Patricija Crnkovič: Ko telo govori zgodbo, si umetnik

Koliko let že plešeš?

Plešem približno 12 let. Začela sem že v vrtcu, potem pa nadaljevala.

Kako si pristala v plesnih vodah?

Kot otrok sem bila precej sramežljiva, težko sem se vključila v družbo. Zato sem sprva začela plesati z mami ob strani. S pomočjo plesa sem se socializirala, postala sem bolj družabna. Ples mi je dal veliko samozavesti, samozavedanja, nimam več strahu nastopiti tudi v drugačnih življenjskih situacijah in ni mi težko komunicirati z novimi ljudmi.

Stara si 18 let in že dosegaš zavidljive uspehe. Katera so tista leta za plesalko, ki veljajo kot najboljša?

Sedaj sem v tekmovalnem plesu. To so zadnja leta, ko še resno tekmujem, zato tudi sedaj dosegam najboljše rezultate. Verjetno ne bom več dolgo tekmovala, najbrž leto, dve, kasneje bi rada šla na višjo, profesionalno raven. Za profesionalno kariero pa rabim še nekaj časa, da se razvijem, da postanem zrela plesalka, to pomeni približno do 25. leta dalje.

Pred 2 mesecema si postala evropska prvakinja, konec novembra je v Nemčiji svetovno prvenstvo v show dancu, najbrž intenzivno treniraš. Kakšna so pričakovanja?

Upam, da bom še izboljšala nastop, ki sem ga imela na evropskem prvenstvu, in da bom še bolje kondicijsko pripravljena. Že na evropskem prvenstvu je bil nastop zelo v redu, a nekaj malenkosti se še da izboljšati. Bomo videli.

Letos spomladi si postala tudi najšportnica občine Kamnik. Gre za malo drugačen naziv, kot si jih vajena. Kaj ti pomeni?

Ta naziv mi pomeni ogromno in sem nanj ponosna, sploh ker imamo v Kamniku veliko zelo uspešnih športnikov z različnih področij. Vsako leto je ogromno dobrih rezultatov za tako malo občino.

Je Kamnik plesno mesto? Je ples dovolj podprt, je dovolj možnosti?

V Kamniku se pleše, tako da za začetek je to zagotovo dobro. Da pa bi prišel v Kamniku do profesionalne ravni, pa je nemogoče. Se bo pa to najbrž v prihodnjih letih še razvijalo. Sama sem začela v Plesni šoli Miki, nadaljevala v Plesni šoli Urška, tudi v Domžalah, delno v Ljubljani, kasneje sem nadaljevala samo v Ljubljani. Če hočeš dosegati vrhunske rezultate, vsaj v tej zvrsti plesa, v kateri tekmujem sama, ja, potem je Kazina najboljša.

Letos si dobila sredstva v akciji Zavarovalnice Triglav Mladi upi. Kaj ti pomenijo ta sredstva?

Nekaj malenkosti je, ki jih delno financira Plesna zveza Slovenije. Vse ostalo – treninge, odhode na tekme, kostume – smo financirali sami in to ogromno stane. Zato mi ta podpora  veliko pomeni.

Ali imaš kakšnega sponzorja?

Nimam sponzorja, v moji panogi jih je težko dobiti.

Kakšni so tvoji cilji?

Želim si, da bi lahko plesala v operi, gledališču ali podobni združbi. Predvsem me zanima moderni, sodobni ples. Želim, da bi se lahko s tem preživljala, vsak dan to počela, plesala na predstavah, potovala po svetu ipd.

Kakšna je prihodnost plesalca, se je s tem možno preživljati?

Če si zaposlen v “kompaniji”, potem se da, ja. Do zaposlitve plesalci pridejo preko avdicij. Sama razmišljam, da bi šla najprej v šolo oz. plesno univerzo, potem bo lažje, saj bom imela formalno izobrazbo.  Trenutno se poleg gimnazije vzporedno šolam še na srednji baletni šoli, maturo bom opravljala tudi tukaj, hkrati pa se v Kazini izobražujem v modernih stilih.

Imaš še kakšno željo … npr. plesati v videospotu znane zvezde ali kaj podobnega?

Niti ne. To niso moji cilji. V videospotu ali na turneji je bistven glasbenik in je plesalec samo kot spremljevalec. Izkušnja je sicer zanimiva, ravno sedaj smo posneli videospot za angleški band, ampak to je bolj za užitek. Sama si vseeno želim plesati v gledališču.

Ali je Slovenija dobro prepoznavna na svetovnem plesnem zemljevidu?

V tekmovalnih plesih je Slovenija zelo v vrhu, tudi v drugih kategorijah, ne samo v teh, kjer tekmujem sama. Npr. hip hoperji so zelo uspešni, plesalci latinskoameriških plesov prav tako. Biti iz Slovenije je ponos.

Ali je v plesu na profesionalni ravni prisoten doping?

Mislim, da ne. Sicer nimamo rednih doping testov, so pa že bili na državnem prvenstvu, a sama osebno še nisem bila na njih. Menim, da doping ne bi pomagal plesalcu, mogoče v hip-hopu ali disco dancu, ki je bolj tempiran, predvsem kondicijsko, in moraš tisto eno minuto res pokati od energije. Pri nas pa koreografija traja 2 minuti in je tehnično zelo zahtevna, veliko je drugih plesnih elementov, tako da nam doping ne bi bil v pomoč.

Imaš kdaj bolečine v mišicah?

Imam, imam, ravno danes (smeh). Recimo, če sem kakšen konec tedna prosta, potem pa je naslednji dan zelo intenziven, trije treningi npr., potem imam bolečine, krče. Na tekmi je vedno prisoten adrenalin, tako da tam, tudi če si tisti dan bolj težek, vseeno daš vse od sebe.

Se ti je kdaj zgodilo, da si se zmotila, zmedla in nisi vedela, kako nadaljevati?

Ja. Leta 2009 sem bila na svetovnem prvenstvu. Tekmovala sem v jazzu, ravno takrat so začela veljati nova pravila, nekateri koraki niso bili dovoljeni. Sama sem imela enega od teh elementov v koreografiji. Po prvi tekmi so me sodniki opozorili, tako da sem to spremenila. Dvakrat sem prav odplesala, ko pa sem prišla do finala, sem … nisem razmišljala o tem, celo koreografijo imaš v telesu, mišicah … in sem zaplesala stare korake. Ko sem plesala, nisem vedela, da ni v redu, ko sem nehala, sem pa takoj vedela. Bila sem diskvalificirana. To je bil kar šok.

Kako pomemben je trener pri plesu? Kakšna je njegova naloga?

Zagotovo je zelo pomemben, on usmerja plesalca in naredi dobre koreografije. A zelo veliko treniram tudi sama. Pomembno je, da si sam želiš delati, trenirati, seveda pa te mora nekdo usmerjati, popravljati, svetovati. S trenerjem se veliko pogovarjava o vseh vidikih plesa, od prehrane do treninga.

Kako pomembna pa je prehrana za plesalca?

Prehrana je zelo pomembna. Treba je najti ravnovesje, pomembno je, kaj ješ, da imaš energijo za treninge, a še vseeno obdržiš idealno težo. Pri baletu so punce, ki so ekstremno suhe. Balet je pač taka umetnost, moraš imeti predispozicije zanj – to so lepa stopala, lep in velik nart za izrazit lok, pomembna je hiperekstenzija kolen, če ni ženskih oblin, je tudi prednost, saj tako lahko narediš lepo linijo – če nimaš teh predispozicij, težko uspeš. Hkrati moraš biti zelo vitek. Pri modernih plesih potrebuješ več mišic, ni treba, da si trlica.

Trener naredi koreografijo. Kako pa le-ta nastane – gre za sodelovanje, imaš kaj besede pri tem, kako izberete glasbo?

Trener me vpraša, če mi je všeč kakšna posebna glasba. Potem mi prinese dva ali tri predloge. Če je kakšen od teh všeč tudi njemu, ga izbereva, drugače on določi svojo skladbo. Torej, najprej skupaj najdeva glasbo, po kateri začneva sestavljati koreografijo. Načeloma sestavlja on, a hkrati dajem sama svoje predloge. Ko plešem, elemente prilagodim sebi. Je pa res težko plesati, če ti glasba ni všeč.

Zakaj je tvoj trener Mitja Popovski tvoj vzornik? Še kdo drug?

Mitja je res poseben, ima nenormalne, nestandardne ideje, popolnoma drugačne od vseh ostalih. Ko pridemo na tekmo, je paleta točk, ki so vse po istem kopitu, tudi glasba je pri vseh podobna, Mitja pa vedno najde nekaj novega, popolnoma drugačno temo, sploh ne veš, do kje jo vzame, drugačno glasbo in korake. Vse naredi po svoje. Zelo je inovativen in ne gre po stopinjah množice, hoče izstopati, kar zelo dobro izraža s svojimi koreografijami.

Poleg njega so moji vzorniki vsi umetniki v vseh zvrsteh, ki se predajajo kakršnikoli svoji umetnosti in se zanjo žrtvujejo.

Ples je mešanica športa in umetnosti.

Koliko treniraš na dan?

Veliko (smeh). Ponavadi grem po pouku v Kazino, kjer uro, uro in pol treniram solo ples. Potem grem na baletno šolo, kjer imam od minimalno dveh do štirih, petih ur pouka, nato še enkrat v Kazino. Vse skupaj v enem dnevu šest, sedem, osem ur.

Sedaj končuješ srednjo šolo? Kako uskladiš vse obveznosti?

Ja, končujem srednjo šolo. Včasih je težko, sem 4. letnik in je veliko pritiska zaradi mature. Ampak vseeno se mi zdi, da te ples nauči discipline, zato se tudi lažje osredotočim na učenje. Če veš, da imaš eno uro časa, potem takrat delaš za šolo.

Si kdaj zaželiš, da ti ne bi bilo treba trenirati, imaš kdaj vsega dovolj?

Je kakšen dan, ko si utrujen, vse je težko, hočeš počivati, hočeš kam iti, hočeš početi kaj drugega, a vseeno se moraš spomniti, da je to del procesa. Treba je premagati lenobo, odpor v glavi. In to je največ vredno: da si sposoben iti takrat, ko se ti ne ljubi. Imam pa dan ali pa vsaj pol dneva, ko počivam, telo rabi regeneracijo. Če ves čas treniraš, se izrabiš.

Ali kdaj plešeš kar tako, greš v klub in plešeš?

Redko. Vsi čakajo petkov večer, da gredo ven, jaz čakam petkov večer, da grem domov spat. (smeh) Po celem tednu komaj čakam, da se konča, da lahko malo počivam.

Kaj počneš, ko ne plešeš?

Rada berem, grem na sprehod v naravo.

Po tvojih stopinjah gre tudi tvoja sestra. Si vesela ali ti gre kdaj na živce?

Ne, ne gre mi na živce. Tako se je odločila, všeč ji je. Ne vem, če bi se isto odločila, če ne bi imela mene. Najbrž bi šla njena pot počasneje, saj naša družina sedaj že točno ve, kako potekajo treningi, koreografiranje, tekme itd., kar je zanjo nedvomno velika prednost, pri meni smo se morali še vsega naučiti. Opažam pa, da ji je včasih težko, mlajša je od mene, stara je 12 let, kakšen dan bi bila rada s prijateljicami, se malo spočila. Mislim, da je ponosna name, zelo navija zame, na nek način sem njena vzornica.

Brez pomoči staršev ti najbrž ne bi uspelo?

Ne vem, kako bi brez staršev. Ob desetih zvečer, ko končam s treningom, me pridejo iskat starši, drugače bi morala na avtobus in bi bila doma ob polnoči. Tudi med vikendom me vozijo na treninge. To je vredno ogromno. Mami gre skoraj vedno z mano na tekmovanja. Zelo mi je všeč, da je poleg mene, mi pomaga.