Markacisti niso samo tisti, ki narišejo markacijo, da planinci na svojih poteh ne zaidemo, temveč tudi urejajo in vzdržujejo planinske poti. Za 120 kilometrov planinskih poti na Kamniškem, večina je v visokogorju, skrbijo kamniški markacisti. Njihov vodja je Zdravko Bodlaj, ki do obisti pozna vsak del poti pod njihovim okriljem. Ko beseda nanese na njegovo obsežno delo, ponosno pove, da letno opravi približno 300 prostovoljnih ur. »Naše plačilo je zahvala planincev, ki cenijo naše delo, vloženo v urejanje in vzdrževanje poti,« pravi čil 69-letnik, s katerim smo spregovorili tudi o poškodbah na planinskih poteh po avgustovski ujmi.

---

Pri Planinskem društvu Kamnik ste podpredsednik in načelnik odseka za planinske poti (OPP), poleg tega pa tudi markacist inštruktor in član tehnične skupine Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije. Markacisti v kamniškem planinskem društvu skrbite za 120 kilometrov planinskih poti, večina teh je v visokogorju. Kakšne posledice je na teh poteh pustila avgustovska ujma?

Kot ste omenili, smo kamniški markacisti skrbniki približno 120 kilometrov poti. Delimo jih na nizko-, sredo- in visokogorje. To neurje, ta nepojmljiva ujma je največ posledic pustila v nizkogorju, in sicer je zaprta dobro poznana Koželjeva pot, pa še poti Stahovica–Slevo–Osredek–Krvavec in žičnica–dolina Korošice–Kriška planina. Te tri so bile najbolj prizadete in verjetno bo potrebno ogromno sredstev in prostovoljnih ur, da jih bomo povrnili v prvotno stanje.

V sredogorju je poškodovanih manj poti. Na odseku v Klinu na poti iz Kamniške Bistrice do Kamniškega sedla je hudournik dobesedno “odplaknil” del poti. Ne pomnim, da bi bilo tam že kdaj toliko vode. Grapa je bila popolnoma zapolnjena, naneslo je ogromno gnilega drevja in skal, skratka vsega, kar je voda dosegla. Gre za kratek, a izredno pomemben odsek poti v Repov kot, saj na tem delu kljub dobri označitvi tako z markacijami kot smernimi tablami planinci pogosto zaidejo. Zato smo se kamniški markacisti izredno hitro odzvali in v tridnevni delovni akciji sanirali ta odsek. Naredili smo kamnito škarpo, v grapi stopnice iz kamna, bočne opore, očistili pohodno površino in dodatno markirali. V enem delu smo približno 1,2 metra globoko nametali skale. Sreča, da je bil material blizu!

Precej načeta, sprana je bila tudi pot proti Kokrškem sedlu. Ta pot poteka po grapi, tako da je ne moremo speljati v okljukih, da bi zdržala dlje časa, zaradi česar prihaja do erozije. Na tej poti moramo ves čas skrbeti za odvodnjavanje, torej vodo speljemo v grapo in uredimo stopnice. Nekateri planinci stopnic ne marajo, kajti določimo jim višino stope, a po drugi strani z njimi ohranjamo naravo, saj naredimo kaskade, s čimer izničimo razdiralno moč vode.

Za ostale poti v sredogorju nimamo informacij, da bi bile kakorkoli poškodovane.

Kaj pa poti v visokogorju?

Tudi za visokogorje nimamo informacij, da bi bile poti poškodovane. Resda pa še nismo vsega prehodili, saj je to ogromno območje.

Sicer je zaradi skalnega podora zaprta pot v Dolški škrbini med Grintovcem in Kočno. Ker je podor še vedno aktiven, se te sanacije v letošnjem letu namenoma nismo lotili. Gre za stolpiče, ki visijo in grozijo, da bodo padli vsak trenutek. Dokler si podora ne ogleda geolog in poda strokovno mnenje, jaz svojim markacistom ne bom naročil, naj začnejo z delom. Skale lahko padejo čez pet let ali pa jutri.

Koliko časa ocenjujete, da bo potekala obnova v ujmi poškodovanih poti?

Ko smo Koželjevo pot ravno uredili po julijskem vetrolomu, se je zgodila ujma. Trenutno nimamo dostopa do poti, voda je odnesla tri mostove. Vse to bomo uredili v prihodnjem letu, enako tudi pot do Osredka in naprej, medtem ko je ureditev poti po dolini Korošice odvisna od lastnika, Meščanske korporacije Kamnik, s katero sicer zgledno sodelujemo. Ta pot je potekala po cesti, ki je ni več. Pred visokim mostom čez Kamniško Bistrico je udor, ki onemogoča prehod oz. dostop; poleg tega je pri odcepu za Brstnike levo med skalami, reče se Med kotli, pobrano do skale, ničesar ni. Prav tako je popolnoma uničena pot Klemenčevo–Blato–Ambrož. Te si še nismo ogledali, zato tudi še nimamo strategije obnove, torej ne vemo še, ali bomo morda celo spremenili traso poti. Dela bo ogromno, ampak prepričan sem, da bomo z našo voljo kos tudi posledicam ujme. Kjer je volja, se pot uredi.

V prvih dneh po ujmi je bilo obveščanje o zaprtih poteh dobro. Kje pa planinci zdaj najdejo informacije o zaprtih poteh?

Vse te informacije se zbirajo na spletni strani Planinske zveze Slovenije, Komisije za planinske poti. Za poti izrecno lokalnega značaja, so informacije dostopne na spletni strani kamniškega planinskega društva ali pa pri meni. Kdorkoli potrebuje kakršnokoli informacijo, se lahko brez problema obrne na mene.

V začetku poletja so se obiskovalci kamniških planin razveselili dobre novice, da bosta letos obnovljeni poti do Brane in Planjave s Kamniškega sedla, saj je zanju glasovalo največ planincev v izboru Naj planinska pot, s katerim Zavarovalnica Triglav in Planinska zveza Slovenije že šest let spodbujata ljubitelje gora in planin h glasovanju za planinske poti, ki so potrebne obnove. Ali je tudi to obnovo preprečila ujma?

Res je, obnova poti do Brane in Planjave je bila načrtovana v mesecu avgustu. Zaradi avgustovske ujme smo se s pristojnimi v Zavarovalnici Triglav dogovorili, da obnovo prestavimo na prihodnje leto. Bili so izredno korektni in razumevajoči, tako da bosta ti dve poti urejeni poleti prihodnje leto. Počakati moramo, da skopni sneg, saj je za Brano pogosto sneg še v sredini julija. Do takrat pa bom uredil vse potrebno za pripravo, podrobno si bom ogledal, kaj je treba postoriti, naredil popis, da lahko potem čez zimo pripravim material za obnovo.

Sicer pa vam dela v hribih nikoli ne zmanjka, kajne?

Res je. Veliko dela nas čaka z markiranjem poti. Barve niso več tako obstojne, kot so bile pred desetletji. Poleg tega v Komisiji za planinske poti zagovarjamo enotno markiranje, torej da so vse markacije enake velikosti in na pravi razdalji, ne pa do so nekje ogromne, drugje majhne ali z raznimi izlivi … Prevelike markacije ali pa tiste, ki niso lepo narejene, v zadnjem času odstranjujemo s kladivom in nato narišemo nove, včasih pa po presoji niti ne.

Ampak markacije se rišejo na roko, brez modela.

Vse markacije rišemo na roko. Na tečajih za markaciste se srečujem z različnimi metodami, s katerimi poskušajo elegantno obiti to tradicijo, ampak za mene risanje markacij na roko predstavlja posebno zadovoljstvo. To je nagrada, čeprav se nekateri moji markacisti z menoj ne strinjajo, saj pravijo, da je risanje markacij kazen. (smeh) Sam pa menim, da ni lepšega kot vzeti barvo, oditi na teren in risati markacije, ki ostanejo … sploh če narišeš lepe. Ko jih imaš za seboj več tisoč, večinoma nastanejo lepe markacije.

Pa še danes veste, katere so vaše markacije?

Seveda vem, 100-odstotno, in tudi moji vnuki vedo. Moje markacije so pravilne oblike in velikosti, res lepe. To pride z vajo, veliko vaje. Seveda pa se tudi meni kakšna ponesreči. Veliko je odvisno od podlage. Če je skala hrapava, je treba barvo nanašati s tapkanjem. Ko rišeš markacijo na drevo, je tudi pomembno, katero izbereš. Bukev in breza imata gladko lubje in potem je risanje enostavno, medtem ko imata hrast in kostanj hrapavo lubje, ki zahteva več spretnosti pri risanju.

Najbrž je treba ujeti tudi določen čas, da skale in lubje niso mokri.

Markiramo vedno, ko je drevje olistano, pa ne toliko zaradi risanja markacij, temveč tehnike markiranja. Če na drevesih ni listja, ki zastira pogled, vidiš linijo poti. Ko markiramo na novo, je najboljše, da sodelujemo trije markacisti. Prvi, ki gre naprej, pokaže lokacijo, kje naj se nariše markacija, drugi gre za njim in potrdi lokacijo ter nariše belo piko, zadnji zopet preveri lokacijo, če je linija v redu, in nariše rdeči obroč.

Ali imamo pri nas dober sistem označevanja in urejanja poti, če Slovenijo primerjamo s tujino?

Prepričan sem, da smo daleč pred tujino. Pa vendar imamo tudi drugačen pristop do planinarjenja. Pri nas šele sedaj prihaja v veljavo, da za bolj zahtevno turo najameš gorskega vodnika. V tujini je to stalnica.

Prepričan sem, da naš sistem funkcionira, seveda pa je od skrbnika poti odvisno, kako dobro je pot označena. Resda po svojih močeh, a skrbnik je obvezan urejati pot. Po novem nam Ministrstvo za gospodarstvo in turizem namenja povračilo stroškov vzdrževanja planinskih poti. Primorani smo bili podpisati skrbniške pogodbe, s katerimi nismo dobili le pravic oz. sredstev, temveč tudi ogromno dolžnosti. Ena izmed teh je, da moramo imeti zelo kratek odzivni čas za ureditev poti, če dobimo sporočilo, da na določeni poti nekaj ni v redu. Denimo, nekdo na društvo ali zvezo pošlje elektronsko sporočilo v zvezi s poškodbo na določeni poti in strokovna služba na planinski zvezi oz. komisiji za planinske poti takoj pokliče skrbnika poti.

Torej za poti, ki so pod okriljem planinskega društva Kamnik, pokliče vas …

Res je. Potem naredimo ogled. Če ne morem sam, pošljem nekoga, ki mu zaupam. Kamniški markacisti imamo odzivni čas dva ali tri dni, tudi v visokogorju.

Letos nam je nekdo, denimo, sporočil, da je na poti med Kokrškim sedlom in Grintovcem, na Jamah, to je tam, kjer je ravnica, na poti ogromna skala, ki predstavlja nevarnost, saj je nemogoče priti mimo. Naš markacist je šel na ogled in naročil, naj pot zapremo. Verjel sem, da je treba pot zapreti, resda pa nisem sam preveril. Oskrbnik Cojzove koče je bil zaradi zaprte poti jezen na nas. Po ponovnem ogledu drugega markacista smo pot odprli, nato pa tudi odstranili skalo, ki je bila težka par ton, in sicer smo jo z vzvodi in hidravličnim dvigalom dvignili ter prevalili v grapo.

Dobili smo tudi sporočilo o izruvanem klinu v Malem Grintovcu, češ da je smrtno nevarno. Že naslednji dan po tem sporočilu je šel naš markacist na ogled. Ko mi je poslal sliko, smo ugotovili, da je tako že več let, ampak ni nevarno, saj je bil to zadnji klin in je bila jeklenica fiksirana na klin pred tem. Ta sanacija nas še čaka in bo prišla na vrsto spotoma, ko bomo prvič kaj delali v tistem koncu.

Ljudje nismo strokovnjaki za urejanje poti; koliko imate prijav, ki so napačne?

Mi dobimo informacijo, ampak ni strokovna, zato je treba iti na ogled. Vse prijave jemljemo resno in odzovemo se na vse, niso pa vse pravilne, to je pa res. Ravno zadnjič sem od planinske zveze dobil sporočilo, da sta se dve ženski izgubili na odseku poti pod Jermanco, kjer planinska pot preči gozdno pot, ki gre pod Črni vrh. Zakaj je do tega prišlo, ne vem. Očitano nam je bilo, da ni dobro označeno. Šel sem pogledat. Meni se ni zdelo nič posebnega, pa vendar smo zdaj še dodatno označili ta del. Postavili smo nov drog za tablo, kar smo nameravali tako ali tako urediti, okoli stare table smo umaknili podrast; v smeri Kamniške Bistrice sva s kolegom s traktorjem pripeljala veliko skalo, na katero smo dodali markacijo. Včasih se zgodi, da markacije nimaš kam narisati in skalo smo pripeljali prav zaradi tega.

Pogosto je, da ljudje ne spremljajo poti. Če nekaj časa ni markacije, potem nekaj ni v redu. Treba se je vrniti nazaj do zadnje markacije. Na tistem mestu 20 metrov ni bilo markacije, ampak če greš v smeri proti Kamniškemu sedlu, je označeno, poleg tega so klini in stope, ki jih po cesti pač ne delamo.

Kot ste omenili, vam ministrstvo letos prvič vrača stroške vzdrževanja planinskih poti. Čemu potem namenite ta sredstva?

Planinsko društvo Kamnik je sodelovalo šele pri drugem zahtevku, ki smo ga morali oddati do 30. septembra. Mi smo sredstva namenili za osebno opremo markacistov, kupili smo čevlje in delovne obleke, ter ostalo opremo, baterijski vrtalni stroj in nekaj drugih stvari. Zahtevek smo oddali, bomo videli, kako bo rešeno. Upam, da bo, ker program za oddajo zahtevka je tako zakompliciran, da vam iskreno povem, rajši grem na pet delovnih akcij, kot pa da vnašam podatke v ta program.

V zadnjih letih se obisk gora strmo povečuje. Kaj to pomeni za vas, markaciste?

Povečan obisk pomeni bistveno več vzdrževanja planinskih poti, torej več dela za nas, več delovnih ur in tehničnih akcij.

Katere so posledice v naravi, na planinskih poteh zaradi večjega obiska v naših gorah?

Med 80 in 85 % planincev hodi s palicami, ki so čudovit pripomoček, pa vendar ima uporaba palic negativen učinek na naravo. S palico vbodemo v pohodno površino. Nič se ne pozna, če to naredi eden ali pet planincev. Če pa jih gre po poti 100 ali 200 v enem dnevu, nastane kanal, če markacisti pravočasno ne odreagiramo. Poleg tega planinci s hojo odnašamo pot, ki se v dvajsetih letih zaradi erozije dokazano spusti tudi do 60 centimetrov.

Kaj lahko storimo obiskovalci gora sami? Na kaj moramo biti pozorni, da ne naredimo škode?

Največ bomo naredili, če bomo upoštevali mojo idejo, da je treba hoditi ob zgornjem robu poti. Če greš po notranjem robu, ne poškoduješ pohodne površine. S hojo po zunanjem robu se tu nabira zemljina, ki se vedno bolj spušča in na koncu podre, ker ni več opore.

Potem pa planinci ubiramo še bližnjice, ki se uhodijo…

Na poti na Jermanci se to dobro vidi, enako tudi na zadnjem delu poti proti Klinu, kjer je bližnjica. Te bližnjice bomo založili, saj nam povzročajo sive lase, ker nastaja erozija tal. Doma greste tudi po stopnicah in ne po ograji, zakaj torej v naravi ubirate bližnjice? Včasih, ko sem na terenu, se ne morem zadržati in komu kaj takšnega povem.

Ko vas planinci srečujejo na terenu, vedo, kdo ste in kaj počnete?

Imamo delovne obleke in majice, na katerih piše “kamniški markacist”, tako da nas prepoznajo. Pozitivno je, da javnost v zadnjih desetih letih na nas in naše delo gleda popolnoma drugače kot pred tem, ko so nas jemali kot nebodigatreba na poti. Ravno zadnjič, ko smo delali v Klinu, je šlo mimo neverjetno veliko obiskovalcev; vsaj 80 % je bilo takih, ki so se nam zahvalili za vse, kar delamo. To je naše plačilo. Markacisti smo prostovoljci. Pripada nam nadomestilo za prehrano in potne stroške, vse ostalo je entuziazem. Sam že vrsto let tudi vodim odsek in na koncu se nabere ogromno število prostovoljnih ur.

Koliko ur naštejete v enem letu?

Že prej smo morali zapisovati delovne ure in enkrat letno oddati poročilo, koliko ur je bilo narejenih, koliko sredstev vloženih, koliko je bilo pomoči lokalne skupnosti in sponzorjev, zdaj pa vse to vpisujemo sproti v sistem PlanGIS, tj. Planinski geografski informacijski sitem, ki nam konec leta vse skupaj sešteje. V našem odseku imamo letos opravljenih približno 770 ur, smo že blizu našega povprečja, ki je okoli 900 ur. V tem je dobra tretjina mojih. Ampak naj to ne zveni kot hvala, to so dejstva.

Koliko je markacistov v kamniškem odseku?

Trenutno nas je dvanajst.

Ali je med markacisti tudi kaj žensk?

V zadnjih letih je ta odstotek bistveno boljši. Vidim, da so na tečajih, ki jih imamo, vedno tudi ženske, kar je izredno dobrodošlo.

Markacisti smo na splošno razdeljeni v tri kategorije. S 16 leti lahko postaneš markacist A, ki opravlja enostavnejša dela, obrezuje podrast, vejevje, kosi travo, postavi drog za usmerjevalne table, markira. Markacist A lahko po dveh letih opravi izpit za markacista B, ki opravlja delo z motorno žago, GPS-jem, nadelavo z lesom, pripravlja usmerjevalne table, določi časovnice, višine itn. Po starem sistemu smo bili vsi markacisti B. Zakaj smo uvedli novo razdelitev? Ker so v Sloveniji določena območja – Bela krajina, Novomeško, Prekmurje – ki nimajo visokogorja, in markacist, ki svoje delo opravlja tod, ne potrebuje znanj za nadelavo poti, nadelavo z jeklenimi varovali ipd., saj dela na višini 150 ali 200 metrov. Spremenjen sistem se je izkazal kot zelo dober.

Nadgradnja kategorije B je markacist C, to smo vsi inštruktorji. Do pred kratkim nas je bilo osem v vsej Sloveniji, zdaj pa smo se dogovorili, da v delo vpeljemo mlade ljudi. To so pripravniki, ki bodo počasi prevzeli naše delo. Markacist C sicer opravlja delo v visokogorju, ki obsega nadelavo visokogorskih poti, vrtanje za kline, nabijanje klinov, jeklenice, prevoze s helikopterji na delovišče. Marsikdo pravi, saj to pa ni nič takšnega, prevoz s helikopterjem, ampak to je zelo nevarno.

Zakaj?

Vkrcavanje in izkrcavanje je izredno nevarno. Eno se je pripeljati s helikopterjem na travnik, drugo pa na vrh Škrlatice. Prostora je malo in tudi izkušeni inštruktorji imajo lahko velike težave.

Ko vas takole poslušam, premišljujem, kaj vse mora znati markacist?

Ogromno. Če si vodja, pa moraš obvladati še delo z ljudmi, vedeti, kako delati z njim, poznati moraš psihologijo, pa še te kdaj nese. Kot vodja moram pogosto kaj požreti, česar ne bi bilo treba, ampak tako v življenju pač je.

Kako pa ste se začeli ukvarjati z delom markacista?

S straši smo zahajali v hribe od malih nog. Ko sem bil star le šest let, sem že očetu pomagal pri nošnji oz. oskrbovanju Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Potem sem pri 16 letih sam prevzel oskrbovanje te koče. Obiskoval sem poklicno šolo in sočasno do koče nosil hrano in pijačo. Takrat sicer obisk ni bil tako velik kot dandanes, ko bi težko en sam človek na hrbtu vse znosil tja gor. Takrat pa je bilo tako.

Ljubezen do hribov je bila ves čas prisotna. Že v osnovni šoli sem bil v planinskem krožku, kasneje smo veliko prehodili s prijatelji in ženo, tako da je to ves čas bilo v meni. Potem so prišla leta, ko si mlad in ustvarjaš družino ter skrbiš za eksistenco … ljubezen do hribov ni splahnela, samo morda ni bilo toliko časa za njih.

V planinskem društvu, kjer sem bil že leta aktiven, se je porajala vrzel pri markacistih. Ker je bilo treba zapolniti mesta, nas je šlo leta 2001 pet na tečaj in postali smo markacisti. To delo je postalo način mojega življenja. Ne bom rekel, da se mu doma podrejajo, so mi pa v veliko pomoč. Tudi hči je markacistka, žena pripravi hrano za delovne akcije, od doma nam prinesejo orodje, ko kdaj kaj pozabimo v dolini ali pa se nam kaj pokvari med delom. Dobro je imeti nekoga, na kogar se lahko zaneseš.

Menim, da imamo markacisti svoje mesto v kamniškem planinskem društvu, pa tudi na ravni zveze kotiramo razmeroma visoko. To je plod našega dolgoletnega dela.

Poleg tega sem sam tudi član odbora za tehnična vprašanja in odbora za izobraževanje. To je za mene najlepše … mladim, pa tudi starejšim predajati znanje. Vedno pravim – vprašanje, kako dolgo bomo še lahko delali, zato ta čas, ki ga še imamo, izkoristimo maksimalno.

Markacisti niso samo tisti, ki narišejo markacijo, da planinci na svojih poteh ne zaidemo, temveč tudi urejajo in vzdržujejo planinske poti. Za 120 kilometrov planinskih poti na Kamniškem, večina je v visokogorju, skrbijo kamniški markacisti. Njihov vodja je Zdravko Bodlaj, ki do obisti pozna vsak del poti pod njihovim okriljem. Ko beseda nanese na njegovo obsežno delo, ponosno pove, da letno opravi približno 300 prostovoljnih ur. »Naše plačilo je zahvala planincev, ki cenijo naše delo, vloženo v urejanje in vzdrževanje poti,« pravi čil 69-letnik, s katerim smo spregovorili tudi o poškodbah na planinskih poteh po avgustovski ujmi.

---

Pri Planinskem društvu Kamnik ste podpredsednik in načelnik odseka za planinske poti (OPP), poleg tega pa tudi markacist inštruktor in član tehnične skupine Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije. Markacisti v kamniškem planinskem društvu skrbite za 120 kilometrov planinskih poti, večina teh je v visokogorju. Kakšne posledice je na teh poteh pustila avgustovska ujma?

Kot ste omenili, smo kamniški markacisti skrbniki približno 120 kilometrov poti. Delimo jih na nizko-, sredo- in visokogorje. To neurje, ta nepojmljiva ujma je največ posledic pustila v nizkogorju, in sicer je zaprta dobro poznana Koželjeva pot, pa še poti Stahovica–Slevo–Osredek–Krvavec in žičnica–dolina Korošice–Kriška planina. Te tri so bile najbolj prizadete in verjetno bo potrebno ogromno sredstev in prostovoljnih ur, da jih bomo povrnili v prvotno stanje.

V sredogorju je poškodovanih manj poti. Na odseku v Klinu na poti iz Kamniške Bistrice do Kamniškega sedla je hudournik dobesedno “odplaknil” del poti. Ne pomnim, da bi bilo tam že kdaj toliko vode. Grapa je bila popolnoma zapolnjena, naneslo je ogromno gnilega drevja in skal, skratka vsega, kar je voda dosegla. Gre za kratek, a izredno pomemben odsek poti v Repov kot, saj na tem delu kljub dobri označitvi tako z markacijami kot smernimi tablami planinci pogosto zaidejo. Zato smo se kamniški markacisti izredno hitro odzvali in v tridnevni delovni akciji sanirali ta odsek. Naredili smo kamnito škarpo, v grapi stopnice iz kamna, bočne opore, očistili pohodno površino in dodatno markirali. V enem delu smo približno 1,2 metra globoko nametali skale. Sreča, da je bil material blizu!

Precej načeta, sprana je bila tudi pot proti Kokrškem sedlu. Ta pot poteka po grapi, tako da je ne moremo speljati v okljukih, da bi zdržala dlje časa, zaradi česar prihaja do erozije. Na tej poti moramo ves čas skrbeti za odvodnjavanje, torej vodo speljemo v grapo in uredimo stopnice. Nekateri planinci stopnic ne marajo, kajti določimo jim višino stope, a po drugi strani z njimi ohranjamo naravo, saj naredimo kaskade, s čimer izničimo razdiralno moč vode.

Za ostale poti v sredogorju nimamo informacij, da bi bile kakorkoli poškodovane.

Kaj pa poti v visokogorju?

Tudi za visokogorje nimamo informacij, da bi bile poti poškodovane. Resda pa še nismo vsega prehodili, saj je to ogromno območje.

Sicer je zaradi skalnega podora zaprta pot v Dolški škrbini med Grintovcem in Kočno. Ker je podor še vedno aktiven, se te sanacije v letošnjem letu namenoma nismo lotili. Gre za stolpiče, ki visijo in grozijo, da bodo padli vsak trenutek. Dokler si podora ne ogleda geolog in poda strokovno mnenje, jaz svojim markacistom ne bom naročil, naj začnejo z delom. Skale lahko padejo čez pet let ali pa jutri.

Koliko časa ocenjujete, da bo potekala obnova v ujmi poškodovanih poti?

Ko smo Koželjevo pot ravno uredili po julijskem vetrolomu, se je zgodila ujma. Trenutno nimamo dostopa do poti, voda je odnesla tri mostove. Vse to bomo uredili v prihodnjem letu, enako tudi pot do Osredka in naprej, medtem ko je ureditev poti po dolini Korošice odvisna od lastnika, Meščanske korporacije Kamnik, s katero sicer zgledno sodelujemo. Ta pot je potekala po cesti, ki je ni več. Pred visokim mostom čez Kamniško Bistrico je udor, ki onemogoča prehod oz. dostop; poleg tega je pri odcepu za Brstnike levo med skalami, reče se Med kotli, pobrano do skale, ničesar ni. Prav tako je popolnoma uničena pot Klemenčevo–Blato–Ambrož. Te si še nismo ogledali, zato tudi še nimamo strategije obnove, torej ne vemo še, ali bomo morda celo spremenili traso poti. Dela bo ogromno, ampak prepričan sem, da bomo z našo voljo kos tudi posledicam ujme. Kjer je volja, se pot uredi.

V prvih dneh po ujmi je bilo obveščanje o zaprtih poteh dobro. Kje pa planinci zdaj najdejo informacije o zaprtih poteh?

Vse te informacije se zbirajo na spletni strani Planinske zveze Slovenije, Komisije za planinske poti. Za poti izrecno lokalnega značaja, so informacije dostopne na spletni strani kamniškega planinskega društva ali pa pri meni. Kdorkoli potrebuje kakršnokoli informacijo, se lahko brez problema obrne na mene.

V začetku poletja so se obiskovalci kamniških planin razveselili dobre novice, da bosta letos obnovljeni poti do Brane in Planjave s Kamniškega sedla, saj je zanju glasovalo največ planincev v izboru Naj planinska pot, s katerim Zavarovalnica Triglav in Planinska zveza Slovenije že šest let spodbujata ljubitelje gora in planin h glasovanju za planinske poti, ki so potrebne obnove. Ali je tudi to obnovo preprečila ujma?

Res je, obnova poti do Brane in Planjave je bila načrtovana v mesecu avgustu. Zaradi avgustovske ujme smo se s pristojnimi v Zavarovalnici Triglav dogovorili, da obnovo prestavimo na prihodnje leto. Bili so izredno korektni in razumevajoči, tako da bosta ti dve poti urejeni poleti prihodnje leto. Počakati moramo, da skopni sneg, saj je za Brano pogosto sneg še v sredini julija. Do takrat pa bom uredil vse potrebno za pripravo, podrobno si bom ogledal, kaj je treba postoriti, naredil popis, da lahko potem čez zimo pripravim material za obnovo.

Sicer pa vam dela v hribih nikoli ne zmanjka, kajne?

Res je. Veliko dela nas čaka z markiranjem poti. Barve niso več tako obstojne, kot so bile pred desetletji. Poleg tega v Komisiji za planinske poti zagovarjamo enotno markiranje, torej da so vse markacije enake velikosti in na pravi razdalji, ne pa do so nekje ogromne, drugje majhne ali z raznimi izlivi … Prevelike markacije ali pa tiste, ki niso lepo narejene, v zadnjem času odstranjujemo s kladivom in nato narišemo nove, včasih pa po presoji niti ne.

Ampak markacije se rišejo na roko, brez modela.

Vse markacije rišemo na roko. Na tečajih za markaciste se srečujem z različnimi metodami, s katerimi poskušajo elegantno obiti to tradicijo, ampak za mene risanje markacij na roko predstavlja posebno zadovoljstvo. To je nagrada, čeprav se nekateri moji markacisti z menoj ne strinjajo, saj pravijo, da je risanje markacij kazen. (smeh) Sam pa menim, da ni lepšega kot vzeti barvo, oditi na teren in risati markacije, ki ostanejo … sploh če narišeš lepe. Ko jih imaš za seboj več tisoč, večinoma nastanejo lepe markacije.

Pa še danes veste, katere so vaše markacije?

Seveda vem, 100-odstotno, in tudi moji vnuki vedo. Moje markacije so pravilne oblike in velikosti, res lepe. To pride z vajo, veliko vaje. Seveda pa se tudi meni kakšna ponesreči. Veliko je odvisno od podlage. Če je skala hrapava, je treba barvo nanašati s tapkanjem. Ko rišeš markacijo na drevo, je tudi pomembno, katero izbereš. Bukev in breza imata gladko lubje in potem je risanje enostavno, medtem ko imata hrast in kostanj hrapavo lubje, ki zahteva več spretnosti pri risanju.

Najbrž je treba ujeti tudi določen čas, da skale in lubje niso mokri.

Markiramo vedno, ko je drevje olistano, pa ne toliko zaradi risanja markacij, temveč tehnike markiranja. Če na drevesih ni listja, ki zastira pogled, vidiš linijo poti. Ko markiramo na novo, je najboljše, da sodelujemo trije markacisti. Prvi, ki gre naprej, pokaže lokacijo, kje naj se nariše markacija, drugi gre za njim in potrdi lokacijo ter nariše belo piko, zadnji zopet preveri lokacijo, če je linija v redu, in nariše rdeči obroč.

Ali imamo pri nas dober sistem označevanja in urejanja poti, če Slovenijo primerjamo s tujino?

Prepričan sem, da smo daleč pred tujino. Pa vendar imamo tudi drugačen pristop do planinarjenja. Pri nas šele sedaj prihaja v veljavo, da za bolj zahtevno turo najameš gorskega vodnika. V tujini je to stalnica.

Prepričan sem, da naš sistem funkcionira, seveda pa je od skrbnika poti odvisno, kako dobro je pot označena. Resda po svojih močeh, a skrbnik je obvezan urejati pot. Po novem nam Ministrstvo za gospodarstvo in turizem namenja povračilo stroškov vzdrževanja planinskih poti. Primorani smo bili podpisati skrbniške pogodbe, s katerimi nismo dobili le pravic oz. sredstev, temveč tudi ogromno dolžnosti. Ena izmed teh je, da moramo imeti zelo kratek odzivni čas za ureditev poti, če dobimo sporočilo, da na določeni poti nekaj ni v redu. Denimo, nekdo na društvo ali zvezo pošlje elektronsko sporočilo v zvezi s poškodbo na določeni poti in strokovna služba na planinski zvezi oz. komisiji za planinske poti takoj pokliče skrbnika poti.

Torej za poti, ki so pod okriljem planinskega društva Kamnik, pokliče vas …

Res je. Potem naredimo ogled. Če ne morem sam, pošljem nekoga, ki mu zaupam. Kamniški markacisti imamo odzivni čas dva ali tri dni, tudi v visokogorju.

Letos nam je nekdo, denimo, sporočil, da je na poti med Kokrškim sedlom in Grintovcem, na Jamah, to je tam, kjer je ravnica, na poti ogromna skala, ki predstavlja nevarnost, saj je nemogoče priti mimo. Naš markacist je šel na ogled in naročil, naj pot zapremo. Verjel sem, da je treba pot zapreti, resda pa nisem sam preveril. Oskrbnik Cojzove koče je bil zaradi zaprte poti jezen na nas. Po ponovnem ogledu drugega markacista smo pot odprli, nato pa tudi odstranili skalo, ki je bila težka par ton, in sicer smo jo z vzvodi in hidravličnim dvigalom dvignili ter prevalili v grapo.

Dobili smo tudi sporočilo o izruvanem klinu v Malem Grintovcu, češ da je smrtno nevarno. Že naslednji dan po tem sporočilu je šel naš markacist na ogled. Ko mi je poslal sliko, smo ugotovili, da je tako že več let, ampak ni nevarno, saj je bil to zadnji klin in je bila jeklenica fiksirana na klin pred tem. Ta sanacija nas še čaka in bo prišla na vrsto spotoma, ko bomo prvič kaj delali v tistem koncu.

Ljudje nismo strokovnjaki za urejanje poti; koliko imate prijav, ki so napačne?

Mi dobimo informacijo, ampak ni strokovna, zato je treba iti na ogled. Vse prijave jemljemo resno in odzovemo se na vse, niso pa vse pravilne, to je pa res. Ravno zadnjič sem od planinske zveze dobil sporočilo, da sta se dve ženski izgubili na odseku poti pod Jermanco, kjer planinska pot preči gozdno pot, ki gre pod Črni vrh. Zakaj je do tega prišlo, ne vem. Očitano nam je bilo, da ni dobro označeno. Šel sem pogledat. Meni se ni zdelo nič posebnega, pa vendar smo zdaj še dodatno označili ta del. Postavili smo nov drog za tablo, kar smo nameravali tako ali tako urediti, okoli stare table smo umaknili podrast; v smeri Kamniške Bistrice sva s kolegom s traktorjem pripeljala veliko skalo, na katero smo dodali markacijo. Včasih se zgodi, da markacije nimaš kam narisati in skalo smo pripeljali prav zaradi tega.

Pogosto je, da ljudje ne spremljajo poti. Če nekaj časa ni markacije, potem nekaj ni v redu. Treba se je vrniti nazaj do zadnje markacije. Na tistem mestu 20 metrov ni bilo markacije, ampak če greš v smeri proti Kamniškemu sedlu, je označeno, poleg tega so klini in stope, ki jih po cesti pač ne delamo.

Kot ste omenili, vam ministrstvo letos prvič vrača stroške vzdrževanja planinskih poti. Čemu potem namenite ta sredstva?

Planinsko društvo Kamnik je sodelovalo šele pri drugem zahtevku, ki smo ga morali oddati do 30. septembra. Mi smo sredstva namenili za osebno opremo markacistov, kupili smo čevlje in delovne obleke, ter ostalo opremo, baterijski vrtalni stroj in nekaj drugih stvari. Zahtevek smo oddali, bomo videli, kako bo rešeno. Upam, da bo, ker program za oddajo zahtevka je tako zakompliciran, da vam iskreno povem, rajši grem na pet delovnih akcij, kot pa da vnašam podatke v ta program.

V zadnjih letih se obisk gora strmo povečuje. Kaj to pomeni za vas, markaciste?

Povečan obisk pomeni bistveno več vzdrževanja planinskih poti, torej več dela za nas, več delovnih ur in tehničnih akcij.

Katere so posledice v naravi, na planinskih poteh zaradi večjega obiska v naših gorah?

Med 80 in 85 % planincev hodi s palicami, ki so čudovit pripomoček, pa vendar ima uporaba palic negativen učinek na naravo. S palico vbodemo v pohodno površino. Nič se ne pozna, če to naredi eden ali pet planincev. Če pa jih gre po poti 100 ali 200 v enem dnevu, nastane kanal, če markacisti pravočasno ne odreagiramo. Poleg tega planinci s hojo odnašamo pot, ki se v dvajsetih letih zaradi erozije dokazano spusti tudi do 60 centimetrov.

Kaj lahko storimo obiskovalci gora sami? Na kaj moramo biti pozorni, da ne naredimo škode?

Največ bomo naredili, če bomo upoštevali mojo idejo, da je treba hoditi ob zgornjem robu poti. Če greš po notranjem robu, ne poškoduješ pohodne površine. S hojo po zunanjem robu se tu nabira zemljina, ki se vedno bolj spušča in na koncu podre, ker ni več opore.

Potem pa planinci ubiramo še bližnjice, ki se uhodijo…

Na poti na Jermanci se to dobro vidi, enako tudi na zadnjem delu poti proti Klinu, kjer je bližnjica. Te bližnjice bomo založili, saj nam povzročajo sive lase, ker nastaja erozija tal. Doma greste tudi po stopnicah in ne po ograji, zakaj torej v naravi ubirate bližnjice? Včasih, ko sem na terenu, se ne morem zadržati in komu kaj takšnega povem.

Ko vas planinci srečujejo na terenu, vedo, kdo ste in kaj počnete?

Imamo delovne obleke in majice, na katerih piše “kamniški markacist”, tako da nas prepoznajo. Pozitivno je, da javnost v zadnjih desetih letih na nas in naše delo gleda popolnoma drugače kot pred tem, ko so nas jemali kot nebodigatreba na poti. Ravno zadnjič, ko smo delali v Klinu, je šlo mimo neverjetno veliko obiskovalcev; vsaj 80 % je bilo takih, ki so se nam zahvalili za vse, kar delamo. To je naše plačilo. Markacisti smo prostovoljci. Pripada nam nadomestilo za prehrano in potne stroške, vse ostalo je entuziazem. Sam že vrsto let tudi vodim odsek in na koncu se nabere ogromno število prostovoljnih ur.

Koliko ur naštejete v enem letu?

Že prej smo morali zapisovati delovne ure in enkrat letno oddati poročilo, koliko ur je bilo narejenih, koliko sredstev vloženih, koliko je bilo pomoči lokalne skupnosti in sponzorjev, zdaj pa vse to vpisujemo sproti v sistem PlanGIS, tj. Planinski geografski informacijski sitem, ki nam konec leta vse skupaj sešteje. V našem odseku imamo letos opravljenih približno 770 ur, smo že blizu našega povprečja, ki je okoli 900 ur. V tem je dobra tretjina mojih. Ampak naj to ne zveni kot hvala, to so dejstva.

Koliko je markacistov v kamniškem odseku?

Trenutno nas je dvanajst.

Ali je med markacisti tudi kaj žensk?

V zadnjih letih je ta odstotek bistveno boljši. Vidim, da so na tečajih, ki jih imamo, vedno tudi ženske, kar je izredno dobrodošlo.

Markacisti smo na splošno razdeljeni v tri kategorije. S 16 leti lahko postaneš markacist A, ki opravlja enostavnejša dela, obrezuje podrast, vejevje, kosi travo, postavi drog za usmerjevalne table, markira. Markacist A lahko po dveh letih opravi izpit za markacista B, ki opravlja delo z motorno žago, GPS-jem, nadelavo z lesom, pripravlja usmerjevalne table, določi časovnice, višine itn. Po starem sistemu smo bili vsi markacisti B. Zakaj smo uvedli novo razdelitev? Ker so v Sloveniji določena območja – Bela krajina, Novomeško, Prekmurje – ki nimajo visokogorja, in markacist, ki svoje delo opravlja tod, ne potrebuje znanj za nadelavo poti, nadelavo z jeklenimi varovali ipd., saj dela na višini 150 ali 200 metrov. Spremenjen sistem se je izkazal kot zelo dober.

Nadgradnja kategorije B je markacist C, to smo vsi inštruktorji. Do pred kratkim nas je bilo osem v vsej Sloveniji, zdaj pa smo se dogovorili, da v delo vpeljemo mlade ljudi. To so pripravniki, ki bodo počasi prevzeli naše delo. Markacist C sicer opravlja delo v visokogorju, ki obsega nadelavo visokogorskih poti, vrtanje za kline, nabijanje klinov, jeklenice, prevoze s helikopterji na delovišče. Marsikdo pravi, saj to pa ni nič takšnega, prevoz s helikopterjem, ampak to je zelo nevarno.

Zakaj?

Vkrcavanje in izkrcavanje je izredno nevarno. Eno se je pripeljati s helikopterjem na travnik, drugo pa na vrh Škrlatice. Prostora je malo in tudi izkušeni inštruktorji imajo lahko velike težave.

Ko vas takole poslušam, premišljujem, kaj vse mora znati markacist?

Ogromno. Če si vodja, pa moraš obvladati še delo z ljudmi, vedeti, kako delati z njim, poznati moraš psihologijo, pa še te kdaj nese. Kot vodja moram pogosto kaj požreti, česar ne bi bilo treba, ampak tako v življenju pač je.

Kako pa ste se začeli ukvarjati z delom markacista?

S straši smo zahajali v hribe od malih nog. Ko sem bil star le šest let, sem že očetu pomagal pri nošnji oz. oskrbovanju Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Potem sem pri 16 letih sam prevzel oskrbovanje te koče. Obiskoval sem poklicno šolo in sočasno do koče nosil hrano in pijačo. Takrat sicer obisk ni bil tako velik kot dandanes, ko bi težko en sam človek na hrbtu vse znosil tja gor. Takrat pa je bilo tako.

Ljubezen do hribov je bila ves čas prisotna. Že v osnovni šoli sem bil v planinskem krožku, kasneje smo veliko prehodili s prijatelji in ženo, tako da je to ves čas bilo v meni. Potem so prišla leta, ko si mlad in ustvarjaš družino ter skrbiš za eksistenco … ljubezen do hribov ni splahnela, samo morda ni bilo toliko časa za njih.

V planinskem društvu, kjer sem bil že leta aktiven, se je porajala vrzel pri markacistih. Ker je bilo treba zapolniti mesta, nas je šlo leta 2001 pet na tečaj in postali smo markacisti. To delo je postalo način mojega življenja. Ne bom rekel, da se mu doma podrejajo, so mi pa v veliko pomoč. Tudi hči je markacistka, žena pripravi hrano za delovne akcije, od doma nam prinesejo orodje, ko kdaj kaj pozabimo v dolini ali pa se nam kaj pokvari med delom. Dobro je imeti nekoga, na kogar se lahko zaneseš.

Menim, da imamo markacisti svoje mesto v kamniškem planinskem društvu, pa tudi na ravni zveze kotiramo razmeroma visoko. To je plod našega dolgoletnega dela.

Poleg tega sem sam tudi član odbora za tehnična vprašanja in odbora za izobraževanje. To je za mene najlepše … mladim, pa tudi starejšim predajati znanje. Vedno pravim – vprašanje, kako dolgo bomo še lahko delali, zato ta čas, ki ga še imamo, izkoristimo maksimalno.