Miro Urbanc je s svojim življenjem utelešenje predanosti prostovoljstvu, krajevni skupnosti in gasilstvu. Član PGD Loka pri Mengšu, kjer je opravljal vloge kurirja, tajnika, mentorja in nadzornika, je postal pri sedmih letih. Leta 2025 je prejel zlato priznanje Občine Mengeš za več kot 65 let aktivnega delovanja v gasilskem društvu. A kot pravi sam: »Priznanje je moje, zasluge pa so skupne.«

Kaj vam pomeni priznanje?

Vesel sem; zase in za vseh 140 članov društva. Priznanje se podeli enemu, a za njim stojijo vsi. Vsako priznanje je tudi priznanje društvu, da delamo pravilno, da smo koristni. Seveda mi tudi osebno nekaj pomeni. Je potrditev mojega dela. Bronasti priznanji sta prejela tudi Stane Cimerman in Katja Ručigaj, oba iz našega društva.

Ste pa nekaj priznanj že dobili.

Leta 2011 sem prejel Srebrno priznanje Občine Mengeš. Leta 2014 pa še znak občine kot član uredniškega odbora ob izdaji knjige Loka v objemu časa, ki govori o zgodovini kraja, ljudeh in pomembnih dogodkih.

Kako to, da ste že s sedmimi leti postali gasilec?

V tistem času, pred letom 1960, je bilo gasilstvo edina aktivna dejavnost v vasi. Gasilsko društvo je bilo središče družabnega življenja, zbirališče več generacij. Najprej se je vključil moj starejši brat, tri leta pozneje pa še jaz. Druge dejavnosti za otroke so bile v sosednjem Mengšu, a to je bilo dva kilometra stran – starši nas niso vozili. Srečanja smo imeli enkrat ali dvakrat tedensko. Starejši gasilci so nas učili osnov, razlagali pojme, kaj storiti ob požaru in nas privajali na delo z opremo. Imeli smo tudi tekmovanja. Naše društvo je spadalo pod Občinsko gasilsko zvezo Domžale, ki je združevala 30 društev. Družili smo se z vrstniki iz vse regije. Z izobraževanji sem pridobil čin nižjega gasilskega častnika. Zaradi šolanja in pozneje zahtevne službe nisem bil pogosto prisoten na intervencijah, sem pa sodeloval pri številnih delovnih akcijah, gradnjah in organizaciji prireditev, ki so bile včasih stalnica. Kasneje sem se poročil v Mengeš, a sem ostal zvest loškemu društvu.

Tajnik ste bili 40 let. Kako, da ste nastopili to funkcijo in kakšne so bile vaše naloge?

Zelo zgodaj sem začel pomagati, da sem razbremenil starejše člane. Dolga leta sem opravljal delo kurirja – s kolesom ali peš sem po vasi raznašal obvestila o sejah in sestankih. Verjetno sem si s tem pridobil zaupanje, vedno sem se tudi dobro razumel s starejšimi. Leta 1971 sem bil imenovan v upravni odbor in postal tajnik društva, ki skrbi za vse administrativne zadeve društva – od vodenja zapisnikov, dopisov, dokumentacije do uradnega komuniciranja. Posebej je moje delo zahtevalo sodelovanje z vsemi člani in vaščani. Tako je bilo več izrednih akcij za pridobivanje finančnih sredstev. Naj navedem pripravo novega prapora v letu 1993 in informacije za vaščane ob gradnji novega doma v letih 2006-2008. Tedaj smo izvedli akcijo: zlati, srebrni in bronasti zidak za novi dom, ki je bila zelo odmevna.

Koliko prostovoljnih ur ste opravili kot tajnik?

Ogromno. Prav ob začetku tajniške funkcije smo se lotili ureditve rezervne garaže, ker je bila garaža v (starem) gasilskem domu premajhna za čedalje več gasilske opreme in vozil. Samo prenovo je operativno vodil predsednik, jaz pa sem skrbel za pomoč njemu in tudi skrbno beležil udeležbo članov na delovnih akcijah, saj smo večino del opravili sami. V obdobju opravljanja tajniške funkcije se je zagotovo nabralo več kot 5.000 delovnih ur. V tistem obdobju nismo tako striktno beležilo ur, sedaj je s pomočjo raznih aplikacij tudi v gasilstvu to že vpeljano in so podatki bolj lahko natančni.

Po zaključku funkcije tajnika ste postali predsednik nadzornega odbora. Kakšne so naloge tega organa?

Nadzorni odbor je neodvisen organ, ki skrbi, da društvo posluje v skladu s statutom, zakonodajo in predpisi. V odboru smo trije člani. Večinoma sproti spremljamo delo društva, ob koncu leta pa pregledamo finančno poslovanje in pripravimo poročilo za občni zbor.

Kaj vam pomeni biti gasilec?

Gasilstvo mi je dalo širino. Naučiš se delovati v skupno korist, graditi vezi in ohranjati pristne človeške stike.

V prvi vrsti je to neka enota, ki je vaščanom v pomoč, v trenutku, ko je to potrebno. Skrbel sem, da je bilo društvo dobro opremljeno in da smo delovali v pozitivni smeri. Pomemben del je druženje in da se vključijo tudi tisti, ki so včasih malo bolj zadržani, da začutijo, da so del skupnosti. Lepo je tudi, da veš, da boš dobil pomoč, ko jo boš potreboval.

Med adaptacijo moje hiše je prišlo do požara v kuhinji. Bil sem prvi na kraju. Pograbil sem gasilni aparat, šel v kuhinjo in začetni požar pogasil. Potem so prišli še drugi člani in pomagali.

Kateri so vaši najlepši spomini na leta v gasilski uniformi?

Čeprav sem kot tajnik imel veliko obveznosti, je bilo lepo. Funkcijo tajnika sem opravljal pod vodstvom šestih predsednikov. Vsi razen enega so na žalost že pokojni; z vsemi sem se dobro razumel. Veselice in druženje zaradi tekmovanj so že ena taka svetla točka. Sem pa kar nekaj let bil mentor najprej mladinske in nato članske ženske desetine. Dekleta so bile prizadevne in dosegale lepe uspehe. Kasneje pa sem kot voznik kombija kar nekaj let vozil naše starejše člane (veterane) po tekmovanjih v Sloveniji. Tudi ta druženja pustijo v človeku mnogo spoznanj in pristne stike.

Katerih gasilskih akcij se spominjate?

Pri gasilskih akcijah nisem bil v prvih bojnih vrstah, sem pa poskrbel za stvari, logistiko in postopke, da prvi operativci niso imeli težav. Spominjam se požara kmetijskega posestva Jable na meji med Loko in Mengšem v letu 1961, ko smo po celi vasi lovili krave, ki so na srečo ušle ognjeni ujmi. Drug večji dogodek je bil požar gospodarskega poslopja na kmetiji na Gmajni v letu 1966. Posebna izkušnja pa je bila tudi delovna akcija po veliki povodnji, ki je prizadela Železnike in okolico. Tam smo sodelovali pri odpravi posledic. To so trenutki, ki ti ostanejo za vedno.

Gasilsko društvo Loka pri Mengšu, ki pokriva kraja Dobeno in Loka, je pred dvema letoma praznovalo 90. obletnico. Katere so pomembne točke v zgodovini društva?

Naše gasilsko društvo spada pod Gasilsko zvezo Mengeš, kamor sodijo tri društva: Topole, Mengeš in Loka pri Mengšu. Bilo je ustanovljeno leta 1933, ob 20. letnici društva je bil zgrajen dom na odlični lokaciji sredi vasi. Po letu 2000, ko je dom postal pretesen, smo intenzivno šli v gradnjo novega doma. Leta 2006 smo dobili gradbeno dovoljenje, konec leta 2007 smo že imeli občni zbor v novem domu, čeprav še v fazi gradnje. Leta 2008 je bil uradno predan v uporabo. Hkrati smo nabavili tudi rabljeno gasilsko vozilo GVC 16/25, ga obnovili in nam še danes dobro služi.

Prvotni gasilski dom iz leta 1953 smo dvakrat prenovili, nazadnje pa se je v letu 2006 umaknil v prid novo načrtovanega doma. Na slovesnosti ob 90-letnici je bil na sceni zapisan moto: ‘Ne morem si zamisliti bolj presunljivega simbola človečnosti, kot je gasilski avto,’ kar je izjavil ameriški pisatelj Kurt Vonnegut. Tudi društvo si mora zadati cilj, saj se s tem spodbujamo člane k aktivnejšemu sodelovanju.

Kako se je gasilstvo spremenilo v vseh teh letih?

Spremenila se je oprema, postopki in tudi delovanje gasilcev. Včasih so gasilci vozili z vozovi in konji, danes imamo tri vozila v garaži. Prvi kombi smo dobili od takratnega podjetja Semsadika Mengeš in ga predelali za prevoz moštva. Nato smo z veselico, sponzorji in donacijami zbirali sredstva za sodobnejšo opremo. Kupovali smo opremo, posodabljali vozila.

Danes se gasi tudi s prahom, CO2. Drugačni so tudi postopki gašenja z vodo, ker naprave omogočajo večji tlak vode, ki omogoča bolj efektivno gašenje z manj vode. Dihalni aparati omogočajo vstop globlje v žarišče. Operativen gasilec, v našem društvu jih je med 20 in 30, mora biti v dobrem psihofizičnem in zdravstvenem stanju.

Koliko imate intervencij v društvu?

Dokler sem opravljal funkcijo tajnika, sem vodil evidenco. V obdobju med letoma 2008 in 2020 smo imeli povprečno med 17 in 19 posredovanj na leto; približno polovico zaradi požarov, polovico pa tehničnih intervencij.  A obstajajo tudi “nevidne” intervencije: veter odnese strešnike, mačka obtiči na drevesu, starejši potrebujejo pomoč. Pokličejo društvo ali katerega od članov in mi se odzovemo.

Kako se spreminja članstvo – je mladih dovolj?

Število članov se bistveno ne spreminja. Imamo dobre mladinske vrste – mladi pridejo, potem se kakšen posameznik oddalji za nekaj let, kasneje pa se pogosto vnovič aktivira. Tako pač je. Tudi sam nisem bil vseh 65 let v ospredju. Delo tajnika je bilo zahtevno, a sem ga opravljal z veseljem.

Zakaj nimate vsako leto gasilskih veselic?

Organizacija veselice je zelo zahtevna, zato jih prirejamo le na vsakih pet do deset let. Priprava zahteva ogromno prostovoljnega dela in veliko odgovornosti. Včasih so bile veselice tudi prostor rivalstev med Mengšem, Loko in Trzinom. Če ni bilo pretepa, se je reklo, da to sploh ni bila prava veselica! (smeh)

Pesti so hitro pele, a na srečo nikoli ni prišlo do hujših poškodb. Bile so lesene palice za ‘samoobrambo’, včasih kakšen nož.

Kaj ste sicer počeli pred upokojitvijo?

Po osnovni šoli sem se vpisal na srednjo strojno šolo v Ljubljani, nato sem nadaljeval na Fakulteto za strojništvo. Diplomiral sem leta 1977. Zaposlil sem se kot komercialist, nato pa vse do upokojitve leta 2018 delal v javnem podjetju Energetika Ljubljana. Bil sem vodja oddelka za vzdrževanje in gradnjo plinovodov. Skrbeli smo za razvejano plinovodno omrežje Ljubljane in kasneje tudi primestnih občin. Bilo je zahtevno in odgovorno delo, a tudi tam sem veliko izkušenj prenesel iz gasilstva.

Zakaj mislite, da je gasilstvo tudi v časih, ko popularnost prostovoljnega dela pada, še vedno tako popularno?

Na to vprašanje je bilo podanih že mnogo odgovorov. Sam menim, da je v ljudeh spoznana plemenitost same dejavnosti – gasilstva. Seveda pa je koncept prostovoljnega gasilstva v Sloveniji, neki unikum, v ljudeh prepoznan in cenjen tudi zaradi ljudi, ki so neposredno iz kraja oz. soseščine.

Kaj vam je pri gasilstvu še všeč?

V našem društvu sodeluje več generacij; od najmlajših pionirjev do mladincev. Tudi moj vnuk in vnukinja sta zraven. Sin je gasilec, moj brat je tudi še vedno član in je leta 2019 dobil občinsko zlato priznanje. Mladi so vključeni in gasilstvo gre iz roda. To ti daje potrditev in veselje, da nisi šel mimo, da si nekaj dobrega naredil. Pred nekaj leti je bila v eni družini cela veriga: oče, mama, tri hčere, njihovi možje in njihovi otroci. Oče in mama sta bila tudi zelo aktivna v vaški skupnosti. Neki modrec je rekel: ‘Ne misli, da letiš na krilih, ampak, da stojiš na ramenih prednikov.’

Miro Urbanc je s svojim življenjem utelešenje predanosti prostovoljstvu, krajevni skupnosti in gasilstvu. Član PGD Loka pri Mengšu, kjer je opravljal vloge kurirja, tajnika, mentorja in nadzornika, je postal pri sedmih letih. Leta 2025 je prejel zlato priznanje Občine Mengeš za več kot 65 let aktivnega delovanja v gasilskem društvu. A kot pravi sam: »Priznanje je moje, zasluge pa so skupne.«

Kaj vam pomeni priznanje?

Vesel sem; zase in za vseh 140 članov društva. Priznanje se podeli enemu, a za njim stojijo vsi. Vsako priznanje je tudi priznanje društvu, da delamo pravilno, da smo koristni. Seveda mi tudi osebno nekaj pomeni. Je potrditev mojega dela. Bronasti priznanji sta prejela tudi Stane Cimerman in Katja Ručigaj, oba iz našega društva.

Ste pa nekaj priznanj že dobili.

Leta 2011 sem prejel Srebrno priznanje Občine Mengeš. Leta 2014 pa še znak občine kot član uredniškega odbora ob izdaji knjige Loka v objemu časa, ki govori o zgodovini kraja, ljudeh in pomembnih dogodkih.

Kako to, da ste že s sedmimi leti postali gasilec?

V tistem času, pred letom 1960, je bilo gasilstvo edina aktivna dejavnost v vasi. Gasilsko društvo je bilo središče družabnega življenja, zbirališče več generacij. Najprej se je vključil moj starejši brat, tri leta pozneje pa še jaz. Druge dejavnosti za otroke so bile v sosednjem Mengšu, a to je bilo dva kilometra stran – starši nas niso vozili. Srečanja smo imeli enkrat ali dvakrat tedensko. Starejši gasilci so nas učili osnov, razlagali pojme, kaj storiti ob požaru in nas privajali na delo z opremo. Imeli smo tudi tekmovanja. Naše društvo je spadalo pod Občinsko gasilsko zvezo Domžale, ki je združevala 30 društev. Družili smo se z vrstniki iz vse regije. Z izobraževanji sem pridobil čin nižjega gasilskega častnika. Zaradi šolanja in pozneje zahtevne službe nisem bil pogosto prisoten na intervencijah, sem pa sodeloval pri številnih delovnih akcijah, gradnjah in organizaciji prireditev, ki so bile včasih stalnica. Kasneje sem se poročil v Mengeš, a sem ostal zvest loškemu društvu.

Tajnik ste bili 40 let. Kako, da ste nastopili to funkcijo in kakšne so bile vaše naloge?

Zelo zgodaj sem začel pomagati, da sem razbremenil starejše člane. Dolga leta sem opravljal delo kurirja – s kolesom ali peš sem po vasi raznašal obvestila o sejah in sestankih. Verjetno sem si s tem pridobil zaupanje, vedno sem se tudi dobro razumel s starejšimi. Leta 1971 sem bil imenovan v upravni odbor in postal tajnik društva, ki skrbi za vse administrativne zadeve društva – od vodenja zapisnikov, dopisov, dokumentacije do uradnega komuniciranja. Posebej je moje delo zahtevalo sodelovanje z vsemi člani in vaščani. Tako je bilo več izrednih akcij za pridobivanje finančnih sredstev. Naj navedem pripravo novega prapora v letu 1993 in informacije za vaščane ob gradnji novega doma v letih 2006-2008. Tedaj smo izvedli akcijo: zlati, srebrni in bronasti zidak za novi dom, ki je bila zelo odmevna.

Koliko prostovoljnih ur ste opravili kot tajnik?

Ogromno. Prav ob začetku tajniške funkcije smo se lotili ureditve rezervne garaže, ker je bila garaža v (starem) gasilskem domu premajhna za čedalje več gasilske opreme in vozil. Samo prenovo je operativno vodil predsednik, jaz pa sem skrbel za pomoč njemu in tudi skrbno beležil udeležbo članov na delovnih akcijah, saj smo večino del opravili sami. V obdobju opravljanja tajniške funkcije se je zagotovo nabralo več kot 5.000 delovnih ur. V tistem obdobju nismo tako striktno beležilo ur, sedaj je s pomočjo raznih aplikacij tudi v gasilstvu to že vpeljano in so podatki bolj lahko natančni.

Po zaključku funkcije tajnika ste postali predsednik nadzornega odbora. Kakšne so naloge tega organa?

Nadzorni odbor je neodvisen organ, ki skrbi, da društvo posluje v skladu s statutom, zakonodajo in predpisi. V odboru smo trije člani. Večinoma sproti spremljamo delo društva, ob koncu leta pa pregledamo finančno poslovanje in pripravimo poročilo za občni zbor.

Kaj vam pomeni biti gasilec?

Gasilstvo mi je dalo širino. Naučiš se delovati v skupno korist, graditi vezi in ohranjati pristne človeške stike.

V prvi vrsti je to neka enota, ki je vaščanom v pomoč, v trenutku, ko je to potrebno. Skrbel sem, da je bilo društvo dobro opremljeno in da smo delovali v pozitivni smeri. Pomemben del je druženje in da se vključijo tudi tisti, ki so včasih malo bolj zadržani, da začutijo, da so del skupnosti. Lepo je tudi, da veš, da boš dobil pomoč, ko jo boš potreboval.

Med adaptacijo moje hiše je prišlo do požara v kuhinji. Bil sem prvi na kraju. Pograbil sem gasilni aparat, šel v kuhinjo in začetni požar pogasil. Potem so prišli še drugi člani in pomagali.

Kateri so vaši najlepši spomini na leta v gasilski uniformi?

Čeprav sem kot tajnik imel veliko obveznosti, je bilo lepo. Funkcijo tajnika sem opravljal pod vodstvom šestih predsednikov. Vsi razen enega so na žalost že pokojni; z vsemi sem se dobro razumel. Veselice in druženje zaradi tekmovanj so že ena taka svetla točka. Sem pa kar nekaj let bil mentor najprej mladinske in nato članske ženske desetine. Dekleta so bile prizadevne in dosegale lepe uspehe. Kasneje pa sem kot voznik kombija kar nekaj let vozil naše starejše člane (veterane) po tekmovanjih v Sloveniji. Tudi ta druženja pustijo v človeku mnogo spoznanj in pristne stike.

Katerih gasilskih akcij se spominjate?

Pri gasilskih akcijah nisem bil v prvih bojnih vrstah, sem pa poskrbel za stvari, logistiko in postopke, da prvi operativci niso imeli težav. Spominjam se požara kmetijskega posestva Jable na meji med Loko in Mengšem v letu 1961, ko smo po celi vasi lovili krave, ki so na srečo ušle ognjeni ujmi. Drug večji dogodek je bil požar gospodarskega poslopja na kmetiji na Gmajni v letu 1966. Posebna izkušnja pa je bila tudi delovna akcija po veliki povodnji, ki je prizadela Železnike in okolico. Tam smo sodelovali pri odpravi posledic. To so trenutki, ki ti ostanejo za vedno.

Gasilsko društvo Loka pri Mengšu, ki pokriva kraja Dobeno in Loka, je pred dvema letoma praznovalo 90. obletnico. Katere so pomembne točke v zgodovini društva?

Naše gasilsko društvo spada pod Gasilsko zvezo Mengeš, kamor sodijo tri društva: Topole, Mengeš in Loka pri Mengšu. Bilo je ustanovljeno leta 1933, ob 20. letnici društva je bil zgrajen dom na odlični lokaciji sredi vasi. Po letu 2000, ko je dom postal pretesen, smo intenzivno šli v gradnjo novega doma. Leta 2006 smo dobili gradbeno dovoljenje, konec leta 2007 smo že imeli občni zbor v novem domu, čeprav še v fazi gradnje. Leta 2008 je bil uradno predan v uporabo. Hkrati smo nabavili tudi rabljeno gasilsko vozilo GVC 16/25, ga obnovili in nam še danes dobro služi.

Prvotni gasilski dom iz leta 1953 smo dvakrat prenovili, nazadnje pa se je v letu 2006 umaknil v prid novo načrtovanega doma. Na slovesnosti ob 90-letnici je bil na sceni zapisan moto: ‘Ne morem si zamisliti bolj presunljivega simbola človečnosti, kot je gasilski avto,’ kar je izjavil ameriški pisatelj Kurt Vonnegut. Tudi društvo si mora zadati cilj, saj se s tem spodbujamo člane k aktivnejšemu sodelovanju.

Kako se je gasilstvo spremenilo v vseh teh letih?

Spremenila se je oprema, postopki in tudi delovanje gasilcev. Včasih so gasilci vozili z vozovi in konji, danes imamo tri vozila v garaži. Prvi kombi smo dobili od takratnega podjetja Semsadika Mengeš in ga predelali za prevoz moštva. Nato smo z veselico, sponzorji in donacijami zbirali sredstva za sodobnejšo opremo. Kupovali smo opremo, posodabljali vozila.

Danes se gasi tudi s prahom, CO2. Drugačni so tudi postopki gašenja z vodo, ker naprave omogočajo večji tlak vode, ki omogoča bolj efektivno gašenje z manj vode. Dihalni aparati omogočajo vstop globlje v žarišče. Operativen gasilec, v našem društvu jih je med 20 in 30, mora biti v dobrem psihofizičnem in zdravstvenem stanju.

Koliko imate intervencij v društvu?

Dokler sem opravljal funkcijo tajnika, sem vodil evidenco. V obdobju med letoma 2008 in 2020 smo imeli povprečno med 17 in 19 posredovanj na leto; približno polovico zaradi požarov, polovico pa tehničnih intervencij.  A obstajajo tudi “nevidne” intervencije: veter odnese strešnike, mačka obtiči na drevesu, starejši potrebujejo pomoč. Pokličejo društvo ali katerega od članov in mi se odzovemo.

Kako se spreminja članstvo – je mladih dovolj?

Število članov se bistveno ne spreminja. Imamo dobre mladinske vrste – mladi pridejo, potem se kakšen posameznik oddalji za nekaj let, kasneje pa se pogosto vnovič aktivira. Tako pač je. Tudi sam nisem bil vseh 65 let v ospredju. Delo tajnika je bilo zahtevno, a sem ga opravljal z veseljem.

Zakaj nimate vsako leto gasilskih veselic?

Organizacija veselice je zelo zahtevna, zato jih prirejamo le na vsakih pet do deset let. Priprava zahteva ogromno prostovoljnega dela in veliko odgovornosti. Včasih so bile veselice tudi prostor rivalstev med Mengšem, Loko in Trzinom. Če ni bilo pretepa, se je reklo, da to sploh ni bila prava veselica! (smeh)

Pesti so hitro pele, a na srečo nikoli ni prišlo do hujših poškodb. Bile so lesene palice za ‘samoobrambo’, včasih kakšen nož.

Kaj ste sicer počeli pred upokojitvijo?

Po osnovni šoli sem se vpisal na srednjo strojno šolo v Ljubljani, nato sem nadaljeval na Fakulteto za strojništvo. Diplomiral sem leta 1977. Zaposlil sem se kot komercialist, nato pa vse do upokojitve leta 2018 delal v javnem podjetju Energetika Ljubljana. Bil sem vodja oddelka za vzdrževanje in gradnjo plinovodov. Skrbeli smo za razvejano plinovodno omrežje Ljubljane in kasneje tudi primestnih občin. Bilo je zahtevno in odgovorno delo, a tudi tam sem veliko izkušenj prenesel iz gasilstva.

Zakaj mislite, da je gasilstvo tudi v časih, ko popularnost prostovoljnega dela pada, še vedno tako popularno?

Na to vprašanje je bilo podanih že mnogo odgovorov. Sam menim, da je v ljudeh spoznana plemenitost same dejavnosti – gasilstva. Seveda pa je koncept prostovoljnega gasilstva v Sloveniji, neki unikum, v ljudeh prepoznan in cenjen tudi zaradi ljudi, ki so neposredno iz kraja oz. soseščine.

Kaj vam je pri gasilstvu še všeč?

V našem društvu sodeluje več generacij; od najmlajših pionirjev do mladincev. Tudi moj vnuk in vnukinja sta zraven. Sin je gasilec, moj brat je tudi še vedno član in je leta 2019 dobil občinsko zlato priznanje. Mladi so vključeni in gasilstvo gre iz roda. To ti daje potrditev in veselje, da nisi šel mimo, da si nekaj dobrega naredil. Pred nekaj leti je bila v eni družini cela veriga: oče, mama, tri hčere, njihovi možje in njihovi otroci. Oče in mama sta bila tudi zelo aktivna v vaški skupnosti. Neki modrec je rekel: ‘Ne misli, da letiš na krilih, ampak, da stojiš na ramenih prednikov.’