torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriSilvo Karo: Gnala nas je želja

Silvo Karo: Gnala nas je želja

Silvo Karo je protagonist zlate dobe slovenskega alpinizma. Med alpinisti je legenda, zaradi lastne skromnosti pa ne prav prepoznaven v širši športni javnosti. Vendar se je v zadnjem desetletju spremenilo tudi to: vse več ljudi ga namreč pozna po organizaciji festivala gorniškega filma. Ker je pred kratkim izšla njegova avtobiografija z naslovom Alpinist, smo izkoristili priložnost in ga povabili na pogovor. Hitrih mislih in besed, iskren in zelo neposreden nam je odstrl košček svojega sveta.

Začniva s festivalom gorniškega filma, po katerem vas splošna javnost najbolj pozna. Letos je bil že 12. po vrsti. Zakaj ste se odločili za ta festival?

Ko me je kolega predstavljal svojemu znancu, je dejal – to je Silvo Karo. Njegov znanec me je sprva gledal, potem pa odvrnil – aha, to je tisti, ki organizira festival gorniških filmov. Torej me v javnosti že ne poznajo več toliko kot alpinista, kar je normalno, saj je bilo naše alpinistično udejstvovanje najbolj intenzivno v 80. in 90. letih, nekaj pa tudi kasneje.

Zakaj festival? Zaradi udejstvovanja v alpinizmu sem veliko hodil po tujih festivalih, kamor sem bil povabljen v festivalsko žirijo ali pa sem predaval. Vprašal sem se, zakaj ne bi tudi pri nas v Sloveniji, kjer smo hribovci, organiziral festivala gorniškega filma. Za pokušino smo najprej v Mengšu gostili Banff po Banffu, kanadski festival gorniškega filma. To je bilo leta 1997 in bilo je pozitivno sprejeto. Med razmišljanjem o lokaciji festivala sem se spomnil na Bled. To je bilo leta 2002. V Kranju je bil svoje čase festival športnega in turističnega filma, del tega so vrteli tudi na Bledu, zato mi je bila všeč lokacija. Vendar na Bledu nismo imeli občinske podpore. To je pač taka lokacija, da bi vsi radi imeli nekaj tam. Sam tudi nisem mogel zbrati toliko denarja za celotno organizacijo, povrhu vsega imajo na Bledu festivalno dvorano z zelo slabo opremo, tako da smo morali vse, projektorje ipd., najemati in voziti tja. Stroški so bili ogromni. Ker sem bil takrat še aktiven v alpinizmu, sem organizacijo festivala opustil. Leta 2007 sem ustanovil Društvo za gorsko kulturo in Občina Domžale je podprla festival. Takrat je župan Dragar obljubljal, da se bo na makadamskem parkirišču ob Tušu gradila velika dvorana. Govora je bilo o treh dvoranah, kar bi bilo za naš festival idealno. Žal od tega ni bilo nič. Sedanja infrastruktura v Domžalah je za izvedbo festivala je preskromna. V Kulturnem domu Franca Bernika je dvorana lepa, a premajhna. Zato festival poteka v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je infrastruktura odlična, nekaj nagrajenih filmov pa se predvaja tudi v Domžalah. Dvorane v Domžalah očitno še nekaj časa ne bo. Festival v Cankarjevem domu poteka tako v Linhartovi kot v Kosovelovi dvorani; gorniške filme pa predvajamo še v Mojstrani in Celju. Obisk je dober. Festival se je prijel. Letos smo imeli 8 tisoč obiskovalcev. To je zelo dobro.

Kako je festival sprejet med splošno javnostjo?

Na začetku so med obiskovalci v Cankarjevem domu prevladovali predvsem alpinisti in plezalci. Ta krog je omejen. Pozneje smo z dobrim PR-om in z medijskim pokroviteljstvom nacionalne RTV hiše dosegli širšo publiko, predvsem ljubitelje narave in različnih kultur sveta. Torej se je festival razširil tudi med splošno javnost. Včasih nas številčen obisk kar preseneti. Ko je bil na sporedu film o gorski naravi in kulturi, je bila ob šestih popoldan dvorana razprodana. Pred leti se to ni zgodilo. Mogoče smo dobili tisto občinstvo, ki je bilo na nacionalki vajeno gledati oddajo Marjete Keršič Svetel Gore in ljudje, ki je bila zelo priljubljena. Sedaj je v naših festivalskih filmih našlo podobno vsebino. Skratka, obisk je dober.

Ali se je Slovenija s festivalom še bolj usidrala na mednarodnem gorniškem prizorišču ali tega niti ni potrebovala?

Že to, da smo prisotni s festivalom, pomeni, da smo nekaj naredili. Vse razvite alpske države imajo podobne festivale. Naš je član mednarodnega združenja International Alliance for Mountain Film in po mojem mnenju je to dobro: slovenski filmi, ki so na festivalu, imajo zaradi spremljanja našega festivala v tujini boljše možnosti, da jih povabijo drugam po svetu, hkrati pa imajo naši filmski ustvarjalci možnost videti tuje gorniške filme in lahko dobijo idejo, kako nekaj narediti. Skratka, na festivalu se najde veliko informacij in idej. Zato je dober tako za prepoznavnost Slovenije v svetu kot obratno. Predvsem pa delamo dobro stvar, ki je s srcem sprejeta pri ljudeh.

Naslovnica težko pričakovane knjige Alpinist Silva Kara, ki jo lahko kupite na www.silvokaro.com.

Luč sveta je letos ugledala vaša knjiga Alpinist, ki je označena kot težko pričakovana avtobiografija protagonista zlate dobe slovenskega alpinizma. O čem govorite v knjigi?

Kronološko opisujem dogodke od rojstva, mladosti do štiridesetih let alpinizma. Sicer naši vzponi niso bili razvpiti kot nekateri drugi, ampak v stroki so cenjeni. S prepoznavnostjo v svetu nimam težav, tudi knjiga bo izšla v več tujih jezikih.

Glede na kaj se merijo, cenijo vzponi?

Po čem se meri alpinizem? Splošna javnost v glavnem meri alpinizem po najvišji doseženi nadmorski višini. Če priplezaš na višino 4500 metrov, bo sledil odgovor – v Himalaji se krave pasejo na tej višini. Osvajalski alpinizem, v katerem so se osvajale visoke gore, je minil. Nas Slovencev ni bilo zraven takrat, ko se je odkrivala Himalaja. 2. svetovna vojna in predvsem izoliranost po njej nas je v Himalajo pripeljala šele v 60. letih, v 70. letih pa smo počasi začeli dohajati razvite dežele. Enako zgodbo so imeli tudi Čehi, Slovaki in Poljaki. To je dejstvo. A potem smo plezali s toliko večjo intenziteto in bolj zahtevne smeri, kajti treba je bilo ujeti vlak oz. nadoknaditi zamujeno. Tudi na področju opreme se nismo mogli primerjati z zahodnjaki, bili smo vezani bolj na domačo proizvodnjo, smo pa imeli večja jajca in večjo željo, kar je pri alpinizmu zelo pomembno.

Ali so bila potem ta jajca, želja, tista stvar, ki vas je gnala?

Jasno, da si jih moral imeti, če si hotel preplezati težjo in še bolj nevarno smer, kot so jo oni. Moraš biti ambiciozen, imeti gorečo željo in veliko energije, drugače boš težko garal. Bili smo srečna generacija, doživeli smo revolucionarni razvoj plezalne opreme, ki je prispevala k skokovitemu napredku v plezanju in alpinizmu. Kot sem zapisal tudi v knjigi, nobena generacija pred nami ali za nami ne bo doživela tako skokovitega razvoja opreme. Prišli so novi materiali, goreteks, plastični čevlji, lahki, hitro sušeči materiali, tehnična oprema za plezanje. Dandanes so samo še malenkostne spremembe.

Pa tudi časa smo imeli dovolj, danes je to težje. Takrat si lahko šel v hribe za dva, tri dni, celo en teden … spomnim se, kako so nam tujci zavidali in nas debelo gledali, ko smo razlagali o plačanem dopustu. Švicarjem to nikoli ni bilo jasno. Po vrnitvi s himalajske odprave po treh mesecih so te čakale tri plače. Niso bile velike, ampak so bile. Zahod tega ni poznal.

Koliko časa je nastajala knjiga?

Osem let sem jo pisal, nastajala je počasi. V nekem obdobju malo več, potem sem opustil pisanje in se spraševal, če bo to sploh koga zanimalo. Vsebino sem poslal  alpinističnemu kolegu in profesorju na Filozofski fakulteti Tomu Virku, ki mi je napisal nekaj spodbudnih besed, da sem lažje nadaljeval.

Cerro Torre južna stena; na fotografiji Janez Jeglič. // Foto: osebni arhiv

Zajeli ste obdobje štiridesetih let, a spomini obledijo. Kako ste se spomnili vsega dogajanja?

Tiste stvari, ki se globoko zapišejo, ostanejo. To so večinoma zahtevne, nevarne stvari. Ali pa kaj takega, kar te je blazno presenetilo. So pa stvari, ki gredo mimo in se jih enostavno ne spomniš več.

Dejstvo je, da sem si glavne stvari zapomnil do potankosti. Sem pa vsa ta leta zapisoval stvari. Pomagalo mi je prebiranje dnevnikov z odprav in zapisov vzponov.

Baje so v knjigi tudi pikantni izrazi … predstavljam si, da teh med alpinisti, ki se mi zdite precej surovi ljudje (v pozitivnem smislu, torej nezlagani, iskreni), ne manjka …

Kakšna kletvica mora biti. To slovenska literatura prenese. Glede na to, kakšne knjige imamo za kresnika, mislim, da ni čisto nič narobe. Všeč mi je stil pisanja Tadeja Goloba, zato sem se odločil, da bom tudi jaz pisal zelo neposredno in v pisanje umestil kakšne pikre.

Ali so v knjigi tudi vaša občutja, misli?

Naukov nisem delil, ne. Zaradi razumevanja in lažjega pregleda sem pisal kronološko: mladost, 70. leta, 80. in 90. leta ter novo tisočletje. In opisal vse, kar se je dogajalo. Vključil sem glavne vzpone in odprave. Opisano je prehodno obdobje med eno in drugo odpravo, kaj smo plezali po domačih hribih, dodal sem malo družbenih razmer in opisal čas, ki je bil takrat, saj je bilo precej drugače kot danes.

Kakšen pa je odziv med bralci – tako med običajnimi kot med alpinisti?

Zaenkrat so odzivi med obojimi zelo dobri. Nisem slišal ene slabe stvari niti od enih niti od drugih. Samo pozitivno. Bomo videli, kakšni bodo, ko bo še več ljudi prebralo knjigo.

Pa če greva na začetek … Kako se je začela vaša alpinistična zgodba?

Doma sem s kmetov, tako da pri nas doma ni bilo nobenega impulza za hribe. Rad rečem, da je edina povezava med menoj in hribi ta, da sem rojen v znamenju kozoroga. Jasno, na kmetih ni časa za aktivnosti, šport. Delo je tista rekreacija, ki je vedno pri roki. Leta 1976 je v Ihan prišel mlad župnik Jože Hauptman, ki je bil navdušen nad hribi. Ob prihodu je imel v avtu: plezalno vrv, cepin, dereze… Seveda smo takrat škorci gledali to kot veliko čudo, prvič smo videli te stvari. No, potem nas je enkrat peljal v hribe in kasneje še večkrat, med drugim smo se odpravili tudi ponoči na Triglav. Spomnim se, da nas je bilo vse strah. Ponoči na Triglav, stari smo bili 16 let! Imeli smo baterijo, ki ni skoraj nič svetila, imeli smo velika pričakovanja in hkrati strah, kako bomo lahko hodili ponoči. Še najtežje je bilo začeti s hojo, potem je šlo. Na Triglav smo šli čez dolino Kot in zjutraj, ko je sonce vzhajalo, smo bili na Malem Triglavu. Doživetje, ki si ga zapomniš za vedno! Škorec pri teh letih, prvič na Triglavu in to ob sončnem vzhodu. Ta stvar te potegne in skupaj z radovednostjo in ambicioznostjo te vleče naprej …

Tudi po tem smo še nekaj hodili po hribih, tudi sami z druščino, dostikrat smo prišli v situacijo, v katerih nam je manjkalo izkušenj. Leta 1977 sem se vpisal v alpinistično šolo pri Alpinističnem odseku PD Domžale. V šolo sva prišla skupaj z Borutom Veselkom, s katerim sva kar nekaj časa plezala skupaj in bila leta 1979 tudi oba sprejeta med alpiniste. Potem je sledilo služenje obvezne vojaščine v Bovcu, kjer sem začel s tekom na maratonske razdalje. Dobil sem osnovo, kaj pomeni trenirati, kako in koliko trenirati itd. Drugo polovico vojaščine sem odslužil na Pokljuki, kjer sem si pri igranju nogometa zlomil nogo. Poslali so me v vojaško zdravilišče v Rimske Toplice.

Fitz Roy leta 1983; na fotografiji Franček, Silvo in Janez.

Tam ste spoznali Frančka Kneza, kajne?

Res je. On je bil takrat že legenda. Vedel sem, da stanuje tam. Že drugi dan po prihodu v zdravilišče cimer iz Črne Gore pride v sobo in začudeno pove, da nekdo pleza spodaj po obzidju zdravilišča. Takoj sem vedel, da bo to verjetno Franček. Šel sem tja in tako sva se spoznala. Kot sem že med služenjem vojaškega roka spoznal, kaj je dober trening za tek, sem pri Frančku spoznal, kakšen je trening, če hočeš biti dober plezalec. To je bilo leta 1981. Povedal mi je, da je med pripravami za himalajsko odpravo na Lotse, pogosto tekel iz Rimskih Toplic v Celje, kjer je delal, in nazaj, ter pogosto plezal po obzidju za krepitev rok in prstov.

Kako ste potem začeli s prostim plezanjem?

Leta 1982 smo šli Janez Jeglič Johan, Roman Cerar, Janko Humar in jaz v Ameriko. To je bila izmenjava, ameriški plezalci so prišli k nam, jugoslovanski smo odšli tja. To je bilo takrat za nas zelo pomembno, tam se je plezalo v granitu in razvoj tehnike skalnega plezanja se je dogajal tam. Prosto plezanje je bilo v velikem razcvetu. Doma smo bili omejeni na plezanje v apnencu, kjer je skala bolj krušljiva, granit pa je bolj kompakten. Predvsem smo se naučili tehnike plezanja. Tudi tehnika varovanja je bila drugačna. Med tem ko smo v domačih stenah v glavnem uporabljali za to kline, so se tam že uporabljali pripomočki, ki se vstavijo v razpoko (frende, zatiče…), ki jih  hitro vstaviš in tudi odstraniš, s tem pa bistveno hitreje napreduješ s plezanjem. Ta šola plezanja in tehnike je bila potem dobra osnova za vse kasnejše odprave v velike stene.

Najbrž je na tem mestu smiselno omeniti tri mušketirje, s Frančkom Knezom in Janezom Jegličem ste bili trdna naveza …

Veliko smo skupaj plezali in tudi delali višinska dela. Našli smo se, bili smo sorodne duše, imeli smo podobne ambicije in želje. V tistem času je alpinizem postajal zelo širok. Nekateri so se usmerjali bolj v Himalajo, kjer je več hoje; nas je bolj zanimal tehnično zahteven strm svet sten. Vsi trije smo izhajali iz skromnih družin, bogastva nismo poznali, smo pa bili pri plezanju, kjer denar ni veliko pomenil, toliko bolj ambiciozni. To je bilo tisto glavno.

Vaša statistika je taka: 2000 plezalnih vzponov, 320 prvenstvenih vzponov, 27 alpinističnih odprav. Če bi morali izpostaviti samo en vzpon, eno odpravo, katero bi izbrali?

V osemdesetih bi izpostavil dve odpravi, ki sta izstopali zaradi vztrajnosti in potrpežljivosti. Prva je južna stena Cerro Torreja. Takrat sva bila z Janezom Jegličem Johanom v Patagoniji tri mesece. Ni bilo lepega vremena, ogromnokrat sva šla gor in dol. To je bil višek potrpljenja in vztrajnosti. Druga je bila odprava, ki je bila največja pustolovščina. To je bila leta 1990 v Gharvalski Himalaji gora Bhagirathi III, ki je sicer visoka samo 6500 metrov. Vzpon je trajal šest dni in je v tujini ocenjen kot eden največjih alpinističnih dosežkov vseh časov v velikih stenah. Kot enega najlepših vzponov zaradi lepe linije in stila plezanja v 80. letih bi izpostavil Torre Egger, smer Psycho Vertical. Tukaj smo plezali s Frančkom in Johanom.

Alpinizem se je razvijal, pojavljale so se spremembe, spremenila se je miselnost. Tudi kasneje so bili dobri vzponi, ki pa so že bili povezani z izkušnjami, ki smo jih imeli. Predvsem imam v mislih hitrostne vzpone preko velikih sten. V alpinizmu veliko šteje kilometrina. Če hočeš hitro plezati, moraš imeti izkušnje. Tako so v devetdesetih sledili hitri vzponi, npr. več smeri v enem dnevu. Z Markom Lukićem sva v Paklenici preplezala šest smeri v enem dnevu. To je odprlo nove razsežnosti. V Kaliforniji sva s Švicarjem Aischanom Ruppom 1000 metrov visoko smer v El Capitanu preplezala v desetih urah in dvajsetih minutah. In sledilo je vprašanje: zakaj ne bi poskusili v enem zamahu preplezati tudi katero od smeri v Patagoniji, kjer je veliko slabega vremena? Tako smo lahki alpski slog plezanja prenesli v Patagonijo. Sledila so nova spoznanja, napredovanja, do leta 2000, ko sva z Andrejem Grmovškom nadgradila hitrostno plezanje z neprestanim plezanjem, torej plezanjem podnevi in ponoči. Leta 2005 sva v Patagoniji neprestano plezala 36 ur. In zopet je prišlo novo spoznanje. Mogoče lahko tudi več ur … To so preproste stvari. Človek ima vedno zavore. Dokler jih ne razbiješ ali greš preko njih, se vedno ustaviš prezgodaj. Sebe moraš postaviti v mejne situacije, če hočeš napredovati.

Foto Igor Kuster

Ali je pri tovrstnih vzponih bolj pomembna fizična ali psihična vzdržljivost?

Oboje. Lahko se pripravljaš samo fizično, treniraš kot žival, a ne boš imel dobrega občutka v steni, če ne boš tam pogosto, tam si najbolj krepiš psiho, brez nje ti moč ne bo veliko koristila. Če si dobro vplezan, lahko plezaš večje razdalje brez varovanja. Najboljša je kombinacija vsega: trening za plezanje, splošna fizična aktivnost, hkrati pa je treba biti neprestano v stenah, ker le tam lahko krepiš psihično stabilnost.

Kako poteka plezanje, ko je pomemben čas?

Ko prideš v steno, nimaš časa razmišljati o drugih stvareh. Odklopiš. Osredotočen si na naslednji gib, ne razmišljaš o drugem. To gre sinhronizirano.

Alpinizem je zelo enostavna stvar. Mogoče nekateri včasih preveč filozofirajo in razglabljajo o alpinizmu, motivih zanj,  kaj človeka žene v to, o tem je ogromno napisanega. Če imaš veselje, če ti je luštno in v tem uživaš, ni treba, da imaš ne vem kakšna huda spoznanja.

Alpinist in pisatelj Paul Pritchard je dejal o vas: »Ime Silvo Karo pri večini plezalcev po vsem svetu vzbudi tiho strahospoštovanje. Kako lahko običajen človek prepleza takšne stvari? Njegove najnevarnejše in najzahtevnejše smeri so po več kot treh desetletjih še vedno neponovljene.« Torej, kako lahko običajen človek prepleza take stvari?

Saj tega nismo naredili čez noč. Imeli smo talent, leta so tekla in izkušnje so se nabirale ter bili smo ambiciozni. Tudi Paul Pritchard je poskušal preplezati vzhodno steno Cerro Torreja, ki smo jo mi preplezali leta 1986. V svoji knjigi Nevarna igra, v kateri je poglavje o meni, napiše, da sta s soplezalcem obrnila, ko sta gledala, kako po kuloarjih leti kamenje. Zato sta smer poimenovala slovenski splakovalni kuloar smrti. Ko sva z Johanom plezala v Bhagiratiju, je tudi bil na vznožju in zopet sta s soplezalcem obrnila. Zato je mogoče še bolj vzneseno pisal o mojih podvigih.

Bili ste dolgoletni član Planinskega društva Domžale, nekaj let tudi načelnik alpinističnega odseka. Vodili ste alpinistično šolo in bili vodja prve šole športnega plezanja v Domžalah. Bili ste pobudnik in vodja projekta izgradnje prve plezalne stene v Sloveniji leta 1988 v Hali Komunalnega centra in kasnejšega društvenega plezališča na Rodici …

Ja, prva plezalna stena. S Petrom Primožičem, tedanjim predsednikom PD Domžale, in z ostalimi smo vložili veliko truda v postavitev te stene v Hali Komunalnega centra. Ker so bile ambicije s košarkarji večje, smo bili plezalci v hali moteč faktor, zato smo morali plezalno steno odstraniti. Na Rodici so nam dali na voljo prostore deponije za premog, kjer smo naredili novo plezalno steno, ki je še sedaj tam. To je oblika treninga, mi smo ga imeli po obzidjih, na škarfah ipd. Kljub idealni infrastrukturi za trening ni več dobrih alpinistov. Zelo malo jih je. Sem pa tja kakšen. Če pogledam, kakšno maso, kapaciteto alpinistov smo imeli v 80. letih in koliko vzponov je bilo narejenih vsak konec tedna – noro!

Silvo Karo

Zakaj po vašem je prišlo do tega?

Gre za podobno nihanje kot v ostalih športih. V plezanju je bil takrat elan, energija … saj bo spet prišlo do tega.

Dobrih alpinistov se ne more narediti na silo. Ljudje se morajo sami najti med sabo.

Pred časom ste se preselili v Osp – slučajno ali načrtno?

Načrtno. V stene Ospa smo že dolgo časa hodili plezat. Všeč mi je tamkajšnja narava, vetrovno je, zato malo spominja na Patagonijo. Že dlje časa sem iskal staro hišo, ki bi mi služila kot vikend. Dokler sem bil aktiven, nisem bil veliko tam, zdaj pa živim v Ospu že dlje časa. Super je. Zelo umirjeno. Lažje je ustvarjati, tudi knjigo sem večinoma pisal tam.

Kakšni pa so načrti?

Knjiga bo prevajana v več v tujih jezikov. Verjetno bom s tem veliko potoval po svetu po festivalih in predstavitvah. Velikokrat me vabijo tudi v žirije tujih festivalov, dvakrat letno imamo srečanje članic mednarodnega združenja gorniških festivalov. Skratka, sem povezan z gorami oz. s kulturno platjo alpinizma.

O izobraževalnih podvigih ne razmišljate?

Včasih sem malo razmišljal tudi o tem, ampak ne bi rad učil začetnikov. Rad bi pokazal bogastvo znanja, ki ga sam imam in dostikrat šepa pri marsikaterih alpinistih, ki danes naredijo tečaj plezanja. Že inštruktorji imajo preskromno znanje, kajti pomembna je kilometrina. Hitro, učinkovito in dobro zabijanje klinov, organizacija plezalne opreme, lotevanje vzponov … to so tiste stvari, ki jih res dobro poznam. Mogoče bom ponudil dodatno izobraževanje na tem področju. Zaenkrat sem še polno zaposlen s festivalom in knjigo.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano