Kamničan, ki je v domačem kraju že več desetletij sinonim za uspešnega podjetnika in brez katerega ne bi bilo niti več generacij niti velikih uspehov kamniških odbojkarjev, kolesarjev, košarkarjev, plavalcev, vaterpolistov, kegljačev. Za desetletja sponzorstva kamniškemu športu, velikodušno pomoč skupnosti ter za povezovanje in vodenje kamniškega gospodarstva v smeri vsakokratnega razvoja bo Matevž Kirn prejel naziv častni občan Občine Kamnik.
Kaj vam pomeni ta naziv?
Da vse tisto, kar sem delal, nekaj velja in je opaženo.
Vaš oče je bil zdravnik, mama zobozdravnica. Kako ste prišli v rudarske vode?
Oče je delal kot zdravnik v premogovniku Hrastnik in v Rudniku kaolina Črna in tako sem spoznal kar nekaj zanimivih ljudi iz rudarske druščine. Njihovo delo se mi je zdelo zelo zanimivo pa sem se zato vpisal na rudarsko fakulteto. Kot štipendist sem se leta 1976 zaposlil v Rudniku kaolina v Črni pri Kamniku.
V podjetju Calcit, ki je največje in najuspešnejše kamniško podjetje, ste torej že skoraj 50 let. Kako bi strnili svojo zelo dolgo podjetniško pot?
Moj prvi mentor je postal geolog jamomerec Anton Mezga, s katerim sva z raznimi geodetskimi meritvami in geološkimi raziskavami usmerjala in planirala podzemeljsko pridobivanje kaolinske rude. Leto kasneje me je tedanji direktor Uroš Bajželj postavil za vodjo delovne enote Kalcit. Obrat v Stahovici, kjer je bila pred vojno in po njej žaga z deponijo lesa, je bil dodeljen skupaj s kamnolomom Rudniku kaolina kot rudarskemu podjetju že v šestdesetih letih. Ukinitve lesne dejavnosti domačini nikoli niso preboleli in so za izgubo njihovega posla dolžili in sovražili nas.
Obrat je bil v katastrofalnem stanju. Prah, ropot, deponija odpadnih peskov sredi vasi … Razjarjenim krajanom je prisluhnila tudi tedanja politika s partijo in socialistično zvezo na čelu. Krivili nas, predlagali druge lokacije, ki jih nikoli niso našli. Gradbenih dovoljenj ni bilo mogoče dobiti podobno kot dandanes, kreditov pa tudi ne. Moral sem se znajti in nekako z majhnimi posegi omiliti nevzdržno stanje.
Po ustanovitvi TOZD Kalcit v letu 1982 smo se nekako otresli popolne odvisnosti od izgubarske proizvodnje kaolina in v naslednjih letih uspeli delno sanirati stanje. Velikih napredkov pa nismo uspeli narediti, zato sem zapustil Kalcit in se zaposlil kot tehnolog v strojnem inženiringu SCT. Tu smo s kolegi v razvojnem oddelku razvili kompletno tehnologijo mletja in klasiranja v sodelovanju s Kalcitom, ki je sicer nikoli nismo uspeli unovčiti zaradi gospodarske in politične krize v osemdesetih letih. Takrat v Jugoslaviji, za katero smo razvijali ta program, nihče ni imel več denarja.
Po objavi redne likvidacije proizvodnje kaolina sem se prijavil za direktorsko mesto direktorja Rudnika kalcita Kamnik in zmagal za las. Ostala mi je uprava in Kalcit s približno 90 ljudmi, jaz pa sem moral to razčistiti, tako da je ostalo vsega 50 ljudi.
Pozneje smo bili bolj uspešni. V prvih štirih letih smo uredili zemljiško-pravne zadeve, ureditveni in zazidalni načrt ter zgradili halo, in sicer kar čez obstoječe lesene objekte, medtem ko je vsa proizvodnja potekala neprekinjeno. Kasneje smo izvedli še vrsto investicij, širili prizvodni program na zidne premaze, plastiko in papir.
Na kaj ste v svoji dolgoletni podjetniški karieri še posebej ponosni?
Ponosen sem, da smo skupaj s kolegi previharili vse viharje, ki nam jih vsakih nekaj let pošiljajo politiki. Blokada reševanja ekoloških problemov v osemdesetih letih, privatizacija v devetdesetih letih, izguba glavnega kupca zaradi političnih povezav, finančna kriza, covid-19 in zdaj še energetska kriza. Ponosni smo lahko tudi, da smo uspeli zgraditi mednarodno podjetje z znatnim tržnim deležem v centralni Evropi.
V kakšni kondiciji je danes podjetje Calcit?
Trenutno nam je precej upadla prodaja zaradi katastrofalne energetske politike in zmanjšanja proizvodnje papirja tudi zaradi prehoda na elektronske medije. Papirniška polnila so naš vodilni program s 75-odstotnim deležem v prihodkih. Verjamemo, da se bodo cene električne energije umirile in se bo poraba papirja vrnila na višji nivo. Seveda razvijamo tudi druge programe predvsem na področju plastičnih izdelkov, ki so sicer cenovno atraktivnejši, količinsko pa bistveno manjši.
Že zdaj so naši proizvodi vgrajeni v okenskih profilih, cevovodih ipd. Naši izdelki so v marsikaterem proizvodu, kar si ljudje morda sploh ne predstavljajo. Trenutno smo uvedli nov program, ki nam je predstavljal velik izziv, in sicer dihajoče paroprepustne folije, ki so v plenicah za dojenčke. Iz kamna izdelati folijo, ki je skoraj ne vidiš, je kar zanimivo.
Zadnja naša investicija je bila tovarna na Nizozemskem, ki je namenjena zgolj proizvodnji papirniških polnil in smo jo zgradili z željo prodreti na trg severne Evrope. Finska je namreč center papirništva. Imamo odlično lokacijo v pristanišču, kamor s 40.000-tonskimi ladjami dobavljamo rudo s Hrvaške. Tudi tukaj nam ne kaže najbolje, ampak upam oz. verjamem, da je ta situacija v papirni industriji le začasna.
Kakšni so načrti podjetja?
Načrtujemo gradnjo nove upravne stavbe na Cankarjevi cesti v Kamniku. Podjetje je postalo veliko, zato želimo ločiti operativno delo in upravo ter strokovni del, hkrati pa se s selitvijo uprave zagotovi enakovredna komunikacija z vsemi tremi lokacijami, kjer imamo svoje tovarne – v Stahovici, Gospiću in Terneuzenu. Trenutno se nam zatika pri gradbenem dovoljenju, pridobivanje soglasij vzame veliko časa. Ta naša država ubija ogromno dobrih idej!
Kaj vas žene, da ste pri 75 letih še vedno aktivno vpleteni v delovne procese podjetja? Razmišljate o zaključku poslovne kariere?
Ženejo me ravno ti valovi, o katerih sem govoril, vse te krize, ki se pojavljajo vsake toliko časa in pretresejo naše poslovanje. Odlično bi bilo, da bi lahko dal noge na mizo, počival in opazoval dobičke, kako rastejo. Ampak tega ni. Seveda razmišljam o zaključku kariere, a menim, da do tega še nekaj časa ne bo prišlo. Dokler bom imel dovolj kondicije za delo, bom tudi delal. Ko pa bom videl, da nisem več koristen … me bodo najbrž drugi zbrcali ven. (smeh)
Dejstvo, da nisem zgolj direktor podjetja, temveč tudi njegov lastnik, prinaša dodatne bremenitve. Če si v službi kot menedžer in se naveličaš, lahko odideš. Če si lastnik, si tega ne moreš privoščiti, imam pa hvala bogu sina, ki že 23 let upravlja levji delež našega poslovanja.
V vseh teh letih je bilo podjetje s svojim delovanjem pogosto moteče za lokalno prebivalstvo. Kakšen je trenutno odnos s krajani?
Na tem področju ne vidim nobenega problema več. Seveda smo moteči, čeprav se trudimo, da bi bili čim manj. Transport še vedno predstavlja hudo obremenitev za ceste. Drugače pa, kar se emisij prahu in hrupa tiče, smo vse uredili. Halo, v kateri je največ hrupa, smo oblekli še z eno plastjo panelov, tako da je zdaj veliko bolje, kot je bilo. Delamo pa še na tem, nikoli nismo popolni.
Tako v Kamniku kot širše je podjetje Calcit poznano kot sponzor kamniškega športa. Zakaj se vam je kot podjetniku vedno zdelo pomembno vlagati v lokalne športne klube?
To izhaja ravno iz slabe vesti, da obremenjujemo okolje, zaradi česar je treba lokalni skupnosti nekaj dati v zameno. Nekoč so to ljudje dojemali kot podkupnino, jaz pa to vidim kot sožitje, ki smo ga s podporo športu ustvarili v lokalni skupnosti. Podjetje Calcit je družbeno odgovorno, imamo dobre odnose tako s krajani kot Občino Kamnik.
Ko sem bil mlad, sem tudi sam nekaj časa treniral plavanje. Poleg tega smo hodili gledat tekme – plavalne, vaterpolo, teniške in odbojkarske. Šport me je obkrožal ves čas in ga še danes doživljam kot tradicijo kraja, zato se mi zdi prav, da se v športu udejstvujejo vse generacije, predvsem pa otroci, da ne tavajo naokoli prepuščeni sami sebi. Škoda, da mladim ter starim niso na voljo modernejši športni objekti in da se od mojih mladih dni do zdaj ni kaj dosti spremenilo.
Pogrešate več angažiranosti oz. družbene odgovornosti ostalih podjetij v lokalni skupnosti?
Seveda pogrešam! Nekaj manjših podpornikov je, Papež se trudi, drugih pa skorajda ni. Drugi športi niso tako profesionalizirani, čeprav se zelo opirajo na naše podjetje, odbojka pa brez nas ne bi bila na tem nivoju, kot je. Nihče je ni pripravljen sponzorirati, kar pripisujem tudi pomanjkanju medijske podpore. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Čeprav nam odbojka ogromno pomeni, v teh kriznih časih malo razmišljamo, da smo si morda naložili prevelik nahrbtnik.
