ponedeljek, 5 decembra, 2022
4.8 C
Kamnik
4.8 C
Kamnik
ponedeljek, 5 decembra, 2022
4.8 C
Kamnik
ponedeljek, 5 decembra, 2022
4.8 C
Kamnik
ponedeljek, 5 decembra, 2022
4.8 C
Kamnik
ponedeljek, 5 decembra, 2022
DomovPogovoriNataša Pirc Musar: Evropa je popolnoma odpovedala

Nataša Pirc Musar: Evropa je popolnoma odpovedala

Nataše Pirc Musar ni treba posebej predstavljati. V preteklosti uspešna novinarka, bila je najmlajša voditeljica televizijskega dnevnika, prvič ga je vodila pri rosnih enaindvajsetih. Potem je bila informacijska pooblaščenka, po zapletih z njenim imenovanjem generalne direktorice RTV Slovenija, je danes predsednica Rdečega križa Slovenije, ima pa tudi svojo odvetniško družbo.

“Fuj ta svet, ki vrti se narobe in stran od sreče in daleč od sanj, a se lahko upremo vanj in ga obrnemo v pravo stran?” (parafraza pesmi Toneta Pavčka) To ste dodali na koncu zapisa v Večeru o begunski situaciji. Kdaj ste bili nazadnje na meji? Kakšna je trenutna situacija?

Na meji sem bila na 12-urnem “šihtu”, in sicer pred štirinajstimi dnevi. Pogled skozi moje oči je zagotovo drugačen kot skozi oči politikov, ker slednji ne prihajajo na mejo za 12 ur. Hvala bogu, da vsaj pridejo, da dobijo občutek. Ampak humanitarne organizacije smo tiste, ki v danih razmerah poskušamo delati, kar lahko. A tudi mi smo v precepu in dilemi, saj nihče ne ve, niti politika, koliko časa bo zadeva trajala. Ne razumite me napačno, mi bomo pomagali vsem, ki so pomoči potrebni, a nismo kot vojska. In dvomim, da se politika tega dovolj zaveda. Ljudje se bodo izčrpali, tudi zaradi usihanja interesa za prostovoljstvo. Na začetku, ko so bili mediji polni zgodb, smo prostovoljce lahko dobivali. Ne želim obtoževati, vse poskušam razumeti, razumem tudi svoje prostovoljce, da je izjemno, izjemno težko delati v razmerah, ko ne veš, koliko časa bo še treba vztrajati.

Sedaj se je uredilo veliko stvari. Sama sem bila poleg na začetku, pri drugem valu, ki je presenetil našo vlado – kot da niso vedeli, da begunci prihajajo, da jih po sedem ali osem tisoč na dan prihaja iz Grčije v Makedonijo, kot da niso vedeli, da je Orban postavil ograjo itn. Kako, da je vlada tiščala glavo v pesek? Drugo presenečenje in tudi najhujši zalogaj za nas prostovoljce je bil (na to pa slovenska vlada res ni mogla računati), ko je hrvaška vlada prvih štirinajst dni pošiljala ljudi brez napovedi. Bilo je nemogoče. Tisti dan sem bila v Dobovi dežurna s prostovoljci in zvečer dobila klic, da so jih 2000 vrgli ven iz avtobusa na Rigoncih na nevtralni zemlji na štirih stopinjah Celzija. Človeku se trga srce, ko to vidi. Ne vem, kako naj pojasnim: vidiš ljudi, ki zmrzujejo, dobesedno na odprtem, na polju. Dobova in Brežice so bile polne, Hrvati niso povedali, da jih bodo dodatnih 2000 dobesedno vrgli ven na mraz. Potem t. i. padalski prostovoljci, sprašujejo, kje je Rdeči križ, kje je Karitas, zakaj ne ukrepajo? Mi smo tukaj, a jih nimamo kam dati … na odprtem polju vidiš marsikaj, tudi mamo s sedem dni starim dojenčkom po carskem rezu, ki te dobesedno roti: odnesite otroka, rešite ga. To so strahovite čustvene stiske migrantov in tudi prostovoljcev, ki se s takimi zgodbami srečujejo.

Naj omenim še situacijo, ki jo je posnela televizija. Skupino so vrgli ven pred reko in jim naročili, naj gredo naravnost … poslali so jih direktno v vodo! Vseh 500 migrantov je šlo po reki, na drugi strani so prišli ven popolnoma mokri. S humanitarnega vidika je to strašno grdo s strani Hrvaške. Po tem dogodku so očitno naši fantje malo zaropotali v Bruslju in po tistem so Hrvati kolikor toliko začeli spoštovati dogovor ter začeli koordinirano pošiljati migrante.

Ampak še vedno so vse države na poti od Grčije do Nemčije, ki je obljubljena dežela vseh migrantov, eno veliko transportno podjetje. Mislim, da je v tej situaciji Evropa popolnoma odpovedala. Pokazala se je kot okorela, birokratska konfederacija, ki reagira strašno počasi ali pa sploh ne. In še danes nimamo relevantnih odgovorov iz Bruslja, temveč smo priča postavljanju ograj.

Koliko časa boste lahko še zdržali tak tempo? Prihaja zima, mraz. Kako bo?

V človeških virih je kapacitet vedno manj. Ljudje enostavno izgorevajo, razumete?! Prostovoljec, ki dela dva- ali trikrat zaporedoma 12 ur ponoči, je en teden zaradi izmučenosti neuporaben. Koliko časa lahko država zdrži? Najlažje bo Evropski uniji odpreti žaklje in pošiljati evre. Dobili bomo pomoč, dobili bomo deke, hrano, pomoč policije drugih držav. Te zadeve sedaj tečejo, ampak to je gašenje velikega požara z malim gasilskim aparatom, če se slikovito izrazim.

Koliko prostovoljcev dela vsak dan? Koliko jih še potrebujete? Je prostovoljec lahko vsak? 

Iz Rdečega križa nas je na terenu vsak dan okrog 250, 900 pa jih imamo v konstantnem obtoku. Rdeči križ je za razliko od ostalih humanitarnih organizacij bistveno bolj obremenjen, saj izvajamo še dve izjemno pomembni javni pooblastili, in sicer združevanje družinskih vezi in prvo pomoč. V vsakem nastanitvenem in sprejemnem centru imamo noč in dan dežurne ekipe prve pomoči in naše prostovoljce, ki delajo na združevanju družinskih vezi. Moramo se zavedati, da se v tem migrantskem valu izgubljajo družine in naloga naših prostovoljcev je, da so državnim organom kot asistenti in da se dogajajo čim manjše napake. Npr. pride družina in če je eden od članov bolan, ga odpeljejo v bolnico, a zraven gre naš prostovoljec, saj ga ne moremo pustiti samega, družina mora ostati skupaj. To so čisto konkretne življenjske situacije, trenutno imamo v naši bazi okrog 1500 ljudi, ki iščejo svoje najbližje sorodnike. Kar precej smo jih s pomočjo kolegov iz Avstrije in Hrvaške že našli. In to je dodana vrednost Rdečega križa, ki je vpet v mednarodno federacijo preko sistema združevanja družinskih vezi. Praktično po vsej Evropi lahko preverjamo in iščemo ljudi.

Nataša Pirc Musar, december 2015

Kako je pravzaprav Rdeči križ Slovenije reagiral ob krizni situaciji?

Aktivirali smo čisto vse resurse, kar jih imamo. Gre za ogromno bazo kar 56 območnih združenj, tudi iz področij, kjer ni nastanitvenih centrov. Iz različnih centrov po Sloveniji pošiljamo naše ekipe tja, kjer je pomoč potrebna. Tako npr. hodijo prostovoljci iz zasavskih revirjev v Brežice in v Dobovo, kjer pomagajo kolegom. Skratka, gre za veliko mašinerijo, saj je v Sloveniji 17 nastanitvenih in sprejemnih centrov. Najbolj obremenjene točke z največ kapacitetami vseh humanitarnih organizacij so Dobova, Gornja Radgona in Šentilj.

Se tudi sicer skladi solidarnosti in dobrodelne ustanove povezujete med seboj ali ste bolj vsak k sebi?

Brez povezav med humanitarnimi organizacijami preprosto ne gre. Bilo je tudi nekaj težav, predvsem ker nekatere humanitarne organizacije, ki so želele pomagati, niso poznale sistema delovanja. Treba je povedati da uprava za zaščito in reševanje najprej aktivira Rdeči križ, ker smo v ustroju civilne zaščite. To seveda pomeni določen red, saj se moramo držati protokola za naravne nesreče. Prihajajo določene humanitarne organizacije, ki želijo pomagati, a ne morete kar priti v nastanitveni center in reči: “Jaz bi tudi pomagal.” Treba se je držati sistema, reda. Kar precej je bilo težav, sama sem bila priča. Iz nekega društva so pripeljali sto sendvičev, ki so jih nameravali razdeliti migrantom. Če jih nimaš vsaj 2000, to ne gre. Določeni so ta dejstva zelo težko razumeli. Podobno je z oblačili, saj obstaja določena logistika tudi pri razdeljevanju oblačil. To ni majhna operacija. Tukaj je bilo precej nerazumevanja. Sicer pa moram reči, da zelo dobro sodelujemo s Karitasom in Adro.

Nataša Pirc Musar, december 2015

Prostovoljci pravijo, da jim je ta izkušnja spremenila življenje. Kako močno so se razmere in sama neposredna izkušnja dotaknile vas?

Ne moraš ostati hladnokrven. Menim, da se je pri veliko prostovoljcih, predvsem pri teh, ki prihajajo preko javnih del in so plačani (čeprav v tem primeru sploh ne gre za prostovoljce, pravi prostovoljec je tisti, ki ni plačan za svoje delo), pokazalo, da so velikokrat prihajali v nastanitvene centre ljudje, ki niso človekoljubni. Takšna oseba ne bo začutila, kaj pravzaprav prostovoljno delo je. Dogajalo se je tudi, da so prihajali ljudje, ki so sovražno nastrojeni do migrantov. Glejte, ne more priti pomagat v takšni humanitarni krizi nekdo, ki nima občutka za to oziroma je prišel pod prisilo. Raje ne hodi, ker boš naredil škodo sebi in tudi migrantom. Vsi ostali, ki verjamemo v humanitarnost in človekoljubnost, pa seveda pri takih hudih človeških stiskah ne moremo ostati neprizadeti. Po mesecu in pol dela na terenu se sprašujemo tudi o tem, da je potrebno s psihosocialno pomočjo pomagati prostovoljcem, ker vidijo zgodbe, vidijo smrt, vidijo premražene otroke s pomodrelimi ustnicami, bolne. Vse to se človeka dotakne.

Kako kaže v prihodnje z dotokom beguncev, se bo situacija v bližnji prihodnosti sploh normalizirala ali bo treba vse skupaj sprejeti kot vsakodnevno dejstvo?

Bojim se, da ne bo tako hitro konec, da so preveliki optimisti tisti, ki mislijo, da bo trajalo mesec, dva ali tri. Jaz se bojim, da tudi v pol leta ne bo konec, morda bo prišlo sedaj neko zatišje, ker vremenske razmere na morju iz Turčije do Grčije niso ugodne. Ne vem, kaj so se točno dogovorili z g. Erdoganom in kako bo on spoštoval ta dogovor z Evropsko unijo. Ne vem, kaj bodo povzročile ograje v Makedoniji, morda bo zmanjšan pritok imigrantov do Slovenije in potem naprej, ampak dotok zagotovo še nekaj časa ne bo izničen.

Begunci so na nek način ogledalo Slovencev, ki kaže, da smo precej nestrpna in sovražno nastrojena družba. Vas je to presenetilo?

Takole bom rekla: v Sloveniji je nacionalni šport bitka med partizani in domobranci, vsaka taka situacija pa povzroči še večji prepad. Ne maram govoriti o levih in desnih, raje govorim o liberalno in konzervativno prepričanih. Zdrav intelektualec, liberalen ali konzervativen, ima mogoče samo malce drugačen pogled na svet, pri temeljnih človekovih pravicah pa bi morali vsaj približno enako razmišljati. Tukaj govorimo o ekstremih na eni in na drugi strani. Res je , da je mogoče migrantska kriza povzročila več ekstremov na desnici, ker je to politično všečno in demagoško. Ali me je to presenetilo? Presenetilo me ni, morda me je presenetila količina vsega tega. Sama sem zelo vpeta v družbena omrežja in to, kar sem videla na twitterju, je bilo, sploh ne vem, katero besedo naj uporabim, grozno je verjetno premila beseda. Na nek način me je strah, strah kot državljanko Slovenije, da lahko taka kriza povzroči še večji prepad med nami in da lahko povzroči tolikšno mero sovražnosti, ki lahko eskalira v še kaj hujšega. Ne spim mirno, te stvari se mi konstantno motajo po glavi in poskušam z ozaveščanjem, seveda najprej svojih bližnjih. Razumem seveda tudi drugo stran, da jih skrbi varnost in ostalo … Pogovarjajmo se o tem, nimam težav, samo prosim, ne podpihujte sovraštva proti ljudem in ne generalizirajte. To je tisto, kar je pravzaprav najbolj nevarno za obstoj človeštva. Če bomo padli na teh izpitih, nam bo padlo dostojanstvo, človekoljubje – pade nam lahko marsikaj. In neka kulturna debata je tisto, česar si želim, a je neopaženo. Žal je za to odgovorna tudi politika (riba vedno smrdi pri glavi). Tudi prej je velika večina sovražnih besed prihajala z vrha politike, to se širi v medije popolnoma nekontrolirano in potem v vse pore družbenega življenja. Tisti, ki imajo največjo odgovornost, bi morali najbolj paziti na svoje besede, pa žal ne. Kaj vse sem morala kot predsednica sveta za odziv na sovražni govor poslušati. Zavedajmo se, da je beseda kot kamen: kamor prileti, pusti sled in to je dejstvo. Pri posegih v človekove pravice nikoli ne boste vedeli, koliko to boli, dokler se ne bo zgodilo vam. Zato vedno pravim (to je parafraza Kristusa), nikoli ne naredi česa takšnega sočloveku, česar ne želiš, da bi kdo drug storil tebi. Če bomo znali to misel ponotranjiti, bomo mogoče bolj razmišljali, ko bomo vsepovprek dobesedno streljali s sovražnimi besedami.

Nataša Pirc Musar, december 2015

Če prav razumem, je funkcija predsednice RK Slovenije prostovoljna? Vseeno pa gre za zelo odgovoren in zajeten položaj? Kako zmorete, glede na to, da ste pred kratkim odprli lastno odvetniško družbo, kar že samo po sebi zahteva ogromno časa in predanosti?

V pisarni sem do štirih, petih, potem pa delam za Rdeči križ. Migrantska situacija nam je naredila še več dela, kot ga imamo že sicer, ampak Rdeči križ ni majhna organizacija. Z mano je prišla mlada, nova energija (mislim, da sem najmlajša predsednica v zgodovini), ampak Rdeči križ ni hidrogliser, je tanker, ki ga je težko obrniti, ampak se da. Veste, zakaj verjamem v to? Verjamem, da se v tej organizaciji da še veliko narediti, ker so v njej ljudje, ki imajo cilj pomagati drugim. Zaradi teh ljudi in zaradi ljudi, ki jim pomagamo, sem sprejela to pozicijo in se bom maksimalno potrudila, da bomo na tem planetu naredili še kaj dobrega.

Pred kratkim ste vložili tožbo na sodišče Evropske skupnosti v imenu evropskih novinarjev, ki tožijo Evropski parlament, ker jim ta preprečuje dostop do podatkov o javni porabi poslancev evropskega parlamenta. Kaj pomeni ta tožba dolgoročno? Kakšne so možnosti za pozitiven razplet?

Zelo težko je napovedati izid take tožbe, še posebej ker je ta tožba izjemno, izjemno precedenčna, izjemno pomembna. Bila sem zelo vesela, ko so novinarji iz 28-ih držav članic ta odvetniški posel zaupali ravno meni in sem ga seveda sprejela z velikim zadovoljstvom in z veliko odgovornostjo. Mogoče je za Slovenijo ta primer malce nenavaden, kajti Slovenija ima izjemno dober zakon na tem področju. V Sloveniji se ne sprašujemo več, ali je poraba javnega denarja javna ali ni, ker preprosto je. Ker zakon tako zahteva. Je pa strahovit pravni izziv, kako prepričati sodišče Evropske skupnosti v Luksemburgu, da poslanec v Evropskem parlamentu ne more imeti pravice do varstva osebnih podatkov, ko govorimo o porabi 500-tih milijonov evrov letno za dodatke, plača tu ni všteta. Gre samo za raznorazne dodatke 751-ih poslancev. Mislim, da nas bo v tem primeru gledal ves svet: kaj in kako bomo dosegli.

Spomin na vaše televizijsko delo in delo informacijska pooblaščenke je še vedno svež. Katera vloga vam je bila bolj pisana na kožo, glede na to, da ste za vsako dejali, da uživate v njej?

Vsaka je pustila poseben pečat v mojem življenju. V življenju sem vedno poskušala delati stvari, ki so moj hobi. Tudi vsakemu, ki išče zaposlitev, če ima le možnost, svetujem, naj izbere nekaj, kar bo rad delal. Če boš rad delal, boš delal dobro. In vedno sem imela srečo, da sem lahko počela stvari, ki sem jih v tistih obdobjih imela rada. Neizmerno sem uživala biti novinarka 12 let. 10 let na poziciji informacijske pooblaščenke je bilo verjetno najlepše obdobje mojega življenja do zdaj in tudi najbolj strokovno produktivno. Ogromno sem se naučila, izkušnje z bruseljskega parketa so neizmerne, trenutno pa v odvetništvu tudi uživam. Ogromno se moram učiti, ogromno delam z ljudmi, kar mi je bilo vedno v veselje, tako da je pred mano spet eno prijetno obdobje.

Kaj pa uživanja v ljubiteljskih dejavnostih? Bili ste pevka MePZ Cantemus, vaša strast so letala, na katerih ste bili kot študentka stevardesa, ste motoristka … se vsakega področja, ki vas zanima, lotite poglobljeno?

Že od nekdaj sem tak energetik, ne vem. Po mojem imam adrenalin stalno na najvišji točki, že celo življenje na ”tutta forza”.

Nataša Pirc Musar, december 2015

Kaj od vsega tega trenutno še negujete, vzdržujete?

Ne pozabimo na bowling. Podiranje kegljev je moja sprostitev. Za bowling imam zadnje čase malo manj časa, ampak bila sem recimo v slovenski državni ženski reprezentanci na svetovnem prvenstvu v Las Vegasu, na evropskem prvenstvu v Nemčiji . Trenutno nisem več v reprezentanci, saj ne treniram dovolj, še vedno pa tekmujem v ligi. Lansko leto sem bila s svojo sotekmovalko državna prvakinja v ženski ligi.

V mladostnih letih ste bili tudi obetavna rokometašica. Še spremljate rokomet?

Res je. Spremljam prav vse športe, evropska, svetovna prvenstva, spremljam olimpijske igre, kjer gledam tudi moderni peteroboj, če je treba, ker me stvari zanimajo. Nogometna svetovna in evropska prvenstva gledam, ne gledam pa ligaških tekem, sploh slovenske lige ne, ker mi je dolgočasna. Šport me je vedno intrigiral in ga spremljam, rada grem tudi na kakšno tekmo. Rokomet je bil moj šport, 11 let sem trenirala, najprej v Kamniku, potem še pri Olimpiji, tako da imam lepe spomine.

Kaj vam sicer pomeni sprostitev, kako pogosto in kaj si sploh lahko privoščite?

Potovanja. To je nekaj, kar z možem neskončno rada počneva in vsako leto najmanj dvakrat, trikrat nekam pobegnemo, za dalj časa spakiramo kovčke in odklopimo, to je tisto. Do zdaj sem videla že 79 držav sveta. Ali mi bo do konca življenja uspelo videti vseh 205, kolikor jih trenutno obstaja, ne vem. To je pomemben hobi in dejansko delam kljukice na zemljevidu, kaj vse mi še manjka. (smeh)

Ste kot Kamničanka, ki zdaj živi v Radomljah, natančneje na Škrjančevem, kaj vpeti v lokalno oz. regionalno okolje? Spremljate politično, kulturno, športno dogajanje?

Žal ne. Moram reči, da sem bolj vezana na Ljubljano in da so Radomlje zame bolj spalno naselje. V šoli sem sicer predsednica sveta staršev že od sinovega prvega razreda dalje, tako da tu zelo spremljam, kaj se dogaja. Sodelujem, kolikor se le da, za druge krajevne vpetosti pa žal res nimam časa.

Ste že dobivali ponudbe za lokalno sodelovanje, vključenost (kakršnokoli, politično, družbeno itd.)?

Ponudbe so bile …

Imate kakšne politične ambicije na lokalnem nivoju?

Ne, ne, Toni Dragar naj se nič ne boji, Marjan Šarec tudi ne. (smeh)

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
overcast clouds
4.8 ° C
5.8 °
3.1 °
93 %
1.5kmh
100 %
pon
8 °
tor
8 °
sre
6 °
čet
4 °
pet
7 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano