Roman Dobnikar je prvi mož slovenske atletike – pa ne v tekmovalnem smislu, ampak kot predsednik Atletske zveze Slovenije. Z njim smo spregovorili o športu, atletiki, prihajajočem Evropskem prvenstvu v gorskih tekih na Veliko planino pa tudi o njegovem domačem kraju, Komendi.
Doma ste v Komendi. Kako gledate na svoj kraj?
Domači kraj je seveda vsakomur najlepši, brez slabe vesti pa lahko rečem, da mi je življenje v manjši, a hitro razvijajoči se občini dalo bistveno več, kot bi si sploh upal kdaj razmišljati. Zdravo okolje, brezskrbne otroške igre, okolje, kjer vsi vse poznamo in se zato nevede počutimo varnejše, veliko možnosti za rekreativni šport so le nekatere izmed mnogih prednosti.
Kako pa gledate nanj s športnega stališča? Je dovolj ponudbe, bi si je želeli več?
Seveda je to ena od stvari, kjer majhen kraj nesporno zaostaja za velikimi mesti. Sam sem takoj po osnovni šoli šel v šole v Ljubljani, kjer veliko časa prebijem tudi sedaj. Poleg tega ima majhna občina možnost organiziranja npr. nogometa na neki ravni, dokaj kmalu smo imeli sodobno športno dvorano, zelo kmalu sem igral tenis na domačem terenu itd., tudi ostali rekreativni športi so dosegljivi. A vendarle – nimamo štadiona, nimamo tekaške steze, nimamo bazena in še marsičesa, kar je tudi nerealno pričakovati, saj so to zadeve večjih mest. Če pa lahko izpostavim eno stvar, pa si želim, da poleg boljšega nogometnega igrišča dobimo tudi urejeno tekaško stezo in, kot je v načrtu, seveda krožno progo na odprtem. Otroci bi si želeli tudi “bike park”, ampak vse ob svojem času …
Vaša družina je zelo športna, tako otroka, žena kot vi. Kaj po vašem mnenju daje šport družini? In otrokom še posebej?
Ker smo zelo zaposlena mlada družinica, smo dokaj hitro našli nek skupen ritem v zdravem športnem življenju, ki dopolnjuje najine (moje in Petrine – ženine) službene obveznosti ter šolske obveznosti obeh sinov (Matic, Mark Maj). Zelo lepo se imamo za vikende, ko smo pravzaprav naše hobije nekako prilagodili temu, da lahko vsi počnemo vse in vsak nekaj zase, pa smo vseeno skupaj. Šport nam to omogoča, kolo, tek, pohodništvo, smučanje, poleti plavanje in tenis … Seveda nama kot staršema to da možnost, da se tudi v prostem času z otrokoma na drugačen način približava njunima razposajenima športnima dušama.
S katerimi športi pa ste si vi kot otrok ukvarjali?
Veliko stvari sem poskusil in če bi kaj svetoval, je to, da prehitra specializacija ni potrebna. Zelo veliko sem smučal in kolesaril, dokaj kmalu me je veselil tenis, tek in pohodništvo sem odkrival postopoma, ampak potem intenzivnejše, ko sem videl, da rabim kondicijsko napredovati.
V zadnjem času je atletika kot kraljica športa, predvsem njene paradne discipline, v Sloveniji malo manj odmeven šport. Kako to?
Kot predsednik Atletske zveze Slovenije vam lahko zagotovim, da gre res za kraljico športa, ki se prebuja in postaja zopet najlepši šport, ki zanima najširše množice otrok. Mlade učenke in učenci, dijaki, študenti in študentke spoznavajo, da je atletika osnova vseh športov. Izjemno enakomerna razvitost, pravilen pristop do športa, do zdravega napredovanja in možnosti za katerokoli udejstvovanje nam daje izjemen potencial. V Atletski zvezi Slovenije smo pod našim okriljem združili tako Združenje za rekreativne in cestne teke, Združenje za gorske teke, otroško in šolsko atletiko, naše veterane in veteransko atletiko ter seveda kraljico: stadionsko atletiko.
Kako pa na splošno ocenjujete atletsko okolje v Sloveniji? Nekateri pravijo, da ni spodbudno, sploh za mlade.
S tem se težko strinjam. Prednost atletike je gotovo, da za osnovno udejstvovanje otroci ne potrebujejo veliko opreme, npr. zadostuje dobra tekaška oprema. V Sloveniji imamo 68 atletskih klubov in društev, ki so primerno razpršeni po celotni državi, tako da so tudi priložnosti za kvaliteten trening dobre. Težave pa lahko nastopijo v kasnejših letih, ko se mladi želijo resneje ukvarjati s tem športom. Takrat narastejo potrebe ter stroški, mladi se odločajo med delom in športno kariero. Vendar to je dilema, ki se v času študija in kasneje pojavlja v vseh športih, ne le v atletiki.
Infrastruktura je dobra, na področju šolstva je velik poudarek na atletiki, potem do profesionalizma pa je še dolga pot. Kaj se zgodi v tem vmesnem obdobju?
Dejavnikov je gotovo več. V današnji poplavi različnih športov je v bistvu logično, da je vsak izmed njih posledično procentualno manj zastopan. Od množice otrok, ki vadijo v različnih oblikah, se tudi vsi niti ne ukvarjajo z atletiko z namenom kasnejšega profesionalizma, zato je številčni osip deloma tudi pričakovan. Dodaten faktor nastopi, ko se mladi odločajo med resnejšo kariero v športu in študijem oziroma nabiranjem delovnih izkušenj. Uspešno združevanje obojega na zelo visokem nivoju je izjemno težko in uspe le redkim. Zelo pomemben je gotovo tudi materialni vidik. Mladi in njihovi starši si želijo varno prihodnost in se morda zaradi tega raje usmerijo v kak komercialno zanimivejši šport.
Množičnost in širina atletskega gibanja v mladih letih pa je izjemnega pomena, ne le z vidika razvijanja bodočih vrhunskih atletov, ampak gre