Peter Svetina je varuh človekovih pravic. Tisti, ki je bil letos januarja na glasovanju v parlamentu izvoljen z rekordno podporo poslancev. Prihaja iz Komende in je vso svojo poklicno pot posvetil področju socialnega varstva, šolstva ter delovanju invalidskih, humanitarnih in prostovoljnih organizacij. Prijazen je in ima občutek za ljudi, hkrati pa, ko je treba povzdigniti glas za šibkejšega, tudi oster in – kot pravi sami – vedno na preži.
Na varuha človekovih pravic, njegove namestnike ali strokovne sodelavce se državljani obračajo, če menijo, da jim je bila z aktom državnega organa, organa lokalne samouprave ali nosilca javnih pooblastil kršena katera izmed pravic. Še pred tem naj bi izčrpali vse druge pravne možnosti (pritožbe itd.). S kakšnimi težavami se državljani najbolj pogosto obračajo na vas?
Ljudje se obračajo na nas, ko so v stiski. Ko imajo občutek, da so jim kršene človekove pravice, in ne le, ko menijo, da jim te pravice kršijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Skorajda ni področja, kjer ne obravnavamo pobud. Ne moremo pa na primer reševati zasebnih sporov med dvema ali več osebami, nadzirati dela zasebnikov, torej podjetnikov v zasebnem sektorju, ali pa se vključevati v postopke, ki potekajo, razen izjemoma, ob zavlačevanju državnih organov. Če sem še bolj nazoren: če imate na primer težavo, ker vam ZPIZ ni pravočasno odločil o bolniškem staležu, se obrnete najprej nanje, če pa se vam je zgodilo, da so pri odločanju zamudili vse zakonske roke, pa lahko obvestite nas in bomo organ opozorili na nedopustnost in zahtevali odpravo kršitve. Prav na področju, ki ga pokriva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imamo največ utemeljenih pobud. Vedno več se jih nanaša tudi na področje okolja.
Skupaj s strokovnimi sodelavci sicer pokrivamo 24 področij. Moram reči, da imam zares odlične sodelavce, visoko izobražene in s čutom za ljudi, kar je pri tem delu še toliko bolj pomembno. Pri svojem delu pa želimo biti tudi čim bolj proaktivni, zato smo veliko na terenu, hkrati pa tudi stalno opozarjamo na kršitve in tudi sami odpiramo pereče teme. Varuh človekovih pravic ima namreč pravico, ki je tudi naša velika prednost in nam jo marsikdo v Evropi zavida, da lahko na lastno pobudo odpiramo zadeve. Torej, če sami opazimo nepravilnosti, kršitve, nanje opozorimo. To vlogo tudi s pridom izkoriščamo, saj opažam, da se veliko kršitev človekovih pravic ljudje niti ne zavedajo, hkrati pa so se v imenu varnosti in nekakšne hvaležnosti pripravljeni odpovedati marsikateri izmed njih. Moramo se zavedati, da ko se sami začnemo odpovedovati svojim pravicam, to lahko preraste v težavo.
Govoriva o informacijski tehnologiji?
Tudi o informacijski tehnologiji. Ena zadnjih odločitev ustavnega sodišča se je na primer nanašala na policijsko uporabo tehničnih sredstev za optično prepoznavo registrskih tablic. V tem primeru je naša institucija zahtevala oceno ustavnosti Zakona o nalogah in pooblastilih policije in ustavno sodišče nam je pritrdilo, da je tehnična sredstva za fotografiranje in video ter avdio snemanje na brezpilotnih zrakoplovih, torej dronih, dopustno uporabljati zgolj za reaktivno dokazovanje kaznivih dejanj oz. prekrškov in identificiranje kršiteljev. Torej, dopustno jih je uporabljati zgolj na podlagi že zaznanega prekrška ali kaznivega dejanja. Nedopustno bi bilo, če bi se sedem dni hranilo tudi podatke vseh tistih, ki niso kršitelji, jih pa je dron posnel. Ne morejo kar vseh naših podatkov zbirati nekje na zalogo, za vsak slučaj! Ampak ljudje smo se v imenu varnosti, zato da bi polovili tiste, ki niso pošteni, temu pripravljeni tudi odpovedati. In rečejo – jaz nimam kaj skrivati, meni je vseeno, če me snemajo.Ne vem, počasi bomo začeli živeti kot v znanstvenofantastičnem filmu, ker so ljudje 100-odstotno nadzirani zavoljo varnosti. Potem nam bo počasi vzeta tako zasebnost kot pravica do svobodnega odločanja in svobode govora. Te nevarnosti se premalo zavedamo.
Ali ste med temi, ki se obrnejo na vas, v pol leta, odkar ste nastopili funkcijo, opazili kakšno skupno značilnost – npr. demografsko, da je v določeni regiji več pritožb, ali pa družbeno, da je v določenem razredu oz. sloju več ljudi, ki čutijo krivice?
Ne, je zelo razpršeno. Opažamo pa, da nekateri ne morejo do nas, zato skušamo biti čim več prisotni tudi na terenu. Poleg ljudi v domovih za starejše, v socialno-varstvenih zavodih, zaporih, itd., marsikdo ne more do nas tudi zato, ker se ne spozna na sodobno tehnologijo in zaradi razno raznih razlogov ne more poklicati, poslati elektronske pošte ali nas kako drugače kontaktirati. Zato gremo na teren, tudi v domove starejših na oddelke, kjer so ljudje nepokretni ali dementni in imajo tako omejeno možnost gibanja. Znotraj zaprtih zidov so lahko kršitve še pogostejše. Mi to tudi z nadzori Državnega preventivnega mehanizma preprečujemo. Ne iščemo zgolj pobud o delovanju ustanov, ki jih obiščemo, ampak nas zanimajo tudi stiske, ki jih imajo uporabniki zunaj doma. Npr. z upravno enoto, upravnimi postopki, če ne morejo rešiti raznih zadev, če jim nek državni organ ne odgovarja itd. Marsikdo ne ve, kje in kako naj se loti svojih težav. Zato gremo mi do njih, jih poslušamo in odpiramo pobude. Torej, popolnoma praktično na terenu rešujemo stiske in težave ljudi. Naše delo se morda kdaj komu zdi sofisticirano, pa je v bistvu zelo praktično.