petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
DomovPogovoriNina Mav Hrovat: Dobro knjigo je vedno vredno počakati

Nina Mav Hrovat: Dobro knjigo je vedno vredno počakati

Nina Mav Hrovat je pisateljica, mladinska in otroška, vzgojiteljica, pomočnica ravnateljice, pa v preteklosti tudi igralka, scenaristka in režiserka v domačem Kulturnem društvu Mlin Radomlje, in ne nazadnje mama ter žena. Pred kratkim so izšle kar tri njene knjige za otroke in videti je, da njen dan nima zgolj štiriindvajset ur. A prijetna in nasmejana sogovornica pravi, da je zaradi vseh njenih vlog ter s tem povezanih dejavnosti in opravil potrebno le nekoliko bolj skrbno načrtovanje in usklajevanje, ter dodaja: »Naučili so me, da ima dan štiriindvajset ur, četudi eno uro prej vstaneš.«

Katera vloga od zgoraj naštetih vam je najljubša in pri kateri mislite, da še niste rekli zadnje besede?

Glede na to, da sem zgovorna, še nikjer nisem rekla zadnje besede. (smeh) Sicer sem najraje mama in žena. To je na prvem mestu, potem pride vse ostalo.

Tako lansko kot začetek letošnjega leta sta za vas zelo plodovita – izšli sta dve vaši igro knjigi o slonih (Ne misli na slona in En, dva, tri – slon!), pa slikanica Posluh, jazbec gre! Kaj je drugače ob izidu knjige sedaj, ko ste že uveljavljena avtorica, kot pred dvanajstimi leti ob izidu vaše prve slikanice O kralju, ki ni maral pospravljati?

Sedaj sem manj nestrpna in lažje počakam na izid, ker že imam druge svoje knjige v roki. Prvo knjigo sem najbolj nestrpno pričakovala, kajti nisem še poznala procesa od nastanka teksta do izida knjige. Ta je dolg, odvisen od več dejavnikov. Prvi je nedvomno razpoložljivost ilustratorjev. Dobre ilustratorje se čaka precej časa. Potem pa je potek odvisen tudi od tega, kako dobro se povežeta in ujameta avtor ter ilustrator, kako ilustrator začuti tekst. Vendar je dobro knjigo vedno vredno počakati.

Obe igroknjigi s sloni je ilustriral priznani kamniški ilustrator Ivan Mitrevski. Kako pomemben je odnos med avtorjem in ilustratorjem v procesu nastajanja slikanice?

V idealnih okoliščinah se ilustrator določi glede na to, kako si avtor zamisli knjigo. Ob prebiranju knjige Tine Bilban Petdeset abstraktnih izumov sem Ivanovo ilustracijo prvič začutila kot tisto, s katero bi želela tudi sama kaj povedati. Njegova ilustracija me je nagovorila v znanstveno-raziskovalnem smislu, niti ne za pravljico, ampak za točno tako knjigo, kot “Ne misli na slona” je – malce drugačna. Tudi Ivan jo je začutil, tako da je bilo najino sodelovanje zelo dobro. Podobno razmišljava, razumel je moje želje. Tudi zato je knjiga nastala zelo hitro.

Kaj je po vašem mnenju poleg teksta in ilustracije najbolj pomembna prvina odlične knjige za otroke?

Zagotovo urednik, ki zna prepoznati odličnost in povezati vse akterje, da nastane kakovostna celota, od notranjega veznega lista do zunanje podobe itd. Še pred tem pa mora založba prepoznati idejo oziroma tekst kot nekaj, kar je vredno izdati. Dobra knjiga gre skozi mnoge preglede ter sita in po tem vemo, da je kakovostna.

Odrasli pišemo knjige za otroke, odrasli presodimo, kaj je kakovostno …

Včasih je treba stvari argumentirati. Na tem področju sama postajam kritična, kajti otroke zaradi svojega dela v vrtcu zelo dobro poznam. To je moja velika prednost. Vidim jih, kako se odzivajo, na kakšen način ob tem čustvujejo, kaj jih nagovarja, katere stvari so v obdobju, v katerem se tisti trenutek nahajajo, najbolj pogosto zastopane. Seveda nisem zadnja beseda (smeh) … nisem pa tiho in povem svoje izkušnje iz prakse. Tem sledi strokovna in argumentirana debata, ki vodi v nastanek dobre knjige.

Ali sedaj lažje prepričate založnike, glede na to da ste že uveljavljena piska?

Nikoli ne silim, da mora tekst iziti. Nikoli ne prepričujem založbe, da jim nekaj mora biti všeč. Pošljem tekst in če mi argumentirano povedo, zakaj neka stvar ni v redu ali zakaj ne bi izdali tega teksta, potem ne vztrajam. Seveda pa vedno želim imeti povratno informacijo, kar je ob mojih pisateljskih začetkih trajalo dolgo časa. Odzivni čas založbe je sedaj krajši.

Omenjate svoje izkušnje pri delu z otroki. Ali so oni tudi vaši prvi preizkuševalci tekstov?

Večkrat ja kot ne. Imela sem veliko srečo, da sem knjige lahko preizkušala tudi doma, dokler sta bila otroka še tako majhna. Prvi kritik je zagotovo hči, še prej sin, zdaj v vrtcu pa včasih preizkušam, včasih pa ne. Če izhajam iz nečesa, kar opazim pri otrocih, potem ni smiselno, da preizkušam na njih, ker sem to že opazila. Knjiga “Ne misli na slona” pa je nov poskus. Ker nismo vedeli, kako se bodo otroci odzvali, smo jo preizkusili v vrtcu. Tako je nastala še pobuda za drugo knjigo En, dva, tri – slon!, za katero smo imeli še največ težav z izbiro naslova, saj je tovrstnih knjig s skrivalnicami veliko. Pa vendar je naša posebna. Prvič zaradi ilustracije in drugič, ker izhaja iz idej in pobud otrok, zato smo jo tudi posvetili otrokom Vrtca Domžale, hkrati pa so v knjigi zajete stvari, ki niso običajne.

Odzivi na knjigo Ne misli na slona so zelo pozitivni, tudi odrasli se ukvarjajo z njo …

Ja, res je. Knjiga je večnaslovniška, nagovarja vse generacije, namenjena je tudi urjenju uma pri starejših. Ne nazadnje smo vsi podvrženi vsiljenim mislim, tako da bi bilo prav, da bi se s tem tudi ukvarjali. Zanimivo je, kako jo ljudje sprejemajo. Nekateri je ne razumejo in jim ni jasno, kaj hočem v knjigi povedati. Drugi so knjigi zelo naklonjeni in jim predstavlja izziv. Tretji se ob njej zabavajo. Odzivi so zelo različni. Ravnodušen ne ostane nihče in to je zelo pomembno.

Foto: Ali Kovačič

Kako poteka vaš ustvarjalni proces nastajanja pravljice? Je najprej lik, potem nauk ali obratno?

Če ni naročena slikanica, pri kateri že imam neka izhodišča, pride pravljica kot hipni navdih. Takoj jo vidim kot celoto, potem jo moram le še hitro spraviti na papir, da jo tudi drugi lahko vidijo enako kot jaz. To so močni impulzi. Moje pravljice se porajajo ob najbolj čudnih dnevih ter urah in narediti jih moram takoj. Resnično takoj, ker v tistem trenutku je navdih najmočnejši. Če začnem karkoli popravljati, ni nikoli tako dobro kot takrat, ko pravljica nastaja iz mene, ko je miselni tok na vrhuncu. Ko zaključim s pisanjem in grem spat, naslednji dan sploh ne vem, o čem sem pisala. Kdo je junak, kakšna je vsebina, ničesar ne vem, vse izhaja iz navdiha oziroma nekega posebnega stanja duha. Zdaj se že zelo dobro poznam in začutim, kdaj se mi to dogaja. Na začetku pa še nisem vedela, kako delujem, kdaj in v kakšnih situacijah se porodi moj ustvarjalni proces. Pri meni je tako, da kadar imam največ dela, stresa, takrat nastajajo najboljše stvari. Najbrž tudi zaradi tega, ker na ta način čistim samo sebe.

Omenjali ste naročene pravljice; napisali ste knjigo Bober nogometaš za Nogometni klub Domžale in Hrošček Simon širi zadovoljstvo za Občino Domžale. Kako je s pisanjem za naročnika, ki ima svoje zahteve, poglede?

In predvsem ima pričakovanja. To je najtežji del. Naročnik si zamisli, kaj vse naj bi slikanica vključevala, in to običajno ne gre. Pri tekstih za otroke mora biti besedilo precej prečiščeno. Ne moreš vsiliti vsega, kar želiš, sploh pa ne naenkrat. Nekaj seveda pokriješ z ilustracijo, nekaj s prenesenimi, simbolnimi pomeni, vsega pa ne moreš, ker bi sicer moral napisati enciklopedijo. Zato je pisati za naročnika zelo težko. S tem sem se veliko ubadala. Slikanica o hroščku Simonu je zorela precej let, potem sem šele ugotovila, da sploh ni izvedljiva na tak način, kot sem mislila, da od mene pričakujejo. Pa saj niti ni nujno, da to pričakujejo, ampak vse informacije, pobude, ideje, ki ti jih da naročnik, skladiščiš in potem želiš ustvariti nemogoče. Ko sem se otresla vseh odvečnih informacij, je nastala pravljica, ki je bila zelo dobro sprejeta in ima strokovno podporo. Želela sem sodelovati – in to je vedno moja zahteva – z založbo in urednikom, ki jima zaupam. Ne želim namreč izdati slikanice, ki bo komercialna, ampak želim, da je kakovostna in ima pomen.

Pravljice za otroke so enostavne, preproste in ravno zaradi tega velik zalogaj za pisatelja. Kako pozorni ste na izbor besed, situacij glede na to, da gre za otroško literaturo?

Kot sem že omenila, tekst nastane hitro, potem pa popravljam samo posamezne besede zaradi bogatenja besedišča. Treba se je vprašati, za koliko stare otroke pišeš, koliko besed potrebujejo. Nekje sem namreč zasledila podatek, da nekdo, ki ne razume 3 % besed, že ne razume besedila. To je precej majhen odstotek, če seveda drži. Zato se vedno držim načela, da je nekaj besed neznanih, večina pa ne. To pomeni, da moram zelo dobro vedeti, katere besede otroci poznajo, sploh ob zavedanju, da imajo otroci čedalje slabše besedišče.

Še ena prvina je zelo pomembna za pravljice – ogromna domišljija, sploh ob upoštevanju, da je otroška domišljija brezmejna, naša, odrasla pa že nekoliko omejena, ukalupljena … Od kod črpate ideje? Ali vir oziroma navdih najdete tudi pri svojem vsakodnevnem delu z otroki?

Res je, veliko oziroma kar največ iz dela z otroki. Vedno, ko grem po vrtcih, me otroci nagovorijo. To me privlači … rada jih gledam, kako se igrajo, kako se pogovarjajo, dogovarjajo, to mi je super. Poleg tega obožujem risanke. Mislim, da sem edini odrasel človek, s katerim se otroci kregajo, da ne bi gledali risank, ampak filme. Pri nas je ob nedeljah še vedno prižgan Živ žav. Zaradi mene, ne zaradi otrok. (smeh)

Potem mora pisec obdržati nekaj otroka v sebi …

Zagotovo. Pa tudi na splošno je velika škoda za vse tiste, ki so izgubili ta stik s svojo notranjostjo, svojo percepcijo, svojo unikatnostjo. Bolj, kot smo ukalupljeni, bolj smo podobni vse ostalim. Saj si ne želimo tega.

V okviru festivala Bralnice pod slamnikom pa tudi bralne značke kot avtorica gostujete na številnih slovenskih šolah. Kako je v živo srečati svoje bralce? Otroci so najbolj iskreni …

Nekaj prijemov in metod sicer imam, a so tudi mene že kdaj postavili v situacijo, da sem mogla dvakrat zajeti sapo, da sem lahko nadaljevala. Otroci znajo. S svojo neposrednostjo te presenetijo. Načeloma pa med nami preskakujejo ljubke iskrice, ki se jih je v vseh teh letih nabralo že veliko, tako da bi težko našla kakšno zares inovativno.

Katere njihove pohvale se vam usedejo v srce?

Ko povprašam o kakšni knjigi, mi veliko pomeni, da jo poznajo. Ali pa, ko povedo, da je to njihova najljubša knjiga. To je seveda veliko priznanje in pohvala, zato imam to najraje.

Katere knjige pa vi najraje primete v roke?

Različne. Imam obdobja. Enkrat berem zgodovinske, potem kriminalke, nato filozofske. Če me knjiga nagovori, jo preberem, če me ne, pa tudi ne. Bolj, ko sodelujem s pisatelji, več različnih knjig dobivam s pobudo ali željo, naj preberem določeno knjigo, tako da se je moj bralni krog glede na izbor knjig zelo razširil.

Ali se kdaj zalotite v kreativni zavisti – joj, zakaj tega jaz ne znam napisati tako …?

Se, se. Občudujem ljudi, da naredijo iz določenega sosledja dogodkov take preobrate. To je noro. Ne morem reči, da jim zavidam, jih pa občudujem. Zelo sem pozorna tudi na melodijo branja, čeprav to ni pravi izraz. V mislih imam način, kako teče zgodba. Ta je zelo vidno pri prevodih. Včasih beseda teče, tu in tam pa tudi ne gladko.

Ali vam branje pomeni sproščanje ali obveznost, ker je del “službe”?

Imam obdobja, ko ne morem brati, ker se težko skoncentriram. Še večja težava je, da ne vidim več tako dobro kot včasih, tako da knjige z majhnimi črkami romajo z mano na dopust ali pa jih sploh ne preberem. To vpliva na moj izbor, ne morem pomagati. Zato sama vedno vztrajam, naj bodo črke velike in jasne, sploh pri otroških knjigah, ki jih otrokom berejo npr. babice.

Ali kdaj razmišljate, da bi se poskusili tudi v literaturi za odrasle bralce?

Si želim, pa tudi čisto zares kdaj dobim idejo, da bi si to željo uresničila. Vendar trenutno nimam časa, kajti tega ne moreš narediti v kratkem času. Že tekst za mladinski roman zahteva en mesec konstantnega dela. Dokler imam otroke, družino, službo, še ne … ko bom starejša in modrejša, pa si želim.

Ali je naslednja knjiga že na vidiku?

Če bo vse po sreči, bo letos plodovito leto. Spomladi bo izšla knjiga Vprašanja za babico, ki bo še ena posebna knjiga, za katero menim, da bo razburkala duhove. Je večnaslovniška in se ukvarja z vprašanji staranja, minljivosti in preseganja tabujev na to temo. Zelo aktualna. Ilustrira jo Marta Bartolj. Tudi z njo sva se super ujeli. V to knjigo je dala dušo, tako da bo izredno lepa in se je že zelo veselim.

Jeseni pričakujemo knjigo pri založbi Zala, s katero sodelujem prvič. Knjiga se je na natečaju Mušnica uvrstila med tiste štiri, ki jih bodo v založbi izdali. Nosi naslov Ozimnica, izšla naj bi na jesen, karkoli več pa v tem trenutku še ne morem povedati.

Vaša knjiga O miški, ki je zbirala pogum, je izšla tudi v Argentini, na Kitajskem in Tajvanu; druga knjiga Miška želi prijatelje na Češkem. Kako nenavadno je prebirati svoja besedila v tujih jezikih in črkah?

Super. Sicer ne znam kitajsko, tako da ne vem, kaj sploh piše. (smeh) Me je pa presenetilo, da knjige za njihovo tržišče ohranjajo naslove v izvornem jeziku, torej je na slikanici naslov tudi v slovenskem jeziku. Odzivov še nimam, kajti Kitajska je velik trg in traja dlje časa. Knjiga O miški, ki je zbirala pogum, je bila v Argentini vključena v njihov nacionalni projekt, podoben naši bralni znački. To so biserčki, ki mi dajo zagon.

Kakšen pa je občutek, ko vašo pravljico pripoveduje legendarni Jurij Souček (pripoveduje Rogačevo zmago v Lahkonočnicah)?

Ah. Tako lepo. (smeh) Kot nagrada. Vsi se ga spomnimo iz otroštva. In potem se ti zdi, da če je pa Jurij Souček prebral, potem je pa to nekaj vredno. Ko sem slišala, da bo prav on bral mojo pravljico, sem bila zelo navdušena. Potem je prišla še priložnost, da sem ga lahko spoznala, in sicer med snemanjem v studiu, in to je nepozaben dogodek.

Je kaj komentiral?

Seveda je. Ta izjava je prikupna. (smeh) Rekla sem, da nisem vedela, da sem tako dobro pravljico napisala in da sem zelo navdušena. In mi je odvrnil: »Saj je niste. Jaz sem jo tako dobro prebral.« (smeh)

Mateja Štrajhar 

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
16.5 ° C
17.6 °
14.8 °
94 %
0.5kmh
0 %
pet
31 °
sob
27 °
ned
30 °
pon
32 °
tor
29 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano