Nisva se pogovarjali v živo. Pa kljub temu je najina komunikacija po elektronskih medijih dala slutiti, da je slikarka in ilustratorka Polona Lovšin pristna in prijetna oseba, mogoče celo malenkost pravljična – prav taka, kot so njene ilustracije. »Poslovno in osebno sem oseba, ki znova in znova raziskuje svetove in se skozi njih razvija. To velja tako za delo, ko risbe prelijem na papir, kot osebno, ker sem mama dveh deklic,« sebe opiše 46-letna Trzinka, ki nas je v tokratnem pogovoru popeljala v svet, ki je – čeprav označen za otroškega – še kako tudi ogledalo odraslega. Svet ilustracij je Polonin svet.
Ste ilustratorka. Kako vas je pot pripeljala do tega poklica?
Pri šestnajstih letih mi ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov za srednjo oblikovno šolo, danes je to Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v ljubljanskih Križankah. Po nasvetu staršev sem se odločila za ekonomsko šolo v Kamniku, kjer je gimnazijsko smer obiskoval tudi moj starejši brat Peter. Po zaključku srednje šole sem obiskovala Pedagoško fakulteto, tu zaključila dva letnika, nato pa sem se po priporočilu profesorja Hermana Gvardjančiča preizkusila na sprejemnih na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. V četrtem letniku sem zanosila, diplomirala in ob opazovanju moje male hčerke postala ilustratorka.
Je ilustratorstvo po vašem poklic ali poslanstvo?
V mojem primeru poslanstvo, saj sem že kot majna deklica govorila, da bom slikarka. V moji rodbini ni bil nihče del umetnosti. Nisem odraščala v svetu galerij, imela sem zgolj slikanice, v katerih sem opazovala ilustracije. Velik del otroštva sem preživela pri starih starših v Skaručni pri Vodicah. Danes še kako rada upodabljam te svetove iz otroštva … Kmečko okolje, naravo in deklico, ki raziskuje skrivnosti tega sveta.
Na vas je vplival tudi Kamničan, igralec Uroš Potočnik?
Hodil je v isto srednjo šolo, le drugo smer. Nekega dne je vstopil v naš razred in prebral okrožnico. Bil je visok, oblečen v črno, s črno obrobljenimi očmi in daljšimi lasmi. Sama pri sebi sem si rekla: »Njega pa hočem spoznati.« Sedela sem v prvi vrsti in do njegovega prihoda komaj kdaj nosila črna oblačila, potem pa … Ponovno sem ga srečala v lokalu Pod gradom, pristopil je k meni in rodilo se je prijateljstvo. Z njim sem spoznavala svet Škuca, K4 v Ljubljani, mlade nadebudne pesnike, se zaljubila v pevca Nicka Cava. In ne nazadnje – verjel je v moje sanje, da bom nekoč slikarka … verjetno pri odraščanju potrebuješ nekoga, ki verjame v tvoje svetove.
Je bila potem odločilno na vaši poti, da ste obiskovali srednjo ekonomsko šolo v Kamniku? Mogoče bi se stvari obrnile drugače, če bi bili sprejeti na srednjo oblikovno šolo?
Verjetno je do tega, da sem postala ilustratorka, vodilo več poti. Ne morem reči, da je zgolj Kamnik vplival na moj notranji glas, da bom nekoč slikarka. V šoli pri razredničarki nisem imela podpore; pred ustnim spraševanjem me je vedno cinično nagovorila: »No, slikarka, ali kaj znaš?« Imeli smo tudi predmet spoznavanje umetnosti, pa karkoli sem narisala, učiteljica ni verjela, da je to moje delo, tako da … Ampak imeli smo tudi druge učiteljice, ki so me nagovorile, naj poslikam učilnico. Pa moji sošolci in njihovi prijatelji, ki sem jim risala na džins jakne.
Kakšne spomine imate na srednješolska leta v Kamniku?
Na srednješolsko družbo imam lepe spomine. Glede same šole in učne snovi pa sem se veliko spraševala, kaj delam tam. A sem prilagodljiva in sem se znašla v tem svetu številk in financ. Še vedno pa zagovarjam, da je v tej starosti še najbolj pomembna družba in ne toliko sama šola.
S Kamnikom ste povezani tudi drugače. Po končani akademiji ste leto dni poučevali na osnovni šoli v Kamniku. Zakaj ste prenehali s poučevanjem?
Pisalo se je leto 2000. Moja hčerka je takrat dopolnila eno leto, pa je bilo treba preživeti. Kot ilustratorka še nisem imela dovolj naročil, da bi lahko preživljala družinico. Oba s partnerjem sva se trudila, da bi si lahko čim prej ustvarila dom, gnezdece. A kot učiteljica nisem videla perspektive, saj so takrat vse delavce za določen čas med počitnicami odpuščali in potem bi morala septembra zopet zaprositi za delo. Sama pa sem izrazito previdna in potrebujem varnost, zato mi je bilo delo učiteljice nesmiselno, čeprav so bili učenci krasni. Po tej izkušnji sem začela zaupati vase in verjela, da se bom lahko preživljala kot ilustratorka.
Je bila v vašem življenju tudi ključna oseba, ki vas je spodbudila, v vas vzbudila vero vase?
Neke ključne osebe ni bilo. Zdi se mi, da sem dovolj zaupala vase; je pa bilo fino imeti ob sebi še nekoga, ki je verjel v moje sanje. Bila sem zelo marljiva in veliko risala. To me je osrečevalo. Ni kar tako rek, da vaja dela mojstra, brez marljivosti ni nič. Talent in želja nista dovolj.
Rišete ilustracije za slikanice. Kako nastane ilustracija? Kako izberete motiv, ki ga boste naslikali? Koliko besede ima pri tem avtor besedila in koliko urednik, založba?
Ponavadi prejmem besedilo. Pri nekaterih založbah imam popolno svobodo, brez kakršnihkoli sestankov. Drugje pa si izmenjamo želje. Vendar prej upoštevam likovnega urednika kot samega avtorja