torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriPetra Pavlič: Starši so me naučili vztrajnosti in pozitivnega pogleda na svet

Petra Pavlič: Starši so me naučili vztrajnosti in pozitivnega pogleda na svet

Petra Pavlič je letošnja dobitnica nagrade Športnica leta v Občini Domžale, ki jo je prejela ob izjemnem letu, saj je v disciplini sunek kot prva Slovenka dvignila 100 kilogramov! Dosežek prepisuje neomajni volji in vztrajnosti brez katere bi težko premagala vse ovire do cilja, ena takih je bila tudi nesreča in huda poškodba roke. Petra je iskreno spregovorila o občutkih ob vrnitvi po nesreči, kaj jo je motiviralo, da je vztrajala. Zaupala mi je tudi kako usklajuje dve izjemno zahtevni karieri: športnice in diplomirane medicinske sestre. Njen način življenja in pogled na šport preprosto navdihujeta!


Najprej čestitam za pridobljen naziv domžalske športnice leta! Kaj vam pomeni to priznanje, ki ste ga prejeli za zgodovinski dosežek v prejšnjem letu?

Priznanja nisem pričakovala, zato je bilo to veliko presenečenje. Že na podelitvi sem mislila, da bo priznanje podeljeno kakšnim mlajšim športnikom, zato sem bila zares šokirana, ko so izrekli moje ime.

Počaščena sem, da so me izbrali in predvsem zato, ker so opazili naš šport. Da je ta prelomnica zanimiva ne le za poznavalce olimpijskega dviganja uteži, ampak tudi širše pa priča o razvoju našega športa v Sloveniji, kjer se je v zadnjih nekaj letih zgodilo veliko dobrega.

Koliko je bilo potrebnih priprav in odrekanja za uspeh in dvig 100kg, ter drugih športnih dosežkov in naslovov. Kakšen vpliv ima trener?

Olimpijsko dviganje uteži treniram od leta 2008. Lansko leto v septembru mi je uspel dvig 100 kg, za kar sem garala celo poletje, kar pomeni, da je bilo poletje brez dopusta. Treniram 6x na teden po 2 uri, treninge izpuščam samo kadar je to potrebno zaradi službenih obveznosti. Po letu 2015 (po poškodbi roke) nisem imela več kot en teden odsotnosti od treningov na leto. Ker pa zelo rada počnem tudi druge športne aktivnosti je žrtev včasih velika, ko se zavem da ne morem na več urni pohod v hribe ali pa daljše kolesarske ture, saj moram biti za trening relativno spočita.

V težkih trenutkih prav pride opora trenerja, zato se zahvaljujem prvemu trenerju Romanu Dimcu, prav tako pa tudi Anžetu Kosmaču, s katerim sodelujem v zadnjem obdobju.

Nasveti so dobrodošli še posebej, ko se znajdemo v težkih situacijah in je potrebno nekaj spremeniti, da ponovno napreduješ v treningu. Pa tudi trening je bil v prejšnjem letu močno prilagojen, saj smo mogli zaradi ukrepov prestaviti treninge, kar v domače kleti, tukaj se moram zahvaliti mojim domačim za potrpežljivost (nasmešek).

Vrniva se v preteklost, kaj vas je navdušilo za tovrsten šport, najprej atletski meti, nato dvigovanje uteži, tovrstne športe radi »ocenijo« kot ne ravno dekliški šport, vas je to kdaj oviralo?

Ko me ljudje vprašajo kaj treniram in jim odgovorim, da je to olimpijsko dvigovanje uteži, mi marsikdo ne verjame ali se celo nasmiha, za kar se ne zmenim. Predvsem so ljudje presenečeni, ker nismo takšni mišičnjaki, kot so si predstavljali (nasmeh). Jaz na to nisem gledala tako, sem pa dobila večkrat vprašanja ali drži da dvigujem uteži, mečem razna orodja. Zdelo se mi je naravno, ker sem hodila tudi na tekmovanja v tujino, kjer sta oba športa dobro uveljavljena. Za enkrat sem edina ženska v klubu, saj med ženskami ta šport ni ravno popularen, mogoče zato ker je precej statičen in na trenutke osamljen.

Mene pa v tem športu navdušuje ravno premikanje meja in tudi telesno mi ustreza, sem mnenja, da mora športnik preizkusiti šport na lastni koži, šele nato vidi ali mu nekaj odgovarja ali ne.

Za usmeritev izključno v dvigovanje uteži sem se na neki točki odločila, ker nisem mogla peljati dvojne športne kariere, preprosto se je bilo potrebno odločiti le za en šport in tja usmeriti vse moči. Izbrala sem dviganje uteži, saj sem čutila, da imam morda boljše predispozicije kot pri atletskih metih, kjer mi za super rezultate manjka kar nekaj centimetrov višine.

Kako ste po hudi delovni nesreči spet zbrali moč in motivacijo za nadaljevanje, ne da bi kar vrgli puško (uteži) v koruzo?

Seveda sem ob delovni nesreči doživela mešane občutke obupa, jeze, žalosti pa vse do tega ali se lahko spet vrnem vsaj približno tako dobra kot sem bila prej. V veliko pomoč so mi bili starši in podpora okolice. V obzir je potrebno vzeti to, da bi morala le en mesec po nesreči iti na prvo evropsko prvenstvo. Tako neposredno po zlomu roke nisem občutila bolečine, ampak jezo in žalost, ker je bilo jasno da na EP ne bom mogla nastopiti, kljub temu da sem garala celo poletje in se pripravljala na tekmovanje. Po komentarju kirurga, ki me je operiral pa nisem bila nič kaj bolj optimistična, saj je rekel da ne ve ali bom lahko nadaljevala športno pot.

Ker pa so me starši naučili vztrajnosti in pozitivnega pogleda na svet sem se iz razgibavanja roke vrnila na olimpijsko ročko in formo ne le povrnila, vendar tudi nadgradila.  


Delate tudi kot diplomirana medicinska sestra v ZD Kamnik, kako usklajujete vrhunsko športno kariero z delom v ZD? 

Z usklajevanjem nikoli nisem imela težav, čeprav so mi ljudje že v srednji šoli očitali, da ne bom zmogla vsega, jaz sem vseeno vztrajala in si organizirala in optimalno izkoristila čas tako, da še vedno uspešno usklajujem delo in šport.

Po službi preprosto odidem na trening in poskusim narediti kar se da kvaliteten trening. Trening načrtujem tudi tako, da prihranim težke dvige za soboto in nedeljo, ko lahko spim vsaj 8 ur in tako pridem na trening spočita in regenerirana. Edine težave, ki sem jih imela so nastopile v zadnjem letu, ko so obremenitve na posameznega zaposlenega v zdravstvu večje zaradi COVID situacije, kjer je potrebno poleg rednega programa opravljati tudi brise na COVID, cepljenje in ostale dodatne zadolžitve.


Ste razmišljali o tem, da bi se posvetili samo športni karieri? Imate dovolj spodbude v smislu sponzorjev in finančne pomoči? 

Seveda, to je moja velika želja, vendar pa je žal težko v svetovnem merilu priti blizu stopničk, kar bi zagotovilo da bi se lahko poklicno ukvarjala s tem športom. Za delo, ki ga opravljam kot diplomirana medicinska sestra prejemam plačilo. Del zaslužka namenjam tudi za svoje treninge. Žal naš šport ni tako konkurenčen in zanimiv za sponzorje, ker je precej statičen, zanimiv je bolj človeku, ki se na to spozna.

Imate kakšen predlog, kaj bi še lahko naredili na področju promocije vašega športa? 

Mogoče bi bilo več zanimanja, če bi imeli kakšnega uspešnega Slovenca v svetovnem merilu. Tudi med mladimi ni toliko zanimanja, ravno zaradi omenjenih razlogov, zaradi česa se tudi starši ne odločajo za usmeritev otrok v ta šport, ker zmotno menijo da je nevaren, kar ni res, saj se veliko več poškodb zgodi ravno pri drugih športih.

Z dvigovanjem uteži krepimo telo, učimo se pravilnega dvigovanja in drže, kar je ključno pri razvoju telesa (hrbtenice). Menim, da bi bilo koristno, če bi uvrstili dvigovanje uteži v osnovnošolski program športne vzgoje. 

Praktičen primer je nepravilno dvigovanje in nošenje šolskih torb, otroško telo pa je zelo ranljivo, ker kosti še niso formirane. Tudi kasneje v življenju so vidne poškodbe zaradi nepravilnega dvigovanja pri osnovnih življenjskih opravilih: dvig otroka, nakupovalne vrečke… Že jamski človek je dvigoval predmete (skale), verjetno bolj pravilno kot mi danes (smeha), saj smo zaradi življenjskega sloga (sedeč položaj, delo za računalnikom, telefon) pozabili na osnovno držo…

Kakšni so cilji in želje za prihodnost?

Moj cilj za naslednje leto je nastop na evropskem prvenstvu, kar mi še ni uspelo. Dolgoročni cilj pa je vztrajati v našem športu čim dlje.

Anja Čala // FOTO: Blaž Peterka in Anja Čala

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano