Ana Medvešček je svoje življenje zapisala plesu. Pri 29 letih je ustanovila Plesni klub Šinšin, v katerega je po 14 letih delovanja včlanjenih več kot 400 plesalcev. Letos je za izjemne dosežke plesnega kluba in za prispevek h kakovostnemu in aktivnemu preživljanju vsakdana prejela srebrno priznanje Občine Kamnik. Ob tej priložnosti smo se z njo pogovarjali o ljubezni do plesa in njenem tretjem otroku, kot je sama poimenovala klub. Pravi, da za ustvarjanje ne potrebuje veliko, le srce.
Kaj vam pomeni priznanje?
Res sem hvaležna za to nagrado. Daje mi nov zagon. Veliko mi pomenijo tudi čestitke ljudi in njihove besede, da si to zaslužim. To je potrditev, da sem na pravi poti in delam prav, hkrati pa tudi lepa nagrada za Šinšin, s katero smo si še okrepili zaupanje v naše delo. Če je zaupanje, ljudje pridejo, saj vedo, da si strokoven, dostopen in odprt.
Kdaj ste se začeli ukvarjati s plesom?
Ko sem bila stara tri leta, sem začela plesati pri Mateji in Urošu v Kinodomu v Kamniku. Plesala sem tudi v šolskih krožkih, saj takrat v Kamniku plesne šole ni bilo. Svojo mamo sem pri 12 letih prepričala, da je ples dejavnost zame in je vredna dnevne vožnje v Ljubljano. Pri tem sva dobili spodbudo tudi pri sošolcu Urošu Gorencu, ki je takrat že plesal v Kazini, in tako sva 1 leto skupaj obiskovala treninge. Ko je nehal, sem nadaljevala solistično v jazz baletu. Mama je vsak dan prišla iz službe v Ljubljani in me potem peljala nazaj v Ljubljano. Res sem ji hvaležna in verjamem, da je globoko v sebi verjela, da se bodo njen čas, trud in vložek v moj ples obrestovali.
Ko sem bila v 8. razredu, sem že postavljala koreografije za nastope skupin na ŠKL. Trenirala sem svoje vrstnice. Tako sem začela ustvarjati, si mešati glasbo in samoiniciativno trenirati tudi druge. Bila sem tudi ena od prvih Zmajčič. To so bili res lepi časi. Ves čas sem se izobraževala in izpopolnjevala tudi v tujini. Za nadaljnje šolanje sem se odločila izobraževati na Fakulteti za šport. Študij sem kmalu končala, ob tem pa osvojila še mnogo licenc za delo v športu. Zaradi vseh svojih izkušenj in znanja sem tudi dobila službo kot profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Jožeta Plečnika.
Pravite, da je Šinšin tvoj tretji otrok. Kako je potekalo njegovo rojstvo?
Delala sem v fitnesu v Kamniku, vodila vadbe in ves čas učila ples. Ljudje so mi govorili, naj odprem plesno šolo, saj v kraju takrat ni bilo nobene. Šinšin sem ustanovila skupaj s svojo mamo Jelko Medvešček, k sodelovanju pa povabila tudi kolegico Majo Krizmanić. Prvo leto smo delali popolnoma prostovoljno, drugo leto pa smo si že lahko izplačali plačo z minimalnimi urnimi postavkami. Tretje leto smo se preselili na Glavni trg, kjer sem z lastnimi prihranki vložila v prostor za plesno dejavnost. Šest let je bil dom Šinšina na Glavnem trgu, prostore smo imeli tudi v nekdanji trgovini Onaon. To so bila najlepša leta, v majhnem prostoru smo naredili res veliko. V resnici za ustvarjanje ne potrebuješ veliko, samo srce.
Pred desetimi leti ste se odločili za selitev kluba v stavbo (Kovinarska cesta 4), kjer je klub tudi danes.
Ko sem živela na Steletovi ulici, sem videla, da tu čistijo prostore. Papirje za najem sem začela urejati, ko sem bila noseča z drugim otrokom. Nato pa sem s sinom v roki sodelovala pri gradnji, delavci so me gledali in pravili: »Joj, Ana, saj si nora.« V dveh mesecih nam je iz tretje gradbene faze uspelo zgraditi klub, medtem ko sem bila na porodniškem dopustu. Za prenovo sem porabila vse svoje prihranke in denar, ki sem ga podedovala po mamini smrti. Moram poudariti, da imam to stavbo v najemu in stroški so enormni. V prihodnosti si želim, da bi bil ta prostor samo naš.
Šinšin ima zelo zanimivo ime. Kaj pomeni?
Šinšin v japonščini pomeni dušo in telo v enem, se pravi celosten pogled na človeka. Ime ima globok pomen, saj je telo brez duše mrtvo telo. V procesu učenja plesa nikoli ne urimo samo telesnih sposobnosti, ampak tudi um in dušo. Na splošno pa ljudi naše ime zabava.
Na spletni strani je zapisano, da so Šinšin ljudje. Kako se to vidi?
Smo dostopni in odprti. Želimo si, da naši plesalci postanejo pripadni klubu in del nas. Vrata so odprta za vse, potem pa je od vsakega posameznika odvisno, koliko bo izkoristil ponujeno. Sprejmemo vsakega, nasproti gremo tudi tistim, ki nimajo denarja. Zdi si mi prav, da je ples dostopen za vse. Zavedati se moramo, da lahko najdemo zelo dobrega plesalca tudi med ljudmi, ki si tega ne morejo privoščiti. Tak, ki ga bomo financirali, bo zelo hvaležen in nam bo stal ob strani. Velik pomen dajemo tudi druženju. Po vadbi vedno spijemo čaj, se usedemo in pogovorimo.
Ni uspehov brez trenerjev. V Šinšinu je velik poudarek na trenerjih, ki so bili vzgojeni v klubu.
Trenutno nas je v klubu 18 skupaj z receptorji, od tega 14 trenerjev. Veliko dela vlagam v vodenje kadra, jih usmerjam in podajam predloge. Pri tem mi pomaga desna roka Nina Semprimožnik, ki sem ji zelo hvaležna, ker je z mano in me menja, kadar sem v časovni stiski oz. odsotna. Zavedam se, da sem zmotljiva in tudi jaz se še vedno nenehno učim. Marsikatera slaba izkušnja mi je dala znanje in trdo kožo. Zelo veliko se ukvarjam s prakso, mentorstvom ter mladim nudim možnost pedagoškega dela. Sem stroga trenerka in vem, da lahko zaupam tistim plesalcem, ki sem jih vzgojila sama. Opažam razlike med tistimi, ki sem jih vzgojila jaz, in med drugimi. Dobri trenerji so le tisti, ki imajo radi to, kar delajo. S svojimi zaposlenimi sem trenutno res zadovoljna. Včasih sem bila tu cele dneve, sedaj jim lahko zaupam in je lažje. Ko so ljudje povezani, je povezan tudi klub in to se čuti tudi na zunaj. Naš moto je “Povezani z gibom!”, in če smo povezani trenerji, bodo povezani tudi otroci in starši.
Katere so naloge trenerja?
Predvsem moraš imeti rad ples, disciplino in delo z ljudmi. Delo z mladimi je naporno, pogosto se ukvarjamo z vzgojo, ki je osnova, da plesalec postane dober, ceni trenerjevo delo in trud ter se zaveda odgovornosti do dela. Pomembna je tudi trenerjeva spoštljiva komunikacija in dostopnost, sodelovanje s starši ter pridobivanje njihovega zaupanja. Trener nisi samo takrat, ko treniraš plesalce. Veliko je tudi nevidnega dela, ki se težko vrednoti. Trenerji veliko ur presedimo za računalnikom, da najdemo pravo glasbo in pravi koncept nastopa, ukvarjamo se tudi z logistiko. Veliko se tudi pogovarjamo s plesalci, starši in rešujemo težave. Biti trener in koreograf je sploh za žensko zelo težko delo, saj si popoldne in čez konec tedna odstoten. Moraš se znajti.
Kakšen odnos imate s plesalci?
Sem zelo stroga, imam disciplino in red. Ves čas se izobražujem in poskušam biti čim bolj strokovna. Moje ure niso monotone, že po naravi sem energetsko zelo močna oseba, se predajam, včasih celo preveč. A menim, da me imajo plesalci prav zaradi teh mojih lastnosti radi.
Na koncu si vedno najbolj želim, da se pokažeta trud otrok in vlaganje staršev, in to mi daje zadoščenje. Pomembno mi je, da so moji plesalci zadovoljni, tudi kadar niso uvrščeni na stopničke, če pa so, je zadovoljstvo še toliko večje. Tudi tisti, s katerimi ne sodelujem več, so zelo uspešni in kreativni na svojem področju, in to me navdihuje.
Kaj pa težki trenutki?
Pride tudi do nesoglasij, kar je normalno, saj smo živa skupnost. Rada hitro vse rešujem, s težavo se spopadem takoj in nato grem naprej. Cenim, da ljudje pridejo in povedo, kaj jih moti. Včasih to lahko rešimo, drugič je to spet nemogoče. Marsikomu sem trn v peti in zavedam se, da vsem ne bom nikoli ustrezala. Vsako jutro si rečem: »Za dobrim konjem se kadi.« Tako mi je lažje, ko se včasih spopadam z mlini na veter.
Katere uspehe dosegate kot plesna šola?
Imamo veliko uspehov v plesnih zvrsteh hip hop, streetdance, breaking, modern, jazz balet in showdance. V vseh zvrsteh smo dosegli stopničke na evropski in svetovni ravni. Zelo sem ponosna na plesalce in trenerje, saj vem, kako težko je priti do tako dobrih rezultatov. Vsako leto tekmuje okrog 80 plesalcev, ki prihajajo iz Plesnega kluba Šinšin.
V Sloveniji in po svetu je veliko konkurence, in ko tvoji plesalci kaj dosežejo, si zelo ponosen in vesel. Če me sprašujete po plesalcih, bi omenila naslednje: Zala Kaker (prva naša zelo uspešna plesalka, registrirana pri Plesni zvezi Slovenije), Daša Resnik (plesalka in pedagoginja), Nika Marčec (študira ples v tujini), Manca Andrić (aktivna plesalka in pedagoginja – pripravnica), Teja Zore (aktivna plesalka), Gašper Dimnik (naš najboljši breaker), Grega Golob (svetovni in evropski prvak, zdaj na konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, še vedno tekmuje), Živa Babnik (aktivna plesalka), Eva Dimec (poškodovana, nazadnje osvojila 5. mesto na evropskem prvenstvu), Zoja Pivec (aktivna plesalka), Maruša Florjančič (nekdanja plesalka in sodelavka), Žana Drolc (nekdanja plesalka), Vesna Vrhovnik (pedagoginja in plesalka) in še in še … Naštela sem samo nekaj članov, mladinci še pridejo na vrsto. (smeh)
Na plesna tekmovanja in produkcije se dodatno pripravljate tudi v večjih dvoranah. Kje imate treninge?
Ko imamo državna in mednarodna prvenstva, se selimo v športno dvorano na Kajuhovi poti, za produkcije pa se pripravljamo kar v samem kamniškem kulturnem hramu. V Domu kulture Kamnik, kjer je pravi ambient za ples, so me zelo podprli. Dali so mi možnost za delo in inspiracijo in zelo sem vesela, da sodelujemo. Dvorana ni poceni, ampak ples si zasluži posebno mesto, ki ga tam dobi, saj je tam čisto drugačen kot na košarkarskem igrišču. Plesalci smo zahtevni, publika pa še bolj.
Kje lahko še vidimo Šinšinove plesalce in kakšen vložek zahteva tovrstna organizacija?
Produkcija je zelo velik projekt, ki se zgodi dvakrat letno, poleti in okoli božiča. Produkcije izvajamo že 13 let zapored, to pomeni, da bo letošnja poletna produkcija kar 26. po vrsti. Na začetku sem ob pripravah na produkcije zelo slabo prenašala stres, a sem se čez čas s sprostilnimi tehnikami naučila selekcionirati pritiske. Zadržala sem kontinuiteto produkcij ter visok nivo in kvaliteto plesa. Na produkcijo so vabljeni predvsem starši in bližnji sorodniki plesalcev, če pa ostane še kaj vstopnic, so vedno vljudno vabljeni tudi zunanji gosti. Ponavadi so predstave popolnoma razprodane.
Naše plesalce lahko vidite tudi na občinski reviji Finesa plesa (izbor miniatur za sodobni ples), različnih proslavah, Kamfestu, plesnih predstavah … Konec junija so državna prvenstva za vse discipline, na katera ste lepo vabljeni.
Pleše lahko vsak
Zakaj je dobro k plesu vpisati otroka?
Ples ozavešča stanje telesa. Otroci skozi gib raziskujejo svoje telo in njegove zmogljivosti, odnose s soplesalci, prostor in ritem. Skozi ples izražajo čustva. Pridobivajo sposobnost kreativnosti in ustvarjalnosti. Ples je odlično izhodišče, ker otroka ne omejuje in je gibalno širok, kar je odlična osnova za ostale športe. Ples je terapevtsko sredstvo – če znaš plesati, si bolj svoboden. Tisti, ki pleše in ko pleše, slabo ne misli.
Kdaj je najbolje, da otroci začnejo plesati?
Najbolje je, da začnejo čim prej. A ker otroci hitro pridobijo veščine, nikoli ni prepozno. Ne uvajamo jih v tekmovanja, želimo, da plešejo iz ljubezni, brez pritiskov. Nekateri se sami odločijo za tekmovanja in potem vidijo, da ne zmorejo. Mislim, da morajo otroci preizkusiti več plesov, zato jih ne usmerjamo samo v eno zvrst in z veseljem dopustimo, da prestopajo med stili. Najlažje je delati z najmanjšimi, saj pijejo znanje kot gobe in ti največ vrnejo.
Kakšne izkušnje imate s treniranjem najstnikov? Vemo, da se v teh letih največ mladih neha ukvarjati s športom.
Od 15. leta naprej se interesi obrnejo. Šola postane bolj naporna, nekateri se zaljubijo, spet druge pestijo poškodbe. Poskušamo jih zadržati, a število se res zmanjša, kar se nam zdi nesmiselno, saj prenehajo ravno takrat, ko kot plesalci postanejo zreli in res začnejo plesati pametno. Najtežje je delati z najstniki, saj se težko odprejo. Ne smemo preveč drezati vanje in moramo sprejeti njih in njihove neprimerne odzive. Za vse članske skupine smo lahko hvaležni. Pomembno je, da radi plešejo, dokler lahko. Predvsem sem zadovoljna nad vztrajnostjo moje najstarejše skupine modern plesalk in pa na plesalke hip hop članske skupine.
Kako se počutite trenerji, ko plesalci prekinejo plesno kariero?
Najtežji trenutek, ki ga lahko doživiš kot trener, je, ko zrel plesalec neha plesati. V svoje plesalce vložimo veliko, so kot naši otroci. Vzpostavi se pristen stik. Z veliko večino nekdanjih plesalcev sem še v stiku.
Kaj pa rekreativni ples?
Zelo cenim tiste, ki se s plesom ukvarjajo rekreativno, saj se tu se vidi velika ljubezen do plesa. Mi jim dajemo možnost nastopanja tako na reviji Finesi plesa kot tudi na naših dveh produkcijah. Pomembno je, da se zavedamo, da je vsak lahko plesalec. Mogoče ne ravno tekmovalec, ampak pleše pa lahko vsak.
Ali si lahko tudi v zrelih letih izpolnimo sanje in začnemo plesati?
Imamo skupine starejših plesalcev, s katerimi skrbno gojimo odnose. Starejši, ki morda celo niso imeli možnosti, zdaj plešejo in si uresničujejo sanje. Letos imamo skupini hip hop odrasli in jazz balet odrasli ter skupino latino solo. V njih so plesalci starejši od 25 let pa tudi do več kot 50 let. Pred časom smo imeli hip hop tekmovalno skupino, bili so 8. na svetovnem prvenstvu. Lepo je videti, kako starejši skrbijo zase s plesom in se družijo ob enakih ambicijah.
Imate tudi vodene vadbe. Kaj menite o vodenih vadbah preko aplikacij in Youtuba?
Ne strinjam se s tem načinom dela. Izgubi se medsebojni stik, trener te ne more popravljati. Vendar pa so take vadbe še vseeno boljše, kot da ne delaš nič. Sama sem pristaš pristnega stika. V zadnjem času največjo popularnost pridobivata joga in pilates. Ljudje raje posegajo po bolj umirjenih dejavnostih, kardio vadbe pa so trenutno manj obiskane, a trend se vsako leto obrne. Še vedno je veliko povpraševanje po plesnih vadbah, kar izvajamo tudi v našem klubu pod imenom Latino DANCE in Latino SOLO.
Imate dva otroka, in sicer Lil in Leva. Kako usklajujete delo in družino?
Težko, ampak mi uspeva, četudi me včasih cele dneve ni doma. Ob strani mi stoji tudi partner Luka, ki je bil plavalec in tako razume šport. Veliko mi pomaga tudi v Šinšinu, predvsem pri vzdrževanju prostora in z logistiko. Včasih mi na pomoč priskočijo tudi starši plesalcev. Veliko je dela s papirji. Vse to mi jemlje energijo, zraven pa moram biti še kreativna. Sem človek, ki vedno da sto odstotkov od sebe in v to delo je vloženo veliko ljubezni. Če bi me zanimal samo denar, tega nikoli ne bi delala.
Plešeta tudi otroka?
Otroka tu odraščata. Lili pleše jazz balet, Lev je breakdancer. Lili je že v tekmovalnih vodah in se zelo trudi. Kot plesalka in kot mama verjamem v širino gibanja, zato se tudi moji otroci ukvarjajo z drugimi športi. Lili je ples zagrabila z odprtimi rokami in to rada počne, trenutno celo ustvarjava skupaj. Lev je gibalec po naravi, zagotovo se bo našel v športu, a naj bo to zanj še odprta pot.
Pri vaših dveh letih ste se z družino preselili v Kamnik. Kaj vam pomeni mesto?
Do drugega leta smo živeli v Piranu, potem pa smo se preselili v Kamnik k stari mami. Kamnik je posebno mesto, kamniška publika in plesalci so zelo zahtevni. Nekateri plesalci so zelo zavzeti, nekateri malo manj. V večjih mestih je večja selekcija, zato se je treba bolj potruditi, mi pa moramo biti bolj srčni, kar pomeni, da se med sabo zelo zbližamo. Zato je še težje, če pride do konfliktov. V Kamniku me navdihuje narava, mestna infrastruktura, kulturna dediščina, ljudje.
Kje še najdete navdih?
Navdih iščem znotraj sebe, navdihuje me glasba, odnosi, stresne situacije, knjige. Nikoli ne kopiram drugih, vedno izhajam iz sebe. Ko ustvarjam, se poskušam izogniti temu, kar je bilo že narejeno in videno, ter poskušam po svoje interpretirati zgodbo.
Kaj vam pomeni ples?
V ples se zatečem, ko mi je težko. Že dokaj zgodaj sem šla čez težke življenjske preizkušnje, umrla sta mi oba starša. Če ne bi imela plesa, ne vem, kaj bi. Ples mi predstavlja svobodo, zatočišče, nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Za ples ne potrebujem rekvizitov, raziskovanje giba mi ponuja neskončno širino ustvarjanja. Pri plesalcih je tako, da ko nas telo začne omejevati, začnemo plesati bolj pametno. Takrat si res zrel kot plesalec. Ples ti da širino in odprtost. Nauči te, da ne moreš gledati le skozse, ampak širše.
V svojem govoru ob prejemu priznanja ste rekli, da bi želeli, da kultura postane tako cenjena, kot je cenjen šport. Kaj je torej ples: kultura ali šport?
Ne bi želela deliti plesa na šport in kulturo. Če vzamemo na primer tekmovalni ples, se uvršča v šport, hkrati pa predstavlja tudi kulturo nekega naroda. V plesu je pomembna koordinacija, prožnost, ravnotežje, moč, agilnost … Ob fizičnem naporu moraš znati hkrati tudi izliti čustva, pritegniti publiko, biti kreativen in imeti izrazno mimiko. Tekmovalni ples postaja skrajnost. Če hočeš biti dober, moraš trenirati vsak dan štiri ure in se ukvarjati še z gimnastiko.
S kulturnega vidika me ples navdušuje predvsem konceptualno, kar pomeni, da s svojim gibalnim nastopom morda poskušaš biti družbeno kritičen. Žal sodobni ples v Kamniku premalo živi. Bolj kot to, da mi ne ustvarjamo tako pogosto, kot bi želeli, me skrbi občinstvo, ki ne kaže zanimanja za tovrstne predstave, ki so redkokdaj razprodane. Želela bi, da ples (p-)ostane kultura, ki je cenjena kot šport.
Kaj si za ples želite v prihodnosti?
Rada bi, da bi ples pridobil veljavo v družbi in da bi se dvignil tudi kulturni nivo plesa. Da bi se gledalci bolj poglobili v plesalčevo interpretacijo skozi gib. Da bi znali razumeti, zakaj je ples za družbo pomemben. Želela bi si polne dvorane, pa ne samo na komercialnih produkcijah.
Želim si, da bi se več vlagalo v ples. Zakoni so napisani tako, da enostavno ne moremo dobiti sredstev, vsaj ne toliko, kot jih dobijo nekateri ekipni športi. Ples je poznan kot individualen šport, in ko se prijavimo na programe za sofinanciranje, se točkuje po individualnem kriteriju, kar za nas pomeni manj sredstev. Ples je sicer individualen – solističen, a se tekmuje tudi v parih in skupinsko (mala skupina od 3 do 7 plesalcev in velika formacija od 8 do 25 plesalcev). V skupini si odvisen drug od drugega, se povežeš, moraš znati sodelovati, zato ne razumem dvojnega kriterija v teh razpisih. V kulturi je še manj denarja, a ko se lotiš kulturnega projekta, veš, da to delaš zase, za svoje zadoščenje in duševno hrano.
Želim si tudi, da bi mladi imeli prostor, kjer bi lahko ustvarjali in plesali. Pri meni ga bodo vedno imeli. Želim, da se na ples ne pozabi, ko se bo kaj gradilo, saj bi z veseljem sprejela večjo in bolje opremljeno dvorano za treninge. Za Šinšin pa si želim, da bi bili plesalci zadovoljni, povezani, da bi se imeli dobro in da bi se imeli radi.
Ali imate kakšen nasvet za mlade plesalce?
Sledite svojemu srcu in naj vas preveč ne obremenjujejo druge obveznosti. Če boste našli ravnovesje, vam bo lepo. Plešite in uživajte, sprostite telo in dušo. Nikoli se ne nehajte učiti. Ne pozabite, da je od vsakega posameznika odvisno, ali bo uspel.
