Pred leti se je uvrstil med dvajset najbolj smešnih zemljanov. Je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih komikov, ki pogosto gostuje tudi na tujih odrih. Je tudi soustanovitelj prvega slovenskega festivala stand up komedije Panč, od organizacije katerega se je letos po dolgih letih poslovil, saj mu pozornost in energijo kradejo drugi izzivi. Med njimi je zagotovo njegov prvi celovečerni film Nekaj sladkega. Dame in gospodje, Tin Vodopivec!
Septembra so v Piranu snemali Netflixov film s svetovnimi zvezdami. Za izvedbo projekta je prispevala tudi slovenska vlada, in sicer 2,5 milijona evrov (zaradi turistične promocije Slovenije in Slovenije kot destinacije za filmska snemanja). Kakšen je vaš komentar?
Predvidevam, da niso vložili 2,5 milijona evrov v film, temveč so ustvarjalcem filma omogočili določene olajšave v tem znesku. To je v veljavi po vsem svetu. V nekaterih ameriških zveznih državah pa tudi mestih, recimo, nudijo veliko olajšav filmskim ekipam, ki snemajo pri njih. Super je, da se spodbuja snemanje filmov, hkrati se mi to zdi dobra promocija za Slovenijo. Poleg tega so ti filmski ustvarjalci v Sloveniji porabili okoli 10 milijonov evrov, če sem prav prebral, tako da se ti vložki hitro povrnejo.
Vi pa ste morali sredstva za vaš novi film Nekaj sladkega zbirati na KIKštarterju pa še kje drugje …
Že na začetku sem se odločil, da ne bom zaprosil za državni denar. To je moj prvi celovečerni film. Še sam nisem bil prepričan, kako bo vse skupaj potekalo. Res je, da je film najdražja oblika umetnosti. Vse ostalo je bolj dostopno. Slikar, če karikiram, potrebuje platno, čopič in barve, medtem ko pri filmu potrebuješ veliko ljudi, kamere, tehniko, lokacije, postprodukcijo … in tri leta življenja. Kaj naj rečem državi? Dajte mi denar, da bom umetnik. Nisem hotel biti tako aroganten, da bi prosil za državni denar za svoj poskus. Morda mi ne bi uspelo, mogoče bi bil film popolnoma zanič. Zato sem želel najprej poskusiti sam, da vidim, če mi sploh gre, da se prepričam, če sem pravi človek za film. Tako smo se sami lotili zbiranja sredstev. Zbrali smo 100 tisoč evrov, kar je pravzaprav kar veliko, ampak hkrati precej malo za film.
Je pa tako, da je večina filmov pri nas financiranih s strani javnih organizacij, kjer obstajajo razpisi, komisije, odločitve. Alternative praktično ni. Ampak … če prav razumem, je potem celoten moj obstoj, moje delovanje, odvisno le od ene organizacije? Ali bomo snemali ali ne? Če je odgovor negativen, kaj potem? Naj se pokrijem z odejo in jokam? Torej, ne biti odvisen zgolj od ene instance, to je moja dolgoročna želja. Želim si, da bi imeli poleg filmskega centra še alternativno podporno središče, ki bi pomagalo soustvarjati filme. Seveda s širšim dometom, kot je zgolj domači trg. Tako kot v poslovnem svetu, kjer imaš investitorje, produkt, ki ga ponudiš na trg in potem tudi prevzameš odgovornost za uspešnost. To podporno okolje je področje, ki me zanima in kjer bi rad v prihodnosti še naprej ustvarjal.
Film Nekaj sladkega napovedujete že nekaj časa. Kdaj bo premiera? Zakaj zamik?
Upam, da bo film izšel konec januarja oz. v začetku februarja. Če imaš nizek proračun, je vse težavno. Moram pohvaliti celotno ekipo, ki je izredno predana. Če se izrazim nogometno, vsi dajejo 120 %. Lekcija, ki sem se jo naučil v teh dneh, je, da se filma ne montira čez poletje (smeh). Dopusti so in v verigi, kjer sodeluje ogromno ljudi, se poleti vedno nekoga čaka. In ravno, ko se ta vrne, že je na dopustu drugi. Zato prihaja do zamika. Poleg tega letos prihaja rekordno število novih slovenskih filmov, zato smo se odločili, da počakamo, da se nekateri odvrtijo, potem pa vskočimo mi. Ker nimamo veliko denarja za promocijo, se moramo znajti z gverilo.
Film bo kmalu med gledalci. Ali je pričakovanje pozitivno ali imate že vsega dovolj?
Tovrstna nihanja so ves čas prisotna. Kar niti ne preseneča, če pogledamo, koliko časa je posvečenega projektu. Deset let od osnovne ideje. Začelo se je z osnutki, zapiski, idejami, potem sva s partnerico Urško (Majdič, op.p.) od avgusta 2020 intenzivno pilila scenarij, snemali smo septembra 2021, potem je prišla na vrsto postprodukcija. Torej vse skupaj traja že vsaj tri leta. In ko tako dolgo posvečaš nečemu svoj čas in energijo, pride vmes kakšen dan, ko imaš vsega dovolj. Ne da se mi več, izbrišimo film z diska! (smeh)
A pred kratkim smo imeli projekcijo in odzivi gledalcev so bili zelo dobri. Ljudje so bili prav vidno presenečeni, da je film tako dober. Tole bo malce čudno zvenelo, ampak šalili smo se, da bi naši slogani lahko bili: boljše, kot ste mislili, da bo; ali pa – presenetljivo dobro; ali pa – ni bilo tako slabo, kot smo mislili. (smeh) Ravno zadnjič sem dobil sporočilo: »Nisem hotel dvomiti vate, ampak nad filmom sem bil res presenečen.« To je super, saj je film namenjen gledalcem, ljudem, da se nasmejijo, odklopijo, sprostijo.
To je vaš prvenec (celovečerni). Je upravičil pričakovanja, vas je, režijsko gledano, namučil?
Komaj čakam, da bomo spet snemali! V procesu ustvarjanja filma sem naredil 6300 napak, tako da bi naslednjič poskusil to številko vsaj prepoloviti (smeh). Tri ideje že zorijo, bomo videli, katero bom lahko uresničil. Ves proces pa je bil res precej težji, kot sem mislil, kar je povezano tudi s finančnimi sredstvi. Če jih je malo, je ekipa majhna, več dela pade na le nekaj ljudi, vsi so pod stresom. Želim si, da bi bil ta celoten proces bolj zabaven, zato tuhtam, kako vse skupaj optimizirati. Ne razumite narobe, super smo se imeli, nekateri trenutki so bili vrhunski, vsaka faza nastajanja filma ima svoje čare. Razmišljaš, pišeš, ustvarjaš, potem vidiš, kako besede, ki si jih pisal, zvenijo iz ust igralcev, snemaš, montiraš, režeš, prilagajaš … vse to, da na koncu nastane nekaj, kar je celo boljše, kot si sprva mislil. Je pa na drugi strani tudi precej birokracije: pritisk denarja, ali smo plačali vse, ali imamo podpisane vse pogodbe … Vse to je veliko breme. Sploh zame, ker nisem flegmatik. Odgovornost je velika.
Ekipno delo prinese večjo odgovornost …
Na standupu nastopamo sami, največkrat dva ali trije. Na odru sem sam. Če je nastop slab, sem kriv in odgovoren sam. Pri filmu pa je tu ekipa, ljudje, ki so dali svoj čas in energijo, zato tudi do njih čutim odgovornost, da bo film dober. Zdaj najbrž nekateri že mečejo pikado puščice v mojo sliko. (smeh) Ta tip, si mislijo, dosti ga imam, da ga nikoli več ne vidim! (smeh)
Koliko so vam pri režiji pomagale izkušnje, ki jih imate (asistent produkcije filma Mitje Okorna Tu pa tam, igralec, scenarist, režiser kratkih filmov, oglasov)?
Ogromno. Sploh so mi izkušnje iz standup komedije, v kateri delujem že 16 let, pomagale pri sestavljanju ekipe. Vsi, s katerimi sem stopil v stik, so me že malce poznali ali pa so vsaj že slišali zame. Klical sem našega direktorja fotografije Darka Heriča, ki sedaj, na primer, tudi predava na AGRFT in je vrhunski, resnično profesor v vseh pogledih. Če me ne bi vsaj malo poznal, verjetno ne bi privolil v sodelovanje. Seveda je tudi prebral scenarij in mu je bil všeč, ampak imel sem mini prednost pri sestavljanju ekipe, pred kom drugim, ki tudi razmišlja o snemanju svojega prvega filma. Tudi glavni igralec Saško Kocev, ki je v Makedoniji velika zvezda, je takoj pristopil k filmu, že v začetni fazi se nam je pridružil kot koproducent, tudi zato ker se poznava že deset let.
Saško Kocev je sodeloval tudi pri scenariju. Ali je fino, da glavni igralec še pred snemanjem doda svoje ideje?
S Saškom smo res super sodelovali. Dvakrat je iz Skopja prišel za daljše obdobje k nam v Radomlje in pomagal pri ustvarjanju scenarija. Pogovarjali smo se, zabavali, nizali ideje … Zdi se mi, da je tudi on potreboval en tak film. Igral je že v številnih filmih, med drugim v najdražjem makedonskem filmu, Do Balčaka oz. Do konca, s proračunom skoraj štiri milijone evrov. Ampak tam ni bil toliko vpleten, prišel je in delal, kot mu je bilo naročeno. Pri našem filmu je imel več vpliva in mislim, da to ceni. Poleg tega zanj film Nekaj sladkega predstavlja preboj na večji trg celotne bivše Jugoslavije. Ampak spet – če se ne bi poznala že dlje časa, najbrž ne bi bilo nič od sodelovanja. Scenarij sem mu poslal na facebook in ga prosil, če ga prebere, potem sva oba z Urško nestrpno čakala, kakšno bo njegovo mnenje. Vedela sva, da lahko snemamo, če bo on za … če ne bi bil za, bi težko nadaljevali.
Kdo pa je bil prvi, ki je prebral scenarij in podal svoje mnenje?
Prav on. Saško Kocev. On je bil ključna oseba. Pravzaprav sva midva že pisala scenarij z njim v mislih. Zgodba potrebuje Makedonca, ki zna govoriti srbohrvaško in malo slovensko. Saško je rojen v Ljubljani, tako da je bil idealen.
Po nasvete sem se seveda obrnil tudi na Mitjo Okorna, s katerim se poznava od srednje šole. Svetoval mi je: ne spuščaj se v to (smeh), drži se tega, kar znaš. Tudi Jan Belcl, pa Miha Hočevar, Matevž Luzar so pogledali prvo grobo verzijo filma in imeli veliko koristnih in korektnih komentarjev. Poskusil sem izkoristiti vse možne povezave. Vsaj za prve odzive … ker na koncu res ne veš več, ali se ti blede ali je dobro ali slabo.
Film ima mednarodno zasedbo. Veliko sodelujete z igralci, komiki iz držav bivše Jugoslavije?
Ja, zasedba je res mednarodna. Glavni igralec je Makedonec, imamo tudi dva srbska igralca, naša glavna igralka je rojena v Bosni, živela je v Makedoniji, zdaj je poročena s Hrvatom in živi v Zagrebu. Nekaj komikov iz držav bivše Jugoslavije je tudi v filmu. Ko se snemajo filmi, nihče ne pomisli na standup komike, vedno se najema akademske igralce. Po eni strani je to logično in prav, še posebej ker improvizatorji recimo zelo težko večkrat ponovijo isto stvar z istim besedilom, saj so navajeni improvizacije, medtem ko se te ponovitve za profesionalnega igralca lažje, tega je vajen, toda morda ravno zaradi tega ni vedno tako naraven.
Kot ste omenili, sta zgodbo za film napisala skupaj s partnerko Urško Majdič. Kako je potekal proces pisanja? Moški in ženske smo seveda različni. Ali so se pojavljale razlike v kreativnem razmišljanju in kako sta jih usklajevala?
Ko sva začela s pisanjem scenarija, je bil sin star eno leto. Torej sva bolj malo spala. Zvečer, ko je zaspal – ravno v tistem času sva ga tudi navajala, da je sam zaspal, zato je trajalo – sva šla pisat za nekaj ur, potem pa hitro spat. In tako vsak večer. Sin še ni hodil v vrtec, ves dan je bila akcija, in šele zvečer se je življenje umirilo, da sva se lahko posvetila delu. Imela sva tudi nekaj trenutkov, ko enemu ni bila všeč ideja drugega, a sva se hitro uskladila. Malo sva si različna, zato se dopolnjujeva. Urška je zelo energična in ima veliko več energije od mene, tako da me je pogosto spodbujala in motivirala. Brez nje scenarija zagotovo ne bi bilo. Po drugi strani pa sem bil jaz zadolžen za strukturo scenarija. Zjutraj sem nato popravil pisanje prejšnjega večera in ohranjal osnovno rdečo nit. Najina produkcija se imenuje Sparks & Juice, kar naju popolnoma ponazarja. Oba imava nekaj obojega, ampak Urška ima več sparks (iskre, op.p.), jaz pa sem bolj tekoč. (smeh) Tudi na splošno imam rad matematiko in tabele.
Res?
Ja, zelo rad imam Excel. Če ne bi bil komik, se pogosto šalim, da bi bil računovodja. Mislim, da bi mi šlo kar dobro, le srečen bi bil nekoliko manj. (smeh)
Pa vseeno je najbrž izziv ustvarjati tako velik in časovno obsežen projekt skupaj s partnerjem, s katerim živiš, imaš otroka …
Z Urško se sicer zelo dobro ujemava, ampak težko je, saj pri takem projektu vse staviš na eno osebo – pričakuješ, da bo ta oseba tvoj partner, ljubimec, sostarš, sopodjetnik, soustvarjalec, prijatelj, zaupnik … vse to v eni osebi! Še težje je, ker ni prostega časa. Sploh ob majhnem otroku. Ko zdaj gledam nazaj, ugotavljam, da sva si zadala veliko nalogo.
Jutri (intervju je potekal 4. oktobra, op.p.) odhajate v Črno goro, kjer imate stand up nastop? V katerem jeziku?
V moji različici srbohrvaščine. (smeh) V Podgorici je festival, kamor pridemo komiki iz vseh držav bivše Jugoslavije, iz vsake po eden. In jaz sem ta en Slovenec. Jure Zdovc reprezentance komikov. (smeh)
Leta 2017 ste se lotili projekta 777, s svojim standupom ste obiskali sedem držav oz. mest (Skopje, Beograd, London, Berlin, Varšava, Pariz, Ljubljana) v sedmih dneh in nastopili v sedmih različnih jezikih (makedonski, srbski, angleški, nemški, poljski, francoski, slovenski), s katerim ste želeli nasmejati ljudi ne glede na jezik in kulturne ovire. Kako ste se lotili tega projekta? So bile najprej šale v slovenščini pa ste potem prevajali in prirejali? Ste pred tem znali vse jezike?
Želel sem poskusiti, če lahko z istim nastopom nasmejem različne narode. To je bilo izhodišče. Šale so bile najprej v slovenskem jeziku, potem smo jih prevajali, prilagajali in lokalizirali. Standup je kot pogovor, v njem je veliko slenga, tako izpade nastop spontan. Če bi govoril v knjižnem jeziku, bi izpadlo preveč umetno. Imel sem pomoč jezikovne šole, z njimi smo preučili celoten nastop, od besede do besede smo ugotavljali, če je prava. Na primer, v nastopu rečem, da smo šli na kebab. Ali Francozi in Nemci gredo na kebab? Ugotovili smo, da gredo. V slovenski različici pa je bolj smešno, če rečem, da smo šli na burek.
Nekaj jezikov sem znal, a sem moral znanje osvežiti. Poljščine in makedonščine pa nisem znal, tako da sem se moral teh dveh jezikov naučiti od začetka. Najprej osnove, potem pa sem se osredotočil na nastop. Ampak v petih letih od teh nastopov sem že vse pozabil. Tako je z jezikom, če ga ne uporabljaš. Jezik je živa stvar.
Kaj pa francoščina?
Francoščino sem se učil že v šoli. Pri Francozih je drug problem, saj imajo precej aroganten odnos do tistih, ki poskušajo nastopati v njihovem jeziku. Sploh v Parizu je tako. Poleg tega so zelo občutljivi na napake. Če se zmotiš, ti ne pogledajo čez prste, ker se trudiš nastopati v njihovem jeziku. Popolnoma resno te popravljajo in so razočarani, ker ne znaš pravilno.
Potem je bilo v Franciji najtežje?
V Franciji sem imel to prednost, da sem nastopil pred angleškim komikom Eddiejem Izzardom, ki je tisti večer tudi nastopal v francoščini. On je že od nekdaj nekako moj vzornik in eden izmed razlogov, da sem se sploh začel ukvarjati s standupom. Bil sem zelo osredotočen, tudi nastop je bil precej izpiljen, tako da sem bil kar dober. Ko sem prišel iz garderobe, je bil presenečen: »Zakaj pa ti tako dobro govoriš francosko?« Potem smo šli še na večerjo z njim in se družili. Večerja v Parizu s svojim vzornikom: to je bil res eden od vrhuncev mojega življenja.
Najtežji nastop je bil na Poljskem. Bil je peti dan, bil sem že nekoliko utrujen. Tako da sem kar nekoliko skrajšal nastop, vmes sem tudi pozabil ključen stavek za eno šalo … Občinstvo me je malo čudno gledalo. Za razliko od Francozov pa so bili Poljaki zelo hvaležni, da se nekdo trudi nastopati v njihovem jeziku. Če bi lahko nastopil še enkrat, bi tega najbolj popravil.
Kakšno občinstvo smo Slovenci, če nas primerjate z ostalimi narodi?
V osnovi mislim, da smo vsi ljudje enaki, vsi smo krvavi pod kožo, so pa seveda med narodi določene razlike. Nekateri narodi delujejo trdo, Slovenci se recimo res ne maramo izpostavljati, medtem imajo Američani to celo radi, imel sem nekaj odličnih nastopov na Dunaju in na Švedskem, pa oba naroda veljata za “hladna”.
Zanimivo je bilo na nastopu v Nici, kjer je občinstvo ploskalo v ritmu že pred začetkom, ko so zavrteli pesem Around the World francoskega dua Daft Punk. To se pri nas ne zgodi … da bi dvorana 2500 ljudi ritmično ploskala še pred nastopom. V Južni Afriki vsak komik, ki pride na oder, najprej malo zapleše. Pri nas bi te čudno gledali, kajne? Vsak narod ima svoje specifike, ampak hkrati je vse povezano – vsi smo enaki, vsi smo ljudje, smeh in humor sta univerzalna.
Kaj pa črni humor?
Vsak posameznik ima svoj prag. Črni humor je pogosto filter, da se pove nekatere stvari, ki se jih sicer ne bi. Sam se ga ne poslužujem. Se ga ne izogibam, ampak ne znam funkcionirati znotraj njega. To ni moj svet, potem pa izpade vse skupaj na silo. Moje šale nastajajo spontano, le redkokdaj imam željo šokirati.
22. in 23. oktobra nastopate z novi šovom Tutti matti v Cankarjevem domu. Kaj prinaša?
Ne vem še. (smeh) Tutti matti v italijanščini pomeni vsi nori. Na mojem šovu se lahko sprostiš, četudi si malce nor, vse je v redu, vsi smo malo nori. Med korono, ko ni bilo možnosti nastopati v živo, sem veliko razmišljal, kako narediti doživetje v živo še bolj pristno, da se ljudje sprostijo, da so vsaj za ta čas malce bolj svobodni in pozabijo na raznorazne pritiske. To je predpremiera, na kateri bom nekatere stvari prvič preizkusil in predstavil. Gledalci, ki bodo prišli v Cankarjev dom, bodo imeli priložnost prvi slišati nove šale. Potem bomo videli, kako naprej – ali bo iz tega turneja ali bom moral še popravljati in piliti. Želja je, da je ta standup malce drugačen, šale bolj poglobljene, ne zgolj na prvo žogo – ženske in moški pa prdci – ampak da na določene teme pogledamo s kakšnega novega vidika.
Kako standup komik dobi material? Ali morate biti ves čas na preži, večno pozorni?
Predvsem moraš zelo široko živeti. Komiki potrebujemo, ali tipične vsakodnevne situacije, s katerimi se vsi poistovetijo, ali pa izredne situacije, ki se zgodijo le nam, pa jih zdaj predstavimo na smešen način.
Ko sem pred leti intervjuvala Boštjana Gorenca Pižamo, je dejal, da imate vsi komiki zgodbo, povod, zakaj ste postali komiki (za njega je bil humor obrambni mehanizem, ker so se v šoli vsi spravljali nanj). Jo imate tudi vi in kakšna je vaša?
Seveda. Zdaj, ko sem malce starejši, vem, da potreba po nastopanju izhaja iz pomanjkanja pozornosti v mladosti. Standup ti takoj da pozornost in to v nadzorovanih pogojih. Imaš mikrofon, luč je obrnjena vate in ljudje morajo biti tiho ter poslušati. Potem je tu še aplavz, ki te zasvoji. To se je na začetku zgodilo tudi meni. A to je vreča brez dna, en aplavz ne prežene slabe volje. Srečo je treba iskati drugje. Nekateri začnejo zaradi popularnosti in slave. Toda taki težko vztrajajo dlje časa. Pri meni so bile največji razlog dekleta. Bil sem namreč zelo sramežljiv. Na odru sem, ona me gleda … Dobil sem samozavest. Tudi dekleta so se začela do mene drugače obnašati. Morda je bilo pa to vse le v moji glavi, kaj pa vem.
Zanimivo, sramežljivost in oder ne gresta skupaj …
Oder me je zanimal, čutil sem, da bi to rad počel. Že v šoli sem rad nastopal. Zdelo se mi je, da bom zaradi tega bolj zanimiv. Strahu pred nastopanjem nisem imel nikoli, bolj je še vedno prisoten strah, ali sem sploh dovolj zanimiv ali sem vreden pozornosti in časa občinstva …. Ampak vse to izhaja iz otroštva. Starša sta se ločila, brat je bil bolan, jaz sem imel vlogo pridnega fantka, ki vse uboga in naredi, kot je treba, ob tem pa hrepeni po pozornosti. To sem zdaj razčistil. Upam.
S partnerico Urško in sinom že nekaj let živite v Radomljah. Kako so vam z družino všeč modronovični konci?
Všeč nam je Arboretum, tja gremo zelo radi. Sicer pa mi je tukaj všeč, saj je kraj povezan na vse strani, avtocesta je blizu, vse je na dosegu roke. Meni to veliko pomeni. V lokalno življenje sva vpeta predvsem preko sina.
Ampak ne vem, koliko časa bomo še tukaj. Morda nas pot zapelje kam drugam. Zdaj sem v teh letih, ko moram narediti preboj, zdaj imam zagon, energijo, še toliko idej, ki bi jih rad realiziral. Ampak verjetno bo pa tudi nekoč prišel trenutek, ko bom raje doma obrezoval drevje, kot pa se ukvarjal s tem, zakaj je nekje v filmu nek pisk, od kod prihaja in kaj lahko naredimo glede tega. Sicer ga razen mene nihče ne opazi, ampak mene pa moti. (smeh)
