Nina Mav Hrovat je pisateljica, mladinska in otroška, vzgojiteljica, pomočnica ravnateljice, pa v preteklosti tudi igralka, scenaristka in režiserka v domačem Kulturnem društvu Mlin Radomlje, in ne nazadnje mama ter žena. Pred kratkim so izšle kar tri njene knjige za otroke in videti je, da njen dan nima zgolj štiriindvajset ur. A prijetna in nasmejana sogovornica pravi, da je zaradi vseh njenih vlog ter s tem povezanih dejavnosti in opravil potrebno le nekoliko bolj skrbno načrtovanje in usklajevanje, ter dodaja: »Naučili so me, da ima dan štiriindvajset ur, četudi eno uro prej vstaneš.«
Katera vloga od zgoraj naštetih vam je najljubša in pri kateri mislite, da še niste rekli zadnje besede?
Glede na to, da sem zgovorna, še nikjer nisem rekla zadnje besede. (smeh) Sicer sem najraje mama in žena. To je na prvem mestu, potem pride vse ostalo.
Tako lansko kot začetek letošnjega leta sta za vas zelo plodovita – izšli sta dve vaši igro knjigi o slonih (Ne misli na slona in En, dva, tri – slon!), pa slikanica Posluh, jazbec gre! Kaj je drugače ob izidu knjige sedaj, ko ste že uveljavljena avtorica, kot pred dvanajstimi leti ob izidu vaše prve slikanice O kralju, ki ni maral pospravljati?
Sedaj sem manj nestrpna in lažje počakam na izid, ker že imam druge svoje knjige v roki. Prvo knjigo sem najbolj nestrpno pričakovala, kajti nisem še poznala procesa od nastanka teksta do izida knjige. Ta je dolg, odvisen od več dejavnikov. Prvi je nedvomno razpoložljivost ilustratorjev. Dobre ilustratorje se čaka precej časa. Potem pa je potek odvisen tudi od tega, kako dobro se povežeta in ujameta avtor ter ilustrator, kako ilustrator začuti tekst. Vendar je dobro knjigo vedno vredno počakati.
Obe igroknjigi s sloni je ilustriral priznani kamniški ilustrator Ivan Mitrevski. Kako pomemben je odnos med avtorjem in ilustratorjem v procesu nastajanja slikanice?
V idealnih okoliščinah se ilustrator določi glede na to, kako si avtor zamisli knjigo. Ob prebiranju knjige Tine Bilban Petdeset abstraktnih izumov sem Ivanovo ilustracijo prvič začutila kot tisto, s katero bi želela tudi sama kaj povedati. Njegova ilustracija me je nagovorila v znanstveno-raziskovalnem smislu, niti ne za pravljico, ampak za točno tako knjigo, kot “Ne misli na slona” je – malce drugačna. Tudi Ivan jo je začutil, tako da je bilo najino sodelovanje zelo dobro. Podobno razmišljava, razumel je moje želje. Tudi zato je knjiga nastala zelo hitro.
Kaj je po vašem mnenju poleg teksta in ilustracije najbolj pomembna prvina odlične knjige za otroke?
Zagotovo urednik, ki zna prepoznati odličnost in povezati vse akterje, da nastane kakovostna celota, od notranjega veznega lista do zunanje podobe itd. Še pred tem pa mora založba prepoznati idejo oziroma tekst kot nekaj, kar je vredno izdati. Dobra knjiga gre skozi mnoge preglede ter sita in po tem vemo, da je kakovostna.
Odrasli pišemo knjige za otroke, odrasli presodimo, kaj je kakovostno …
Včasih je treba stvari argumentirati. Na tem področju sama postajam kritična, kajti otroke zaradi svojega dela v vrtcu zelo dobro poznam. To je moja velika prednost. Vidim jih, kako se odzivajo, na kakšen način ob tem čustvujejo, kaj jih nagovarja, katere stvari so v obdobju, v katerem se tisti trenutek nahajajo, najbolj pogosto zastopane. Seveda nisem zadnja beseda (smeh) … nisem pa tiho in povem svoje izkušnje iz prakse. Tem sledi strokovna in argumentirana debata, ki vodi v nastanek dobre knjige.
Ali sedaj lažje prepričate založnike, glede na to da ste že uveljavljena piska?
Nikoli ne silim, da mora tekst iziti. Nikoli ne prepričujem založbe, da jim nekaj mora biti všeč. Pošljem tekst in če mi argumentirano povedo, zakaj neka stvar ni v redu ali zakaj ne bi izdali tega teksta, potem ne vztrajam. Seveda pa vedno želim imeti povratno informacijo, kar je ob mojih pisateljskih začetkih trajalo dolgo časa. Odzivni čas založbe je sedaj krajši.
Omenjate svoje izkušnje pri delu z otroki. Ali so oni tudi vaši prvi preizkuševalci tekstov?
Večkrat ja kot ne. Imela sem veliko srečo, da sem knjige lahko preizkušala tudi doma, dokler sta bila otroka še tako majhna. Prvi kritik je zagotovo hči, še prej sin, zdaj v vrtcu pa včasih preizkušam, včasih pa ne. Če izhajam iz nečesa, kar opazim pri otrocih, potem ni smiselno, da preizkušam na njih, ker sem to že opazila. Knjiga “Ne misli na slona” pa je nov poskus. Ker nismo vedeli, kako se bodo otroci odzvali, smo jo preizkusili v vrtcu. Tako je nastala še pobuda za drugo knjigo En, dva, tri – slon!, za katero smo imeli še največ težav z izbiro naslova, saj je tovrstnih knjig s skrivalnicami veliko. Pa vendar je naša posebna. Prvič zaradi ilustracije in drugič, ker izhaja iz idej in pobud otrok, zato smo jo tudi posvetili otrokom Vrtca Domžale, hkrati pa so v knjigi zajete stvari, ki niso običajne.
Odzivi na knjigo Ne misli na slona so zelo pozitivni, tudi odrasli se ukvarjajo z njo …
Ja, res je. Knjiga je večnaslovniška, nagovarja vse generacije, namenjena je tudi urjenju uma pri starejših. Ne nazadnje smo vsi podvrženi vsiljenim mislim, tako da bi bilo prav, da bi se s tem tudi ukvarjali. Zanimivo je, kako jo ljudje sprejemajo. Nekateri je ne razumejo in jim ni jasno, kaj hočem v knjigi povedati. Drugi so knjigi zelo naklonjeni in jim predstavlja izziv. Tretji se ob njej zabavajo. Odzivi so zelo različni. Ravnodušen ne ostane nihče in to je zelo pomembno.
Kako poteka vaš ustvarjalni proces nastajanja pravljice? Je najprej lik, potem nauk ali obratno?
Če ni naročena slikanica, pri kateri že imam neka izhodišča, pride pravljica kot hipni navdih. Takoj jo vidim kot celoto, potem jo moram le še hitro spraviti na papir, da jo tudi drugi lahko vidijo enako kot jaz. To so močni impulzi.