torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
20.5 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriNataša Kočar: Orientalski ples je v meni

Nataša Kočar: Orientalski ples je v meni

Pred dvema mesecema je izšel knjižni prvenec Nataše Kočar, priročnik, v katerem natančno in sistematično opisuje prvine orientalskega plesa. »Takega priročnika v Sloveniji še ni,« poudarja Kamničanka, ki je svoje življenje posvetila plesu. Prijetna sogovornica pravi, da orientalski ples enostavno prihaja iz nje, in za trenutek se zdi, da tudi med pogovorom pleše, tako elegantno njene dlani spremljajo izrečene stavke.

Pred dvema mesecema je izšel vaš knjižni prvenec 1001 gib orientalskega plesa. Povejte nam več o vsebini knjige.

Knjiga je prva taka v Sloveniji, in sicer gre za priročnik za učenje in poučevanje orientalskega plesa, ki je v prvi vrsti namenjen učiteljicam, hkrati pa tudi učenkam, tako tistim, ki šele začenjajo, kot tistim, ki že plešejo in bi rade imele sistem gibov, ki mu lahko sledijo, in tako ponovijo gibe. Učiteljice se s pomočjo moje knjige lahko držijo programa, spoznajo, kako začeti učiti, se naučijo trikov, kako nekaj naučiti ali popraviti določene hibe. Včasih se zgodi, da učitelji ne znajo razložiti določenega giba. Sama v svojem poučevanju in tudi v knjigi uporabljam pristop s problemskega stališča. Tako je v knjigi veliko konkretnih primerov, kako probleme reševati z didaktičnimi pripomočki, ki na prvi pogled sploh niso povezani z orientalskim plesom, pa z vizualizacijami in drugimi vajami. Vsi, ki bi jih knjiga zanimala, jo lahko naročijo pri meni, kajti knjiga je izšla v samozaložbi.

Kot pravite, je knjiga namenjena tistim, ki poučujejo orientalske plese, pa tudi tistim, ki z njimi šele začenjajo. Kako ste zaobjeli obe skupini, ki sta na prvi pogled precej različni, sploh, kar se usvojenega znanja tiče?

Dejstvo, da bo knjiga namenjena tako učiteljicam kot učenkam, sem imela ves čas v glavi. Ob vsaki temi sem veliko razmišljala o tem. Med pisanjem sem si predstavljala, da smo v dvorani in razlagam gib. Učiteljice imajo tako na voljo drugačen način razlage. Nekatere kolegice so mi že dejale, da so v knjigi dobile nove ideje za razlago gibov. Hkrati pa so učenke povedale, da s pomočjo knjige lahko ponovijo določene gibe, ki so jih že pozabile, ali pa sploh niso pomislile, da jih lahko naredijo še na način, ki je opisan v knjigi.

Odzivi so torej pozitivni. Prvi natis je že razprodan, tako da je sedaj ljubiteljem orientalskega plesa na voljo že drugi dotis. Vas je tako močna podpora presenetila?

Prvi odzivi so zelo pozitivni in res je, na voljo je že tudi dotis. Ampak treba je vedeti, da sem knjigo izdala v samozaložbi, zato je bilo na začetku natisnjenih le sto izvodov, kajti nisem vedela, kolikšno bo povpraševanje. Potem pa so knjige pošle prej kot v enem mesecu. Močna podpora me je zelo presenetila, predvsem sem bila vesela podpore kolegic učiteljic. Podprle so me prav vse, od slovenskih učiteljic, ki so priznane v tujini, do tistih, ki so ravno začele. Po mojem mnenju si lahko med seboj veliko pomagamo in se učimo ena od druge.

Lepo je slišati, da v orientalskem plesu obstaja skupnost, v kateri se podpirate. To ni običajno.

Ne, ni običajno. Če bi vprašali katero drugo, bi mogoče rekla, da ni tako. Jaz pa imam občutek, da je. Lani sem ob 15-letnici društva v Sloveniji gostila mojo učiteljico Mario Dourontaki iz Grčije, ki mi je, mimogrede, napisala tudi priporočilo v knjigi. Maria je pri nas imela plesne delavnice in, ko je videla, koliko kolegic, plesalk in učiteljic je prišlo, je dejala, da je to popolnoma neobičajno za orientalski ples v svetu. Veliko je rivalstva, vsaka učiteljica obdeluje svoj vrtiček. Dogaja se tudi, da učiteljica svojim učenkam prepove obiskovanje ur ali delavnic druge učiteljice. Meni je to nepredstavljivo. Se je pa na začetku moje poti to zgodilo tudi meni, zato svoja dekleta spodbujam, naj gredo tudi drugam, kajti meni se to zdi kvečjemu bogastvo. Na nobenem področju življenja ne maram omejevanja, izbira mora biti svobodna. Ples je ocean znanja in nihče ne zna vsega.

Knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku. Zakaj?

Sem “piflarska” plesalka. Preberem vse, kar obstaja, kajti sem tudi strastna bralka. Vsake teme se lotim na akademski ravni. Po izobrazbi sem namreč učiteljica, diplomirala sem na Filozofski fakulteti, pedagoško smer geografije in sociologije. Stvari me zanimajo v globino, zato se jih lotevam profesionalno. Prebrala sem veliko knjig o orientalskem plesu, tudi tujih, pa vseeno sem ob začetku svoje učiteljske poti pogrešala tako, ki bi bila podobna moji. K pisanju me je spodbudila tudi učiteljica Maria, ki mi je dejala, da se je od mene naučila, kako učiti, in da sem ji vedno dala dobre predloge, kaj lahko izboljša pri svojem poučevanju.

Slovenski trg je omejen, hkrati pa je priročnik primeren tudi za tujino, zato sem se odločila, da jo izdam še v angleškem jeziku.

Kakšni so odzivi na angleškem trgu?

Zaenkrat zelo dobri. Zelo sem vesela, da je srenja knjigo dobro sprejela, dobila sem nekaj dobrih ocen in pohvalnih komentarjev. Na splošno pa knjige v tem trenutku zelo dolgo potujejo v tujino. Če je pred epidemijo koronavirusa pot trajala en teden, sedaj traja od dva do tri tedne, v Ameriko celo en mesec. Ker sem knjigo izdala šele pred dobrim mesecem, jih je nekaj še na poti, tako da nekatere recenzije še čakam. Poleg tega nikoli nisem veliko vlagala v svojo promocijo v tujini, zdaj se bom osredotočila tudi na to. Imam novo spletno stran, pripravila bom spletna izobraževanja.

Predvidevam, da nova knjiga tako za vas kot za društvo predstavlja mejnik. Kakšni so načrti za prihodnost?

Točno to, ta knjiga je mejnik. Življenje se ves čas spreminja. Nekatere stvari niso več take, kot so bile, tako da je treba nekoliko več razmišljati tudi o možnostih na spletu, sploh zaradi časa, v katerem živimo. Nedvomno bomo v društvu naredile korake v tej smeri. Z dekleti smo že med pandemijo imela spletna izobraževanja, ki so se v redu obnesla, tako da nas je že sama situacija malo prisilila k razmisleku v tej smeri. Seveda spletno izobraževanje nikoli ne bo moglo nadomestiti poučevanja v živo. V to sem prepričana, se pa lahko na spletu marsikaj naredi. Tudi sama se pri učiteljih po svetu izobražujem na spletu. Zdi se mi, da na tem področju vstopamo v novo ero – naše društvo bo zraven.

Poleg tega načrtujete, da bo knjigo pospremila tudi vsebina v obliki video posnetkov, kajne?

Res je. Prihaja tudi videoknjiga. S kolegico Anjo Burgar, ki je oblikovala knjigo in je tudi sama plesalka, sva posneli knjigo, kajti zdi se mi, da nekateri ljudje rajši berejo, večina pa rajši gleda. Video posnetki bodo izdani do konca leta. To bo začetek, kasneje pa bodo na voljo še druge tovrstne vsebine, kot so določeni deli plesa, segmenti, stili, predavanja ipd.

Kakšen je občutek, ko prvič primete v roke svojo novo knjigo?

Noro. (smeh) Sploh ne znam opisati. Tako kot ob rojstvu otroka. Čudež. Ne moreš verjeti, da je to resnično tvoja knjiga, in zdi se ti, da si naredil najlepšo knjigo na svetu. (smeh) Ne, sem odprta za kritike, marsičesa ni v knjigi, marsikaj bi lahko še bilo, a vedno je tako – je ni stvari na svetu, ki ne bi lahko bila še boljša. Poleg tega se tudi oddahneš, skala končno odpade, čeprav istočasno veš, da se je s tem vse zopet začelo znova in na novo.

Omenili ste, da ste razvili svoj način poučevanja. Kakšen je ta in v čem se razlikuje od ostalih?

Učim že šestnajst let, medtem ko orientalske plese plešem že devetnajst let. V tem času sem zamenjala veliko učiteljic in se udeležila ogromno plesnih delavnic. Vedno sem opazila, da ljudje menijo, da vsak lahko uči. Ne samo v plesu, tako je na vseh področjih. Ljudje podcenjujejo učiteljski poklic in poučevanje. Pa ni tako lahko. Čeprav si mojster na svojem področju, ne pomeni, da boš znal to znanje predati naprej, to je popolnoma druga stvar. Velikokrat sem bila na plesnih delavnicah razočarana. Mislila sem si: »Škoda, tako dobro pleše, učiti pa ne zna.« Opažala sem veliko napak. Takrat sem imela že nekaj didaktičnega in pedagoškega znanja s fakultete, nekaj časa sem učila otroke v šoli, kasneje tudi odrasle. Zato znam motivirati ljudi, pokazati, kako se gib izvede. Veste, tako je, večina učiteljev plesa stoji pred ogledalom, se gleda in kaže gibe. Sama pa že od nekdaj poudarjam čuječnost, torej se ves čas zavedam svojih učencev, gledam, kaj oni delajo, in ne sebe v ogledalu, jim razložim, pristopim do njih, jih popravim. Če vidim, da ne gre, uberem drugačen način. Imam več načinov, kako naučiti določen gib. Opazujem, kaj komu gre in kaj ne. Imam različne pristope, razlagam na več načinov. Ob tem se ves čas zavedam, kaj se dogaja v dvorani. Predvsem pa sem tam zaradi njih in ne one zaradi mene. To je bistven koncept, ki sem ga vpletla tudi v knjigo, in ga sicer v svetu orientalskega plesa ni. Pri učenju uporabljam tudi didaktične pripomočke, kot so na primer riževe vrečke, s katerimi si pomagamo pri pravilni postavitvi telesa, da dekleta dobijo občutek gracioznosti hoje, ki jo arabske ženske in Afričanke imajo že same po sebi, mi, Evropejke, pa ne.

Omenjava plesne prvine in učenje le-teh, zato me zanima kateri del telesa ali pa prvina plesalkam, tudi tistim bolj izkušenim, povzroča največ preglavic?

Trdnjava, ki jo je najtežje osvojiti, so roke. Poleg tega je težko uskladiti delo različnih delov telesa, da se zlijejo v lepo in elegantno celoto. Poučevanje namreč poteka tako, da telo razrežemo, za vsak del se učimo posebej, potem pa počasi začnemo nazaj lepiti. Dekleta se morajo zavedati posameznih delov telesa, le tako je lahko celota skladna.

Ste tudi velika poznavalka zgodovine orientalskega plesa. Zakaj se vam zdi pomembno, da plesalke poznajo tudi ozadje plesa?

Zdi se mi pomembno, da plesalke razumejo širši kulturni kontekst. Orientalski ples ali raksšarki, kot mu rečejo v Egiptu, obstaja že več kot sto let, torej ima svojo zgodovino, stile, ima svojo zgodbo. Ker ni del evropske tradicije, ampak se je razvil v Egiptu, Levantu, na Bližnjem vzhodu in Turčiji, je treba razumeti zgodovinski in kulturni kontekst, glasbo, ritme, mentaliteto. V zadnjih letih razlikujemo med izrazom orientalski ples in trebušni ples oz. t.i. “bellydance”. Slednji je vzet iz kulturnega konteksta, ker se je večinoma razvijal na zahodu (Argentina, Amerika, Rusija). Gre za izredno dodelano plesno tehniko, tekmovalni ples, ki se postavlja ob bok drugim tekmovalnim plesom. Torej govorimo o dveh plesnih estetikah, ki sta si na videz podobni, a v resnici izhajata iz drugačne osnovne predpostavke.

Pa pojdiva na začetek. Kako je pravzaprav vzniknila vaša ljubezen do orientalskih plesov?

Ples imam rada že od malih nog. V šestem razredu osnovne šole sem govorila, da se bom vpisala v srednjo baletno šolo, čeprav sploh nisem hodila na balet. (smeh) Vrsto let sem plesala jazz balet, obiskovala sem Plesno šolo Urška. Konec srednje šole sem zaključila z jazz baletom in med študijem začela z orientalskim plesom, sprva zato, ker mi je bila zelo všeč glasba, potem me je prevzelo še gibanje. Čutiti je tako naravno, kot da je znotraj mene, enostavno čutim glasbo in všeč mi je stil gibanja. Čutim, da je ta stil gibanja pravi za moje telo.

Kot skupina Bayani ste se formirali leta 2004 in se prvič uradno predstavili prav na prvem festivalu Kamfest, kajne? Kako se spominjate svojega prvega nastopa?

Takrat smo ravno dobro začele delovati kot skupina, vadile smo v domu kulture. Z Goranom Završnikom se poznamo že vrsto let, še iz mladostnih časov. Povedal nam je o festivalu in nas vprašal, če bomo nastopale. »Seveda bomo. Zakaj pa ne?« smo bile takoj za. (smeh) Imam tudi posnetke, Goranu smo nadele galabijo, tradicionalno egipčansko moško obleko, ko nas je napovedoval. Prijetno je bilo. Začetki kot začetki, vsak težko gleda svoje. (smeh) Nastopale smo tudi na naslednjem Kamfestu, že v malo večji zasedbi in tudi bolje, nastopile smo tudi na Kamfestu 2013, in sicer z indijsko predstavo na gradu Zaprice. Vedno je bilo zelo lepo.

Vaše življenje prežema orientalski ples in preučevanje njegove zgodovine, tudi na terenu, veliko potujete. Katera destinacija vas je v tem smislu najbolj navdihnila?

Egipt imam zelo rada. Veliko stvari v tej državi ni v redu, vključno z odnosom do žensk, kar mi ni všeč, ampak mi je vseeno zlezel pod kožo. Glasba, hrana, kultura … vse je zelo sproščeno, veliko bolj kot pri nas. Vse bo, ko bo, pravijo v Egiptu. Mentaliteta je drugačna. Vse se dogaja počasi. Ko gremo z mojimi plesalkami v Egipt, imamo določene stvari v načrtu, vendar jim nič ne razlagam, kdaj bo kaj. Ker ne vem. »Inshallah (izgovorjava inšala),« kot oni rečejo – če bo bog dal, danes, jutri, pojutrišnjem ali pa mogoče sploh ne. Če je, je, če ni, ni. Treba se je prepustiti. Ne gre vse po načrtu, ampak včasih na ta račun doživiš veliko lepih stvari.

Sicer pa je moj cilj iti še večkrat v Egipt, še več raziskovati, še več doživeti, predvsem pa priti do žensk, kar ni enostavno, saj so doma in ne smejo kar tako plesati. Ampak z mano bodo lahko, ker sem ženska. Zato se sedaj učim tudi egipčansko arabščino, vendar je težko, ker se ne morem z nikomer pogovarjati. Zato bom, ko bom šla naslednjič v Egipt, vzela dodatne privatne ure egipčanske arabščine in se bom nato kmalu, upam, lažje približala tudi ženskam. »Šweja, šweja,« pravijo Arabci, kar pomeni počasi, počasi. (smeh) To je tudi načrt za prihodnost. Veliko jih še imam. Le upam, da se bo situacija v svetu rešila, da bomo lahko še kaj potovali.

Delovanje društva je zaznamovala tudi epidemija koronavirusa, zaradi katere ste prestavili novo predstavo Evine hčere v domačem Kamniku na konec novembra.

S predstavo Evine hčere smo za rep ujele nastop na Dunaju, oba nastopa v Kamniku pa morale odpovedati. Sedaj smo ga prestavile na 28. november in upamo, da bomo lahko stopile na oder, četudi z manj gledalci zaradi omejitev. Bomo imele pa več predstav. Resnično bi rade nastopile pred domačim občinstvom, kajti predstava je odlično narejena.

Evine hčere ni vaša edina avtorska predstava, kajne?

Poleg pedagoškega dela, ki me zelo veseli, rada tudi ustvarjam predstave, kar je kreativno umetniško delo. To je nekaj, kar potrebujem, je del mene, ker imam rada gledališče in oder. Veliko se izobražujem in delam, zato je treba vse to tudi dati ven iz sebe. Jaz delam predstave. To je moje veselje. Moram poudariti, da predstave nastajajo z izjemno ekipo plesalk, s katerimi lahko ustvarjam stvari, ki so nepredstavljive. To je sanjska ekipa deklet, ki že dolgo plešejo, v ples so vložila veliko, imajo tudi ogromno znanja, zato sem zelo hvaležna, da so in smo.

Kaj pa vas poleg plesa še navdušuje?

Poleg preživljanja časa z družino rada tudi berem, zelo rada hodim v gledališče, rada imam čim manj klasično gledališče, seveda rada potujem, moja velika strast so filmi, predvsem umetniški, obožujem poezijo in manjša druženja.

 MATEJA ŠTRAJHAR

Foto: Anja Burgar, Dobrin Tavčar, Janez Kotar, osebni arhiv (iz Egipta – Aswan)

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
20.5 ° C
21.9 °
18.7 °
73 %
2.6kmh
40 %
tor
20 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
26 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano