So ljudje, ki svoje delo opravljajo s srcem. In so tisti, ki ob tem postanejo legende. Ena od teh je nedvomno radijska in televizijska napovedovalka Nataša Dolenc. Prijetna gospa, katere zgodbe bi človek lahko poslušal ves dan. Mogoče tudi zaradi njenega značilnega zvena glasu.
Svoje otroštvo oz. mladostniška leta od osmega do devetnajstega leta, ko ste maturirali, ste preživeli v Kamniku. Še danes, ko že vrsto let živite v Ljubljani, mu pravite “moj Kamnik”, prav tako se imate za Kamničanko. Kaj vas veže na Kamnik?
Kamnik je moj dom. Tako moja babica kot mama sta bili Kamničanki. Sama sem sicer rojena v Ljubljani, sem pa v Kamniku preživela vsa svoja šolska leta, razen univerze. Zelo rada se spomnim gimnazijskih let. Mislim, da je bila naša gimnazija res dobra šola in še danes mi v ušesu zvenijo besede Janka Kotnika, profesorja francoščine na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je nas bruce spraševal, od kod prihajamo. Jaz sem odgovorila: »Gimnazija Kamnik.« »Oooo,« je rekel, »gimnazija Kamnik, solidna firma.«
Kako se spominjate Kamnika iz svojih mladostniških let? Odraščali ste med 2. svetovno vojno in po njej …
Med vojno smo živeli še v Ljubljani, tako da sem Kamnik spoznala v obdobju po vojni. Kot otrok ne opazuješ toliko okolice. Spomnim se samo, kako mi je bilo težko zapustiti Ljubljano, moje sošolke, sošolce, prijatelje. Ja, potem pa … šok, ki sem ga doživela. V Kamnik sem prišla v novembru, in sicer v drugi razred. Kamničani so znali že vso poštevanko, mi v Ljubljani pa samo poštevanko števila dve. Lahko si mislite, da so naslednji tedni potekali v znamenju učenja poštevanke.
Kako so vas sprejeli kamniški otroci?
Sem bila ljubljanska srajca, kot so rekli. Edina učenka, poleg katere sem potem tudi sedela, ki sem jo poznala od prej, je bila Marjana Mrak, poznejša urednica za operno glasbo na našem radiu. Spoznala sem jo med počitnicami, ko sem hodila k stari mami in na kopališče. Ona me je takoj sprejela. Drugače pa mislim, da smo se kmalu navadili drug na drugega.
V Kamnik se radi vračate, saj imate tu sorodnike. Ko stopate po ulicah mesta, kaj je drugače?
Naša družina se je zelo skrčila. Zdaj imam samo še nečakinjo, to je hči sestre Dike, in njenega sina. Meni je od nekdaj všeč v Kamniku. Moram pa povedati, da sta bila naša ulica in Glavni trg lansko poletje eno samo gradbišče. Nisem mogla niti parkirati, plačala sem tudi globo za napačno parkiranje, ampak sedaj je to zame najlepša ulica v Kamniku, za kar pa – priznajmo – gre zasluga bivšemu županu, zdajšnjemu predsedniku vlade.
V mladosti ste živeli v hiši na Maistrovi ulici, kjer so članice in člani Likovnega društva Senožeti pred dvema letoma odprli galerijo Dika, poimenovano po vaši sestri. Tudi na ta način ste še vedno povezani s Kamnikom. Kakšen odnos ste imeli s sestro?
(smeh) Moja sestra je bila že od otroštva polna energije. Kar naprej mi je ukazovala, čeprav je bila mlajša šest let in pol. Sicer pa je bila vesel človek, rada je pripovedovala vice. Vam povem, ona je lahko eno uro zdržema šalo za šalo pripovedovala. Nekoč sva bili na Korčuli skupaj na počitnicah. Domačini so naju peljali na ribe v drugo vas in Dika je med potjo pripovedovala šale. Šofer je ustavil in dejal: »Dika, jaz ne morem več, mi se bomo zaleteli!« Zelo živahna je bila. Drugače pa je imela sto talentov in bila je polna idej. Že v šoli je lepo risala. Neizmerno rada je imela svojega vnuka, pa tudi on njo. Njemu je dovolila, da je že kot dojenček pacal. In potem kasneje … izdelovala je lepe pirhe, vsak je bil unikat. Jaz jih imam gotovo štirideset na vrvici in jih ob veliki noči obesim na cvetoče vejice. Vnuk Matic pa se je zmišljeval: »Babi, naredi mi čebelico Majo.« In jo je naredila. Ne moreš verjeti, kakšna krasna čebelica Maja je nastala. Šla je tudi v vrtec in vsem otročičkom na lepenko narisala figurico, kakršnokoli so si zaželeli, to pobarvala, s seboj je imela palčke in lepilo … in je imel vsak svojo lutko. Babi Dika je bila carica. Tako so ji rekli. Z možem sta enkrat najela avtobus – saj veste, vrtci nimajo denarja – in so odpeljali otroke v čebelarski muzej pri Lukovici, kjer imajo pripravljen poseben program za otroke. Otroci so bili navdušeni, ker so jim tako lepo vse razložili o čebelicah. Tudi njene ročne spretnosti … spomnim se, da je mali enkrat rekel: »Babi, naredi mi gondolo, ki vozi na Veliko planino.« Pridem v Kamnik, vidim dva stola z naslonjalom, med njima visi gondola. To je bila kartonska škatla, na njej so bila narisana okenčka, videlo se je smučarje s smučmi. Škatla je bila na vrvici, ki je bila pritrjena na vsako naslonjalo. Če si pravilno potegnil vrvico, se je gondola premikala. Sem jo vprašala: »Dika, kako pa si to naredila? Mene je vedno zafrkavala, ker sem bila odličnjakinja, zato je odgovorila: »Ja, to pa ni za odličnjake, to samo mi znamo.« (smeh) No, to so moji spomini na mojo sestro – polna energije in polna novih idej. Brez sprenevedanja rečem – ženska stotih talentov.
Potemtakem ste bili najbrž veseli pobude, da se galerija poimenuje po njej?
Seveda. To je bila sicer ideja Mojce, Dikine hčere. V tem prostoru je bila pred tem zavarovalnica. Ker ob njihovem odhodu ni bilo nikogar, ki bi se javil kot najemnik, je Mojca rekla, da lahko slike, ki jih ima Dika, razstavimo po naši hiši in ustvarimo privatno galerijo.
Ali je bila Dika akademska slikarka?
Ne, ne. Obiskovala je več tečajev, ampak najbolje se je počutila pri Senožetih. Zelo dobro se je ujela z učiteljem Zalaznikom pa tudi z ostalimi kolegi, ki so jo tako lepo sprejeli. Predvsem je uživala v druženju z njimi.
Vi pa ste v otroštvu želeli postati igralka …
Veste, ni bilo tako. Pri osmih letih sem si samo želela nastopati! Svoje prijateljčke z ulice sem zbrala in sem rekla, da bomo imeli igro. To je bilo na dvorišču moje stare mame, ki je imela tam pri kurici vrata, da se je meni vse skupaj zdelo kot oder. Naslov igre je bil Modra lučka, čeprav se zgodbe ne spomnim več. Ampak si morete misliti, napisala sem tri strani igre in ker je šlo prepočasi, sem kar spotoma pripovedovala, kaj naj kdo govori, tako da igra niti dvakrat ni bila enaka. Vendar so bili starši zadovoljni, da so se otroci ukvarjali z nečim. To je bil začetek.
Kako pa se je nadaljevalo?
Ko sem bila stara dvanajst let, so v Kamniku naredili kulturni dom. Ob obisku dedka Mraza smo igrali Rdečo kapico. Spominjam se, da je bilo grozno mraz, ker je bilo v zimskem času in niso kurili. To je bilo leta 1952. Stara mama mi je sešila krilce iz blaga stare zastave, ki se je valjala na podstrehi. Pri svečarjih Steletih so mi posodili “ušpetl”, če veste, kaj je to.
Ne vem …
Ušpetl je tista bela srajca pri narodni noši. Pri Vremšakih, tja sem hodila tudi h klavirju in k francoščini, so mi posodili črn “lajbič”, čeveljčki so bili sošolkine rdeče copatke za v vodo. Saj to ni tako pomembno, hočem vam pričarati vzdušje, kako se ni nič dobilo. Ta Rdeča kapica, ki je bila prva predstava v kamniškem kulturnem domu, je v Kamniku doživela aplavz.
Kaj pa kasneje? Ste še igrali?
Nekaj let kasneje smo igrali Jurčka. Igrala sem nevihto. (pove nekaj besedila) V črnih oblekah moje stare mame in tistih njenih visokih čevljih. Potem so me povabili v odraslo dramsko skupino, ko so igrali Hasanaginico. Potrebovali so namreč tudi otroke. Najstarejšo hči Sultanijo je igrala Mija Gaber, najlepša punca na kamniški gimnaziji, najlepša vseh časov. Jaz sem imela okrog 13 let, poleg mene sta bila že dva fantka in dojenček v zibki. Igrali smo družino Hasanaginice. Zame, ki sem bila še tako majhna, je bilo težko dobiti oblačila. Naš režiser, Stane Potokar, sicer stric Majde Potokar, si je v ljubljanski drami sposodil dimije, pasu pa niso imeli tako majhnega, zato so mi tisti velik pas kar s sponkami za papir pripeli. Ko je bil najbolj žalosten trenutek v igri in je šlo vsem v občinstvu na jok, naredi pk, pk, pk in moj pas pade na tla. Seveda sta se mulca ob meni začela smejati, jaz pa tudi. Kaj narediti? Oba sem pograbila in jima porinila glave v zibko, tudi svojo, in smo se tako smejali, da se je zibka tresla. (smeh) Tako sem rešila situacijo. Naslednji dan je bilo pa še bolj zabavno, ko so po Kamniku govorili: »Pa otroci, kako so občuteno igrali, kako so jokali …«
Nastopali pa ste tudi v gimnaziji …
Ko smo bili maturantje, smo se začeli pogovarjati o maturantskem izletu. Takrat se ni hodilo v Grčijo, mi smo bili skromni, ampak da bomo šli na Hvar, je bil pa za nas en velik dogodek. Pa vendarle je zahteval nekaj denarja, ki si ga vsi naši sošolci niso mogli privoščiti. Samo devetnajst nas je bilo v razredu, ampak smo se imenitno razumeli, zato smo se odločili, da bomo skupaj pripravili igro, gostovali z njo po okolici in zaslužili nekaj denarja za naše sošolce. Igrali smo igro Logaritmi in ljubezen. Kamničani so bili zelo hvaležna publika, posebej kadar so Kamničani nastopali. Mogoče smo jim bili včasih še bolj všeč kot ljubljanska drama. To je bila živahna komedija o študentskih letih, jaz sem igrala zoprno profesorico matematike, ki se potem izboljša, peli smo … skratka bila je ena prisrčna predstava, ki jo je režirala Leonora Vidic, naša profesorica nemščine. Všeč je bila tudi našim profesorjem in po tej predstavi so me nagovarjali k študiju igralstva, češ da imam talent. Moram priznati, da me igralstvo ni ravno privlačilo, sem pa za vsak slučaj to povedala doma.
Vendar vaš oče ni bil navdušen …
Očetu sem zelo zaupala, kajti nikoli ni bil prestrog in vedela sem, da mi želi dobro. Oče je dejal: »Veš, jaz ne dvomim, da imaš talent, ampak poznam pa te, si precej občutljiva. Igralstvo pa ni samo talent, je tudi poklic, zvezan s srečo. Kaj pa, če bo kdaj kakšna neugodna kritika, ki te bo prizadela? Lahko si boš želela neko vlogo, pa je ne boš dobila. Pa zakaj bi bila žalostna in nerazpoložena? Raje izberi nekaj običajnega.« Očetu sem verjela in se brez kakšne hude žalosti vpisala na študij jezikov.
Ali vam ni bilo nikoli žal?
Ne. Čisto nikoli, ker si mi zdi, da sem v radiu našla sebe, čeprav tudi ta pot ni bila tako gladka, kot se mogoče zdi.
Prvič so vas na radiu zavrnili, kajne?
Ja, res je. Prvič sem na radio pomislila že v srednji šoli. Imeli smo Veseli večer Gimnazije Kamnik. Naš takratni ravnatelj dr. Avguštin Lah me je izbral za voditeljico večera. Po tem večeru je zelo ugledna gospa iz Kamnika Klavdija Žvokelj, ki je bila sicer upokojena profesorica francoščine, prišla do mene in rekla: »Nataša, bila si kot radijska napovedovalka.« Takrat mi je malce pozvonilo, a sem kasneje na to pozabila.
Ko pa sem že obiskovala univerzo, mi je punca z naše ulice, ki je delala na televiziji, povedala, da na radiu prirejajo avdicijo za napovedovalce, in dejala, naj se prijavim, ker imam dober glas. Predstavila me je celo Ani Mlakar in Saši Vuga, ki sta me tudi spodbujali k prijavi. Tako je prišla avdicija. Veste, človek ni navajen studia, ki je zadušen prostor, glas ne odmeva, bila sem presenečena. Poleg tega sem imela res hudo tremo, ker sem si to delo želela. Prebrala sem en tekst in takoj sem vedela, da nisem dobro opravila, tako da sem kmalu dobila obvestilo, češ hvala in naj se še kdaj prijavim. »Ja, ja,« sem si mislila, »v to hišo pa nikoli več.« Nikoli ne reci nikoli. Minevali so meseci in ni bilo dolgo, ko je kolegica Dušica Konjar, sestra radijskega novinarja Viktorja Konjarja, rekla, da je slišala, da na televiziji iščejo mlade punce za otroške oddaje. Prepričevala me je, naj greva. En mesec me je spravljala, saj je želela videti, kako je na televiziji. »Zdaj imava to priložnost,« je dejala. Pa sem se vdala in sva šli. Tam je bilo 150, 200 punc, ena lepša kot druga, vse so bile videti kot manekenke, dolgolase, dolgonoge. »Kaj pa jaz tukaj delam?« sem si mislila. Ampak v tistem hipu je izginilo tudi vse razburjenje, nemir, trema. Na vse skupaj sem začela gledati kot na hec. Ko sem prišla na vrsto, sem vse naredila, kar so rekli, brala sem, recitirala, še en prizor iz Nušičevega Nevarnega človeka sem odigrala. Naslednji dan sem slišala, da je Mirč Kragelj, ki je bil takrat eden pomembnejših, če ne najpomembnejši režiser na televiziji, rekel, da s te punce pa še nekaj bo. No, in v zelo kratkem času sem dobila obvestilo, da lahko začnem obiskovati tečaj za govor na televizijo, kjer je poučevala Majda Šubic, ki je bila ena prvih napovedovalk. Na televiziji sem potem napovedovala filme, kar me ni posebej veselilo. Čez nekaj mesecev me je Majda Šubic vprašala, če ne bi raje delala na radiu. Odvrnila sem, da sem hotela, pa me niso marali. (smeh) Tako sva naredili posnetek in hitro sem dobila vabilo za tečaj govora na radiu. Seveda sem delo na televiziji odpovedala. Kar niso mogli verjeti, vsi so z radia rinili na televizijo, jaz pa s televizije na radio. Kako je to mogoče? Njim se je zdelo, da je televizija vse, Hollywood. No, saj smo jim tudi rekli hollywoodarji, oni pa nam radiatorji. Tako sem začela z delom na radiu in nikoli mi ni bilo žal.
Ampak tudi na radiu in kot javna oseba ste se najbrž soočili s kritikami občinstva …
Ne. Veste, občinstvo do prihoda radia Val 202 ni kaj dosti telefoniralo na radio. Da so telefoni zapeli, smo jih sprovocirali šele z Valom 202. Sama sem imela drugo oddajo v zgodovini tega radia. Takrat smo sami pripravljali program, še ni bilo uredništva, novinarjev … imeli smo glasbene želje in podobno, ampak ljudje so ponoreli, ko je nastal ta radio, ki je bil bolj sproščen in smo se začeli v živo pogovarjati. Seveda smo se morali navaditi tudi novega jezika. Govorili smo knjižni pogovorni jezik, ki ima vse prvine zbornega jezika, samo da je bolj sproščen, manj izumetničen.
Dvajset let ste med drugim vodili televizijski dnevnik pa raznorazne zabavne oddaje, kot napovedovalka ste delali na radiu, ves čas ste bili tudi učiteljica govora …
Ne ves čas. Saj ne moreš takoj postati učitelj. V drugi polovici svojega dela, ko sem to že res obvladala in so se nekateri starejši kolegi umaknili.
Vam je ljubši radio ali televizija? In zakaj?
Absolutno radio. Radio je moja ljubezen. Več lahko daš od sebe. Na televiziji si že zaradi njene narave (minutaža, slika) uokvirjen.
Kakšni so bili vaši začetki na televiziji? Ali ste začeli s televizijskim dnevnikom?
Najprej so bile tiste otroške oddaje, ki sem ji že omenila, vendar je to bilo le kratek čas, pol leta. Potem je bilo … ne vem točno, katerega leta je to bilo, ko je bil prvi Slovenski dnevnik, prej smo imeli Obzorja. Prva voditelja sta bila radijca Vili Vodopivec in Marija Velkavrh. Onadva sta vztrajala samo eno leto, potem sta prosila, če se lahko vrneta na radio. Nato smo radijski napovedovalci z branjem novic pomagali televiziji. Za to smo bili usposobljeni, televizija pa še ni imela svojih novinarjev, ki bi znali govoriti. To se je zgodilo šele kasneje v 90. letih, ko je Uroš Lipušček prišel iz Amerike in povedal, da tam nimajo nobenih napovedovalcev.
Kakšen pa je bil prehod iz radia na televizijo, kjer je kamera, kontrolirati je treba govor, obraz, držo …
Ko sem prvič brala novice v Dnevniku, mi ni nihče povedal, kako moram sedeti. Še dobro, da mi je mama po pravici povedala, da sem bila grozno sključena, tako da sem to hitro popravila. Sicer pa prehod ni bil hud – saj smo samo brali, tega pa smo bili na radiu vajeni. Veste, mi smo brali tudi Titove govore po dve uri v živo. Ko se praktično še odkašljati ne moreš.
Ali se spomnite kakšne prikupne anekdote z vašega dela?
Največkrat se spomnim na tole … Veste, Vili Vodopivec je bil zelo duhovit in šaljivec. Rad je punce provociral, tako da jih je spravil v smeh, sam pa je ostal smrtno resen. Tako nekoč midva bereva poročila. Takrat je bil jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič. In meni se zatakne – Popopopo … nekako nisem mogla – Koča Popopopo – ni šlo. In vidim Vilija, ki mi je nekaj načečkal na list papirja. Pogledam in piše – krasno, čestitam. Kaj sem hotela? (smeh) Zaprla sem mikrofon. Tako sva se režala, da se je studio tresel. Ampak minuta na radiu je zelo dolga. Iz razdelilnice je priletel Duško Jovanovič, takrat smo imeli še take aparature, da so plezali po njih, in je nekaj pregledoval. Mislil je namreč, da je “oddajnik ven vrglo”. Mogoče se danes ne sliši tako hecno, ampak pred mikrofonom se je meni v mladih letih zdelo, da je tako kot v šoli, ko se ne smeš smejati, je pa vse smešno.
Ali ste imeli mogoče tudi kakšno posebno besedo, ki vam ni šla z jezika?
Če je bila kakšna taka, smo pa vadili. Veliko vadili. Ne smeš imeti besede, ki se je bojiš, ker potem boš v določenem trenutku zagotovo zgrešil. Tako da moraš biti suveren. Spominjam se, da smo včasih podrobno napovedovali vsako popevko posebej. Iz Mary Poppins je pesem z naslovom Supercalifragilisticexpialidocious (“superkelifredžilistikekspiolidoušs”). To je ena beseda. Pa preberite! Kaj, zvadila sem. (In naslov trikrat pove brezhibno)
Znani ste po učenju mladih novinarjev in napovedovalcev pravilne rabe jezika. Katere so osnovne napake, ki jih delajo?
Veste kaj, to je pa tako obširna tema, da bi zato rabili nov intervju. Odvisno je od ljudi, s katerega konca Slovenije prihajajo, katero narečje govorijo. Ker žal je pri nas tako, da narečja ne odpravljajo niti v šolah. In pridejo v Ljubljano na univerzo in vsak še vedno govori v svojem narečju. Ne naučijo jih knjižnega jezika. Ampak na splošno mladi rod po mojem največ napak dela v naglaševanju. Da ne govorim o tujih imenih, ki so posebno poglavje, ker razen angleščine pojma nimajo ne o nemščini, ne italijanščini, ne francoščini. Pa vse to nas obdaja. Kako moreš cuisine (kvizin) izgovoriti kuzin, če je kvizin kuhinja, kuzin (cousine) pa sestrična. Ampak to moraš vedeti in naši oglasi so vzor neznanja. In kako lahko to spustimo skozi sito … no, ampak na to bodo drugi odgovarjali.
Po mojem mnenju v šolah premalo govorijo, tako da bi jih kdo tudi popravljal. Pa tudi premalo berejo. Da zna brati ja vsak, reče samo nekdo, ki ne zna nič. Vsak se mora tudi branja, predvsem logičnega branja naučiti. V gimnaziji sem vedno brala in sem mislila, da nekaj znam. Ja, figo! Sem prišla na radio in videla, kako ne znam nič. Vsake stvari se je treba naučiti.
Kakšno je vaše mnenje o novodobnem voditeljstvu, sploh na komercialnih radijskih in televizijskih programih?
Ne spremljam teh medijev. Vem, da so se ljudje začeli pritoževati nad govorico, ko so se začeli pojavljati novi mediji, kjer so odgovarjali, da je tako bolj sproščeno … Po mojem mnenju se lahko sproščeno govori tudi v knjižnem jeziku. Čim se pojaviš v javnosti, ni več svobode kot v zasebnosti in takrat je treba govoriti v knjižni slovenščini. Vsak Slovenec bi se moral naučiti knjižnega jezika, ker to nas združuje, tukaj smo popolnoma enaki in enakopravni.
Baje ste bili pri učenju mlajših rodov zelo strogi. Ali ta strogost izvira tudi iz vašega perfekcionizma?
Meni se zdi že samo učenje pot k perfekcionizmu. Kako pa bom učila, če si ne prizadevam, da bo nekaj boljše, kot je, da nekaj postavim na višjo raven? Tako stroga mislim, da nisem bila, vsaj nekateri učenci so mi rekli, da to sploh ne drži. Na splošno pa je veljalo, da Ajda (Kalan, op. av.) in Nataša sta … nekoč so v Slovenske novice napisali strašni Ajda in Nataša.
Ali svoje znanje rabe jezika še vedno izpopolnjujete?
Saj ni pretirano novega, razen novih besed, ki jih izumljamo. Se pa včasih tudi razjezim. Beseda “ups” na primer je sedaj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Čakam še na “auč” in “vau”. Od kdaj pa je ups … vprašajte kakšnega starejšega človeka, če ve, kaj je to ups. Saj imamo opa. Drugo, kar me razjezi, in se čudim, da nihče od slovenistov tega ne opazi oziroma da to dovoljujejo, je, da je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda izpogajati. Bom povedala svojo razlago. Pogajati je nedovršen glagol, ker še traja. Dovršni glagol od tega je pogoditi se. Mi pa damo kar lepo predpono iz-, pa je izpogajati in je že dovršen glagol. Po tej analogiji lahko rečem smo prihajali, ampak nismo prišli, vendar smo izprihajali? Pa kaj je to? Jaz nisem slovenistka, sem pa Slovenka. In kdo odloča o takih stvareh? To besedo izpogajati so se domislili naši politiki, za katere je znano, da ne znajo slovenskega jezika.
Kaj pa sicer počnete sedaj, ko ste upokojeni?
Prav nič posebnega. Edina stvar, ki je prej nisem mogla početi, je, da imam abonma v gledališču. Super abonma, tako da vidim vse predstave. Veste, v radijski službi se urnik dela vsak teden sproti in to ni bilo možno. Sicer pa imamo s prijateljicami ženske žure. Nič posebnega, ampak dolgčas mi pa tudi ni. Ponavadi mi časa raje zmanjkuje.
Mateja Štrajhar, Matej Primožič // Foto: Osebni arhiv
