ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
22.1 C
Kamnik
ponedeljek, 17 junija, 2024
DomovPogovoriSkozi šivankino uho do ozdravitve

Skozi šivankino uho do ozdravitve

Pozitivna, nasmejana, topla, preprosta. Tako sem v enem izmed svojih prvih intervjujev opisala Kamničanko Nino Osenar, takrat še brez moževega priimka Kontrec. Ko sva se dobro desetletje kasneje srečali na predstavitvi njene nove knjige v kamniški knjižnici, sem se prepričala, da so ti sončni žarki, polni topline in svetlobe, kljub hudi bolezni, ki jo je za pet let prikovala v posteljo, še vedno v njej. O življenjski preizkušnji, med katero se je večkrat približala robu smrti, enkrat pa celo sama prosila za odrešenje, je napisala iskreno in navdihujočo knjigo V objemu življenja. A Nina poudarja, da to ni knjiga o bolezni, temveč o ljubezni – do sina, moža, očeta in mame … do življenja. »Ta brutalni izziv, zaradi katerega sem se znašla na meji med življenjem in smrtjo, je del mojega poslanstva.« Nina Osenar Kontrec je danes močnejša kot kdajkoli.


Nekaj let vas nismo videli v javnosti, pred časom pa ste razkrili, da je temu botrovala huda bolezen, sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom, ki vas je za pet let priklenila na posteljo. Kakšni so simptomi bolezni, kaj se je dogajalo?

Sedem mesecev po porodu sem hudo zbolela. Ko sem rodila svojega čudovitega sina, sem se zagnala v materinstvo kot disciplinirana perfekcionistka, kar sem vedno bila. Spala sem samo dve do tri ure na noč, ker sem ves čas dojila in prav nespečnost je bila vzrok, zaradi katerega sem na koncu zbolela. Morala bi postaviti meje, a jih nisem. Tako z veseljem sem skrbela za Marlona, da sem nase povsem pozabila in se izčrpala skoraj do smrti. Ker je bil moj krvni izvid vselej dober, je zelo priročna diagnoza med zdravniki, ki sem jih obiskala, postala poporodna depresija. Ampak jaz sem vedela, da to ni to! Imela sem vse sorte uničujočih simptomov, od zamegljenega vida do srčnih palpitacij, večkrat na dan me je dušilo, nisem mogla normalno dihati. Pa nespečnost in pošastna utrujenost. Prvi dve leti, ko sem bila bolna, mi je mož hrano nosil v posteljo, ker nisem mogla sede pojesti obroka za mizo. Pomagal mi je na stranišče, pod tuš, imela sem tako malo energije, da niti govoriti nisem mogla. Grozila mi je odpoved notranjih organov.

V zvezi z dogajanjem zadnjih let ste napisali avtobiografsko izpoved V objemu življenja, ki je retrospektiva dogajanja pred in med boleznijo. Kdaj ste se odločili, da svojo zgodbo delite v knjigi, in zakaj, kakšen je namen knjige?

Že zelo kmalu potem, ko sem bila neslišana in narobe obravnavana s strani medicinske stroke, sem se odločila, da bom svojo težko izkušnjo zapisala. Ta trpka življenjska preizkušnja me je resnično poklicala k pisanju. Čutim, da je ta knjiga moje življenjsko delo. Na 400 straneh so zapisani moji občutki, moja kalvarija, moje misli in neomajna ljubezen, ki me je potiskala skozi šivankino uho vse do ozdravitve. Čista ljubezen do mojega sina, do mojega moža in ne nazadnje, kar sem spoznala šele, ko sem v knjigi naredila zadnjo piko – ljubezen do sebe. Veste, to srhljivo stanje sem premagala tudi z bikovsko trmo in jekleno močjo, ki sem jo črpala iz globine svoje duše. Nikoli si nisem mislila, da sem tako močna ženska, in danes se te svoje moči v polnosti zavedam, svoje polnokrvne ženskosti in samozavestne pokončnosti. In ta knjiga je čista  manifestacija vseobsegajoče ljubezni! Je orodje za pomoč tistim, ki preživljajo podobno, kot sem preživljala sama, je orodje za zdravnike, ki se soočajo s takšnimi stanji pacientov, da jih bodo morda obravnavali hitreje in bolje kot sem bila sama. Je tudi raziskovalno delo, saj ponuja znanstveni del, ki razišče vzroke in sprožilce bolezni ter ponuja rešitve. Knjiga je tudi upanje za vse tiste, ki se soočajo s kakršnimikoli težkimi izzivi, ki jih življenje neizbežno prinese. 

Poleg neverjetnega spomina, ki ga očitno imate, saj so dogodki in vse osebe, ki se pojavijo, opisani z neverjetnimi podrobnostmi, knjigo odlikuje tudi bogat jezik s številnimi metaforami. Koliko dela ste vložili v knjigo, kako in koliko časa je nastajala?

Knjigo sem pisala eno leto. Ko sem se usedla za računalnik in z globokim vzdihom pogledala na prazno stran, ki je z računalniškega ekrana sijala v vsej svoji arktični belini, nisem vedela, kaj lahko od sebe pričakujem. Še nikoli namreč nisem napisala niti članka, kaj šele knjige! Ampak ker sem strastna bukvožerka, sem kaj hitro vstopila v stik z besednim zakladom, ki sem ga leta krepila s prebiranjem knjig. Obožujem tudi filme. In ko sem pisala, so se v mojem umu izrisovali prizori iz filmov, liki iz knjig, vzporednice mojega življenja so se zlivale z bogatimi metaforami in bila sem osuplo navdušena nad tem, kako mi teče jezik, kako podrobno prelivam situacije in dogodke iz preteklosti v pisano besedo. Ponosna sem na to knjigo, izrazito in ponižno ponosna. In moj  spomin je bolezni navkljub ostal neokrnjen, intelekt pa živ, oster in iskriv še bolj kot pred boleznijo.

Zgodba se spretno giblje med sedanjostjo z boleznijo, spoznamo tudi drobce vaše preteklosti, a začne se z rojstvom vašega sina; začetek knjige torej opisuje začetek novega življenja. Je ta simbolika načrtna?

To je ta brezpogojna, čista ljubezen, o kateri govorim. Prva stvar, ki me je poklicala k črnim tipkam na tipkovnici računalnika, je bilo rojstvo mojega sina. Božanski dogodek, ki si ga bom zapomnila za vse življenje in mi izvabi solze sreče v barvitih očeh, ko pomislim ali govorim o rojstvu mojega Marlona. Novo rojstvo, nov človeček, ki bo sooblikoval našo družbo, za katero upam, da bo nekoč skrenila s krute divjosti in zavila na pot harmonije, spoštljivosti in sočutja. Ko se rodi otrok, celoten kozmos utripa z njegovim srčkom. Čutila sem to v vsaki koščici, celici in mišici svojega telesa. Občutki sijajne majestetičnosti ob tem, ko sem sina prvič vzela v svoje naročje, so zapisani v mojo dušo in narekujejo moj obstoj.

Nina Osenar Kontrec
Foto: osebni arhiv Nine Osenar Kontrec

Kaj vam je prinesel izid knjige – na osebni ravni pa tudi v javnosti? Se ljudje zdaj obračajo na vas s svojimi izkušnjami in zgodbami?

Zajokala sem od sreče, ko sem dobila v roke prvi natisnjeni izvod knjige. Prešinila me je preprosta misel, da bom za seboj pustila nekaj velikega, nekaj večnega, nekaj izrazito dragocenega. Vesela sem, da je knjiga tako lepo sprejeta med bralci, da se dotika toliko utripajočih src, to je zame res velik poklon. Ogromno žensk se obrača name s svojimi življenjskimi zgodbami in trudim se, da vsem odgovorim. Ljudje imamo resnično ogromno težkih izzivov, in ko nekdo o težkem izzivu spregovori, da drugim vedeti, da niso sami in tako ljudje začutijo neko olajšanje ter moč, da se z danimi trpkimi situacijami soočijo pokončno. 

Kakšne načrte, želje imate s knjigo pa tudi pisanjem nasploh? Lahko bralci pričakujejo še kakšno knjigo izpod vašega peresa?

Knjiga se trenutno prevaja v angleški jezik. Morda pa pride še do širšega občinstva, to si nekako upam želeti. Me je pa pisanje resnično poklicalo in imam neko prijetno slutnjo, da bom napisala še kaj. Mislim, da sem s pisanjem odkrila nov talent, ki je tlel v mojem srcu, vse dokler ga iskra ljubezni, ki je spremljala najvišjo strmino mojega dosedanjega življenja, ni dokončno zanetila in spremenila v iskrivi ogenj manifestacije. Ugotovila sem, da res rada pišem. 

Na predstavitvi knjige v kamniški knjižnici ste dejali, da ste perfekcionistka; v knjigi zapišete, da zamenjujete povprečnost za zmernost, pa tudi, da ste želeli biti popolna žena in mati. Ali je perfekcionizem lastnost, ki se lahko “pozabi”, da na stran, da ne prevlada? Kako ste to storili?

Perfekcionizem je past, v katero se ujameš in postaneš ujetnik svoje lastne nadarjenosti. Težko je ta vzorec odpraviti, zelo težko. Leta in leta namreč živiš v prepričanju, da nič ni dovolj dobro. Ampak bolezen me je postavila na realna tla, pribila me je na premiso preizkušnje, kjer sem morala skozi retrospektivo svojega življenja ugotoviti, kdo sem, kaj me definira, kaj ustrahuje, kaj bogati. Med drugim sem spoznala, da je perfekcija razdiralna, da jemlje svobodo in krepi stres. In udejanjanje moje ozdravitve nekaterih škodljivih vzorcev iz preteklih let je bilo kristalno jasno, ko sem v knjigi naredila zadnjo piko. Stara Nina bi knjigo pisala deset let, ozdravljena Nina pa je znala presoditi, kdaj je bilo dovolj, kdaj dovolj dobro, da ugleda luč sveta.

Nina Osenar Kontrec
Foto: osebni arhiv Nine Osenar Kontrec

Začetek bolezni sega le nekaj mesecev po rojstvu vašega sina Marlona. Ali menite, da je do strašne utrujenosti in nespečnosti prišlo ne samo zaradi fizične izčrpanosti, ampak tudi popolne čustvene predanosti?

Seveda, eno z drugim se pač ne izključuje. Ampak resnično sem mislila, da bo moje telo preko meja zmožnosti gnala brezpogojna ljubezen do mojega sina. No, telo se pač s tem ni strinjalo, imelo je svoje omejitve, stvarstvo pa svoje načrte. 

Poleg fizičnih simptomov vašo bolezen zaznamuje tudi močno prisotna krivda, da ste slaba mama, žena. »Prisilim se, da se igram z Marlonom,« zapišete v knjigi. Kako boleče je to priznanje, sploh za mamo, ki želi dati svojemu sinu prav vse? Kako ste “premagali” to krivdo, obtoževanje same sebe, da niste dovolj?

Uf, ja, krivda me je razžirala v začetku, ko sem zbolela. Imela sem srhljive občutke pohabljene materinskosti, na silo odvzete ženskosti, razvrednotenje človeškosti. Bilo me je sram, da sem zbolela. Ampak dokaj kmalu sem dojela, da bom, če želim ozdraveti, morala pomesti z vso to nesnago, ki prav nič ne pripomore k temu, da se bom pa nekoč vendarle lahko igrala s svojim sinom. To, da sem se prisilila z njim igrati, je bilo grozljivo, bilo pa je tudi še v fazi, ko sem že bila bolna, nisem pa še obležala. Ko sem zbolela do te mere, da nisem mogla več niti govoriti, pa žal ni bilo več možno, da bi z mojim sinčkom počela karkoli, nisem ga mogla več niti vzeti v naročje.

Kako težko vam je bilo sprejeti bolezen, zaradi katere niste zmogli niti vsakdanjih opravil, kot znani in uspešni osebi, ki je do sebe zelo zahtevna?

Zelo težko. Odvisna sem bila od drugih, ker nisem bila sposobna poskrbeti zase in to je bil zame močan udarec. Ampak moja trmasta odločenost, da bom ozdravela, je prebila visok in trden zid samoobtoževanja in krivde in svoje srhljivo stanje sem preprosto sprejela. To ne pomeni, da se nisem večkrat zjokala, večkrat vprašala, zakaj se to dogaja ravno meni, večkrat se obrnila kar direktno k šefu, k stvarniku, k bogu ter ga milo in goreče prosila, naj mi pomaga zdržati ta kruti pekel, v katerem smo se znašli vsi, ne samo jaz, ampak vsa družina. Ves čas sem trdno verjela v ozdravitev. To pomeni, da sva z Dejanom naredila vse, da sva se izobrazila o tej zahrbtni bolezni in poiskala remedije, ki so pripomogle k temu, da sem se pravilno zdravila. Iz temeljitega raziskovanja zadnjih šestih let so se rodila tudi moja prehranska dopolnila, energetski trojček, ki izrazito viša nivo energije in močno podpira imunski sistem, da nas varuje pred virozami. Ljudem želim ponuditi nekaj, kar resnično deluje! Dopolnila so primerna za vse ljudi, ki se borijo s težkimi boleznimi, izčrpanostjo, utrujenostjo, ki pogosto zbolevajo, za vse športnike, ki imajo naporne treninge. Formulacija teh treh dopolnil je na trgu edinstvena. Vse o energetskem trojčku si lahko preberete na moji spletni strani ninaosenarkontrec.com, kjer je na voljo tudi moja knjiga V objemu življenja.

Poleg vas sta tiha junaka vaše knjige nedvomno tudi vaš mož Dejan Kontrec, ki vam je ves čas stal ob strani, in vaša mama, ki vam je ogromno pomagala, ko ste bili bolni. Pri življenju vas je na trenutke ohranjala le ljubezen do sina in moža, prijateljev, staršev in, ne nazadnje, tudi sebe. Zato, pravite, vaša knjiga prinaša sporočilo ljubezni in ne bolezni. Kaj so še tista sporočila, ki ste jih spoznali oz. jih še spoznavate in morda osmišljajo bolezen, osvetljujejo tudi pozitivne vidike? 

Zavedam se, da mi je ta bolezen ponudila, da rastem, boleče me je pregnetla in na koncu tudi osmislila nekatere reči, za katere sem sprva mislila, da niso pomembne. Ta brutalni izziv, zaradi katerega sem se znašla na meji med življenjem in smrtjo, je del mojega poslanstva. Poglejte, iz tega je nastala zelo pomembna knjiga. In koliko ljubezni je sprožila, salve neomajne ljubezni, v kateri se je med drugim kalil partnerski odnos. Vedela sem, da sva si z Dejanom namenjena, ampak skozi trnovo pot sva oba spoznala, da je ta najina ljubezen naravnost neprebojna. Brez mojega moža bi bila danes bilka na antidepresivih, rešil mi je življenje, brez pretiravanja. Pa prijateljstva, ki še nikoli prej niso bila na takšni preizkušnji, veliko znancev je namreč odšlo, precedila so se znanstva, ostali so samo tisti, ki niso obsojali, tisti, ki so bili sposobni stati ob strani v tišini, ko nisem mogla govoriti. In moji starši, tašča, vsi so bili v pomembno oporo. Neskončno sem jim hvaležna.

Kako se počutite danes, kakšno je vaše življenje po bolezni in kako potekajo vaši dnevi, tedni, da se obvarujete pred ponovitvijo?

Moje življenje je blagoslovljeno s toliko čudovitimi ljudmi, da se vsak dan zahvalim zanje. Končno lahko z možem in  sinom uživamo kot družina, z Marlonom sva zelo rada v kuhinji, pečeva, kuhava, se igrava, se učiva. Družimo se s prijatelji, res je lepo. Še vedno pazim, da nisem preveč aktivna, ker me telo sem ter tja opozori, da moram počivati. Ampak z veseljem lahko povem, da sem dobro, da je počutje dobro. Sicer po definiciji sindroma kronične utrujenosti še nisem povsem zdrava, ker mora biti človek 18 mesecev brez simptomov, da se lahko definira kot povsem zdrav. A to se bo zgodilo kmalu, jaz sem načeloma v redu. Nikoli več pa ne bom zapadla v stare vzorce pretiravanja, zato me ni strah, da bi se bolezen ponovila.

Ste človek odra, tudi po bolezni smo vas že lahko videli na njem, vodili ste Slovensko popevko 2022; ali vas bomo morda lahko v kratkem videli še kje?

Zelo rada imam oder. Na odru preprosto zažarim. Z velikim veseljem lahko povem, da se nekaj pripravlja za jesen, najverjetneje me boste že jeseni lahko spet gledali na televizijskih ekranih. (nasmešek)

Ste Kamničanka, čeprav zadnja leta živite v Ljubljani; med boleznijo ste veliko časa preživeli v Kamniku, tu ste se pred dobrim letom in pol tudi poročili. Kaj vam pomeni Kamnik?

Kamnik mi pomeni udobno zavetje, rada ga imam, zelo rada pogosto pridem na obisk k staršem v Vrhpolje. Zato sem se želela tudi poročiti v Kamniku. Poročni obred je bil čudovit. Z Dejanom sva bila v poročni dvorani sama z matičarko. In tako zelo sem med obredom jokala, jokala od sreče, jokala od ponosa, da bom nosila njegov priimek, jokala od zavedanja, da obračam v življenju nov list, nepopisano belino, ki jo bom polnila z zakonsko srečo, vse dokler bom dihala.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovPogovoriSkozi šivankino uho do ozdravitve

Skozi šivankino uho do ozdravitve

Pozitivna, nasmejana, topla, preprosta. Tako sem v enem izmed svojih prvih intervjujev opisala Kamničanko Nino Osenar, takrat še brez moževega priimka Kontrec. Ko sva se dobro desetletje kasneje srečali na predstavitvi njene nove knjige v kamniški knjižnici, sem se prepričala, da so ti sončni žarki, polni topline in svetlobe, kljub hudi bolezni, ki jo je za pet let prikovala v posteljo, še vedno v njej. O življenjski preizkušnji, med katero se je večkrat približala robu smrti, enkrat pa celo sama prosila za odrešenje, je napisala iskreno in navdihujočo knjigo V objemu življenja. A Nina poudarja, da to ni knjiga o bolezni, temveč o ljubezni – do sina, moža, očeta in mame … do življenja. »Ta brutalni izziv, zaradi katerega sem se znašla na meji med življenjem in smrtjo, je del mojega poslanstva.« Nina Osenar Kontrec je danes močnejša kot kdajkoli.


Nekaj let vas nismo videli v javnosti, pred časom pa ste razkrili, da je temu botrovala huda bolezen, sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom, ki vas je za pet let priklenila na posteljo. Kakšni so simptomi bolezni, kaj se je dogajalo?

Sedem mesecev po porodu sem hudo zbolela. Ko sem rodila svojega čudovitega sina, sem se zagnala v materinstvo kot disciplinirana perfekcionistka, kar sem vedno bila. Spala sem samo dve do tri ure na noč, ker sem ves čas dojila in prav nespečnost je bila vzrok, zaradi katerega sem na koncu zbolela. Morala bi postaviti meje, a jih nisem. Tako z veseljem sem skrbela za Marlona, da sem nase povsem pozabila in se izčrpala skoraj do smrti. Ker je bil moj krvni izvid vselej dober, je zelo priročna diagnoza med zdravniki, ki sem jih obiskala, postala poporodna depresija. Ampak jaz sem vedela, da to ni to! Imela sem vse sorte uničujočih simptomov, od zamegljenega vida do srčnih palpitacij, večkrat na dan me je dušilo, nisem mogla normalno dihati. Pa nespečnost in pošastna utrujenost. Prvi dve leti, ko sem bila bolna, mi je mož hrano nosil v posteljo, ker nisem mogla sede pojesti obroka za mizo. Pomagal mi je na stranišče, pod tuš, imela sem tako malo energije, da niti govoriti nisem mogla. Grozila mi je odpoved notranjih organov.

V zvezi z dogajanjem zadnjih let ste napisali avtobiografsko izpoved V objemu življenja, ki je retrospektiva dogajanja pred in med boleznijo. Kdaj ste se odločili, da svojo zgodbo delite v knjigi, in zakaj, kakšen je namen knjige?

Že zelo kmalu potem, ko sem bila neslišana in narobe obravnavana s strani medicinske stroke, sem se odločila, da bom svojo težko izkušnjo zapisala. Ta trpka življenjska preizkušnja me je resnično poklicala k pisanju. Čutim, da je ta knjiga moje življenjsko delo. Na 400 straneh so zapisani moji občutki, moja kalvarija, moje misli in neomajna ljubezen, ki me je potiskala skozi šivankino uho vse do ozdravitve. Čista ljubezen do mojega sina, do mojega moža in ne nazadnje, kar sem spoznala šele, ko sem v knjigi naredila zadnjo piko – ljubezen do sebe. Veste, to srhljivo stanje sem premagala tudi z bikovsko trmo in jekleno močjo, ki sem jo črpala iz globine svoje duše. Nikoli si nisem mislila, da sem tako močna ženska, in danes se te svoje moči v polnosti zavedam, svoje polnokrvne ženskosti in samozavestne pokončnosti. In ta knjiga je čista  manifestacija vseobsegajoče ljubezni! Je orodje za pomoč tistim, ki preživljajo podobno, kot sem preživljala sama, je orodje za zdravnike, ki se soočajo s takšnimi stanji pacientov, da jih bodo morda obravnavali hitreje in bolje kot sem bila sama. Je tudi raziskovalno delo, saj ponuja znanstveni del, ki razišče vzroke in sprožilce bolezni ter ponuja rešitve. Knjiga je tudi upanje za vse tiste, ki se soočajo s kakršnimikoli težkimi izzivi, ki jih življenje neizbežno prinese. 

Poleg neverjetnega spomina, ki ga očitno imate, saj so dogodki in vse osebe, ki se pojavijo, opisani z neverjetnimi podrobnostmi, knjigo odlikuje tudi bogat jezik s številnimi metaforami. Koliko dela ste vložili v knjigo, kako in koliko časa je nastajala?

Knjigo sem pisala eno leto. Ko sem se usedla za računalnik in z globokim vzdihom pogledala na prazno stran, ki je z računalniškega ekrana sijala v vsej svoji arktični belini, nisem vedela, kaj lahko od sebe pričakujem. Še nikoli namreč nisem napisala niti članka, kaj šele knjige! Ampak ker sem strastna bukvožerka, sem kaj hitro vstopila v stik z besednim zakladom, ki sem ga leta krepila s prebiranjem knjig. Obožujem tudi filme. In ko sem pisala, so se v mojem umu izrisovali prizori iz filmov, liki iz knjig, vzporednice mojega življenja so se zlivale z bogatimi metaforami in bila sem osuplo navdušena nad tem, kako mi teče jezik, kako podrobno prelivam situacije in dogodke iz preteklosti v pisano besedo. Ponosna sem na to knjigo, izrazito in ponižno ponosna. In moj  spomin je bolezni navkljub ostal neokrnjen, intelekt pa živ, oster in iskriv še bolj kot pred boleznijo.

Zgodba se spretno giblje med sedanjostjo z boleznijo, spoznamo tudi drobce vaše preteklosti, a začne se z rojstvom vašega sina; začetek knjige torej opisuje začetek novega življenja. Je ta simbolika načrtna?

To je ta brezpogojna, čista ljubezen, o kateri govorim. Prva stvar, ki me je poklicala k črnim tipkam na tipkovnici računalnika, je bilo rojstvo mojega sina. Božanski dogodek, ki si ga bom zapomnila za vse življenje in mi izvabi solze sreče v barvitih očeh, ko pomislim ali govorim o rojstvu mojega Marlona. Novo rojstvo, nov človeček, ki bo sooblikoval našo družbo, za katero upam, da bo nekoč skrenila s krute divjosti in zavila na pot harmonije, spoštljivosti in sočutja. Ko se rodi otrok, celoten kozmos utripa z njegovim srčkom. Čutila sem to v vsaki koščici, celici in mišici svojega telesa. Občutki sijajne majestetičnosti ob tem, ko sem sina prvič vzela v svoje naročje, so zapisani v mojo dušo in narekujejo moj obstoj.

Nina Osenar Kontrec
Foto: osebni arhiv Nine Osenar Kontrec

Kaj vam je prinesel izid knjige – na osebni ravni pa tudi v javnosti? Se ljudje zdaj obračajo na vas s svojimi izkušnjami in zgodbami?

Zajokala sem od sreče, ko sem dobila v roke prvi natisnjeni izvod knjige. Prešinila me je preprosta misel, da bom za seboj pustila nekaj velikega, nekaj večnega, nekaj izrazito dragocenega. Vesela sem, da je knjiga tako lepo sprejeta med bralci, da se dotika toliko utripajočih src, to je zame res velik poklon. Ogromno žensk se obrača name s svojimi življenjskimi zgodbami in trudim se, da vsem odgovorim. Ljudje imamo resnično ogromno težkih izzivov, in ko nekdo o težkem izzivu spregovori, da drugim vedeti, da niso sami in tako ljudje začutijo neko olajšanje ter moč, da se z danimi trpkimi situacijami soočijo pokončno. 

Kakšne načrte, želje imate s knjigo pa tudi pisanjem nasploh? Lahko bralci pričakujejo še kakšno knjigo izpod vašega peresa?

Knjiga se trenutno prevaja v angleški jezik. Morda pa pride še do širšega občinstva, to si nekako upam želeti. Me je pa pisanje resnično poklicalo in imam neko prijetno slutnjo, da bom napisala še kaj. Mislim, da sem s pisanjem odkrila nov talent, ki je tlel v mojem srcu, vse dokler ga iskra ljubezni, ki je spremljala najvišjo strmino mojega dosedanjega življenja, ni dokončno zanetila in spremenila v iskrivi ogenj manifestacije. Ugotovila sem, da res rada pišem. 

Na predstavitvi knjige v kamniški knjižnici ste dejali, da ste perfekcionistka; v knjigi zapišete, da zamenjujete povprečnost za zmernost, pa tudi, da ste želeli biti popolna žena in mati. Ali je perfekcionizem lastnost, ki se lahko “pozabi”, da na stran, da ne prevlada? Kako ste to storili?

Perfekcionizem je past, v katero se ujameš in postaneš ujetnik svoje lastne nadarjenosti. Težko je ta vzorec odpraviti, zelo težko. Leta in leta namreč živiš v prepričanju, da nič ni dovolj dobro. Ampak bolezen me je postavila na realna tla, pribila me je na premiso preizkušnje, kjer sem morala skozi retrospektivo svojega življenja ugotoviti, kdo sem, kaj me definira, kaj ustrahuje, kaj bogati. Med drugim sem spoznala, da je perfekcija razdiralna, da jemlje svobodo in krepi stres. In udejanjanje moje ozdravitve nekaterih škodljivih vzorcev iz preteklih let je bilo kristalno jasno, ko sem v knjigi naredila zadnjo piko. Stara Nina bi knjigo pisala deset let, ozdravljena Nina pa je znala presoditi, kdaj je bilo dovolj, kdaj dovolj dobro, da ugleda luč sveta.

Nina Osenar Kontrec
Foto: osebni arhiv Nine Osenar Kontrec

Začetek bolezni sega le nekaj mesecev po rojstvu vašega sina Marlona. Ali menite, da je do strašne utrujenosti in nespečnosti prišlo ne samo zaradi fizične izčrpanosti, ampak tudi popolne čustvene predanosti?

Seveda, eno z drugim se pač ne izključuje. Ampak resnično sem mislila, da bo moje telo preko meja zmožnosti gnala brezpogojna ljubezen do mojega sina. No, telo se pač s tem ni strinjalo, imelo je svoje omejitve, stvarstvo pa svoje načrte. 

Poleg fizičnih simptomov vašo bolezen zaznamuje tudi močno prisotna krivda, da ste slaba mama, žena. »Prisilim se, da se igram z Marlonom,« zapišete v knjigi. Kako boleče je to priznanje, sploh za mamo, ki želi dati svojemu sinu prav vse? Kako ste “premagali” to krivdo, obtoževanje same sebe, da niste dovolj?

Uf, ja, krivda me je razžirala v začetku, ko sem zbolela. Imela sem srhljive občutke pohabljene materinskosti, na silo odvzete ženskosti, razvrednotenje človeškosti. Bilo me je sram, da sem zbolela. Ampak dokaj kmalu sem dojela, da bom, če želim ozdraveti, morala pomesti z vso to nesnago, ki prav nič ne pripomore k temu, da se bom pa nekoč vendarle lahko igrala s svojim sinom. To, da sem se prisilila z njim igrati, je bilo grozljivo, bilo pa je tudi še v fazi, ko sem že bila bolna, nisem pa še obležala. Ko sem zbolela do te mere, da nisem mogla več niti govoriti, pa žal ni bilo več možno, da bi z mojim sinčkom počela karkoli, nisem ga mogla več niti vzeti v naročje.

Kako težko vam je bilo sprejeti bolezen, zaradi katere niste zmogli niti vsakdanjih opravil, kot znani in uspešni osebi, ki je do sebe zelo zahtevna?

Zelo težko. Odvisna sem bila od drugih, ker nisem bila sposobna poskrbeti zase in to je bil zame močan udarec. Ampak moja trmasta odločenost, da bom ozdravela, je prebila visok in trden zid samoobtoževanja in krivde in svoje srhljivo stanje sem preprosto sprejela. To ne pomeni, da se nisem večkrat zjokala, večkrat vprašala, zakaj se to dogaja ravno meni, večkrat se obrnila kar direktno k šefu, k stvarniku, k bogu ter ga milo in goreče prosila, naj mi pomaga zdržati ta kruti pekel, v katerem smo se znašli vsi, ne samo jaz, ampak vsa družina. Ves čas sem trdno verjela v ozdravitev. To pomeni, da sva z Dejanom naredila vse, da sva se izobrazila o tej zahrbtni bolezni in poiskala remedije, ki so pripomogle k temu, da sem se pravilno zdravila. Iz temeljitega raziskovanja zadnjih šestih let so se rodila tudi moja prehranska dopolnila, energetski trojček, ki izrazito viša nivo energije in močno podpira imunski sistem, da nas varuje pred virozami. Ljudem želim ponuditi nekaj, kar resnično deluje! Dopolnila so primerna za vse ljudi, ki se borijo s težkimi boleznimi, izčrpanostjo, utrujenostjo, ki pogosto zbolevajo, za vse športnike, ki imajo naporne treninge. Formulacija teh treh dopolnil je na trgu edinstvena. Vse o energetskem trojčku si lahko preberete na moji spletni strani ninaosenarkontrec.com, kjer je na voljo tudi moja knjiga V objemu življenja.

Poleg vas sta tiha junaka vaše knjige nedvomno tudi vaš mož Dejan Kontrec, ki vam je ves čas stal ob strani, in vaša mama, ki vam je ogromno pomagala, ko ste bili bolni. Pri življenju vas je na trenutke ohranjala le ljubezen do sina in moža, prijateljev, staršev in, ne nazadnje, tudi sebe. Zato, pravite, vaša knjiga prinaša sporočilo ljubezni in ne bolezni. Kaj so še tista sporočila, ki ste jih spoznali oz. jih še spoznavate in morda osmišljajo bolezen, osvetljujejo tudi pozitivne vidike? 

Zavedam se, da mi je ta bolezen ponudila, da rastem, boleče me je pregnetla in na koncu tudi osmislila nekatere reči, za katere sem sprva mislila, da niso pomembne. Ta brutalni izziv, zaradi katerega sem se znašla na meji med življenjem in smrtjo, je del mojega poslanstva. Poglejte, iz tega je nastala zelo pomembna knjiga. In koliko ljubezni je sprožila, salve neomajne ljubezni, v kateri se je med drugim kalil partnerski odnos. Vedela sem, da sva si z Dejanom namenjena, ampak skozi trnovo pot sva oba spoznala, da je ta najina ljubezen naravnost neprebojna. Brez mojega moža bi bila danes bilka na antidepresivih, rešil mi je življenje, brez pretiravanja. Pa prijateljstva, ki še nikoli prej niso bila na takšni preizkušnji, veliko znancev je namreč odšlo, precedila so se znanstva, ostali so samo tisti, ki niso obsojali, tisti, ki so bili sposobni stati ob strani v tišini, ko nisem mogla govoriti. In moji starši, tašča, vsi so bili v pomembno oporo. Neskončno sem jim hvaležna.

Kako se počutite danes, kakšno je vaše življenje po bolezni in kako potekajo vaši dnevi, tedni, da se obvarujete pred ponovitvijo?

Moje življenje je blagoslovljeno s toliko čudovitimi ljudmi, da se vsak dan zahvalim zanje. Končno lahko z možem in  sinom uživamo kot družina, z Marlonom sva zelo rada v kuhinji, pečeva, kuhava, se igrava, se učiva. Družimo se s prijatelji, res je lepo. Še vedno pazim, da nisem preveč aktivna, ker me telo sem ter tja opozori, da moram počivati. Ampak z veseljem lahko povem, da sem dobro, da je počutje dobro. Sicer po definiciji sindroma kronične utrujenosti še nisem povsem zdrava, ker mora biti človek 18 mesecev brez simptomov, da se lahko definira kot povsem zdrav. A to se bo zgodilo kmalu, jaz sem načeloma v redu. Nikoli več pa ne bom zapadla v stare vzorce pretiravanja, zato me ni strah, da bi se bolezen ponovila.

Ste človek odra, tudi po bolezni smo vas že lahko videli na njem, vodili ste Slovensko popevko 2022; ali vas bomo morda lahko v kratkem videli še kje?

Zelo rada imam oder. Na odru preprosto zažarim. Z velikim veseljem lahko povem, da se nekaj pripravlja za jesen, najverjetneje me boste že jeseni lahko spet gledali na televizijskih ekranih. (nasmešek)

Ste Kamničanka, čeprav zadnja leta živite v Ljubljani; med boleznijo ste veliko časa preživeli v Kamniku, tu ste se pred dobrim letom in pol tudi poročili. Kaj vam pomeni Kamnik?

Kamnik mi pomeni udobno zavetje, rada ga imam, zelo rada pogosto pridem na obisk k staršem v Vrhpolje. Zato sem se želela tudi poročiti v Kamniku. Poročni obred je bil čudovit. Z Dejanom sva bila v poročni dvorani sama z matičarko. In tako zelo sem med obredom jokala, jokala od sreče, jokala od ponosa, da bom nosila njegov priimek, jokala od zavedanja, da obračam v življenju nov list, nepopisano belino, ki jo bom polnila z zakonsko srečo, vse dokler bom dihala.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
22.1 ° C
24.6 °
19.9 °
64 %
1kmh
20 %
pon
26 °
tor
28 °
sre
30 °
čet
29 °
pet
32 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano