Sredi travnikov med Radomljami in Hudim je Radomljanka Špela Kaplja skupaj s prijateljicami Nejo Meto Rojc in Tino Demšar pred enajstimi leti postavila pravi ranč za kobilo Kali in njenega žrebička. Sem so se preselile tudi same in začele ustvarjati zgodbo Terre Anime, društva za poglobljeno ekologijo, v okviru katerega izobražujejo o naravi in o njenem varovanju. Špela pripoveduje zgodbe in z njimi poskuša spremeniti pogled na svet.
Vaš ranč leži v čudoviti naravi. Bi lahko naprej predstavili njegovo zgodbo?
Vse se je začelo pred 11 leti z Nejino kobilo Kali, ki je bivala v hlevu ob Savi. Zaželela si je mladička, a me tega nismo dovolile, saj nismo imele dovolj prostora. Zato je kar sama skočila čez plot k poskočnemu žrebcu. Povrhu vsega se je v Kalinem hlevu pojavil še en konj. Tako nam ni preostalo drugega, kot da poskrbimo za svojo novo družino in na travniku postavimo zavetje za konje. Tako smo junija začele zidati ranč in dva meseca kasneje že lahko pripeljale konja. Ostale živali so k nam prišle kar same od sebe. Pes Piko se je vračal k nam, zato smo se odločile, da ga po dogovoru z lastnikom posvojimo. Naše vodilo temelji na tem, da živalim prisluhnemo, saj le tako vemo, kaj potrebujejo. Danes smo ponosne lasnice muck, dveh kužkov in petih konj.
Vidim, da imate na ranču številne dogodke. Kaj se bo še dogajalo letos?
Letos je poletje obarvano s pripovedovanjem zgodb in delavnicami. Imamo pripovedovalske, glasbene in plesne večere. S pomočjo plesa se ljudje povezujejo z naravo. Nekaj prvinskega in posebnega je v bosonogem plesu ob ognju, pod zvezdami.
Organiziramo otroške tabore, udeleženci zelo uživajo ob spanju na seniku in ob pripovedovanju zgodb, globoko v gozdu. Ukvarjajo se s konji, skrbijo zanje, ustvarjajo,z njimi smo v naravi. Otroci se vračajo in zanimivo jih je opazovati, kako odraščajo.
Kako ste našli pot v svet pripovedovanja in pisanja knjig?
Ko sem bila majhna, sem govorila, da bom hodila po svetu in pisala. Nato sem študirala ekonomijo. Na začetku mi je bilo težko, a potem sem vpisala predmet turizem, v tem okviru ekološki turizem in odprl se mi je svet. Šla sem na prostovoljske programe po vsem svetu in napisala svojo prvo knjigo o odgovornem turizmu. Veliko sem potovala, v Angliji sem bila v zavetišču za opice. Nato sem bila nekaj let turistična vodička, nato sem se odločila, da pridem domov in poženem korenine. Počasi sem spoznavala tudi moč pravljic in bila na številnih izobraževanjih doma in v tujini. Moja prva učiteljica pripovedovanja je bila Slovenka Ljoba Jenče, ki je rekla, da se pravljičar mora naučiti poslušati in s seboj nositi zvezke ter svinčnike. Največ navdiha dobim v naravi. Imam tudi še željo za pisanje novih knjig. Ena prvih bo slikanica, posvečena našemu osličku. Ta bo izšla enkrat septembra. Navdušuje me pamet oslov. Veliko se naučimo od živali, samo če jih opazujemo. Opazovati pa jih moramo kar nekaj časa, da vemo, kaj je to, kar resnično potrebujejo.
Najbrž bomo lahko naravo, če jo bomo bolje razumeli, tudi bolje varovali. Kakšni so vaši nasveti za varovanje narave?
V društvu se ves čas sprašujemo, kakšen je pomen narave za nas in osebni obstoj. Vse te metode, od recikliranja naprej, ne bodo zadostovale za ohranitev narave, ker moramo spremeniti odnos in videti, da smo vsi prepleteni, mi in narava. Pomembno je, da poskušamo razumeti, da je narava živo bitje, ki čuti isto, kot čutimo mi. Skozi delavnice ljudje odkrivajo del sebe, za katerega niso vedeli, da ga imajo. Ljudje s pomočjo delavnic osebnostno rastejo .
Moramo se zavedati, da nič ni samoumevno. Pred časom smo gostili skupino starejših pripovedovalcev, veliko jih je bilo iz Anglije. Ko je neki gospod videl kačje pastirje, je postal ganjen, saj so ti v njihovih krajinskih parkih že izginili.
Se pa v zadnjih letih odnos do narave spreminja na bolje. Otroke naj starši učijo varovati naravo s pomočjo zgodb.
Ljudje smo zopet začeli iskati stik z naravo. Lahko poveste, koliko časa potrebujemo, da ta stik spet najdemo? Kako ga sploh začeti iskati?
Zdi se mi, da vsi hrepenimo po tem, da bi našli pot nazaj k naravi. Kako najti stik, je odvisno od vsakega posameznika. Pomembna je pot in proces, ki sta pri vsakem izmed nas različna. Treba je najti začetni stik, ki ga morda najdemo z jutranjim sprehodom po travi ali pa z izletom v bližnji gozd. Stik z naravo nam lahko pomagajo najti zgodbe, ki nam razvijejo sočutni pogled na svet.
S to umetnostjo lahko doživimo druge svetove in samodejno začnemo razvijati sočustvovanje z drugimi. Zgodbe vzbudijo čustva in spremenijo naš odnos do narave. In ravno ta sprememba odnosa je to, kar je pomembno v današnjem času. Na zgodbe se odzove tudi narava. Velikokrat se mi je zgodilo, da so nas ptice preletele ravno, ko se je govorilo o njih. V naravi s pomočjo posebnih trenutkov še močneje doživimo zgodbo.
Napisali ste knjigo Kako se ljubi reka, v kateri govorite o svoji povezavi z reko. Kako ste spoznali modronovične reke? Kateri so najbolj naravni predeli teh rek?
Veliko časa sem preživela ob Kamniški Bistrici, hodila sem dol in gor po Koželjevi poti, sedela ob reki in se pogovarjala z njo. V nekem obdobju sem pri reki preživela več kot pol ure na dan. Ob njej sem pela, se kopala in pisala. Dobila sem veliko navdiha za ustvarjanje. Ob Bistrici je veliko naravnih delov. Poseben je izvir, ki je starodavno svetišče. Lep del je tudi od Ihana do izliva reke. Posebno zgodbo ima tudi Rovščica, še edina popolnoma naravna reka v Sloveniji. Najlažje si jo ogledamo v Čemšeniških gmajnah. Ta reka ima res posebno prvinsko moč in veliko energije.
Rovščiča teče čez meje načrtovanega Krajinskega parka Blato-Mlake. Kako kaže z njegovo ustanovitvijo?
Po šestih letih počasnega ustanavljanja krajinskega parka lahko z veseljem rečem, da bo Krajinski park Blata-Mlake izveden kmalu. Potekala je že javna razgrnitev načrta v Lukovici in Domžalah, saj park leži v obeh občinah. Park se bo razprostiral čez 416 hektarjev in bo varoval nižinski gozd ter tukajšnja močvirja. Namen krajinskega parka pa ni samo zaščita območja, ampak tudi izobraževanje. V njem se lahko učimo o drugačnem odnosu do narave. A niso samo reke pomembne energijske točke v naši bližini. Veliko moč imajo še: Blata-Mlake, Homški hrib, Kamnik, sotočje Bistrice in Nevljice, izvir Bistrice, Šumberk.
Fotografije: arhiv Terre Anime
