torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriNejc Lisjak: Najbolj uživam v igranju na odru

Nejc Lisjak: Najbolj uživam v igranju na odru

Amaterski igralec in režiser, prevajalec in prirejalec pesmi, skratka trzinski gledališko-glasbeni multipraktik, ki so ga za svojega vzeli v Radomljah. Tu bo namreč čez štirinajst dni v kulturnem domu premiera muzikala Annie, v katerem nastopa v vseh prej naštetih vlogah. Nejc Lisjak je vsekakor ime, o katerem bomo še (veliko) slišali.

Kdo je Nejc Lisjak?

Nejc Lisjak je novo pečeni študent prevajalstva na Filozofski fakulteti, prej študent muzikologije. Deset let je amaterski režiser in trinajst let amaterski igralec. Star je 20 let. V prostem času tudi poje. To je poleg igranja, režiranja in živciranja ob velikih projektih tudi njegova velika strast.

Prej ste študirali muzikologijo – želela sem vprašati, zakaj ne AGRFT – sedaj pa ste že pri študiju prevajalstva …

To je zanimiva zgodba. Želel sem študirati muzikal v Londonu, pa je konkurenca tako velika, da me še niso sprejeli. Me pa še bodo – tako sem se odločil! (smeh) Na AGRFT-ju je zgodba, žal, podobna. Sicer sem poskusil samo enkrat. Poleg tega se mi zdi, da ne ponujajo takšne širine kot v tujini, predvsem v zvezi z muzikalom. Zaradi te zvrsti tudi zanimanje za muzikologijo. Ker pa vse svoje muzikale, prevajam sam, mi tudi študij prevajalstva pride zelo prav.

Ste igralec, režiser, prevajalec besedil pesmi, slišim, da se vtaknete tudi v koreografijo … Od kje ta vsestranskost, kot ste omenili – stari ste šele dobrih 20 let?

Ob mojih začetkih v kulturnem društvu v Trzinu je bila vedno velika omejitev glede sredstev. Človek se v umetnosti verjetno najbolj razvije, če mu omejimo vsa sredstva, saj mora tako vse narediti sam. Potem pač postaneš vsestranski! Ker kostumograf, scenograf in ostali niso bili vedno na voljo, je ekipa trzinskega KUD-a s skupnimi močmi vse sestavila sama. To mi je ostalo do danes, ko še vedno težko spustim stvari iz rok. Vem, da so ljudje fenomenalni na svojem področju, ampak še vedno želim imeti vpogled v stvari.

Pa so ti ljudje zadovoljni, da se vtikate v njihovo delo?

V bistvu niti ne gre za vtikanje, ampak za sodelovanje. Gre za proces – na začetku predstave se usedemo, pogovorimo, kakšen bo koncept, in potem se skupaj odločamo. Seveda kostumograf in scenograf nimata nikoli toliko vpogleda v dogajanje v predstavi kot jaz, da bi lahko vse sama izvedla. Torej gre bolj za svetovanje, nasvete, usmeritve.

Nejc Lisjak // Foto: osebni arhiv

Glede na vsa področja, ki smo jih omenili, s katerim pa se ukvarjate z največjo strastjo oz. z vsem srcem?

Najbolj uživam v igranju na odru. To se ni spremenilo, s tem sem začel. Režiranje je bilo na začetku bolj po sili razmer, ampak potem sem ugotovil, da sem močen tudi na tem področju. Tako je šlo oboje z roko v roki.

Kako vam je delati oboje (igrati in režirati) hkrati?

Vsakič znova je izziv. Doma si sam že zamislim predstavo, v glavi si naredim podobo in tudi vem, kako mora biti videti vsak prizor. Potem najprej postavim na oder vse ostale, nato vključim še sebe. Na vaji se soigralci pretvarjajo, da sem tudi jaz na odru, potem pa vskočim v igro še sam. Tega so že navajeni. Podobno, kot če bi nekdo na vaji manjkal in drugi vskoči namesto njega, samo da sem sam prisoten.

Ali ste v tej dvojni vlogi sam sebi najhujši kritik?

Ja.

Ali se potem kdaj skregate sam s sabo?

Se. Pred kratkim smo imeli dramo, v kateri se režiser in igralec do konca nista strinjala. (smeh) Kot režiser moraš narediti najbolje za predstavo, za publiko, da razume sporočilo in temo. Kot igralec pa izhajaš iz sebe in včasih je tvoje ideja o liku malenkost drugačna. In tukaj je razkol med tem, kako čim bolje prikazati in kako se kot igralec najbolje vživeti. Sva se precej skregala. (smeh) Ampak na koncu se je zadeva srečno iztekla.

Najbrž govorite o predstavi Dvom: Prilika. O čem govori?

Dogaja se leta 1964 na katoliški šoli, kjer je stroga in avtoritativna ravnateljica, nuna sestra Alojzija, ki v svojih pogledih ni napredna. To je bil čas, ko se je cerkev začela premikati v novi smeri. Ona ni za te nove usmeritve. Medtem ko je na drugi strani oče Flynn, župnik v tej župniji, zelo napreden. Ker ima naprednejši odnos z otroki na šoli, ona sumi, da ima neprimeren odnos z enim od učencev, ki je poleg tega še temnopolt. Tako zajamemo problematiko pedofilije in rasizma. Gre pa za problematiko, s katero se srečujemo tudi danes. Tudi v današnji družbi se ne glede na naprednost srečujemo z rasizmom in izločanjem, kljub temu da bi vsi radi živeli v družbi, kjer tega ni.

Nejc Lisjak // Foto: osebni arhiv

Si to predstavo še lahko ogledamo?

Lahko. Sicer se trenutno dogovarjamo samo za gostovanja, tako da še ni potrjenih datumov, ampak zagotovo, če ne prej, verjetno januarja v Radomljah.

Pa se vrnimo na muzikale …Od kje izvira vaša ljubezen do te zvrsti?

V dramski skupini, kjer sem sodeloval, so se odločili, da bodo naredili muzikal Čarovnik iz Oza z avtorsko glasbo. Tako sem po naključju odkril muzikale, gledal sem posnetke na youtubu. Najprej mi sam koncept ni bil čisto jasen – danes recimo, da mi je – potem me je vedno bolj zanimalo. Najprej sem pogledal Disneyjeve muzikale, bil sem navdušen nad njimi, potem sem želel tudi sam poskusiti. To je bila polomija. Razen premiere ni bilo nobene ponovitve več, ker ni bilo zdravo niti za okolico niti za nas. Šlo je za muzikal Wicked. Mislili smo celo, da smo uredili avtorske pravice, a jih nismo. Prišli smo tiho in še bolj potiho odšli. Nekje v ozadju možganov pa sem ves čas imel željo, da bi naredil muzikal. Ta je združeval vse, kar sem rad počel – petje, igro, tudi ples mi je od športov najbolj blizu, ker vse ostalo ne gre. (smeh) Leta 2013 mi je prvič uspelo postaviti muzikal na oder v Trzinu, in sicer Druščino, ki je tudi na splošno moj najljubši muzikal. Ni bil spektakel, tako kot so ti v Radomljah, bil pa je zelo sporočilen. Bil je dobro narejen, tudi koncept je bil super, združeni smo bili ljudje, ki smo to radi počeli. To velja še danes – če nimaš ljubezni do muzikala, živcev, da si udeležen v takem procesu, ker je vedno naporno, potem nima smisla. V Trzinu smo naredili dva muzikala, potem so nas povabili v Radomlje. Annie bo moj četrti uspešni muzikal oz. peti po vrsti, če štejem še prvega.

Nejc Lisjak // Foto: osebni arhiv

Kako ocenjujete stanje muzikala v Sloveniji?

V Sloveniji smo še zelo za časom. Prvi muzikal, ki mu res lahko tako rečemo – prej so bile igre s petjem – je bil leta 1927. Muzikal pa se je v Sloveniji začel konkretno razvijati šele v zadnjih petih letih, zato je pot do pravega nivoja še dolga. Pri nas so vsi muzikali – razen MGL-ja, ki je delal neke korajžne korake na tem področju – zelo komercialno naravnani. Mogoče bi se morali – ko bo zadeva bolj utečena in razširjena – tega komercialnega vidika znebiti, saj obstaja ogromno muzikalov, ki niso komercialni, ampak so z umetniškega vidika veliko bolj izpopolnjeni. Ne trdim, da imajo komercialni manjšo vrednost, so super, ampak po mojem mnenju je treba Slovencem predstaviti muzikale, ki jih še ne poznajo, ogromno je takih, ki so sporočilno zelo bogati, pa ljudje niti ne vedo, da obstajajo. Sicer pa so vsi muzikali, ki sem jih gledal v Sloveniji, na zelo visokem nivoju.

Zakaj jih ni več?

Ker so zelo dragi in naporni za produciranje. Upam si trditi, da gre za najtežjo glasbeno-gledališko zvrst. Opera je naporna, balet tudi. Ampak pri prvi rabiš profesionalne pevce, pri drugem profesionalne plesalce, pri drami profesionalne igralce. Pri muzikalu pa rabiš ljudi, ki na vseh treh področjih blestijo. Čeprav vsi muzikali niso zelo plesni, igralci ne smejo biti videti kot les, ko se pojavijo na odru.

Muzikal Moje pesmi, moje sanje je doživel velik uspeh. Koliko ponovitev ste imeli, koliko gledalcev si je ogledalo predstavo?

Imeli smo dvajset ponovitev, predstavo si je ogledalo 6 tisoč gledalcev. To je za naše razmere velik uspeh. Večina ljudi, ki je prišla gledat muzikal, prej sploh ni vedela, kje so Radomlje. Vseh dvajset predstav je bilo praktično razprodanih. To je velik dosežek. Če bi imeli taka finančna sredstva, zaledje, znanje in kader (mi smo vsi prostovoljci in večina je amaterjev), kot jih imajo ostali muzikali v Sloveniji, bi bilo lažje.

Nejc Lisjak // Foto: osebni arhiv

Čemu pripisujete tak uspeh?

Prvi razlog je nedvomno naslov. Tudi mi smo podlegli komercialnim vodam. Če predstavljaš novost, jo moraš predstaviti na področju, ki je ljudem čim bolj blizu – le kdo ni gledal filma Moje pesmi, moje sanje. Ogromen plus je bila kakovostna izvedba muzikala. Smo edini muzikal v Sloveniji, ki ga spremlja skoraj celoten simfonični orkester.Ostali imajo manjše inštrumentalne zasedbe, pri nas je orkester 30-članski. Poleg tega imamo 70-člansko zasedbo, skupaj z orkestrom je na odru 40 igralcev, poleg tega še 30 ljudi v zaodrju, ki skrbijo, da scena magično pride in magično izgine – tega še sedaj ne razumem, kako jim uspe. (smeh) Priznam, še en teden pred premiero sem bil zelo skeptičen, če bomo lahko zadevo izpeljali s takimi ogromnimi kulisami, ampak je šlo. V zaodrju poskrbijo, da vse poteka tekoče in brezhibno, tudi če so težave. Ko smo imeli zadnji sklop ponovitev, smo imeli vsi viroze, nalezli smo se eden od drugega. Ampak še vedno smo morali biti tam, ker nimamo rezerv. Med drugim si je na zadnji predstavi Matevž Mali (stotnik Von Trapp) razbil glavo, ampak je do konca odigral in ni pustil, da bi ga to zmedlo. Bilo je precej stresno, a ta naš duh, ki ga vsi imamo – ker smo vsi prostovoljci in delamo zastonj ter nam je zato še toliko bolj pomembno, da je izdelek kakovosten – ta naš duh doda h kakovosti predstave. Vidi se, da smo vsi na odru zaradi velikega veselja.

Ob predstavi ste za Modre novice dejali, da se vama je skupaj z Uršulo Jašovec, glasbeno vodjo muzikala, zdel ravno Moje pesmi, moje sanje primeren kot začetek tradicije muzikalov v naših krajih. Zakaj? Ali lahko pričakujemo nov muzikal vsako leto?

Načeloma je naš cilj nadaljevati tradicijo in imeti vsako leto nov muzikal v Radomljah. Kako bo to izvedljivo, bomo videli sproti. Letos smo imeli Moje pesmi, moje sanje, že v začetku novembra predstavljamo Annie, kar pomeni, da smo že štiri mesece vsak dan v KUD-u. Bomo videli, koliko nas bo ta tempo zdelal. Če bo drugo leto želja oz. povpraševanje po ponovitvah, se bomo odločili, ali bomo ponavljali stari predstavi ali bomo ustvarjali nov projekt. Naša želja je, da bi vsako leto naredili novega, ampak obljubiti zaenkrat ne moremo nič. Trudili se bomo, da bomo vsako leto predstavili nekaj novega, da ta katalog z glavnimi muzikali, ki bi jih morali ljudje poznati, predelamo. Mislim, da bomo naslednje leto počasi odstopili od komercialnih zadev. Tudi za letos nismo bili prepričani, da bomo delali Annie, potem pa smo se kar naenkrat odločili, da v tem času rabimo tovrsten muzikal.

Zakaj ravno Annie – mogoče zaradi 40-letnice prve postavitve?

Ne, letos ni zaradi obletnice. Film Moje pesmi, moje sanje, ki je imel obletnico lani, je tako prepoznaven, da ga je bilo treba proslaviti. Letos smo se za Annie odločili zaradi aktualne vsebine. Zgodba govori o finančni krizi, veliki depresiji, o iskanju staršev, zaposlitve, denarja … gre za podobno obdobje, kot je sedaj pri nas. S tem bi radi malenkost opozorili, da kljub grozni situaciji, upamo, da se bo ta jutri – kot je glaven naslov pesmi – rešila.

Nejc Lisjak // Foto: osebni arhiv

Ali je Annie v Sloveniji že bila predvajana oz. ali so pesmi tudi že prevedene v slovenščino?

Ne, za Annie prevod ne obstaja, naredil sem ga sam. Ta muzikal je zelo amerikaniziran, ogromno je pojmov in fraz, za katere je bilo treba pretehtati, ali so relevantne in pomembne, da jih predstavimo tudi slovenski publiki, ali jih lahko posplošimo. To je bila največja težava. Največji izziv zame je, da pesmi, ki jih vsi poznajo – in Tomorrow iz Annie to je – kakovostno prevedem, da lahko po koncu muzikala zaživi tudi samostojno. Za Moje pesmi, moje sanje smo dobili ogromno klicev, če lahko dobijo prevode, note. Slednjih ne smemo pošiljati okoli, ker jih dobimo samo za predstavo. Za prevod sem pa vesel, če kakšen šolski zbor odpoje mojega.

Kako je v slovenščino prevajati pesmi, kot sta Tomorrow in It’s the hard knock life iz Annie ali pa Edelweiss in The sound of music – je odgovornost, pritisk večji, ker gre za zelo popularne glasbene točke?

Ni enostavno. Zadovoljiti moram svojo željo. Svoj prevod prevedem nazaj v angleščino in ga pošljem v odobritev v Ameriko. Hkrati je treba zadovoljiti tudi širšo množico. Doživeli smo veliko čudnih pogledov, ko je edelweiss postal očnica, ampak to dejansko je sopomenka za planiko in tega marsikdo ni vedel. Kot prevajalec se moraš odločiti, kako boš prevajal določene besed. Ker je edelweiss angleška beseda, je dobila slovensko obliko, ki se ujema z zlogi. Očnica se mi je zdela elegantna rešitev, ki je tudi nam prirasla k srcu, marsikdo pa je pogledal – kaj točno pa je zdaj to?

Kako ste prevedli Tomorrow v novem muzikalu?

Jutri. (smeh) Ampak se rešujemo s členki – do jutri, za jutri itd., da dopolnimo še prvi zlog, ki manjka.

Kako poteka postopek pridobivanja licence?Je dejstvo, da ste uspešno izpeljali Moje pesmi, moje sanje pomagalo pri pridobivanju licence za Annie?

Pri Annie je druga licenčna hiša, tako da je bil postopek malo drugačen. Tukaj so bili Američani, prej smo imeli povezavo z Ameriko preko Londona. Ker smo imeli vmes posrednika, je trajalo. Kljub temu da bi lahko šli preko slovenske avtorske agencije, smo šli direktno. V tem trikotniku se izgublja veliko časa pa še kakšna informacija. Je pa tako – če jim jasno poveš svojo vizijo, zakaj to delaš, kako delaš, potem licenco zelo radi dajo. Če pa že v začetku kompliciraš, kaj vse ti ni všeč in kaj bi lahko spremenil, pa ne bodo navdušeni. Avtorsko ne smeš ničesar spreminjati. Če obstaja alternativna varianta, potem malo manevrskega prostora je, ni ga pa veliko. Je pa ogromno papirologije, sistem v Ameriki je drugačen od našega, zato je treba velikokrat odkrivati toplo vodo.

Ali tudi pri Annie nastopate in režirate kot pri Mojih pesmih, mojih sanjah?

Ja, tudi. Tokrat še plešem, to je novo tudi zame. Ker je v tem muzikalu manjša zasedba, smo prevetrili zadevo. Tokrat sodelujemo z Godbo Domžale, tako da imamo zopet vrhunske glasbenike. Povabil sem stari kolegici iz trzinskega KUD-a, ki sta bili tudi v oddaji Slovenija ima talent – to sta Mariša in Natja. Že v Trzinu smo bili dobra kombinacija, zdaj pa smo se trije “utrgani” zopet združili, tako da bo smeha polna skleda.

V tem muzikalu je na splošno veliko več plesa. Tega se vsi zelo bojimo, ampak je tudi poseben izziv, ker nismo tega še nikoli počeli.

V obeh predstavah nastopa veliko otrok. Kako je delati z njimi?

Naporno. Sicer dajo res vse od sebe. Lani jih je bilo manj, zato je bilo lažje. Letos je štirinajst punc in nobenega fanta in to je … pred vajo eno samo čebljanje, tako da je treba včasih biti malo strog, čeprav jih imamo za enakovredne. So pa zelo talentirane in pridne punce. Pojejo, plešejo, imeti morajo močne glasove. Poleg njih nastopa še pes, s katerim imajo veliko dela in ga morajo motivirati. Pes je živ in je najbrž edini, ki zna že cel tekst na pamet. (smeh)

Ali ste glavno vlogo Annie izbirali z avdicijo?

Ja. Prva, ki je prišla noter, je bila naša Annie.

Začeli ste v “domačem” KUD-u Franca Kotarja v Trzinu, tu ste postavili tudi prvi muzikal. Če bi imeli takrat današnje izkušnje, bi zopet naredili isto?

Verjetno bi popravil ogromno stvari, najbrž pa tudi ne bi delal na isti lokaciji, saj sta dvorana in oder premajhna. Trzinski KUD je fantastično prizorišče za otroške predstave, drame in take zadeve, za večje spektakle – ker Wicked je ogromen spektakel, sam sem ga gledal kar nekajkrat v Londonu in še vedno za par stvari ne morem ugotoviti, kako so jih naredili – je treba imeti večji oder, večjo ekipo, večje kapacitete in ljudi, ki so usposobljeni za muzikale.

Sicer pa ste nastopali tudi v Poletnem gledališču Studenec v njihovih domačih predstavah. Ste ravno tukaj nabrali dovolj izkušenj, da ste se potem lahko lotili tako velikega projekta, kot je muzikal Moje pesmi, moje sanje?

Na Studencu zadeve funkcionirajo na visokem nivoju. Vpogled v to nedvomno prispeva, da si potem upaš sam nekaj narediti. Ampak vseeno so Moje pesmi, moje sanje zelo drugačne od Studenca – že zaradi številčnosti orkestra, s katerim smo se morali uskladiti; to je muzikal, ki je vtisnjen v spominih in je bilo treba zelo premisliti, kako ga ponuditi ljudem. Nobeden od nas nima toliko izkušenj kot Lojze Stražar, njegova ekipa je zelo utečena. V približno desetih letih, če bomo res delali, bomo mogoče prišli blizu temu nivoju. Že sedaj vse v redu poteka, ampak vseeno – sam še nimam toliko izkušenj, Uršula je fantastična, ampak vedno znova se je treba usesti, razmisliti in ugotoviti, kako zadevo narediti, medtem ko je to na Studencu že utečeno. Tudi tradicija govori njim v prid. Poleg tega moramo z veliko manj sredstvi veliko več narediti – to je glavna zadeva, ki nas omejuje. Smo le prostovoljci z veliko navdušenja.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Z ogromno sreče in veliko dela se preseliti v tujino, definitivno tam tudi študirati in dobiti službo oz. redno nastopati v predstavi – nekega lepega dne mi to mora uspeti, potem pa bomo videli, kaj bo.

Dolgoročno pa bi rad tudi v Sloveniji s kakovostnim delom postavil visoke standarde za muzikal.

Če bi dobili dve ponudbi – eno iz Broadwaya, drugo iz West Enda – katero bi sprejeli?

Ufffff. Kaj pa imam ponujeno? (smeh) Verjetno od Broadwaya. Tukaj so vsi moji vzorniki, zato je zadeva z mojega vidika logična. Za študij pa bi se odločil za London, ker mi je bolj domač.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano