torek, 11 februarja, 2025
2.9 C
Kamnik
2.9 C
Kamnik
torek, 11 februarja, 2025
2.9 C
Kamnik
torek, 11 februarja, 2025
2.9 C
Kamnik
torek, 11 februarja, 2025
DomovPogovoriNaravovarstvenikov pogled na Veliko planino

Naravovarstvenikov pogled na Veliko planino

Borut Peršolja je zakladnica znanja o naravni in kulturni dediščini Velike planine. Tja je zahajal že kot otrok, skupaj z ženo je tam vrsto let prirejal otroške gorniške tabore. Kot geograf izostreno opazuje različne prvine pokrajine, ki jih je kot avtor učne poti Po stopinjah pastirjev predstavil obiskovalcem. Pred začetkom poletne sezone je z nami delil svoje geografsko in gorniško znanje o tej visokogorski planoti.


Kako bi opisali pokrajino na Veliki planini?

Kot geografa me zanimajo oblike površja, kamninska zgradba, vodne, prstne, podnebne in rastne razmere. Privlačijo me naravne oblike, procesi in pojavi, njihova intenzivnost. Z leti, desetletji se približaš razumevanju pokrajine kot rezultata delovanja in součinkovanja različnih dejavnikov in procesov. Ko na Veliki planini opazujem zverižene plasti wengenskega apnenca, mrazišče v udornici Velika Vetrnica, zgostitev visokih živih mravljišč v sestoju smreke … mi zaigra srce. To je Narava Velike planine, pisana z veliko začetnico!

Drevesna meja je prvotno segala do najvišjih vrhov na planoti. Redek gozd se je umaknil zelenim pašnikom in zaplatam ruševja z viharniki, ki ponekod prehajajo v kamnito pečevje. Osrednji in zahodni del Velike planine je gol, proti severu in vzhodu pa prehaja v varovalni gozd. Ta varuje rastišča in gozdno okolico pred erozijo, zadržuje vodo in oskrbuje pastirja z lesom.

Najprej je bila Velika planina gora. Divja. Neukročena. Potem se je pojavil človek. Udomačen. Z raziskovalno žilico. In ta človek se je odpravil v gore. Sprva zaradi opravkov, nuje; kasneje tudi na izlet. Turni smuk.) Po napor, zadovoljstvo in užitek. Današnja idilična podoba Velike planine je posledica nepretrganega večtisočletnega delovanja človeka: požiganja, izsekavanja, rudarjenja, paše, v zadnjem stoletju pa tudi turizma in z njim povezanega potrošništva.

V ta nekoč divji gorski svet so se v davnini povzpeli bodisi najpogumnejši bodisi tisti, ki jih je strah pred zavojevalskimi plemeni pregnal iz doline. Naši predniki torej, ki so se prilagodili zahtevnim življenjskim razmeram in dali pokrajini ime. V višinskem pasu od 1200 do 1667 metrov (najvišji vrh Gradišče oz. Njivice) je po arheoloških najdbah že pred tri tisoč leti nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij. Sedem še vedno živih planin s pastirskimi naselji, njihovo leseno arhitekturo in svojstveno rabo tal pripoveduje zgodbo iz preteklosti.

Nekdanje najstarejše pastirske, lovske, romarske pešpoti so postale planinske poti po katerih hodimo obiskovalci. Prvotna pastirska raba se je večinoma stihijsko prilagajala obisku (in obratno). Ali kot je zapisal arhitekt Vlasto Kopač (1913–2006): »Čudne, posebne lepote Velike planine, ki je pred prvo svetovno vojno očarala Pavla Kunaverja, pred drugo svetovno vojno pa tudi mene, danes ni več.« Kljub temu je Velika planina ena izmed najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pokrajin in del slovenske, alpske, naravne in kulturne identitete.

 Kaj ponuja narava na Veliki planini?

Velika planina je nastala zaradi gubanja in prevračanja kamnin iz morskih usedlin. Takoj po nastanku se je zaradi padavinske vode v obliki dežja, snega in ledu začelo kemično raztapljanje apnenca in dolomita ter mehansko zniževanje površja. Proces kemičnega raztapljanja je izrazitejši od mehanskega preperevanja. Zato kraško površje sestavljajo vrtače različnih oblik in dimenzij, jame, udornice in kopasti vrhovi – Koritni vrh (1649 m), Smrekovec (1509 m), Veliki Bukovec (1553 m). Zaradi krasa ni površinskih voda – potokov in izvirov, zato je vsak vir pitne vode še kako pomemben.

Redek gozd in posamezna drevesa so izpostavljena nevihtnim sunkom vetra, močnim nalivom in težkemu bremenu snega. Krošnje dreves so pridobile značilno asimetrično, zastavno obliko. Med najlepše prizore sodita gozdni rob ter prehod listnatega v iglasti gozd, kjer se nenadoma prav vse spremeni. Obiskovalci lahko ob izjemnem razgledu občudujejo raznoliko alpsko cvetje (vodnik Alpski vrt v naravi predstavlja 70 rastlin): od redkih, zavarovanih, do endemičnih rastlinskih vrst. A previdno z nabiranjem zdravilnih zelišč, saj to dobiva razsežnost, ki morda že presega njihovo obnovitveno sposobnost.

Živalski svet v tleh, na površju, v zraku je slikovit in zanimiv, čeprav se marsikomu, ki glasno hiti do pastirskega naselja, zdi, da je območje ob gozdni in drevesni meji pusto. Sledi v snegu in razmočenih tleh dokazujejo, da je življenje vsenaokrog! Zahtevne življenjske razmere, ki vplivajo hkrati in neposredno, tudi od živali zahtevajo prilagojenost. Naravi so se morale prilagoditi tako divje živali kot pastirji z domačimi živalmi – kravami, prašiči, v preteklosti tudi ovcami in konji. Poleg pogostih vrst divjadi, kot so srnjak, gams in muflon, so tu še divji prašič, lisica, planinski zajec, jazbec, kuna, divji petelin, ruševec, gozdni jereb in belka. Med pticami najdemo planinsko kavko, krokarja in kragulja, občasno pa tudi planinskega orla. Manjše število gozdnih kur, zaradi navzočnosti in hrupa, ki ga povzročamo obiskovalci (s številnimi hišnimi ljubljenčki), je zaskrbljujoče. Za kmete dobra stran navzočnosti obiskovalcev je, da se velike zveri (medved, volk …) ne pojavljajo stalno in da ni konfliktov ter škode (o čemer sicer priča bogato ljudsko izročilo in stare pripovedke).

Ko pastir konec pomladi spet stopi na starodavno gonsko pot, ga objame tišina, prežeta z mogočno navzočnostjo planine. Iz zamaknjenosti ga zdrami zvok kravjih zvoncev, prisluh, ki budi prijetne spomine. Na širšem območju Velike planine je doma divja jaga. Tako so poimenovali srhljiv lajež, ki je najprej zelo oddaljen, a se z veliko naglico približuje …

Kako je potekal razvoj turizma na Veliki planini?

Predno odgovorim na to vprašanje: hoja je v tej izjemni pokrajini navzoča že zelo dolgo. Hoja pomeni gibanje in premikanje v pokrajini. Naj je hoja preživetvena, transportna, potovalna ali prostočasna, je neločljivi del hodca. Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem zavedanja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju. Imena skalnatih samotarjev, okamnelih bab in dedcev ali skrivnostna kamnita vrata so del bogatega duhovnega sveta Velike planine.

So se motivi za obisk gora v tisočletjih res spremenili? Ali hoja na vrhove sama po sebi za domače prebivalstvo res ni imela posebnega smisla? Morda pa jih niso več zadovoljevale bogaboječe razlage, ampak so se hoteli sami podati v raziskovanje gora kot terre incognite? To je pomenilo, da so jih začeli redno obiskovati. O tem govorijo arheološka raziskovanja, o tem pričajo zgodovinski viri in številni ostanki nesnovne kulturne dediščine v pokrajini (od mitov, ljudskega izročila v obliki pripovedk in pravljic do zemljepisnih imen). Kot pravi pisatelj Drago Jančar, se »človek v svojem bistvu v dolgih stoletjih ni spremenil, napredoval je sicer v racionalnem razpoznavanju stvari, kar je vodilo v tehnološki napredek, glede strasti, izdaj, ljubezni, sovražnosti ali celo vojn ni naredil nobenega premika.«

Zakaj zaradi novih spoznanj še vedno vztrajamo pri ločenih arheoloških, zgodovinskih, etnoloških in gorniških pogledih? Če priznamo ali ne: hoja je naredila in izoblikovala (slovenskega) človeka. Hoja je čvrst in nazoren dokaz, da preteklost ne mine. Hoja in življenje sta eno in isto. Neminljiv dokaz za to je Velika planina!

V višje lege so ljudi pod Veliko planino silile npr. zemljiške razmere, saj so gorske pašnike potrebovali kot nujno dopolnilo preskromni dolinski paši. Zaradi bližine mest je že zgodaj (prvi zapisi segajo v leto 1907) prišlo do razmaha turnega smučanja. Leta 1910 je Slovensko planinsko društvo v pastirskem naselju prevzelo in odprlo darovano (planinsko) kočo (Turistovska koča, znana tudi kot Turisten-haus ali Schmidingerjeva koča). To štejemo za začetek gorniškega in gorskega turizma. Pastirji so se – ob vedno večjem povpraševanju – hitro prilagodili novim razmeram in so v navezi z bajtarji spremenili namembnost koč, ki so jih oddajali za vso zimo v najem, kar jim je prineslo dodaten dohodek. Pojavili so se novi poklici – vodniki, nosači, oskrbniki koč, graditelji poti.

Gorski turizem in gorništvo sta se sprva razvijala z roko v roki, se prepletala in dopolnjevala. Do konca prve svetovne vojne je na Veliko planino prihajalo malo turistov. Tisti, ki so prišli, so bili po nekaj urah dostopne hoje bolj kot oddiha željni pustolovščin. Sestava turistov se je spremenila med obema vojnama. Prevladal je srednji sloj, začeli so prihajati mladi. Ti so, vsakodnevno vpeti v toge šolske/univerzitetne, verske, športne in dobrodelne skupine, nekaj svobode in vznemirjenja našli na Planini. Ta je bila eden redkih krajev, kjer so lahko mladeniči in mladenke skorajda brez nadzora uživali v medsebojni družbi, pa naj so bili njihovi cilji romantične ali gorniške narave.

Po drugi svetovni vojni se je zaradi vključitve delavskih slojev začelo obdobje množičnega turizma (gorski turizem in gorništvo sta se začela razhajati). Podobno kot drugod na območju Alp so bili tudi na Veliki planini, ob nihalki in žičniških napravah, zgrajeni razloženi zaselki s skupaj približno stotimi počitniškimi kočami. (Zaradi pričakovanih negativnih učinkov je bila Velika planina že leta 1965 med prvimi deležna pravne zaščite.) V zadnjih tridesetih letih je prišlo do obsežne prerazporeditve lastništva počitniških koč, ki so prešle iz rok podjetij, ki so jih uporabljale za sindikalni turizem v roke zasebnikov, ki jih pretežno uporabljajo kot zasebna počitniška bivališča. Številne koče med njimi so takšne z (neprilagojeno) luksuzno ponudbo, se oddajajo domačim in tujim turistom.

Kakšni so vplivi številnega obiska na Veliki planini?

Podobno kot na drugih preobremenjenih gorskih območjih se tudi na Veliki planini poslabšujejo zlasti prstne, rastne in vodne razmere. Povečujeta se vodna in vetrna erozija, saj zaradi zbitosti tal ter slabše rasti trave tla niso zavarovana pred padavinsko vodo. Na nagnjenih tleh s plitvo prstjo sta pomembna dejavnika erozije paša (pretežkega) goveda in hoja obiskovalcev izven poti ter oskrbnih kolovozov. S popolnim izsekom gozda so se še dodatno poslabšale vodne razmere. Neustrezna raba tal je vplivala na velik odtok površinske vode v lanskoletnih poplavah, ki je okrepila pretok hudournikov v dolini v razsežnostih povratnih dob morda celo 500 ali 1.000 let. Gre za primer, ko si je človek z lastnimi posegi v ekosistem otežil in poslabšal življenjske pogoje. Veliko je tudi osebnega in tovornega prometa: na Kranjski Rak letno pripelje več deset tisoč osebnih vozil, kar vpliva na visoke izpuste CO2.

Največja težava ni pretirano število obiskovalcev samo po sebi, temveč pretirana poraba (snovi in energije), ki sledi množici, in pretirana poraba, ki si jo anonimno v zavetju množice privoščijo posamezniki.

Veliko lahko beremo tudi o onesnaženi podtalnici na Veliki planini. Lahko poveste, kaj več o tem.

Zaščitna plast prsti in rastja, ki bi varovala podtalnico, je na zakraselem območju tanka, malo je tudi nesprijetih sedimentov. Tako onesnaževala ob prenikanju nimajo nobenega naravnega filtra, da bi se kemično, biološko in fizikalno očistila. Kemične analize vode v izvirih pod Veliko planino so pokazale organsko onesnaženje pitne vode. Za njeno kakovost so največja nevarnost številne greznice, iz katerih odpadne vode neovirano pronicajo v podzemlje.

Ob številnih počitniških kočah so del problema onesnaževanja tudi planinski koči, gostilne, enodnevni obiskovalci in nastajajoča stalna poselitev oz. bolj ali manj prikrita urbanizacija občutljive pokrajine. Ne smemo spregledati tudi onesnaževanja z motornim in kurilnim oljem ter kemičnimi barvili, ob povečani prisotnosti nenadzorovanega osebnega in tovornega prometa, traktorjev (s prikolicami) ter druge kmetijske mehanizacije in vzdrževanja žičniških naprav. Potencialno nevarna so tudi stara, divja odlagališča odpadkov (v bližini pastirskih naselij, planinskih koč in zgornje postaje nihalke na Šimnovcu).

Del problema je tudi obsežna kmetijska raba tal. Ta s spremenjeno obliko paše prinaša večji vnos veterinarskih zdravil in vnos mineralno-vitaminskih mešanic. Zaradi paše v čredinkah z električnim pastirjem (in prenočevanja krav na prostem v hladnih in mrzlih nočeh, namesto v hlevih pastirskih bajt) se zaradi nižjih temperatur potrebe po energiji povečajo za 15 do 20 %. Zato se intenzivira paša. Čezmerna paša s 24/7 pasočimi živalmi vodi v (trajne) poškodbe in spremembe rastja in tal (ta izgubljajo rodovitnost). Marsikje so tla prebogata s hranili in gnojili, ruša je zbita, redka (preslegasta), zato so tudi tla sušnejša.

Če želimo ohraniti kakovostno pitno vodo na izvirih v dolini, je treba praktično sočasno urediti vse zgoraj naštete probleme ter ujeti in očistiti odplake skladno z vodovarstvenimi predpisi. Hkrati je treba spremeniti človekov odnos do narave in naravnih virov ter izobraževati lastnike in obiskovalce o pomenu varovanja pitne vode in narave v celoti.

Kakšen je vpliv paše v času podnebnih sprememb? O kakšnih vplivih je govora?

Poleti se na celotnem območju Velike planine približno devetdeset dni pase več sto krav. Planinska paša prispeva k povečanju izpustov toplogrednih plinov. Pri fermentaciji krme v vampu in debelem črevesju krav izdatno nastajata metan (CH4) in didušikov oksid (N2O) – oba imata zelo velik toplogredni učinek. Za iskanje krme oz. pašo žival potrebuje energijo, ki jo dobi tako, da požre več kot v mirovanju in s tem se povečajo izpusti metana.

Za mlado planinsko pašo je značilna velika vsebnost beljakovin – zaradi tega zaužijejo živali več dušika in več ga tudi izločijo. Z zbitostjo prsti se vzpostavljajo anaerobne razmere (še posebej, če gre za pašo na razmočenih tleh), zaradi česar se povečajo izpusti CO2 iz tal. Negativni vplivi na okolje se zaradi paše začnejo, še predno krave pridejo na planino. V času priprav v obdobju tako imenovane tlake (druga polovica maja, začetek junija) poteka čiščenje (zarasle) planine oziroma krčenje pašnih površin. Kurijo se zarast, posekano rušje in obsežne travne površine. Kurjenje biomase je načeloma ogljično nevtralno, problematične so velike površine in izpuščanje črnih saj zaradi kurjenja drv pozimi.

Pastirske bajte in približno enako število počitniških koč na leto po oceni pokurijo več kot 1000 m3 večinoma bukovih drv (odvisno tudi od dolžine kurilne sezone). Kurjenja lesa načeloma ni problematično, vendar je treba kuriti v dovolj velikih in dobro vzdrževanih napravah, saj v njih nastaja manj saj. Drva morajo biti suha, kuriti je treba na pravilen način.

Kako vidite odnos med pastirji in obiskovalci?

Razgibana Velikoplaninska pokrajina privablja številne obiskovalce, saj jim ponuja številne dejavnosti. Pritiski se ob tem povečujejo. Gre za rezultat več dejavnikov souporabe gorskega območja z mešano, a prevladujočo zasebno lastnino. Vsakršna dejavnost mora stremeti za tem, da ima na naravo čim manj vpliva. Od tod prizadevanje za gorski turizem, ki temelji na naravnih vrednotah in ne posega agresivno v naravo. Tak turizem zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu. Dejavnosti, ki jih tak turizem vključuje, ohranjajo naravne vire in človeka duhovno povezujejo. Različne novodobne dejavnosti, ki se prepletajo s tradicionalnimi dejavnostmi, njihove izvajalce pogosto pripeljejo v nasprotujoče si položaje. Vzpostavlja se nenehno iskanje ravnovesja med rabo pokrajinskih prvin in njihovim varstvom.

Obiskovalci kmetom prinašajo dodaten prihodek in (večinoma neobdavčen) zaslužek. Zato je navzoče (navidezno) obojestransko zadovoljstvo. Resnica je žal pravzaprav ta, da kmetje obiskovalce tolerirajo predvsem zaradi dodatnega zaslužka. Tisti hip, ko bi se moral (po več kot sto letih!) vzpostaviti partnerski, sodelovalni odnos souporabe, kmetje uveljavljajo svojo lastninsko pravico kot edino mogočo, univerzalno in zato izključujočo do vseh drugih v isti pokrajini.

V enem od medijev je predsednik Agrarne skupnosti Pašne skupnosti Velika Planina povedal, da je planina ohranjena in nanjo obiskovalci hodijo zaradi krav … To že dolgo ne drži več. Pojavljajo se številni in različni motivi: prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in tem nasprotna želja po hoji v skupini. V zadnjem obdobju so izraziti potrošniški motivi pogojeni z družbenimi omrežji in državno sponzoriranim pohodništvom.

Kako obiskovalci doživljajo gnečo?

Poslabšuje se doživljanje »lepot, zakladov« Velike planine: turistično najbolj zanimive naravne in kulturne vrednote so preobremenjene, po »gostilniški transverzali« v smeri Jarški/Domžalski dom–Veliki Stan–Zeleni rob je mogoča le hoja v strnjeni koloni … Socialna nosilna zmogljivost pomeni največje število obiskovalcev, ki jih določeno območje prenese, ne da bi to število bistveno vplivalo na doživljanje območja ali pa bi imelo število obiskovalcev bistven vpliv na domače prebivalstvo. Opažanja potrjuje, da je ta nosilna zmogljivost presežena. Opazen je prevelik pritisk, zmanjšana varnost obiskovalcev, vožnja v naravi, neurejen sistem upravljanja, degradacija zaradi nestrokovnega urejanja infrastrukture, odpadki, erozija …

Krhka se odnos med obiskovalci in odnos med obiskovalci in domačini. V konicah je zaznano nezadovoljstvo glede prometne ureditve, motnja uporabe zasebnih zemljišč in dostopnost do stalnega prebivališča. Poslabšuje se tudi varnost obiskovalcev in prebivalcev: navzoče so težave intervencijskih in reševalnih služb/vozil, povečuje se čas dostopa reševalne ekipe v primeru nesreče, povečuje se možnost množične nesreče.

Izgleda, da zanimiva, lepa, edinstvena narava Velike planine preprosto ne zadošča več. Kako sicer pojasniti gradnjo npr. otroških igrišč, igral in doživljajskega parka? Ker je doživljanje narave same po sebi zaradi množičnosti obiskovalcev okrnjeno, je očitno potrebna drugačna pozornost: treba je spodbujati kulinarična doživetja, adrenalinske dejavnosti … Namesto lokalno pridelane hrane na trajnostni način in samooskrbe lahko velikemu povpraševanju zadosti  le ponudba hitro pripravljene hrane, prigrizkov, sladoleda v vseh gostinskih objektih in v pastirskih stanovih (prodaja na črno). Če je programski temelj gorniškega turizma poudarjanje razlik med dolino in goro, želi potrošniško pohodništvo te razlike zmanjšati. (Žal mu s podporo države odlično uspeva …).

S katerimi uredbami pa je varovana Velika planina?

Velika planina je od leta 1965 varovana z Odredbo o zavarovanju zemljišč na Veliki planini. Od leta 1995 je del območja Alpske konvencije. Ta v 6. členu z naslovom Usmeritve razvoja turizma, protokol Turizem (ratificiran leta 2003) določa: »Pogodbenice pri razvoju turizma upoštevajo načela varstva narave in ohranjanja krajine. Spodbujale bodo projekte, ki krajino varujejo in so sprejemljivi za okolje.« Čeprav na planini velja Alpska konvencija, ostaja ta brez aktivnega upravljanja in trajnostnega razvoja.

Osnutek Uredbe o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe je vlada sprejela davnega julija 2007. V času javne obravnave je kamniška izpostava Kmetijsko gozdarske zbornice v sodelovanju s člani Meščanske korporacije Kamnik dosegla, da se je celotno območje Velike, Male in Gojške planine, Dovje Ravni in Konjščice izvzelo iz parka. Kmetje so kot sprejemljivo obliko zavarovanja navajali (kvečjemu) krajinski park. To je idejo o regijskem parku Kamniško-Savinjske Alpe pokopalo. Že prej (2004) so isti kmečki lobiji poskrbeli, da je bilo območje Velikoplaninske planote izvzeto iz Evropske mreže ekološko pomembnih območij, bolj znanih pod imenom NATURA 2000. Ta se Veliki planini zgolj približa le na območju severno od Koritnega vrha in Tihe doline.

Bilo je več samoraslih poskusov iskanja modela enotnega, skupnega upravljanja s ciljem kakovostne, souporabe tega izjemnega gorskega prostora. Po več letih dela se je npr. maja leta 2003 zadnjič sestala iniciativna skupina za ustanovitev Zadruge za trajnostni razvoj Velike planine, ki naj bi upravljala celoten prostor. Do ustanovitve zaradi nenadnega nasprotovanja župana Občine Kamnik ni prišlo.

K upravičenemu nezaupanju kmetov izjemno veliko prispeva kar Občina Kamnik sama. Ta se je npr. v postopku denacionalizacije srenjskih površin (neupravičeno in pohlepno) priglasila z zahtevami po zemljiščih za potrebe smučišča. Po skoraj treh desetletjih sodnega spora je občina tožbo izgubila (s tem pa tudi zaupanje in verodostojnost). Občina je v letu 2018 po temeljiti javni razpravi in ob sodelovanju pristojnih strokovnih institucij z zunanjim izvajalcem pripravila Strokovne podlage za oblikovanje scenarijev ohranjanja in razvoja Velike planine, ki jih občinski svet Občine ni obravnaval, čeprav so bile že uvrščene na dnevni red ene od sej. Doslej izvedene posamezne rešitve (delna koncesijska ureditev prometne in parkirne problematike v juniju/juliju 2020, asfaltiranje ceste s Kranjskega Raka do Rakovih ravni oktober 2021–maj 2022, elektrifikacija Velikega Stana jeseni 2023 …) so iztrgane iz celotnega programskega konteksta trajnostnega razvoja.

Kljub vsemu na območju Velike planine veljajo varstveni režimi. Velika planina je na Območju kompleksnega varstva kulturne dediščine Velika Planina  preimenovanega v Območje nacionalne prepoznavnosti Velika Planina  ter na območju naravne vrednote državnega pomena Velika planina  (evidenčna št. 1092 – gorska kraška planota z nahajališči mineralov in fosilov; geomorfološka, geološka zvrst). Občina Kamnik je že doslej imela vse vzvode za vzpostavitev trajnostnega upravljanja s prostorom, a tega ni nikoli (kljub številnim poskusom) zares želela. Zato je Občina Kamnik edini krivec, da je stanje v prostoru privedlo do izjemno velikega razkoraka med pastirskim in turističnim delom območja.