So ljudje, ki svoje delo opravljajo s srcem. In so tisti, ki ob tem postanejo legende. Ena od teh je nedvomno radijska in televizijska napovedovalka Nataša Dolenc. Prijetna gospa, katere zgodbe bi človek lahko poslušal ves dan. Mogoče tudi zaradi njenega značilnega zvena glasu.
Svoje otroštvo oz. mladostniška leta od osmega do devetnajstega leta, ko ste maturirali, ste preživeli v Kamniku. Še danes, ko že vrsto let živite v Ljubljani, mu pravite “moj Kamnik”, prav tako se imate za Kamničanko. Kaj vas veže na Kamnik?
Kamnik je moj dom. Tako moja babica kot mama sta bili Kamničanki. Sama sem sicer rojena v Ljubljani, sem pa v Kamniku preživela vsa svoja šolska leta, razen univerze. Zelo rada se spomnim gimnazijskih let. Mislim, da je bila naša gimnazija res dobra šola in še danes mi v ušesu zvenijo besede Janka Kotnika, profesorja francoščine na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je nas bruce spraševal, od kod prihajamo. Jaz sem odgovorila: »Gimnazija Kamnik.« »Oooo,« je rekel, »gimnazija Kamnik, solidna firma.«
Kako se spominjate Kamnika iz svojih mladostniških let? Odraščali ste med 2. svetovno vojno in po njej …
Med vojno smo živeli še v Ljubljani, tako da sem Kamnik spoznala v obdobju po vojni. Kot otrok ne opazuješ toliko okolice. Spomnim se samo, kako mi je bilo težko zapustiti Ljubljano, moje sošolke, sošolce, prijatelje. Ja, potem pa … šok, ki sem ga doživela. V Kamnik sem prišla v novembru, in sicer v drugi razred. Kamničani so znali že vso poštevanko, mi v Ljubljani pa samo poštevanko števila dve. Lahko si mislite, da so naslednji tedni potekali v znamenju učenja poštevanke.
Kako so vas sprejeli kamniški otroci?
Sem bila ljubljanska srajca, kot so rekli. Edina učenka, poleg katere sem potem tudi sedela, ki sem jo poznala od prej, je bila Marjana Mrak, poznejša urednica za operno glasbo na našem radiu. Spoznala sem jo med počitnicami, ko sem hodila k stari mami in na kopališče. Ona me je takoj sprejela. Drugače pa mislim, da smo se kmalu navadili drug na drugega.
V Kamnik se radi vračate, saj imate tu sorodnike. Ko stopate po ulicah mesta, kaj je drugače?
Naša družina se je zelo skrčila. Zdaj imam samo še nečakinjo, to je hči sestre Dike, in njenega sina. Meni je od nekdaj všeč v Kamniku. Moram pa povedati, da sta bila naša ulica in Glavni trg lansko poletje eno samo gradbišče. Nisem mogla niti parkirati, plačala sem tudi globo za napačno parkiranje, ampak sedaj je to zame najlepša ulica v Kamniku, za kar pa – priznajmo – gre zasluga bivšemu županu, zdajšnjemu predsedniku vlade.
V mladosti ste živeli v hiši na Maistrovi ulici, kjer so članice in člani Likovnega društva Senožeti pred dvema letoma odprli galerijo Dika, poimenovano po vaši sestri. Tudi na ta način ste še vedno povezani s Kamnikom. Kakšen odnos ste imeli s sestro?
(smeh) Moja sestra je bila že od otroštva polna energije. Kar naprej mi je ukazovala, čeprav je bila mlajša šest let in pol. Sicer pa je bila vesel človek, rada je pripovedovala vice. Vam povem, ona je lahko eno uro zdržema šalo za šalo pripovedovala. Nekoč sva bili na Korčuli skupaj na počitnicah. Domačini so naju peljali na ribe v drugo vas in Dika je med potjo pripovedovala šale. Šofer je ustavil in dejal: »Dika, jaz ne morem več, mi se bomo zaleteli!« Zelo živahna je bila. Drugače pa je imela sto talentov in bila je polna idej. Že v šoli je lepo risala. Neizmerno rada je imela svojega vnuka, pa tudi on njo. Njemu je dovolila, da je že kot dojenček pacal. In potem kasneje … izdelovala je lepe pirhe, vsak je bil unikat. Jaz jih imam gotovo štirideset na vrvici in jih ob veliki noči obesim na cvetoče vejice. Vnuk Matic pa se je zmišljeval: »Babi, naredi mi čebelico Majo.« In jo je naredila. Ne moreš verjeti, kakšna krasna čebelica Maja je nastala. Šla je tudi v vrtec in vsem otročičkom na lepenko narisala figurico, kakršnokoli so si zaželeli, to pobarvala, s seboj je imela palčke in lepilo … in je imel vsak svojo lutko. Babi Dika je bila carica. Tako so ji rekli. Z možem sta enkrat najela avtobus – saj veste, vrtci nimajo denarja – in so odpeljali otroke v čebelarski muzej pri Lukovici, kjer imajo pripravljen poseben program za otroke. Otroci so bili navdušeni, ker so jim tako lepo vse razložili o čebelicah. Tudi njene ročne spretnosti … spomnim se, da je mali enkrat rekel: »Babi, naredi mi gondolo, ki vozi na Veliko planino.« Pridem v Kamnik, vidim dva stola z naslonjalom, med njima visi gondola. To je bila kartonska škatla, na njej so bila narisana okenčka, videlo se je smučarje s smučmi. Škatla je bila na vrvici, ki je bila pritrjena na vsako naslonjalo. Če si pravilno potegnil vrvico, se je gondola premikala. Sem jo vprašala: »Dika, kako pa si to naredila? Mene je vedno zafrkavala, ker sem bila odličnjakinja, zato je odgovorila: »Ja, to pa ni za odličnjake, to samo mi znamo.« (smeh) No, to so moji spomini na mojo sestro – polna energije in polna novih idej. Brez sprenevedanja rečem – ženska stotih talentov.