Kaj se zgodi, ko se čistokrvni “hardrockerji” umirijo? Se glasbeno ustvarjanje konča? Nikakor ne, le obogateni z življenjskimi izkušnjami se podajo v nove glasbene vode. Roka Lipičnika mnogi poznajo kot pevca uspešne kamniške skupine Arche, zdaj pa z Matjažem Balantičem in Rokom Zevnikom svojo pot nadaljuje v novi skupini Signe, nastali iz skupine Arche. Nova glasbena zasedba ustvarja avtorsko glasbo, podprto z vizualnimi umetniškimi efekti. Prva pesem Med prsti je že posneta, ostale sledijo v prihodnjih tednih in mesecih. »Veliko smo doživeli in videli, tako da je glavna tema naših pesmi življenje,« pravi 52-letnik iz Stranj pri Kamniku, s katerim smo se pogovarjali o življenju, glasbi in sploh vsem.
Ste vokalist nove glasbene zasedbe Signe, ki je nastala iz skupine Arche. Kdo ste člani?
Od Archejev je poleg mene ostal še Matjaž Balantič, nov je Rok Zevnik, ki je bil v preteklosti član kamniške skupine Snifilis. Kasneje je sam začel ustvarjati glasbo z elektroniko, odlikuje ga občutek za ritem. Vsa svoja znanja in talent je združil, tako da je danes odličen v elektroniki in aranžmajih, pri katerih sodeluje tudi Matjaž. Ima dober občutek in glasba ne izpade plastična, čeprav je elektronska.
Torej bo glasba drugačna od tiste, ki so je bili vajeni oboževalci skupine Arche?
Glasba bo drugačna. V glasbi skupine Signe bo prevladovala predvsem kombinacija akustične kitare, vokala in elektronskih podlag z močnimi drum’n’bass vložki, torej bobni, okrepljeni z nizkimi tresočimi bas linijami. Ne bo več “hard rock overdrive distortion” kitar. To je tako ali tako preživeta stvar. Jaz osebno sem se tega zelo naveličal.
Ali nova glasba predstavlja nov izziv?
Ja, všeč mi je. Na tak način se ustvarja lepša glasba. Glasovno ni tako neposredna, ampak gre za nekaj več.
Ste tudi avtor besedil?
Sem avtor besedil; tudi osnova za glasbo je moje delo, končen izdelek pa je skupen. Glasbo v večini primerov sestavim sam, potem Rok in Matjaž naredita aranžma in tako se glasba spremeni. Osnova, kar se tiče harmonije, ostaja ista, fanta dodata svoje dele. V pesem Med prsti je Rok na primer dodal instrumentalni del, ki ga pred tem ni bilo. Na ta način se pesem obogati.
Boste v Signe nadaljevali s kakovostnimi besedili, ki so bila prepoznavna že za skupino Arche?
Brez dobrih besedil bi bilo mene sram. V redu, dobro je spet subjektiven pojem, nekomu so lahko tudi slaba, ampak po mojem mnenju so besedila zelo pomemben del glasbe. Če želiš kaj povedati, tudi povej.
Skupine Arche pa ni več in je tudi ne bo?
Trenutno je ni. Da pa je ne bo več, težko rečem, čeprav mislim, da tudi ne.
Ali boste na koncertih še izvajali tudi Archejeve pesmi?
Morda bomo določene pesmi priredili za novo skupino Signe, vendar po mojem mnenju ni veliko takih, ki bi nam ustrezale.
Skupina Arche je bila zelo aktivna v 90. letih prejšnjega stoletja, potem pa ste kar poniknili. Kaj se je dogajalo vmes?
Ekipa v skupini Arche se je precej menjala. Vmes smo si člani ustvarili družine, dobili otroke in prišlo je obdobje, v katerem glasba ni bila na prvem mestu. Težko rečem, kaj se je dogajalo. Bili smo ležerni in niti nismo vedeli, v katero smer naj nadaljujemo. Pravzaprav niti ni bilo prave navdušenosti za nadaljevanje …
Kako to, da ste se pred štirimi leti zopet združili in imeli koncert na Kamfestu?
Glasba nikoli ni bila moj osnovni poklic. Imel sem obdobja, ko sem bil prepričan, da se je nikoli več ne bom lotil. Pa sem se spet vrnil k njej. Da smo posebej za Kamfest pripravili koncert, nas je prepričal Goran Završnik. On je tisti, ki se mu moram zahvaliti. To je bila njegova zasluga.
Kaj se je potem dogajalo zadnja štiri leta od tega koncerta?
Člani ekipe so se menjali. V glasbenih skupinah se vedno pojavlja ena in ista zgodba. Nekdo odide, najdeš drugega, ki ga nadomesti, a vmes mine nekaj mesecev, da se nauči in greš lahko z njim na koncert. Če se zamenja več članov, je to lahko tudi daljše obdobje, ko skupina ne nastopa. Vmes pa prepoznavnost in zanimanje, ki si jo že dosegel, upada. Večen problem skupine Arche je bil, da smo se premalo posvečali odnosom z javnostmi. Pravzaprav nismo sploh nič delali na tem področju. Vedno so nas našli drugi. Te napake z novo skupino ne bomo ponovili.
V kamniško-domžalskem bazenu je imela skupina Arche ogromno prepoznavnost, kajne?
To je bil ključni problem. Imeli smo sicer obdobje, ko smo igrali na veliko koncertih po vsej Sloveniji. Ampak od enega koncerta še ne dobiš prepoznavnosti. Radio in televizija sta bila tista, ki sta to jo ustvarila. To sta bila že takrat glavna medija za glasbeni prodor in enako je še danes. Morda to sicer velja za našo generacijo, za mlajše ne več. Moj sin je star devetnajst let in ne posluša radia niti ne gleda televizije. Naš videospot se lahko na televiziji vrti neprestano, pa on še vedel ne bo. Tej generaciji se lahko približaš na družbenih omrežjih in video platformah, kot je YouTube. Starejši od 30 let pa še vedno spremljajo tako televizijo kot radio. Naš ciljni bazen so gledalci in poslušalci RTV Slovenija, tako da smo se s skupino Signe že dogovorili, da bodo na teh programih vrteli našo glasbo in videospote. Če tega ne bi bilo, lahko kar nehamo. Ali pa igramo le za sebe.
Zakaj ime Signe?
Beseda signe je skandinavskega izvora in v prevodu pomeni nova zmaga. Imena za skupine je vedno težko izbrati. Gledal sem oddajo o vikinški bojevnici, ki ji je bilo ime Signe. Zdelo sem mi je, da bi bilo to lahko primerno ime za skupino. Tukaj iskati kakršnekoli pomenske povezave nima smisla. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da bi to ime lahko delovalo, da se dobro sliši. Veliko ljudi me sicer sprašuje, kako se ime izgovarja. Signe – tako, kot je zapisano.
Kako bi opisali nov začetek?
Ni strašljiv, je pa vznemirljiv, ker je pristop popolnoma drugačen. Všeč mi je, ker delamo drugače. Naše vaje so skoraj debatni krožek, včasih pa so bile vaje tak hrup, da sem bil še tri dni po tem gluh. Najbrž so veseli tudi sosedje. Čeprav se nikoli niso pritoževali, vedno so bili uvidevni, ampak verjetno jim je šlo naše igranje v domači garaži kdaj tudi na živce. Zdaj se na vajah igramo z akustiko, kakšen del odpojemo, Rok prinese elektronske zasnove, debatiramo, potem pa dela vsak sam.
Besedilo v vaši novi pesmi Med prsti gre takole: »Naj ljubezen vodi nas, saj tiho in hinavsko nam uhaja čas. Med prsti gre …« Vam zmanjkuje časa za vse, kar še imate povedati, zaigrati?
Ne, niti ne, čeprav nam prav vsem zmanjkuje časa, pa se tega skoraj nihče niti ne zaveda. Kar je pravzaprav dobro. Ta pesem je namenjena vsem, ne samo nam, ljudem. Je življenjska, tako je mišljena. Niti ne vem, kako je nastala. Pri meni pesmi ponavadi kar pridejo od nekje.
Nimate posebnega procesa ustvarjanja besedila?
Redkokdaj. V večini primerov pesem sama pride k meni. Že pred tem naredim temo na kitaro, potem pa pesem pride ali ne. V večini primerov sicer ne, ker potem bi imel na tisoče pesmi, pa jih nimam. Kdaj pa uspe. Na silo pisati pesmi je težko. Še težje pa jih je potem poslušati. (nasmeh)
Ali se v nekem trenutku človek izpoje?
Za sebe mislim, da bi se mi to težko zgodilo. Je pa pomembno, da je tempo ustvarjanja prilagojen. Ni logično pričakovati, da bom v enem tednu napisal tri dobre pesmi in tako nadaljeval v nedogled. Če kdaj čutim, da potrebujem premor, si ga tudi vzamem. Včasih premor traja tudi eno leto. Potem pa zopet v roke vzamem kitaro in napišem novo pesem.
Pa imate zalogo pesmi po nekajletnem premoru?
To pa imam. Za Signe imam dovolj materiala. V tem trenutku še izbiramo, katera bi bila naslednja pesem, ki jo bomo snemali. Med prvomajskimi prazniki smo posneli že drugo pesem. V prihodnjih tednih in mesecih bo vse potekalo hitro, vsak mesec ali na dva bomo posneli novo pesem. Izdaja albumov ni več v trendu, zato ne potrebuješ deset pesmi naenkrat. Zdaj posnameš pesem (single) in videospot, za katera poskrbiš, da se čim več vrtita, sledijo koncerti. Drugega ni. No, edino še YouTube in promovirane objave na družbenih omrežjih. Lotili se bomo tudi tega. Sem spletni oblikovalec, tako da v zvezi z digitalnim marketingom nekaj vem, zato te stvari lahko delam sam. Poleg tega imamo povezavo z Anjo Pavlin, ki je med drugim tudi strokovnjakinja za odnose z javnostmi. Ona bo za nas v tem smislu pokrila radio, televizijo in tiskane medije.
Se že dogovarjate tudi za nastope?
Za nastope je še problem, saj nimamo materiala za cel koncert. S Signe ga nimamo, nočemo pa igrati pesmi skupine Arche. Slednjih tudi Rok ne pozna tako dobro in bi morali zopet delati na tem. Po mojem mnenju, kar se koncertov tiče, nas eno leto še ne bo nikjer.
Potem vas še ne moremo pričakovati na letošnjem Kamfestu?
Kaj pa vem?! Če bi nam omogočili, da lahko odigramo pet ali šest komadov, in seveda ne na glavnem odru, potem ne rečem, da ne. Do avgusta, ko bo potekal festival, bomo imeli pripravljenega za pol ure materiala. Ne bomo pa imeli ure in pol, ne želimo pa vmes nekaj igrati in zavlačevati. To nima smisla. Bodo pa naši koncerti zdaj drugačni. Vsa naša glasba je podprta z umetniško vizualizacijo, zato bodo določeni prostori za nas neprimerni. Tukaj nimam v mislih Kamfesta; ta je že tako velik in ima odlično ter prilagodljivo organizacijo, da bi se to lahko dogovorili. Sploh če bi bil koncert ponoči. Podnevi vizualizacije namreč ne moremo izvajati.
Na splošno težko napovedujem karkoli v zvezi s koncerti. Moramo še premisliti, kako jih bomo naredili. Zdaj smo trije: akustična kitara, elektronika in vokal. Zdi se mi, da nas je za velik oder vseeno premalo, da bi morda morali koncerte v živo odigrati z bobnarjem, mogoče basistom, morda s spremljevalno vokalistko. Tako bi zveneli močno. Prva pesem Med prsti ima lahkotno melodijo, ki plava, ta bi lahko bila enaka tudi na koncertu, a ostale pesmi, ki prihajajo, ne bodo tako lahkotne, temveč bodo bolj udarne. Ne bomo imeli glasbe, med katero bi občinstvo v pol ure zaspalo. (smeh)
Kot ste že omenili, ste za pesem Med prsti že posneli tudi videospot. So vizualni umetniški efekti, o katerih govorite, tisti, ki jih vidimo v spotu?
Ja, prvi videospot že nakazuje smer vizualnih umetniških efektov. To je dodatek glasbi – za vsako pesem bodo ustvarjeni drugačni efekti. Tako ne bomo prepoznavni le po zvoku, temveč bo naša glasba tudi paša za oči.
Kako in kje je potekalo snemanje videospota?
Videospot, ki si ga lahko pogledate na spletni strani signe.si, smo posneli v sodelovanju s KoProdukcijo plus, in sicer v enem snemalnem dnevu v dvorani Doma kulture Kamnik. Tisti, ki nam je največ pomagal pri videospotu, je Adam Mulalić, naredil je veliko delo, poleg tega se je odrekel svojemu honorarju, za kar se mu lahko samo zahvalim. Obljubil sem mu, da bomo naslednji videospot normalno plačali. To besedo bom tudi držal. Z relativno majhnimi stroški smo ustvarili dober videospot. V tem trenutku nimamo ne vem koliko denarja, da bi si lahko karkoli posebej izmišljali.
Snemanje je potekalo odlično. Pohvaliti moram ekipo Doma kulture Kamnik. Vse so pripravili, kot je treba, še svojega asistenta so nam posodili. Vizualizacija je delo Stelle Ivšek, ki je zelo dobra intermedijska umetnica. Dela tudi z drugimi skupinami, na primer s Kamničani Matter. Ekipo, ki je sodelovala pri snemanju videospota, bi rad, če se bo le dalo, obdržal tudi za naslednja snemanja. Ne ljubi se mi vsakič znova ukvarjati z novimi ljudmi. Če vidim, da nekdo dobro dela, potem rad ostanem z njim nekaj časa.
Kakšni so prvi odzivi – tako na novo skupino kot tudi pesem in videospot?
Zelo dobri. Nihče nas ni popljuval. Nekateri so sicer tiho, ampak najbrž bolj zaradi tipične slovenske zavisti, ki jo imamo v karakterju. Na splošno pa so odzivi zelo dobri. Tako produkcija kot vse ostalo je narejeno na visokem nivoju. Če nekomu vsa stvar ni všeč generalno, potem mu pač ni, medtem ko je pripombe v zvezi z detajli težko imeti, saj je vse narejeno kakovostno.
Vam bodo oboževalci Archejev sledili?
Težko rečem. Nisem imel občutka, da bi jih razočarali, ko so slišali novo pesem. Vedo, da nismo več stari osemnajst let. Ni normalno, da vse življenje igraš isto glasbo. Meni ni, nekaterim pa očitno je. Morda bodo hardrockerji ali metalci, ki so nas spremljali, pogrešali električne kitare. Čeprav v naslednjih pesmih ni izključeno, da jih ne bo, le na drugačen način bodo vpletene. Postavitev, kot jo ima skupina sedaj – akustika, elektronika, vokal – ni zabetonirana, nedvomno bomo dodali nove elemente, pri tem se ne omejujemo. Ravno v tem je trik … da bodo pesmi žanrsko različne. Pesem Med prsti je lahkotna, kot sem že dejal, prihajajo pesmi, ki bodo podložene z močnimi basi in zanimivimi ritmi, potem bo sledilo kaj tretjega. Težko napovedujem, saj je vsak komad svoja zgodba. Mene pri določenih skupinah, pa ne bom govoril o imenih, zelo moti, da so vse pesmi enake, da se delajo po neki formuli. To je goljufanje lastne publike. Kar se avtorstva tiče, sem razočaran nad slovenskimi avtorji. Da bi rekel, da me je kdo sezul, me že dolgo nihče ni.
Potem iščete navdih v tuji glasbi?
Hrvati, Srbi, Bosanci so po mojem mnenju že od nekdaj boljši, kar se tiče avtorstva. Seveda predstavlja prednost tudi njihov jezik, v katerem se vse sliši dobro. Tako se jim niti ni treba toliko truditi z besedili, čeprav je par resnično vrhunskih. V slovenščini je morda težje napisati dobro besedilo, a se tudi da.
Lahko koga izpostavite?
Nedvomno Balaševića, Zabranjeno pušenje, omeniti je treba Ribljo čorbo … veliko je dobrih. Potem so pa taki, ki nimajo slabih besedil, ampak se vidi, da je poudarek skupine drugje. Parni valjak, na primer, je vrhunska skupina in njihova besedila niso slaba, niso pa njihova najmočnejša stvar.
Torej, skupina Signe bo ustvarjala raznoliko glasbo, ne boste se omejevali z žanri …
Ja, popolnoma svobodno. Bistvo je, da se ne oziraš po prejšnjih pesmih. Ko delaš novo pesem, je treba prejšnje pozabiti, kot da jih nikoli ni bilo. Vedno sicer ne uspe popolnoma. Glasba je še vedno prepoznavna, vokal je isti, tako da ne more biti popolnoma drugače. Četudi nastane podobna pesem, pa naj bo. Ni pomembno, da ne sme biti načrtno podobno, pomembno je, da se ritem, tema besedila in harmonija ne ustvarjajo po formuli. Vsaka pesem je svoja zgodba.
Kakšni so dolgoročni načrti skupine?
Dolgoročnih ciljev zaenkrat še nimamo postavljenih, ker ne vemo, če nam bo uspel prvi prodor. Če se bodo pesmi prijele, vrtele po radiu, in videospoti na televiziji, potem se lahko naši načrti tudi prilagodijo. Če pa bomo naleteli na preveč blokad in ovir, in to je čisto možno, potem pa ne vem, kaj se bo zgodilo. Trenutno veliko delamo in se trudimo … če bomo po dveh letih ugotovili, da smo se naveličali, bo pač tako. Zaenkrat nimamo pogodbenih obveznosti do založb, niti v sodelovanju z njimi ne vidimo kakšnih posebnih prednosti. Prihodnost tako ostaja odprta, bomo videli.
V pesmi Med prsti sprašujete poslušalce: »Ste postali to, kar ste želeli biti?« Pa vi – ste postali to, kar ste želeli biti?
Uf. (smeh) Zelo malo je takih herojev, ki so postali, kar so želeli biti. Jaz sploh nikoli nisem vedel, kaj točno bi rad bil, kot to nekateri vedo že od malih nog. Kot otrok sem si želel igrati nogomet, potem sem imel obdobje, ko sem hotel biti rock zvezda, nato se mi je to zazdelo brez zveze in sem odprl podjetje za spletno oblikovanje, zdaj spet ustvarjam glasbo. Težko presodim, ampak menim, da je zelo malo ljudi, ki ima že zelo zgodaj izdelano jasno predstavo, kaj bi želeli biti. Je pa vprašanje kljub temu na mestu, saj ga marsikdo niti samemu sebi ne upa zastaviti … Toliko pa nisem “zamočil”, da ne bi upal sam sebe tega vprašati. To je malce provokativen del besedila, ki izstopa.
Morda niti ni pomembno, da postaneš, kar želiš, mogoče je bolj pomembno, da si zadovoljen s tistim, kar si postal?
Res je.
