sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
DomovPogovoriPolona Lovšin: Deklica s čopiči

Polona Lovšin: Deklica s čopiči

Nisva se pogovarjali v živo. Pa kljub temu je najina komunikacija po elektronskih medijih dala slutiti, da je slikarka in ilustratorka Polona Lovšin pristna in prijetna oseba, mogoče celo malenkost pravljična – prav taka, kot so njene ilustracije. »Poslovno in osebno sem oseba, ki znova in znova raziskuje svetove in se skozi njih razvija. To velja tako za delo, ko risbe prelijem na papir, kot osebno, ker sem mama dveh deklic,« sebe opiše 46-letna Trzinka, ki nas je v tokratnem pogovoru popeljala v svet, ki je – čeprav označen za otroškega – še kako tudi ogledalo odraslega. Svet ilustracij je Polonin svet.

Ste ilustratorka. Kako vas je pot pripeljala do tega poklica?

Pri šestnajstih letih mi ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov za srednjo oblikovno šolo, danes je to Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v ljubljanskih Križankah. Po nasvetu staršev sem se odločila za ekonomsko šolo v Kamniku, kjer je gimnazijsko smer obiskoval tudi moj starejši brat Peter. Po zaključku srednje šole sem obiskovala Pedagoško fakulteto, tu zaključila dva letnika, nato pa sem se po priporočilu profesorja Hermana Gvardjančiča preizkusila na sprejemnih na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. V četrtem letniku sem zanosila, diplomirala in ob opazovanju moje male hčerke postala ilustratorka.

Je ilustratorstvo po vašem poklic ali poslanstvo?                                                                                

V mojem primeru poslanstvo, saj sem že kot majna deklica govorila, da bom slikarka. V moji rodbini ni bil nihče del umetnosti. Nisem odraščala v svetu galerij, imela sem zgolj slikanice, v katerih sem opazovala ilustracije. Velik del otroštva sem preživela pri starih starših v Skaručni pri Vodicah. Danes še kako rada upodabljam te svetove iz otroštva … Kmečko okolje, naravo in deklico, ki raziskuje skrivnosti tega sveta.

Na vas je vplival tudi Kamničan, igralec Uroš Potočnik?

Hodil je v isto srednjo šolo, le drugo smer. Nekega dne je vstopil v naš razred in prebral okrožnico. Bil je visok, oblečen v črno, s črno obrobljenimi očmi in daljšimi lasmi. Sama pri sebi sem si rekla: »Njega pa hočem spoznati.« Sedela sem v prvi vrsti in do njegovega prihoda komaj kdaj nosila črna oblačila, potem pa … Ponovno sem ga srečala v lokalu Pod gradom, pristopil je k meni in rodilo se je prijateljstvo. Z njim sem spoznavala svet Škuca, K4 v Ljubljani, mlade nadebudne pesnike, se zaljubila v pevca Nicka Cava. In ne nazadnje – verjel je v moje sanje, da bom nekoč slikarka … verjetno pri odraščanju potrebuješ nekoga, ki verjame v tvoje svetove.

Je bila potem odločilno na vaši poti, da ste obiskovali srednjo ekonomsko šolo v Kamniku? Mogoče bi se stvari obrnile drugače, če bi bili sprejeti na srednjo oblikovno šolo?

Verjetno je do tega, da sem postala ilustratorka, vodilo več poti. Ne morem reči, da je zgolj Kamnik vplival na moj notranji glas, da bom nekoč slikarka. V šoli pri razredničarki nisem imela podpore; pred ustnim spraševanjem me je vedno cinično nagovorila: »No, slikarka, ali kaj znaš?« Imeli smo tudi predmet spoznavanje umetnosti, pa karkoli sem narisala, učiteljica ni verjela, da je to moje delo, tako da … Ampak imeli smo tudi druge učiteljice, ki so me nagovorile, naj poslikam učilnico. Pa moji sošolci in njihovi prijatelji, ki sem jim risala na džins jakne.

Kakšne spomine imate na srednješolska leta v Kamniku?

Na srednješolsko družbo imam lepe spomine. Glede same šole in učne snovi pa sem se veliko spraševala, kaj delam tam. A sem prilagodljiva in sem se znašla v tem svetu številk in financ. Še vedno pa zagovarjam, da je v tej starosti še najbolj pomembna družba in ne toliko sama šola.

S Kamnikom ste povezani tudi drugače. Po končani akademiji ste leto dni poučevali na osnovni šoli v Kamniku. Zakaj ste prenehali s poučevanjem?

Pisalo se je leto 2000. Moja hčerka je takrat dopolnila eno leto, pa je bilo treba preživeti. Kot ilustratorka še nisem imela dovolj naročil, da bi lahko preživljala družinico. Oba s partnerjem sva se trudila, da bi si lahko čim prej ustvarila dom, gnezdece. A kot učiteljica nisem videla perspektive, saj so takrat vse delavce za določen čas med počitnicami odpuščali in potem bi morala septembra zopet zaprositi za delo. Sama pa sem izrazito previdna in potrebujem varnost, zato mi je bilo delo učiteljice nesmiselno, čeprav so bili učenci krasni. Po tej izkušnji sem začela zaupati vase in verjela, da se bom lahko preživljala kot ilustratorka.

Je bila v vašem življenju tudi ključna oseba, ki vas je spodbudila, v vas vzbudila vero vase?

Neke ključne osebe ni bilo. Zdi se mi, da sem dovolj zaupala vase; je pa bilo fino imeti ob sebi še nekoga, ki je verjel v moje sanje. Bila sem zelo marljiva in veliko risala. To me je osrečevalo. Ni kar tako rek, da vaja dela mojstra, brez marljivosti ni nič. Talent in želja nista dovolj.

Rišete ilustracije za slikanice. Kako nastane ilustracija? Kako izberete motiv, ki ga boste naslikali? Koliko besede ima pri tem avtor besedila in koliko urednik, založba?

Ponavadi prejmem besedilo. Pri nekaterih založbah imam popolno svobodo, brez kakršnihkoli sestankov. Drugje pa si izmenjamo želje. Vendar prej upoštevam likovnega urednika kot samega avtorja, vsaj pri založbi Mladinska knjiga. Nekje naredim skice, drugje pa kar takoj brez skic začnem barvati oziroma snovati na papirju. Ponavadi je prvi preblisk, kako naj bi bila ilustracija videti, najboljša izbira. Je pa tako, da iz slikanice v slikanico rastem in raziskujem. Rada imam popolno svobodo.

Priznam, da imam velik problem z roki, ker težko usklajujem svoje delo z družino. S partnerjem sva ločena, on živi v Amsterdamu, tako da sem za vse sama. Nikoli ali pa zelo redko se je zgodilo, da sem iskala pomoč pri starših.

Ali je vaša ilustracija v slikanici slika besedila ali je slika tistega, česar v besedilu ni?

Odvisno. V vsako delo poskušam vnesti nekaj svoje zgodbe in tako besedilo še nadgraditi.

Katere premisleke naredite pred začetkom slikanja? Želite v ilustracijo ujeti čustva, pokrajino, dogajanje – kaj vam je najbolj pomembno, čemu dajete poudarek?

Vsemu, kar ste našteli; vse je prepleteno. Tudi v slikanju zgolj narave so vidna čustva. Vsaka barva ti pove, analizira neko čustvo. Tu gre za harmonijo vsega.

Zanimivo je, da so vaše ilustracije v slikanicah tako žive, barvite, polne, medtem ko na svojem facebook profilu zadnje čase upodabljate svet v sivini s koščkom rdeče. Kako to?

Meni osebno so te ilustracije mnogo boljše kot marsikatera barvna. Narejene so z ogljem in črno barvo ter rdečo barvico na akvarelnem papirju. Oglje vedno odraža, kako spreten si v risbi, ker tu pa resnično ne moreš ničesar prekriti. Lep je tudi odziv, kajti mnogi me nagovarjajo, naj te sličice izdam v knjižni obliki. Potrebujem le še založnika. V njih sem upodobila sebe in našega valižanskega ovčarja, corgija, ime mu je Gucci. Z risbicami na hudomušen način nagovarjam gledalca. To je moja izpoved, kar občudujem, osebi, ki mi je blizu ali ne nazadnje samemu gledalcu, pa tudi odziv na izolacijo, karanteno.

Se kdaj počutite ujete v svojem stilu?

Ne nikakor. Ves čas raziskujem in skozi čas se spreminjam … lahko bi rekla iz slikanice v slikanico.

Kaj ustvarjate trenutno?

Trenutno delam ilustracije za založnico in pisateljico Heleno Kraljič, založba Morfemplus.

Ustvarjate v tišini ali ob glasbi?

Nikoli v tišini. Ponavadi ustvarjam ob glasbi, izbor zvrsti je odvisen od mojega počutja. Včasih si zavrtim film, tako da slišim zgolj glasove. Od letošnjega marca ustvarjam ob pristnosti obeh hčera in njunega učenja, tako da je precej pestro.

Katera je vaša najljubša barva? Zakaj?

Moja najljubša barva je črna, ker se v njej najbolje počutim. Redko posežem po drugi barvi, morda rdeči. Modna oblikovalka Coco Chanel je dobro rekla – črna barva ti poudari oči.

Katera je vaša najljubša slikanica? Zakaj?

Najljubša je trenutno zadnja izdana, in sicer Drevo Tomaža Pengova, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Po izidu, ko jo objamem, pa slikanica Deklica z vžigalicami,  ki jo bo izdala založba Sanje. Pravljico Hansa Christiana Andersena sem prenesla v današnji čas. Slikanica vsebuje precej moje osebne izpovedi, vendar ne toliko v sami zgodbi. Fino sem rešila tudi slikanico Samo še pet minut Patricije Peršolja (založba Malinc), ki mi je zaradi tematike (ločena družinica in čakanje dečka na svojega očka) zelo blizu.

Za katero zgodbo, pravljico pa si želite naslikati ilustracije?

Čisto iskreno nimam nekih želja. Razen morda za ljubezenske pesmi, pa naj bo to za odrasle ali otroke. Ne razmišljam toliko o tem, kajti imam veliko dela.

Ustvarjali ste tudi za tujino oziroma tuje založbe. Kakšna je razlika med tujino in Slovenijo? Zakaj ste prenehali?

Pri nas si lahko svoboden. V tujini se moraš zelo prilagoditi naročniku, še posebej, če gre za neko organizacijo. Poleg tega imajo tudi neusmiljeno kratke roke. Drugače je z večjimi založniki. V avtorskih honorarjih so precejšne razlike, a ni vse denar.

Kako poteka delo za tujino?

Podobno kot pri nas, le da tam res zahtevajo skice. Ostalo je isto.

Ali potem, ko je ilustrator uveljavljen, ko dobi priznanje ali je predlagan zanj, in dela za naročnike iz tujine, lahko izbira, kaj bo delal in česa ne, ali je Slovenija premajhna za kaj takega?

Pomembno je samo, kako dober si. Potrebuješ tudi kanček sreče. Naše nagrade nimajo nikakršne teže v tujini. Vsaj meni se tako zdi.

V svojem življenju ste se soočili tudi z boleznijo, ki ponavadi človeku ponudi nov uvid v svoje delo, ustvarjanje, življenje nasploh. Kako je bolezen vplivala na vas in vaše delo? Je spremenila kaj?

Pri meni je bolezen pustila manjši pečat kot ločitev oziroma razdrta družinica, kajti slednja mi je predstavljala temelj in notranji mir. Brez črevesja lahko normalno delaš, ko pa ostaneš sam z dvema otrokoma, pa ni enostavno. Izgubiš oporo in objem …

Na bolezen sem gledala zelo pozitivno, normalno delala in v meni osebno se ni nič spremenilo, ker je nisem jemala, kot da bo sedaj z menoj konec, čeprav sem si v nekem trenutku na intenzivni negi želela smrti in preprosto umreti. Me pa je presunil stavek gastroenteorologa dr. Ferkolja, ko me je pred drugo operacijo odstranitve črevesja vprašal, ali je partner sprejel mojo stomo, ker je zelo veliko moških ne sprejme in zapustijo partnerke. Takrat niti nisem slutila, da to čaka tudi mene.

Imate dve hčeri. Sta onidve vaši “preizkuševalki”?

Ne, onidve sta moja inspiracija, sta moji učiteljici in ljubezen.

Bosta stopali po vaši poti?

Mislim, da ne.

Od konca maja so na ogled vaše izvirne ilustracije in knjižne izdaje slikanic v galeriji Pogled v Kamniku, do nedavnega so bile na ogled tudi na spletu, z isto razstavo pa se boste predstavili v domačem Trzinu. Ali se prvič predstavljate pred domačim občinstvom? Kakšni so občutki?

Trzin je tako majhen, da se vsi praktično poznamo in moje delo ni nekaj novega . Pa nekako sem že vajena razstavljati.

Kaj pa radi počnete, ko ne rišete?

Rada gledam filme.

MATEJA ŠTRAJHAR // Foto: osebni arhiv Polone Lovšin

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
3.6 ° C
9.1 °
2.9 °
100 %
1kmh
75 %
sob
8 °
ned
7 °
pon
5 °
tor
5 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano