Etnologinja mag. Adela Pukl je zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer skrbi za zbirke Kustodiata za duhovno kulturo, največ časa pa trenutno posveča raziskovanju pustnih šeg. Pust je v zadnjih letih postal razlog za praznovanje po celotni državi, izjema niso niti naši kraji, zato smo se odločili, da od nekdanje občanke Domžal izvemo več o tej pisani slovenski šegi.
Že šest let je na 8. februar v Slovenskem etnografskem muzeju odprtje razstave, posvečene pustu. Letošnja nosi naslov Ponikovske mačkare. Kdaj so v muzeju začeli raziskovati pust?
V Slovenskem etnografskem muzeju so od 50. let 20. stol. dalje zbirali pustne maske in jih fotografirali oziroma dokumentirali na terenu. Pred sedmimi leti smo začeli z načrtnim dopolnjevanjem zbirk pustnih mask. Tako smo zadnjih 7 let s finančno podporo Ministrstva za kulturo odkupili nekaj mask in jih 8. februarja postavili na ogled ter pripravili manjšo razstavo. Razstave si ogleda veliko ljudi, saj je na kulturni praznik vstop v muzeje brezplačen. Ta datum smo izbrali tudi, ker se vsako leto 2. februarja s svečnico začne pustno udejstvovanje pustnih skupin, ki se konča na pustno sredo, torej na pepelnico. Letos bo to obdobje krajše kot druga leta, saj kot vemo, je pust premakljiv praznik in vezan na praznovanje velike noči.
Katere pustne šege boste predstavili naslednje leto?
Načrtujemo predstavitev pustne šege Pust Mozirski in mozirske pustnake, oblečene v črn cilinder, frak in bele hlače.
Veliko razstavo o maskah in maskiranju skozi celoten koledarski cikel načrtujemo za leto 2025. Predstavili bomo svete tri kralje, kolednike, parkeljne, Miklavža, Božička, Dedek mraza, čarovnice, otepanje v Bohinju … Večinoma gre za sredozimsko šemljenje, saj so imeli ljudje pozimi več časa za šemljenje.
Kako se je pust začel?
Po izročilu so pustovanje prevzeli Rimljani, ki so si v sredozimskem in v predpomladnem času ustvarili praznike, ob katerih so se šemili. Cerkev je temu nasprotovala, a se je maskiranje kljub temu ohranilo in v renesansi preneslo na čas pred 40-dnevnih postom. Starejših pisnih virov o pustnih šegah na Slovenskem ni veliko. Prve fotografije se začnejo pojavljati od 30. let prejšnjega stoletja dalje. Med starejšimi viri so župnijske kronike, kjer pa običajno ni prav veliko informacij v povezavi s pustom. Ker nimamo virov, je težko reči, kdaj se je vse skupaj začelo, tudi vsaka pustna skupina ima drugačno tradicijo. Lahko pa rečemo, da se je pustovanje, v takih oblikah, kot ga poznamo danes, začelo v drugi polovici 19. stoletja.
V čem je pust poseben?
Posebnost pusta je njegova živost, ljudje se v tem času sprostijo, zabavajo, norčujejo … V Sloveniji poznam veliko ljudi, ki v času pusta vzamejo dopust, tudi en teden. Enkrat mi je celo nekdo rekel, da mu je bolj pomembno, da je doma za pust, kot da gre poleti na morje. V naših krajih ni toliko pustne tradicije, zato si ne znamo predstavljati, kako je odraščati med škoromati, kurenti in podobnimi pustnimi liki.
Kako se pust spreminja čez leta?
Poglejmo najprej najbolj množični pustni lik v Sloveniji – kurente. Včasih so se šemili samo neporočeni mladi fantje, zdaj pa ni več tako. Med kurenti danes vidimo mlade, stare, moške, ženske, otroke … Vsi jemljejo dediščino za svojo. Ženske so imele včasih (ponekod še danes) vlogo priprave hrane, šivanja kostumov, izdelovanja papirnatih rož … Prav pri kurentih lahko vidimo, da se je njihova vloga spremenila, saj se iz ozadja stopile v vlogo tistih, ki hodijo od hiše do hiše in voščijo vse dobro v letu, ki prihaja. Način življenja se spreminja in posledično se spreminja tudi dediščina.
Zasledila sem, da se je na spletnem portalu Bolha.com za 64 odstotkov povečala prodaja oz. ponudba kurentij. Kar pomeni, da kurent dandanes lahko postane vsak. Za kurente je bilo včasih najbolj sramotno to, da bi ljudje ugotovili, kdo je pod masko. Včasih je bila skrita identiteta tudi razlog za obračunavanje med kurenti, prišlo je tudi do smrti.
Pri Ponikovskih mačkarah, ki jih letos v pustnem času predstavljamo v Slovenskem etnografskem muzeju pa je zanimivo, da se držijo tradicije. Mladi fantje, ko so stari 16 let, se na povabilo lahko vključijo v neformalno fantovsko družbo. V skupnosti so lahko do poroke ali rojstva prvega otroka. Ponikovske mačkare lahko postanejo samo fantje domačini, kurentijo pa si lahko obleče vsakdo, zato jih najdemo tudi na Primorskem, kjer jih prej nikoli ni bilo.
Pomen pusta se je skozi zgodovino zelo spremenil – od obredja, do današnjega veseljačenja brez globljega pomena.
V Sloveniji je pustovanje skoraj že v vsaki vasi. Katera so tradicionalna?
V času pusta lahko dogajanje delimo na 3 dele:
1. Tradicionalne pustne šege (obhodi kurentov, škoromatov, Vrbiških šem …): te so namenjene domačinom.
2. Karnevali kot turistične prireditve (Striček z Vira, Kurentovanje, Katneval v Ilirski Bistrici …): ti so namenjeni gledalcem, obiskovalcem.
3. Šemljenje otrok v vrtcih, šolah, šemljenje odraslih v kolektivih, med prijatelji, v gostilnah …
Današnji pomen pusta je predvsem zabava, ko govorimo o karnevalih in šemljenjih posameznikov ali skupin.
Pri tradicionalnih pustnih skupinah pa gre za ohranjanje lokalne tradicije, ki je povezana s pripadnostjo in imajo kontinuiteto (čeprav je bilo ponekod prekinjeno). V tem primeru lahko govorimo o pustnih šegah, težko pa bi rekli, da gre za obredja, kot lahko marsikdaj slišimo na terenu.
Spreminja se tudi delovanje tradicionalnih pustnih skupin, ki so v preteklosti svoje obhode po domači in okoliških vaseh (kar je seveda njihov primarni namen) prestavile na drug termin, da se lahko v pustnem času udeležujejo pustnih karnevalov. Spremenila se je tudi struktura tistih, ki se »lahko« šemijo v določene tradicionalne pustne like. Tako imamo npr. na Ptuju, kjer je bilo v preteklosti dovoljeno si nadeti kurentijo le mladim neporočenim fantom, danes že skupino Korantke, klub veseljakinj Draženci, ki ga sestavljajo samo ženske.
Za Gorenjsko je značilna pustna šega Vleka ploha, katere različico poznamo tudi v Cikrovcah, vasi na Štajerskem. Podobno je še Borovo gostuvanje, ki je značilno za Prekmurje in slovensko manjšino na Madžarskem.
Za ptujsko in dravsko polje ter Haloze so značilne skupine kurentov in pustnih oračev. V Markovcih imajo še vile, piceke, medvede, ruse … na karnevale pridejo tudi Dornavski cigani …
Za Kostanjevico na Krki je značilna šega šelmarija, v bližini so se ločki kosci. Potem so tu ponikovske in dobropoljske mačkare. Na Primorskem je Drežniški in Ravenski pust, potem je še Liški pust. V Brkinih so škoromati, jugovzhodno od Ilirske Bistrice so Vrbiške šeme. Pomembno pustno dogajanje je v Cerknem s cerkljanskimi laufarji, v Mozirju Pust mozirski …
Kje lahko iščemo razloge za popularnost kurentov?
Pustna dediščina se je v Sloveniji spremenila zaradi različnih karnevalov.
Na Ptuju je bilo prvo kurentovanje leta 1960. V teh desetletjih se je spremenila podoba kurentov, njihova pojavnost, prepoznavnost … Kurenti so se začeli pojavljati tudi izven pustnega časa in njihovega lokalnega okolja. In tako so sčasoma postali najbolj množičen in prepoznaven pustni lik v Sloveniji.
Kje je tu karneval na Viru?
V Sloveniji je karnevalov veliko. Vsak izmed njih ima svojo maskoto, kot je to tudi striček na Viru. Med sodobne šege sodi predaja oblasti, kar so povzeli številni organizatorji pustovanj po Sloveniji. Kot glavni del karnevalov so otroška pustovanja, večerni pustni plesi s popularnimi glasbenimi skupinami …. Pustna sekcija Striček privabi številne skupine prijateljev, sodelavcev, ki skupaj ustvarjajo, se družijo, zabavajo in nato predstavijo na karnevalu v povorki. Skupinske maske so nemalokrat tudi odraz dogajanja v Sloveniji in po svetu.
Kakšna je pri spremljanju sprememb v pustnih šegah vloga etnologov; ali lahko podajajo sodbe, kaj sodi k maski in kaj ne?
Naša vloga je, da zapisujemo, dokumentiramo in zbiramo. Ne sodimo. Nosilci pustnih šeg se morajo sami odločati, kako naj se tradicija nadaljuje. Ne morem priti do kurenta in mu reči, zakaj ima rdeče gamaše namesto zelenih ali obratno. Vsak se mora sam odločiti, kaj je zanj pomembno. Velikokrat me na terenu vprašajo, kaj naj naredijo, kako naj se odločijo. Moj odgovor je vedno, da če se želijo držati tradicije, naj poiščejo zapise, vire iz preteklosti in se potem odločijo na podlagi tega, kar je bilo. Seveda to ni tako preprosto, kot se sliši, saj je dandanes težko dobiti določene materiale, izginjajo znanja izdelovanja mask …
Kako poteka raziskovanje pustnih šeg?
Veliko dela opravimo s terenskimi raziskavami. Vsako leto v času pusta obiskujemo številne obhode in tudi karnevale. Vedno navezujemo stike z nosilci dediščine, fotografiramo, dokumentiramo. Takrat si po navadi ustvarimo sliko, kako nekaj poteka na terenu, za poglobljene raziskave pa se kasneje vrnemo na teren, kjer v miru, brez pustnega dogajanja opravimo različne intervjuje, pridobimo starejše vire, fotografije …
Po terenskem delu se trudimo, da svoje ugotovitve predstavimo. Včasih je to članek, včasih razstava. Če pripravljamo razstave, vedno sodelujemo z nosilci na terenu in se trudimo predstaviti, kaj je njim pomembno, kajti včasih se zgodi, da kot zunanji opazovalec ne zaznaš tistega bistva. Pri postavljanju razstave pa se nam skoraj vsako leto zgodi kakšna napaka: narobe obrnemo klobuk, srajco zatlačimo v hlače, čeprav je ne bi smeli, narobe zavežemo zvonce. Zato smo dogovorjeni, da pred odprtjem nekdo iz pustne skupine preveri, če je vse na svojem mestu.
Ali imate lepe spomine na terensko delo?
Lepih spominov imam ogromno. Naša pustna dediščina v Sloveniji je izredno bogata, ljudje so zelo predani. V svojem prostem času z veliko mero srčnosti organizirajo pustno praznovanje. To me vedno navduši, da kamorkoli pridem, najdem raznoliko dediščino na majhnem prostoru. Kamorkoli gremo, je posebno in raznoliko, zato se vedno znova veselim pustnega časa. Počutim se, kot da bi se čas ustavil, ljudje se sprostijo, so gostoljubni. Velikokrat, ko pridemo na teren, se ljudje sploh ne zavedajo, da je to, kar oni počnejo, pomembno.
Odraščali ste v Krtini, zdaj živite v občini Moravče. Raziskujete pust, čeprav niste doma z območja s pustno tradicijo.
S pustom sem se začela ukvarjati, ko sem se pred 15 leti zaposlila v Slovenskem etnografskem muzeju v kustodiatu za duhovno kulturo, kjer raziskujem glasbila, pust, maske in vraževerje. Najbolj me je bilo ob zaposlitvi strah ravno raziskovanja pusta, saj nisem odraščala ob teh šegah, a zdaj je to moj najljubši teren. Tak teren traja kar nekaj časa, raziskave delamo že pred pustom in po njem, ko imajo organizatorji več časa.
S čim se vi osebno še ukvarjate v muzeju?
Veliko časa posvetim pustu, posebej zaradi razstave prihodnje leto, ukvarjam pa se tudi s kulturno dediščino plesa in dediščino slovenskih blagovnih znamk. Delo kustosa je zelo razvejano. Naša osnovno delo je pridobivanje novih in skrb za obstoječe muzejske predmete. Predmeti, ki postanejo muzejski predmeti, so inventarizirani. To pomeni, da gre vsak predmet skozi postopek, ko ga opišemo, izmerimo, fotografiramo, mu določimo številko in skrbno pospravimo v ustrezne klimatske pogoje v muzejskih depojih.
