torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriNik Zupančič: Sem miren trener

Nik Zupančič: Sem miren trener

Veliki so ponavadi skromni. In prav tak je tudi Nik Zupančič, v preteklosti odličen hokejski igralec, zadnji dve leti pa trener. Pred slabim mesecem je na svetovnem prvenstvu divizije I, skupine A slovenska izbrana vrsta, katere selektor je, osvojila prvo mesto. S tem si je neposredno zagotovila nastop v elitni diviziji, ki bo prihodnje leto v Nemčiji in Franciji.

Nik, če začnemo na začetku, otroštvo in mladost ste preživeli v Kamniku, vaša mama je bila dolga leta direktorica Kulturnega centra Kamnik, oče pa je bil nogometni vratar in hokejist. Kako, da vas ni zaneslo recimo v kulturo, torej da bi sledili mami, oba z bratom Markom sta se podala za očetom v hokejske vode?

Sicer smo bili veliko v Kamniku, ampak živeli smo v Šiški, čisto blizu hale Tivoli, eno križišče stran. Oče je, kljub temu da je bil nogometni vratar pri Olimpiji, igral tudi hokej, ki ga je imel rajši. Veliko časa smo preživeli v hali Tivoli, tako da je bilo moje igranje hokeja normalna posledica. Tudi sam sem hitro vzljubil ta šport, k sreči sem imel dobrega začetnega trenerja. Kar se pa tiče kulture … mama jo je spodbujala, vsaj neko splošno znanje, z bratom sva ji hvaležna, ampak mislim, da sva bila midva že od začetka narejena za šport. (smeh)

Že s sedemnajstimi leti ste igrali za člansko moštvo Olimpije, kot srednješolec tudi za jugoslovansko mladinsko reprezentanco, takrat ste obiskovali kamniško gimnazijo, ki ste jo na sredini zamenjali za ljubljansko, da ste lažje usklajevali s treningi. Vaš talent je bil torej nesporen, kaj pa sama odločitev za kariero hokejista, je bilo to samo po sebi umevno?

Bil sem uspešen v vseh selekcijah. Malo čutiš, koliko si vreden, koliko znaš. To te žene naprej. V tistih časih je bilo naše gonilo priti v prvo moštvo Olimpije ali Jesenic. To je bil primarni cilj, nihče ni razmišljal o tujini. Danes to malo manjka – dobri slovenski klubi – da bi imeli mladi cilj. Gledajo Kopitarja in druge, dostop imajo do vseh informacij, spremljajo NHL – mi smo njihove igralce mogoče videli na kakšnem plakatu – in razmišljajo samo o tem. A treba je biti realen in tukaj imajo veliko vlogo starši. Moja kariera … pri šestnajstih sem prišel v ekipo, ker je nastala manjša luknja, tako da sem imel malo sreče. Priložnost, ki sem jo dobil, sem precej hitro izkoristil. Od tu je šlo samo še navzgor.

Nik Zupančič

Bili ste v legendarni generaciji z Dejanom Kontrecem, Tomažem Vnukom, Ivom Janom, pa Andrejem Razingerjem z Jesenic itd. Bi morda lahko primerjali legendarni Olimpijin in reprezentančni napad Zupančič-Kontrec-Vnuk (tudi Jan) z današnjim “trio adijo” Jeglič-Tičar-Sabolič?

Težko, hokej se je od takrat spremenil. Mi smo orali ledino: prvič smo se prebili v elitno skupino, šele na koncu karier smo šli igrat v tujino. Fantje pa so precej hitro postali dobri igralci v Ligi EBEL in jim je bilo veliko lažje. Za nas je bil preboj v tujino veliko težji. Moram reči, da vse te pa tudi ostale reprezentančne igralce zelo spoštujem. Igrajo v ligah, ki so vrhunske. KHL je za NHL-om najmočnejša liga na svetu in tam igrati kot tujec ter biti uspešen, je velika stvar. Če že delamo primerjavo, mislim, da so nas ti fantje prerasli.

Katere spremembe v hokeju pa imate v mislih?

Prva stvar je trening, ki je sedaj popolnoma drugačen. Včasih smo veliko trenirali, vendar sedaj ugotavljamo, da popolnoma narobe. Zato niti nismo mogli izkoristiti potenciala, ki smo ga mogoče imeli. Ostale države so veliko prej osvojile bolj specifičen trening. Moderen trening je veliko manj obremenilen za telo, doseže pa se veliko večji efekt. Zato je tudi igra hitrejša, bolj na telo. Pravila se niso spremenila, se jih pa sodniki bolj dosledno držijo. V zadnjih šestih, sedmih letih opažam ogromno razlik v vratarski poziciji – ogromno je gibanja, vratarji so visoki med 195 in 200 cm, so zelo atletski, gibalni. Mogoče je kar malo diskriminatorno, a vratarja, visokega 1,8 m, sploh ne vidimo več v hokeju. Včasih je bil vratar tisti, ki je bil slabši drsalec. Danes so razlike med posameznimi igralci, igralnimi pozicijami, precej manjše.

V Sloveniji ste igrali za Olimpijo, Jesenice, tudi Bled, bili v Medveščaku ter veliko v tujini: v Avstriji (s Feldkirchom celo evropski klubski prvak), na Finskem, Švedskem. Na kateri del vaše klubske kariere ali klub vas vežejo posebni spomini?

Najlepše je bilo na Finskem. In tu smo igrali tudi najboljši hokej. Že sama država mi je po karakterju zelo pri srcu. Če Fince primerjam s Švedi so zelo drugačni: veliko bolj so zaprti vase, ampak izredno pošteni. Če smo se nekaj zmenili, ni bilo važno, ali smo podpisali pogodbo ali ne, so se držali dogovora. Finci ne govorijo veliko, tisto, kar pa povejo, je s čisto drugega – neobičajnega zornega kota.

Nik Zupančič

Finska vam je bila pisana na kožo, saj ste vedno veljali za zelo delovnega, zanesljivega in odgovornega igralca. Imeli ste relativno malo poškodb, čemu to pripisujete? Morda temu, da ste že od nekdaj, tudi zdaj ko niste več aktiven igralec, odlično telesno pripravljeni?

Spomladi in poleti je treba narediti dobro bazo. Npr. fantje iz reprezentance si bodo sedaj vzeli kakšen teden počitka, potem pa bodo že začeli delati za naslednjo sezono. Če smo prej delali primerjavo, so tudi tu fantje zelo osveščeni. Ni enega, ki ne bi bil fizično pripravljen – fantje vedo, zakaj delajo, kako delajo, tako so se naučili. Včasih niti ni bilo takih razmer za individualni trening, ni še bilo osebnih trenerjev, ljudje še niso bili tako osveščeni. Sam sem bil sicer vedno samoinciativen. Ko sem prišel na Finsko, sem že po enem tednu videl, koliko je ura, kljub temu da sem bil za naše razmere dobro pripravljen. Vmes sem odšel domov in ob vrnitvi na Finsko sem najel atletskega trenerja, ki mi je izdelal individualni program. Videl sem, da je tisto, kar sem delal, bilo za Slovenijo super, ampak za Finsko je treba kaj več.

Bili ste center, pa tudi krilo, a ste bili kljub zelo kontaktni vlogi nekonflikten igralec, redko izključen, tudi v hokejskih pretepih ste redko sodelovali, vemo pa, da gre pri hokeju vsaj na prvi vtis za bolj grob šport …

Moj fokus je bil drugje. Če pogledamo na tablo, rezultat, igramo za zadetke. Ne vidim smisla v pretepanju, če imam znanje za doseganje golov. Seveda so provokacije, ampak moraš biti tako samodiscipliniran, da ne odreagiraš. Še posebej to velja v tujini, če si prvi igralec kluba. Sem pa šel skozi trdo šolo, tudi sam sem včasih naredil kakšno bedarijo. Recimo, v alpski ligi sem udaril sodnika, dobil sem en mesec prepovedi igranja, v današnjih časih bi bil še bolj kaznovan. Iz teh izkušenj sem se ogromno naučil, kaj takega nisem nikoli več ponovil. Tudi izključitve so bile pri meni redke – če sem bil izključen, sem imel največ dvanajst minut izključitev na petdesetih tekmah sezone. To je skoraj nič. Osredotočen sem bil na igro in doseganje zadetkov.

Nik Zupančič

Ste si poleg tega incidenta s sodnikom katerega od pretepov, grobosti še posebej zapomnili?

Seveda. Ko sem igral na svoji tretji tekmi v Feldkirchu, bil sem novinec v ligi in Kanadčani so me takoj preizkusili. Kanadčan se je pognal v našega, po rasti malo manjšega igralca, sam sem ga prestregel. Nastal je vsesplošen pretep, fer, rokavice dol. Malo je bilo nerodno, ker nasprotnega igralca nisem poznal. V hokeju se zagrabiš. Ponavadi pričakuješ, da je nasprotnik desničar. Ampak ta je bil levičar, cela moja stran je bila odprta, no, saj sem ga sam tudi zadel. Bilo je ogromno krvi. Za kazen sem imel dve tekmi prepoved igranja. Po tem pretepu sem imel mir, saj sem se postavil zase.

Kako pa sedaj kot selektor reagirate na nekontrolirano grobost, kot je bila npr. na zadnji tekmi minulega prvenstva z Avstrijo, ko je avstrijski igralec Pallestrang v naletu Hebarju povzročil celo pretres možganov?

V trenerski vlogi sem miren, emocije zadržujem v sebi. Če je na drugi strani trener, ki nori, mogoče je sicer tak tip, ampak meni s tem daje veliko informacij. Včasih trenerji izvršimo pritisk na sodnika, to je namensko. Nočem pa, da to delajo igralci. Za to smo pristojni trenerji, igralec lahko pride do sodnika, spoštljivo vpraša, kaj je bilo narobe, oz. če hoče informacijo, jo bo vedno dobil. Taka so tudi navodila sodniške organizacije. Pred vsakim svetovnim prvenstvom imamo trenerji sestanek, na katerem sodniki točno povejo, kaj in kako bodo sodili in tega se tudi držijo. Od igralcev zahtevam, da se ne ukvarjajo s sodniki, ker res nima nobenega smisla.

Na koncu prvenstva je bilo pri igralcih kar nekaj poškodb. Je vse v redu, je kakšna hujša?

Ne, mislim, da ni šlo za hujše poškodbe. S Kovačevičem niti še nisem govoril. Mislim, da me imajo “poln kufer” že en mesec skupaj, tako da jih sedaj malo puščam pri miru. Seveda pa se bom pozanimal in pridobil informacije. Pri Kovačeviču bi lahko bila težava, če bi poškodba postala kronična. Izpah rame – če se zgodi enkrat, še ni tako hudo – pri Koblarju je bilo že drugič in bo potrebna operacija. Ampak bolj me skrbijo igralci, ki so poškodovani in jih sploh ni bilo. Gre za težke poškodbe križnih vezi, Muršak ima zlomljeno nogo. Upam, da bo to sanirano do septembra, ko bodo ti fantje prišli v poštev za reprezentanco. Tu pa nastopi doktorska služba oz. dobra rehabilitacija. A poškodbe so del našega športa.

Slovenija že lep čas skače iz skupine A v B in nazaj, potekajo večne debate, da smo predobri za B in preslabi za A. Kaj vi mislite, je ta sistem skupin in vsakoletnih svetovnih prvenstev smiseln?

Pravih razlogov za vsakoletno svetovno prvenstvo ne poznam. Menim pa, da gre za zaslužek. IIHF, Svetovna hokejska organizacija, ima vsako leto, ko organizira svetovno prvenstvo, dobiček. Zato mislim, da je to eden od razlogov za vsakoletno svetovno prvenstvo, tudi med olimpijado. Tudi sami se včasih sprašujemo, ali je to smiselno ali ne in ali sploh še ima vrednost. Če bi bilo manj pogosto, bi imelo večjo vrednost. Lahko bi naredili kvalifikacije, kot so v nogometu in drugih športih, najboljših šestnajst bi se srečalo na svetovnem prvenstvu. Verjetno je drugi razlog, da hočejo popularizirati šport, ampak svetovna prvenstva so vedno v istih državah. Malo krožijo: Švedska, Rusija, Finska, Češka. Naslednjo leto bo v Nemčiji in Franciji. Zaradi tega se tudi prirejajo pravila, kar mi ni všeč. Jasno mi je, da s prihodom Slovenije v elito ali na olimpijado IIHF nima nič. Zato so nedvomno pogrešali Nemce na olimpijadi. Če bi Nemci izpadli iz elite, bi bil to velik udarec za IIHF. Ampak sam si želim samo enakih pogojev za vse.

Nik Zupančič

Zaradi klubskih obveznosti vas je zapustil vaš pomočnik Ivo Jan? Že veste morda, kdo bo novi pomočnik?

To sem pričakoval. Popolnoma jasno je – če si prvi trener kluba, imaš ogromno obveznosti. Kadarkoli manjkaš, ni isto, kot če si. Tudi če imaš dobrega pomočnika, se ekipa nedvomno ne obnaša čisto enako. V teh premorih, ko te ni, izgubiš kontakt z ekipo. Po vrnitvi rabiš deset dni, da prideš na tekoče, vmes pa so že tri tekme in lahko se ti vse skupaj poruši. Septembra prihajajo kvalfikacije, to je zelo zahteven termin, ker se tak čas vsi klubi pripravljajo. Ta odhod sem torej pričakoval in ga razumem. Ampak vsi kandidati, ki si jih sam želim, že imajo neko funkcijo, so prvi trenerji ipd. Razmišljam konstantno, ampak zaenkrat še nisem našel pravega, moram opraviti tudi razgovore. To so moje želje, kaj pa se bo odločila zveza, pa ne vem. O imenih je še prezgodaj govoriti. Zelo zadovoljen sem z Gabrom Glavičem, kar se tiče treninga vratarjev in celotne pomoči. Omenil bi še Aleša Burnika, ki je odgovoren za videoanalizo. Dosedanja ekipa je bila zelo v redu, ampak kot vedno bomo našli rešitev.

Če primerjamo kvaliteto hokeja v vaših aktivnih časih v primerjavi z današnjimi najboljšimi reprezentancami, kje je Slovenija? NHL, KHL, je igralcem vaše generacije po kakovosti veliko manjkalo do najboljših lig?

Imamo odlične posameznike in tudi kot ekipa pariramo – s Kanado npr. smo igrali 3:3. Ruse smo v tej zasedbi precej namučili že na svetovnem prvenstvu leta 2011. Z Nemci smo igrali neodločeno, s Slovaki izgubili gol razlike, premagali smo jih na olimpijadi. Ves čas smo blizu. Z našo generacijo nismo bili niti približno tako blizu.

Sicer imate kot hokejski trener že na začetku svoje poti lepe uspehe: državni naslov z oslabljenimi Jesenicami predlansko sezono, kot pomočnik selektorja Kopitarja že na olimpijadi v Sočiju, kot selektor slovenske reprezentance pa ste se že kar uvrstili v elitno skupino. Ste zadovoljni z doseženim? Kaj so naslednji cilji?

Vedno si je treba zadati visoke cilje ali pa mogoče malo nad tistim, kar misliš, da je možno, da te nekaj žene naprej, da hočeš to doseči. Obenem je treba biti realen. S trenersko funkcijo sem zadovoljen, očitno nekaj delam prav, tudi povratne informacije igralcev so zelo pozitivne. Najbrž sem naredil tudi kakšno napako, ampak iz teh se učim. Manevrski prostor torej še vedno je. Dosti črpam iz svoje igralske kariere. Sicer pa moja trenerska pot ni bila običajna, saj sem kar do 42. leta igral hokej. Normalno trenerji začnejo pri tridesetih, trenirajo mlajše selekcije in gredo vedno višje. Sam sem pa začel kar s člani. Glavna prednost je moja igralska kariera, v kateri sem imel veliko kakovostnih trenerjev, od katerih še vedno veliko črpam. Vedno sem vesel, da sem imel tudi tiste slabe, da vem, kako ne delati, ne ponavljam njihovih napak.

Glede na to, da je jedro ekipe zelo mlado in hkrati že precej izkušeno, najbrž lahko računamo, da bo ta ekipa še dolgo igrala skupaj?

Upam, da bodo jedro še nekaj let tvorili isti igralci. Seveda, vedno nas pestijo poškodbe, letos jih je bilo ogromno. Izredno sem vesel, ko igralci dobijo povabilo v dober klub, kjer igrajo vodilno vlogo. To potem prinaša tudi kakovost v reprezentanci. V Sloveniji žal nimamo dobrega domačega klubskega tekmovanja, v katerem bi reprezentantje lahko igrali, vsi morajo igrati v tujini. Čeprav smo letos videli, da so fantje iz Olimpije dobro igrali na svetovnem prvenstvu in tako so tudi oni dobili potrditev, da so na pravi poti. Je pa nujno treba nekaj narediti na našem klubskem nivoju, čeprav je čez noč to nemogoče. Rad bi videl vsaj en urejen klub v Ligi EBEL.

Ja, ampak Jesenice se počasi pobirajo, Olimpija že nekaj let čepi na dnu EBEL lige, po drugi strani je bila letos lepa poživitev ekipa Celja.

Super, ja, Celje je bila res lepa poživitev. Letos so se bile Jesenice pripravljene pridružiti Ligi EBEL, izpolnili so vse pogoje, tudi na novo dodane, pa se odgovorni v Ligi EBEL še niso nič odločili. 15. maja naj bi bilo jasno. Ampak naj mi nekdo pove, kako tak čas sestaviti ekipo, ki bo septembra igrala v Ligi EBEL in bila konkurenčna. Igralci, ki bi bili primerni, so si sedaj že poiskali svoje klube.

Se v prihodnosti kaže kakšen novi Anže Kopitar, Jan Muršak?

To je zelo težko napovedati. Če pogledamo celotno zgodovino slovenskega hokeja, smo imeli Jana in Anžeta, sedaj imamo enega NHL-ovca. Nekako statistično je to težko verjetno. Ves čas smo na preži, gledamo za talenti, fantov je veliko, pot, ki jo bodo ubrali, je odvisna od veliko dejavnikov. Veliko je čejev, težko je napovedati. Upam, da ja. Sam imam sinova, ki trenirata v U-12. Tam so fantje, ki zelo obetajo, če bodo prav usmerjeni in bodo šli pravo pot. Ampak do tja je še daleč.

Kako je med vratarji, tokrat je nase zelo opozoril Gašper Krošelj, je prevzel vlogo prvega vratarja reprezentance ali je to odvisno od trenutne forme igralca?

To je čisto odvisno. Krošelj je igral na Švedskem, Danskem in na Norveškem pa tudi v ligi KHL pri Medveščaku. Razvija se, vsako leto je boljši, napreduje in na tem svetovnem prvenstvu je to tudi dokazal. Letos je bil v zelo dobri formi ravno pravi čas. Kristan je dober vratar, ki še vedno lahko veliko da reprezentanci. Upam, da bo dobil dober klub, v katerem bo igral. Malenkost sem v skrbeh, rad bi videl, da bi Luka Gračnar glede na leta in že pokazano, sestavil dobo sezono, v Salzburgu ima pogodbo še eno leto in upam, da jo bo dobro izkoristil ter se vrnil vsaj na raven, kjer je že bil. Vratarja take kakovosti in s temi izkušnjami, ki jih ima, v reprezentanci nedvomno rabimo. Lahko omenim še Andreja Hočevar, ki je v vrhu francoske lige. Že to je pokazatelj, da se dobro dela. A vratar je lahko samo eden. Dokler je zdrava konkurenca, je vse v redu. Drugače pa je tudi Žan Us pokazal dobre igre v jeseniškem dresu, tako da je eden od kandidatov, ki prihajajo. Nekaj je še drugih, ampak to so mladi fantje, ki rabijo svoj čas in razvoj. V Sloveniji je veliko znanja, kar se tiče trenerjev za vratarje, mislim, da se z njimi dobro dela. In tako dobimo tudi dobre vratarje.

Če smo prej omenjali, da ste nadaljevali družinsko, očetovo ukvarjanje s športom, je tudi vaša sedanja družina povsem športna: vaša žena je nekdanja tenisačica, oba sinova že trenirata hokej … Ste sinova vi usmerili, ali sta se sama nalezla hokeja od vas?

Ne, jaz sploh ne, bil sem bolj za košarko, oba sta jo trenirala v šoli. Nikoli ju nisem silil. Starejši sin eno let ni nič igral, ni mu bilo všeč biti igralec, nato je želel biti vratar, tako da je sedaj na tej poziciji, mlajši pa je igralec. Karakterno sta si precej različna in zanimivo ju je opazovati. Vedno sem rekel, da ju ne bom silil, sploh sedaj, ko mora biti ukvarjanje s športom precej neobremenjujoče, čeprav je tudi to na trenutke kar resna zadeva. Starejši ima treninge štirikrat na teden, konec tedna pa ligaške tekme. Sploh ko se liga končuje, ko se igra za uvrstitve, je to zelo resno. Po drugi strani tako dobivata izkušnje, tudi za življenje, ne samo za šport in dokler bo tako, ju bom podpiral, imela bosta vse moje znanje, če ga bosta hotela uporabiti. Tudi kasneje, pri štirinajstih, šestnajstih letih, ko se začnejo resni treningi, če se za to resno odločiš – če me bosta takrat rabila, jima bom rade volje predal znanje in ju usmeril na pravo pot. Do takrat pa … dokler uživata, je super. Tudi kakšen drug šport igramo – košarka, nogomet, ameriški nogomet, bejzbol, bmx. Je pa šola na prvem mestu.

Živite v Krtini, ste kaj vpeti v lokalno, občinsko dogajanje, bolj natančno v šport na tej ravni?

(smeh) Bolj slabo. Med vsemi treningi in ostalimi obveznostmi je to skoraj nemogoče. Vsake toliko pogledamo ženski turnir na travi. Vem pa, da imajo športno društvo in veliko hodijo v hribe, ampak zaenkrat se še nismo priključili.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano