Pred leti se je uvrstil med dvajset najbolj smešnih zemljanov. Je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih komikov, ki pogosto gostuje tudi na tujih odrih. Je tudi soustanovitelj prvega slovenskega festivala stand up komedije Panč, od organizacije katerega se je letos po dolgih letih poslovil, saj mu pozornost in energijo kradejo drugi izzivi. Med njimi je zagotovo njegov prvi celovečerni film Nekaj sladkega. Dame in gospodje, Tin Vodopivec!
Septembra so v Piranu snemali Netflixov film s svetovnimi zvezdami. Za izvedbo projekta je prispevala tudi slovenska vlada, in sicer 2,5 milijona evrov (zaradi turistične promocije Slovenije in Slovenije kot destinacije za filmska snemanja). Kakšen je vaš komentar?
Predvidevam, da niso vložili 2,5 milijona evrov v film, temveč so ustvarjalcem filma omogočili določene olajšave v tem znesku. To je v veljavi po vsem svetu. V nekaterih ameriških zveznih državah pa tudi mestih, recimo, nudijo veliko olajšav filmskim ekipam, ki snemajo pri njih. Super je, da se spodbuja snemanje filmov, hkrati se mi to zdi dobra promocija za Slovenijo. Poleg tega so ti filmski ustvarjalci v Sloveniji porabili okoli 10 milijonov evrov, če sem prav prebral, tako da se ti vložki hitro povrnejo.
Vi pa ste morali sredstva za vaš novi film Nekaj sladkega zbirati na KIKštarterju pa še kje drugje …
Že na začetku sem se odločil, da ne bom zaprosil za državni denar. To je moj prvi celovečerni film. Še sam nisem bil prepričan, kako bo vse skupaj potekalo. Res je, da je film najdražja oblika umetnosti. Vse ostalo je bolj dostopno. Slikar, če karikiram, potrebuje platno, čopič in barve, medtem ko pri filmu potrebuješ veliko ljudi, kamere, tehniko, lokacije, postprodukcijo … in tri leta življenja. Kaj naj rečem državi? Dajte mi denar, da bom umetnik. Nisem hotel biti tako aroganten, da bi prosil za državni denar za svoj poskus. Morda mi ne bi uspelo, mogoče bi bil film popolnoma zanič. Zato sem želel najprej poskusiti sam, da vidim, če mi sploh gre, da se prepričam, če sem pravi človek za film. Tako smo se sami lotili zbiranja sredstev. Zbrali smo 100 tisoč evrov, kar je pravzaprav kar veliko, ampak hkrati precej malo za film.
Je pa tako, da je večina filmov pri nas financiranih s strani javnih organizacij, kjer obstajajo razpisi, komisije, odločitve. Alternative praktično ni. Ampak … če prav razumem, je potem celoten moj obstoj, moje delovanje, odvisno le od ene organizacije? Ali bomo snemali ali ne? Če je odgovor negativen, kaj potem? Naj se pokrijem z odejo in jokam? Torej, ne biti odvisen zgolj od ene instance, to je moja dolgoročna želja. Želim si, da bi imeli poleg filmskega centra še alternativno podporno središče, ki bi pomagalo soustvarjati filme. Seveda s širšim dometom, kot je zgolj domači trg. Tako kot v poslovnem svetu, kjer imaš investitorje, produkt, ki ga ponudiš na trg in potem tudi prevzameš odgovornost za uspešnost. To podporno okolje je področje, ki me zanima in kjer bi rad v prihodnosti še naprej ustvarjal.
Film Nekaj sladkega napovedujete že nekaj časa. Kdaj bo premiera? Zakaj zamik?
Upam, da bo film izšel konec januarja oz. v začetku februarja. Če imaš nizek proračun, je vse težavno. Moram pohvaliti celotno ekipo, ki je izredno predana. Če se izrazim nogometno, vsi dajejo 120 %. Lekcija, ki sem se jo naučil v teh dneh, je, da se filma ne montira čez poletje (smeh). Dopusti so in v verigi, kjer sodeluje ogromno ljudi, se poleti vedno nekoga čaka. In ravno, ko se ta vrne, že je na dopustu drugi. Zato prihaja do zamika. Poleg tega letos prihaja rekordno število novih slovenskih filmov, zato smo se odločili, da počakamo, da se nekateri odvrtijo, potem pa vskočimo mi. Ker nimamo veliko denarja za promocijo, se moramo znajti z gverilo.
Film bo kmalu med gledalci. Ali je pričakovanje pozitivno ali imate že vsega dovolj?
Tovrstna nihanja so ves čas prisotna. Kar niti ne preseneča, če pogledamo, koliko časa je posvečenega projektu. Deset let od osnovne ideje. Začelo se je z osnutki, zapiski, idejami, potem sva s partnerico Urško (Majdič, op.p.) od avgusta 2020 intenzivno pilila scenarij, snemali smo septembra 2021, potem je prišla na vrsto postprodukcija. Torej vse skupaj traja že vsaj tri leta. In ko tako dolgo posvečaš nečemu svoj čas in energijo, pride vmes kakšen dan, ko imaš vsega dovolj. Ne da se mi več, izbrišimo film z diska! (smeh)
A pred kratkim smo imeli projekcijo in odzivi gledalcev so bili zelo dobri. Ljudje so bili prav vidno presenečeni, da je film tako dober. Tole bo malce čudno zvenelo, ampak šalili smo se, da bi naši slogani lahko bili: boljše, kot ste mislili, da bo; ali pa – presenetljivo dobro; ali pa – ni bilo tako slabo, kot smo mislili. (smeh) Ravno zadnjič sem dobil sporočilo: »Nisem hotel dvomiti vate, ampak nad filmom sem bil res presenečen.« To je super, saj je film namenjen gledalcem, ljudem, da se nasmejijo, odklopijo, sprostijo.