniških let?
Zagotovo sem tudi kaj ušpičil. Sicer imam na tista leta zelo lepe spomine, to je bil namreč čas, ko smo bili otroci skupaj, ne samo mi štirje, ampak smo dejansko skupaj živeli otroci iz cele vasi pa tudi iz drugih vasi so prihajali. Ena sama igra nas je bila, živahnost, življenje, polno družabnosti in veselja, skratka imeli smo tisto, za kar so danes otroci prikrajšani, imeli smo drug drugega in tisto neposredno ustvarjalnost, ki vznikne med otroci, ki skupaj preživljajo čas. Danes so bolj ali manj izolirani vsak v svoj pametni telefon ali v računalnik in nimajo izziva bližine, zato mi je včasih hudo, ker vidim, kako so osiromašeni in kako so s tem osiromašene naše vasi. Ko si včasih prišel na vas, si gotovo naletel na otroke. Danes se lahko voziš skozi vasi, pa zlepa ne bo nikjer nobenega videti. Kar pa zadeva spomine na kakšne dogodivščine, anekdote, pa je treba druge vprašat, imajo gotovo boljše spomine na te stvari (nasmeh).
Obiskovali ste tudi kamniško gimnazijo, ste takrat prvič začutili svoje poslanstvo?
No, o tem, da je morda moja pot tudi postati duhovnik, sem prvič razmišljal še prej, v nižjih razredih osnovne šole, potem se je to v višjih razredih umaknilo drugim sanjam in obzorjem. V gimnaziji je ta klic spet prišel nazaj in se je potem po nekem božjem načrtovanju ter vodenju moje poti tako usmeril, da sem začel zahajati k frančiškanom, in nazadnje dozorel v moj vstop k frančiškanom.
Če bi vam na začetku vaše poti nekdo rekel, da boste ljubljanski nadškof in metropolit, kaj bi mu odvrnili?
Mislim, da noben pameten ne bi kaj takega rekel (nasmeh). V tem duhu te v resnici pokličejo v to službo. V duhu služenja Bogu in ljudem ter v duhu pokorščine Cerkvi sprejmeš.
Lahko pojasnite, kako pravzaprav imenovanje za nadškofa poteka? Vas še pred imenovanjem kdo vpraša za mnenje , npr. če ste sploh pripravljeni sprejeti takšno funkcijo, ali ste ”vrženi v morje”? Ima mnenje slovenske RKC v Vatikanu kakšno težo v takšnem primeru ali gre le za sprejemanje navodil nadrejenih, torej papeža?
Če pojasnim v grobih potezah: iskanje primernih kandidatov za službo nadškofa je v rokah posameznega apostolskega nuncija in le-ta povpraša različne ljudi znotraj Cerkve (škofe, duhovnike, redovnike, tudi laike), kateri ljudje se jim zdijo primerni za to službo. Potem se t. i. nabor kandidatov zoži in nazadnje nuncij te kandidate z njihovimi opisi pošlje na kongregacijo za škofe v Rim. Tam gredo zopet čez sezname in nazadnje papež pred sebe dobi tri kandidate in on se odloči, koga bo imenoval. Ko ga izbere, se nuncij s tem kandidatom pogovori. Kandidat mora službo sprejeti, v nasprotnem primeru se išče naprej. Sam sem sicer povedal, zakaj sebe ne vidim primernega in doraslega za to službo, ampak ker je nuncij rekel, da ti razlogi niso dovolj prepričljivi, sem to sprejel v duhu pokorščine. Lahko bi tudi rekel, da v tem duhu tega ne upam prevzeti. Ostaja pa človeku svoboda odločitve. V Cerkvi, čeprav se zdi, da je vse morda zakoličeno in omejeno, je zelo veliko prostora za svobodo in za spoštovanje posameznikove vesti.
Vaše imenovanje se je zgodilo prav na god sv. Frančiška, težko da bi bilo naključje, ali pač?
Vse dogajanje se je odvilo v tistem tednu (v soboto). V četrtek sem imenovanje sprejel in očitno lahko Cerkev deluje tudi zelo hitro, kajti v dveh dneh je imenovanje prišlo tudi iz Rima. Zadovoljen bi bil, če bi bilo vse skupaj še kakšen dan kasneje, da človek lažje zaživi z novo situacijo, a je lepa simbolika, konec koncev: god sv. Frančiška, papež Frančišek, jaz frančiškan, stvari se lepo dopolnjujejo.
Mnogi vas primerjajo s papežem Frančiškom. Kaj porečete na to?
Bog ustvarja samo posameznike. Bog ne vzame modela, nekega primera, in reče: no, zdaj se pa zgleduj po tem človeku, ker sem te po njem ustvaril. Primerjava z drugimi je pravzaprav nesreča in nam škodi v dvojnem smislu. Po eni strani vsak izmed nas drugega v nečem pr