nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
31.6 C
Kamnik
nedelja, 3 julija, 2022
DomovPogovoriRoman Dobnikar: Evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Veliko planino ima izjemen...

Roman Dobnikar: Evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Veliko planino ima izjemen pomen za celotno slovensko atletiko

Roman Dobnikar je prvi mož slovenske atletike – pa ne v tekmovalnem smislu, ampak kot predsednik Atletske zveze Slovenije. Z njim smo spregovorili o športu, atletiki, prihajajočem Evropskem prvenstvu v gorskih tekih na Veliko planino pa tudi o njegovem domačem kraju, Komendi.

Doma ste v Komendi. Kako gledate na svoj kraj?

Domači kraj je seveda vsakomur najlepši, brez slabe vesti pa lahko rečem, da mi je življenje v manjši, a hitro razvijajoči se občini dalo bistveno več, kot bi si sploh upal kdaj razmišljati. Zdravo okolje, brezskrbne otroške igre, okolje, kjer vsi vse poznamo in se zato nevede počutimo varnejše, veliko možnosti za rekreativni šport so le nekatere izmed mnogih prednosti.

Kako pa gledate nanj s športnega stališča? Je dovolj ponudbe, bi si je želeli več?

Seveda je to ena od stvari, kjer majhen kraj nesporno zaostaja za velikimi mesti. Sam sem takoj po osnovni šoli šel v šole v Ljubljani, kjer veliko časa prebijem tudi sedaj. Poleg tega ima majhna občina možnost organiziranja npr. nogometa na neki ravni, dokaj kmalu smo imeli sodobno športno dvorano, zelo kmalu sem igral tenis na domačem terenu itd., tudi ostali rekreativni športi so dosegljivi. A vendarle – nimamo štadiona, nimamo tekaške steze, nimamo bazena in še marsičesa, kar je tudi nerealno pričakovati, saj so to zadeve večjih mest. Če pa lahko izpostavim eno stvar, pa si želim, da poleg boljšega nogometnega igrišča dobimo tudi urejeno tekaško stezo in, kot je v načrtu, seveda krožno progo na odprtem. Otroci bi si želeli tudi “bike park”, ampak vse ob svojem času …

Vaša družina je zelo športna, tako otroka, žena kot vi. Kaj po vašem mnenju daje šport družini? In otrokom še posebej?

Ker smo zelo zaposlena mlada družinica, smo dokaj hitro našli nek skupen ritem v zdravem športnem življenju, ki dopolnjuje najine (moje in Petrine – ženine) službene obveznosti ter šolske obveznosti obeh sinov (Matic, Mark Maj). Zelo lepo se imamo za vikende, ko smo pravzaprav naše hobije nekako prilagodili temu, da lahko vsi počnemo vse in vsak nekaj zase, pa smo vseeno skupaj. Šport nam to omogoča, kolo, tek, pohodništvo, smučanje, poleti plavanje in tenis … Seveda nama kot staršema to da možnost, da se tudi v prostem času z otrokoma na drugačen način približava njunima razposajenima športnima dušama.

S katerimi športi pa ste si vi kot otrok ukvarjali?

Veliko stvari sem poskusil in če bi kaj svetoval, je to, da prehitra specializacija ni potrebna. Zelo veliko sem smučal in kolesaril, dokaj kmalu me je veselil tenis, tek in pohodništvo sem odkrival postopoma, ampak potem intenzivnejše, ko sem videl, da rabim kondicijsko napredovati.

V zadnjem času je atletika kot kraljica športa, predvsem njene paradne discipline, v Sloveniji malo manj odmeven šport. Kako to?

Kot predsednik Atletske zveze Slovenije vam lahko zagotovim, da gre res za kraljico športa, ki se prebuja in postaja zopet najlepši šport, ki zanima najširše množice otrok. Mlade učenke in učenci, dijaki, študenti in študentke spoznavajo, da je atletika osnova vseh športov. Izjemno enakomerna razvitost, pravilen pristop do športa, do zdravega napredovanja in možnosti za katerokoli udejstvovanje nam daje izjemen potencial. V Atletski zvezi Slovenije smo pod našim okriljem združili tako Združenje za rekreativne in cestne teke, Združenje za gorske teke, otroško in šolsko atletiko, naše veterane in veteransko atletiko ter seveda kraljico: stadionsko atletiko.

Kako pa na splošno ocenjujete atletsko okolje v Sloveniji? Nekateri pravijo, da ni spodbudno, sploh za mlade.

S tem se težko strinjam. Prednost atletike je gotovo, da za osnovno udejstvovanje otroci ne potrebujejo veliko opreme, npr. zadostuje dobra tekaška oprema. V Sloveniji imamo 68 atletskih klubov in društev, ki so primerno razpršeni po celotni državi, tako da so tudi priložnosti za kvaliteten trening dobre. Težave pa lahko nastopijo v kasnejših letih, ko se mladi želijo resneje ukvarjati s tem športom. Takrat narastejo potrebe ter stroški, mladi se odločajo med delom in športno kariero. Vendar to je  dilema, ki se v času študija in kasneje pojavlja v vseh športih, ne le v atletiki.

Infrastruktura je dobra, na področju šolstva je velik poudarek na atletiki, potem do profesionalizma pa je še dolga pot. Kaj se zgodi v tem vmesnem obdobju?

Dejavnikov je gotovo več. V današnji poplavi različnih športov je v bistvu logično, da je vsak izmed njih posledično procentualno manj zastopan. Od množice otrok, ki vadijo v različnih oblikah, se tudi vsi niti ne ukvarjajo z atletiko z namenom kasnejšega profesionalizma, zato je številčni osip deloma tudi pričakovan. Dodaten faktor nastopi, ko se mladi odločajo med resnejšo kariero v športu in študijem oziroma nabiranjem delovnih izkušenj. Uspešno združevanje obojega na zelo visokem nivoju je izjemno težko in uspe le redkim. Zelo pomemben je gotovo tudi materialni vidik. Mladi in njihovi starši si želijo varno prihodnost in se morda zaradi tega raje usmerijo v kak komercialno zanimivejši šport.

Množičnost in širina atletskega gibanja v mladih letih pa je izjemnega pomena, ne le z vidika razvijanja bodočih vrhunskih atletov, ampak gre za povsem nacionalni interes – vzpodbujanje mladih h gibanju in zdravemu načinu življenja. V mladih letih gre in mora iti predvsem za to, zato to tudi na zvezi še naprej podpiramo in vzpodbujamo.

Pa če se vrnemo v osnovno šolo: po eni strani so otroci, ki se že v prvem triletju ukvarjajo s športom na vrhunski ravni, na drugi pa otroci, ki ne znajo narediti niti prevala. Kam torej gremo? In kaj hočemo?

Vse bolj sedeča družba je gotovo težava današnjega časa. To se najbolj vidi ravno pri otrocih – marsikatero igrišče je prazno, narašča pa umik v virtualni svet. Tudi statistike o pretežkih otrocih Sloveniji niso v prid.

Po drugi strani pa smo Slovenci znani kot športen narod, radi tečemo, kolesarimo, hodimo v hribe, smučamo … V te svoje aktivnosti je nujno čim prej in v čim večji meri vključiti tudi naše otroke. Sam sem na primer resnično zgleden primer za to, saj s svojo družino prosti čas preživljamo zelo športno.

Kako Atletska zveza Slovenije dela na mladih atletih? Kakšno okolje, podporo jim nudi?

Poleg izjemno širokega tekmovalnega sistema (tekmovalni sistem vsebuje več kot 30 tekmovanj) se mladi lahko preizkušajo tudi v okviru otroške in šolske atletike, tekmovanja pa so več kot le lov za dosežki. Povprečno na enem tekmovanju znotraj sistema AZS nastopi več kot 300 mladih, ki poleg športnih s tem urijo tudi svoje socialne veščine. V povezavi z našimi sponzorji so šolarji v okviru tekmovanj deležni tudi določenih ugodnosti, na primer brezplačnih nezgodnih zavarovanj. Tudi finančna podpora mladim atletom predstavlja velik delež sredstev, namenjenih atletom in tekmovanjem, in sicer okvirno dve tretjini.

Ali ste kot predsednik Atletske zveze Slovenije bolj športnik ali bolj menedžer?

Vloga predsednika AZS je zelo kompleksna, v prvi vrsti moraš imeti atletiko resnično rad. Sem predsednik, ki združuje, in pomembno mi je mnenje vsakega atletskega delavca, ki ima na svojem področju bogate izkušnje – z njimi lahko napreduje tudi moje znanje in kompleksnejše razumevanje atletike. V samo delo zveze sem vključen tudi operativno, tako rekoč dnevno.

Kako pa usklajujete to funkcijo, ki ni nezahtevna, z delom na Petrolu, kjer ste tudi zaposleni?

Res je, zahteva veliko discipline in urejenosti, kar pa je vsekakor izziv in nuja vsakega vrhunskega dela.

Vrhunski manager deluje podobno kot vrhunski atlet. Če nimaš delovnih navad, če nisi zavzet za delo, če nimaš jasnih ciljev, vrhunskih rezultatov ni in ne bo. Talent je osnova, je nuja, ni pa dovolj. Potrebno je trdo delo. Pa še nekaj je zelo važno: ni pomemben zgolj in izključno samo cilj, tudi na poti do cilja je treba uživati.

Julija bo Evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Veliko planino. Kot je ob podpisu pogodbe dejal Dušan Papež, direktor tekmovanja, je ta dogodek eden izmed največjih, ki bo v Sloveniji do leta 2020. Kako pomaga Atletska zveza?

Z izvajalci tekmovanja Atletska zveza Slovenije sodeluje z roko v roki.

Klub gorskih tekačev Papež slovi kot izjemen organizator tekem na najvišji ravni, ki ima s tovrstno organizacijo tudi že bogate izkušnje in niti malo ne dvomim v to, da bodo to dokazali tudi letos.

Atletska zveza Slovenije pomaga po svojih močeh predvsem s promocijskega vidika, prav tako se trudimo tudi z iskanjem dodatnih sredstev za tekmovanje. Moji sodelavci pa so izvajalcem na voljo tudi v organizacijskem smislu.

Roman Dobnikar

Kaj taka prireditev pomeni za slovensko atletiko?

Pomen prireditve je za celotno slovensko atletiko izjemen. Slovenska atletika namreč potrebuje dogodke na mednarodnem nivoju pod okriljem evropske ali celo mednarodne atletske zveze. Poleg tradicionalnega mitinga v Velenju, ki je vpisan med evropske mitinge na zelo visokem nivoju, ima namreč ravno to tekmovanje v gorskih najvišji mednarodni staž, gorski teki pa so tudi eden najuspešnejših segmentov tekmovalne atletike tudi v rezultatskem smislu. Za prepoznavnost in razširjenost atletskega gibanja pomeni tekmovanje gotovo veliko dodano vrednost.

Kaj pa za naše kraje, Kamnik in okolico?

Velika planina ima sloves enega najlepših naravnih okolij pri nas. Združevanje teh naravnih danosti s tekmovalno prireditvijo na takem nivoju je prav gotovo zmagovalna poteza. Tekmovanja se bo udeležilo več kot 400 nastopajočih, skupaj s spremljevalci in gledalci bo to pomenilo več tisoč ljudi iz več kot dvajsetih držav, ki bodo v tem času raziskovali Kamnik in okolico. Prepričan sem, da se bo navdušenje nad temi lepimi kraji zaradi dogodka razširilo po celotni Evropi in da se bodo mnogi vračali tudi kot turisti in s seboj pripeljali še spremstvo.

Za kamniški Atletski klub zelo uspešno nastopata mlada atleta Agata Zupin in Jure Grkman, ki ju najbrž čaka zelo lepa prihodnost. Kako vi ocenjujete njun preboj?

Uspehov obeh atletov sem seveda izjemno vesel, še posebej, ker prihajata iz mojega lokalnega okolja. Agata je ena najbolj perspektivnih atletinj celo v nacionalnem smislu, kar dokazuje s konstantnim izboljševanjem rekordov in uvrščanjem na največja mednarodna tekmovanja. S svojimi dosežki se že bliža uspehom ene najboljših slovenskih tekačic na 400 m, Brigiti Langerholc, ki jo tudi osebno izjemno cenim. Upam, da se bo tudi Agata približala njenim bogatim dosežkom ali jo v prihodnosti celo presegla.

Jure Grkman prav tako že uspešno nastopa na mednarodnih prizoriščih, kar je dokazal na primer lani z 10. mestom na Evropskem prvenstvu za mlajše mladince v gruzijskem Tbilisiju. Odlične uvrstitve na tekmovanju so zagotovo obetavna in dobra popotnica za oba atleta, za katera tudi osebno močno stiskam pesti, da bosta vztrajala v atletiki in se prebila med najboljše.

Letos nas čaka svetovno prvenstvo v atletiki v Londonu. Koliko naših atletov že ima izpolnjeno normo oz. kako veliko ekipo si lahko obetamo?

Doslej sta normi za nastop na SP, ki jih je v zadnjih letih Mednarodno združenje atletskih zvez IAAF izjemno poostrilo, izpolnila dva atleta – izjemna rekorderka v metu kopja Martina Ratej ter letošnje atletsko presenečenje sezone Rok Puhar. Vendar pa je treba vedeti, da imajo atleti možnost izpolniti normo šele od konca prejšnje sezone – torej od 1. oktobra lani, letošnja sezona pa se je šele dobro začela. Do 23. julija, ko se norme še lahko postavijo, je še precej časa, in prepričan sem, da bo tudi letošnja slovenska odprava na svetovno prvenstvo štela vsaj pet potnikov.

Po odhodu Primoža Kozmusa je kljub prihodu nekaterih mlajših ostala praznina; ni kandidatov, pri katerih bi lahko realno računali na medaljo. Martina Ratej je nakazala dobro formo, kdo poleg nje si lahko obeta visoko uvrstitev?

Primož Kozmus je bil serijski šampion, kakršnih je malo, ne le v slovenski, temveč v celotni svetovni atletiki. Vendar trend slovenskih super atletskih šampionov kaže, da vsako obdobje postreže vsaj z enim atletom, ki posega po medaljah, Kozmus vsekakor ni bil edini. Imeli smo izvrstnega Cankarja, Bukovčevo, Čeplakovo, Šestakovo. Tudi mladi rod, ki prihaja v ospredje v zadnjih letih, je že dokazal, da je iz pravega testa. Robert Renner je priskakal do medalje z evropskega prvenstva, izjemno talentirani Luka Janežič se že konstantno uvršča med najboljše in mu do medalje manjka le pika na i. Martina Ratej vztraja v samem vrhu metalk kopja že več kot desetletje, a ji prav tako na velikih tekmah medalja spolzi iz rok. Morda ji z novo ekipo uspe letos. Smo torej blizu in sam sem velik optimist, da je medalja “v zraku”.

Kakšno je vaše mnenje o izjemnem rezultatu Kenijca na maratonu na dirkališču v Monzi, kjer se je najbližje približal dvema urama? Kdaj naj bi padla tudi ta meja?

Meje človekovih zmožnosti so res neverjetne. Tempa najboljših maratoncev navaden rekreativec ne more dohajati niti cel stadionski krog. Znanstveno so izračunali, da človek več kot nekaj minut pod dvema urama sploh fizično ni niti sposoben teči, pa vendar meja svetovnega rekorda še kar pada. Težko pa je oceniti, kdaj se bo to zgodilo, morda pa je tudi ta rekord bliže, kot si mislimo.

Kakšno je vaše mnenje v zvezi z razkritjem dopinga v Rusiji. So kazni po vašem upravičene?

Sam delim stališče celotne Atletske zveze Slovenije, ki ima absolutno nično toleranco do dopinga, in s ponosom lahko povem, da smo ravno na tem področju z mojim mandatom začeli z večjim osveščanjem atletov in trenerjev. Glede sankcij v zvezi z Rusijo pa sem mnenja, da bi bil potreben bolj celosten pristop in ne le kazen za eno državo.

Vemo, da ima Slovenija ničelno toleranco do tega vprašanja, vendar kako pogosto testirate naše atlete?

Smo ena redkih zvez s posebnim telesom, ki se ukvarja s tem vprašanjem – Antidoping komisijo. Čez leto na tekmovanjih opravijo od 20 do 30 testov, prav toliko pa jih približno opravijo nenapovedano –  izven tekmovanj, pri čemer se uspešno sodeluje s Slovensko antidoping organizacijo – SloAdo. Ta dinamika se je izkazala za uspešno, tako da z njo nadaljujemo.

Govora je bilo celo, da bi izbrisali dosedanje rezultate v atletiki, ker so bili včasih doseženi nekateri res izjemni rezultati. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Razumem polemiko glede tega, da so nekateri rekordi, postavljeni s sumom pomoči nedovoljenih sredstev, praktično nedosegljivi, kar predstavlja poštenim atletom sedanjosti nepravičen hendikep. Pa vendar ni prav, da se skuša vse dosežke metati v isti koš ter tako marsikaterega atleta, ki je do uspehov prišel po naravni poti, prikrajšati za zaslužene rekorderske nazive, za katere je garal in jim posvetil življenje. Izbris rekordov je tako gotovo zelo radikalna poteza. Morda bi bila ena od rešitev nekakšno dvojno vodenje rekordov od določenega leta dalje – na primer vodenje dodatne statistike rekordov, postavljenih po določenem letu.

Kozmus je že pred leti opozoril na status športnika po končani športni karieri, govora je bilo o rentah, pokojninah. Kakšno je vaše mnenje v zvezi s tem? Ali je bila v zvezi s tem sprejeta kakšna odločitev?

Vrhunske športnike je v zvezi s tem vprašanjem treba razumeti. Ko gre za boj za medalje na svetovni ravni, to zahteva celega človeka in popolno predanost. To je težko kombinirati z dodatnim izobraževanjem in nabiranjem delovnih izkušenj z drugih področij v času športne kariere. Lahko pa trdimo, da so ti športniki pravi “doktorji” s svojih področij, to znanje pa vsi težko vnovčijo. Po koncu kariere so tako glede znanja in izkušenj na drugih področij povsem na začetku. Nekakšna vzpodbuda za lažji prehod teh športnikov v novo fazo njihovega življenja je gotovo smiselna. Takih možnosti je več. Olimpijski komite uspešno vodi projekt dvojne kariere športnikov oziroma kariere po končani karieri vrhunskega športnika, obstajajo tudi številni mednarodni razpisi, ki vzpodbujajo projekte dvojne kariere, tudi AZS se jim je v zadnjih letih že priključila. Tudi bogato znanje in izkušnje nekdanjih atletov zelo cenimo, zato smo številne tudi vključili v samo delo zveze in jim dali priložnost tudi na ta način – npr. Britto Bilač, Primoža Kozmusa in odslej tudi Marijo Šestak.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
31.6 ° C
32.4 °
30.9 °
40 %
4.6kmh
20 %
ned
29 °
pon
32 °
tor
19 °
sre
28 °
čet
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano