sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
16.8 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriMihael Starbek: Lepo je, da kraj živi s kulturo

Mihael Starbek: Lepo je, da kraj živi s kulturo

Duša dobskega kulturnega življenja, Mihael Starbek, je skromen človek. Kljub šestdesetletnemu aktivnemu udejstvovanju na kulturnem področju, od tega vrsto let tudi kot predsednik Kulturnega društva Jožef Virk iz Doba, poudarja, da pač nekdo mora biti pobudnik, da pa brez aktivnih sodelavcev ne bi šlo. To je tehnika, razsvetljava, ozvočenje, glasba in drugo. Kulturno društvo v letu pripravi tudi do trideset prireditev, večinoma doma, nekaj pa tudi na gostovanjih. Njegov doprinos k ljubiteljski kulturi so prepoznali tudi v Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti in mu podelili Linhartovo listino za leto 2017.

Od 27. do 29. septembra je v Postojni potekal Festival gledaliških skupin Slovenije, 57. Linhartovo srečanje, na katerem ste prejeli Linhartovo listino, ki je področno priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ustvarjalcem na področju ljubiteljskega gledališča, ki so s svojim delom pustili globok pečat v svojem domačem, pa tudi širšem okolju. Kakšni so občutki ob prejemu priznanja? Kaj vam to pomeni?

Pomeni potrditev preteklega dela. V šestdesetih letih se je veliko naredilo, gotovo ogromno dobrega. Sicer pa je to nedvomno priznanje za moje dosedanje delo.

Kot ste omenili, se že šest desetletij ljubiteljsko udejstvujete na kulturnem področju. Lahko rečemo, da ste duša kulturnega življenja v Dobu. Kako pa se je sploh začela vaša pot na tem področju? Tudi vaš oče se je v dobsko kulturno zgodovino vpisal kot režiser predstav. Ali vam je bila ta pot položena v zibko?

Očitno to človek res malo podeduje. Sam sem začel v Radomljah, kjer smo igrali Molièrovo komedijo. Potem so me povabili, da sem vskočil v predstavo Sin Kulturnega društva Svoboda v Dobu. Že v tem letu smo ustanovili mlajšo gledališko skupino in jaz sem se takrat prvič spopadel z zahtevnim delom režiserja v predstavi Posestrimi. Res je bilo takrat precej drugače kot danes. Ljudje so komaj čakali, da se je v dvorani kaj dogajalo. No, tudi danes so ljudje veseli in zadovoljni, če jim ponudimo možnost ogleda naših predstav. Res pa je, da je danes ponudba profesionalnih in polprofesionalnih izvajalcev zelo velika in tako tudi zahtevnost obiskovalcev prireditev precej večja. Že na televiziji imamo sto programov in več in so zato ljudje precej bolj zahtevni. Če se vrnem na mojo aktivnost v kulturnem društvu. Začeli smo v Sokolski dvorani nasproti gostilne Videmšek. Dvorana je bila zelo slabo opremljena, ni bilo sanitarij, pozimi pa smo prav zmrzovali na vajah, saj se je dvorana grela le s pečjo na žaganje, ki pa je začela dobro greti šele, ko smo odhajali z vaj. Danes se res ne zavedamo pomena urejenih prostorov. To je velika prednost. Torej, v tej dvorani smo vadili in nastopali kar nekaj let. Ta prostor pa je zaradi dotrajanosti postal neuporaben. Ob 750-letnici Doba nas je naš tedanji dobski župnik Peter Golob spodbujal in prepričal, da bi morda za uprizarjanje gledaliških predstav uporabili velik  prostor pred cerkvijo v Dobu. Ponudbo smo sprejeli in že v tem letu uprizorili dramatizirano povest Ivana Tavčarja – Cvetje v jeseni. Na tem mestu smo v naslednjih letih uprizorili še dve gledališki deli. Ker pa so bile priprave za uprizarjanje predstav na tej lokaciji zelo zahtevne in se nam je ponudila prilika, da si lahko uredimo prostor v gozdičku na Močilniku, smo to z veseljem sprejeli. Med zaraščenim grmičevjem in drevjem smo z veliko zagnanostjo uredili letno gledališče. Bilo je super. Z leti smo sicer ugotovili, da ni prostora za shranjevanje rekvizitov, kostumov, kulis in podobnega, zato smo spet z udarniško akcijo izdelali še brunarico, iz katere je počasi nastala celo dvorana. Danes imamo v njej redno gledališko dejavnost. Vsako leto izmenjaje naštudiramo vsaj eno predstavo za otroke ali odrasle, včasih pa nam uspe tudi oboje.

Kako to, da nikoli v šestdesetih letih niste pomislili na profesionalno udejstvovanje v gledališču?

Na to nisem nikoli pomislil. Imel sem dovolj prostega časa, da sem lahko razmišljal še o kulturi. Sicer sem bil kot oblikovalec zaposlen v Heliosu in kar nekaj moje dejavnosti v službi mi je koristilo ter je bilo uporabno tudi v gledališču. Meni se pri gledališkem ustvarjanju zdi najbolj pomembna družba in to se v vseh teh letih ni spremenilo. Veselimo se vsake skupne vaje, čeprav opažam, da so ljudje dandanašnji čas veliko bolj obremenjeni. V službi so od osme zjutraj do poznega popoldneva, mogoče imajo še kakšne druge obveznosti in je dneva konec. Zaradi časovne stiske je včasih težko priti na vajo. Podobno je pri otrocih. Šola, telovadba, šport, ples, glasbena šola in še druge dejavnosti jim ne puščajo veliko prostega časa. Se pa običajno dogaja, da tisti, ki se udejstvujejo na naštetih področjih, pridejo še k nam. Zelo težko pa je motivirati za gledališče otroke, prepuščene cesti, ki pa bi najbolj potrebovali druženja s svojimi vrstniki.

Ali v vaših časih niste imeli težav z usklajevanjem službe, dela s prostočasnimi aktivnostmi?

Ne. Ni bilo nobenih težav. Lahko rečem, da so bili do moje dejavnosti zelo razumljivi.

Ves čas delujete pod okriljem Kulturnega društva Jožef Virk iz Doba …

Ne. Najprej je bilo kulturno društvo Svoboda Dob, potem Kulturno prosvetno društvo, kasneje pa se je pojavila pobuda, da društvo poimenujemo po Jožefu Virku, ljudskem pesniku s Podrečja in se zdaj imenuje Kulturno Društvo Jožef Virk Dob.

Ali ste sodelovali tudi drugje?

Seveda sem. Je pa res, da sem aktiven najraje v domačem društvu. Sodeloval sem  tudi pri skupnem projektu Zveze kulturnih društev Domžale pri predstavi Mihael Kolhas, pri katerem je sodelovalo več igralcev iz različnih društev. Gledališko predstavo je režiral Peter Militarev, sam sem bil pomočnik režije. S Petrom zelo lepo sodelujeva, tako sem pri njih kot igralec sodeloval v predstavi Hamlet na telečjem. Z društvom OTH KUD Pirniče redno obojestransko sodelujemo z izmenjavo predstav in pomoči pri dejavnosti.

Kako to, da ste bili v Dobu tako uspešni? Kraj ni velik …

Koliko smo bili uspešni in koliko ne, morajo povedati drugi. Mi smo se trudili. Dejavnost je redna. Na pobudo Petra Militareva smo začeli in 20 let gostili Festival gorenjskih komedijantov. Festival se je v tem letu preselil v Radovljico. Mi pa poletnih dejavnosti v Letnem gledališču nismo opustili in smo na novo ob Junijskih večerih pod zvezdami pripravili Večere komedije. Glede na odzive obiskovalcev Letnega gledališča, so bili zelo zadovoljni. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Kot rečeno, premora nimamo in smo veseli, da poleg domačih predstav lahko gostimo tudi druga izbrana društva.

Kako izbirate predstave?

Za predstave, ki jih povabimo v gostovanje, naj bo to otroške za gledališki ŽIV-ŽAV, ali Večere komedije, si jih najprej ogledamo in šele nato opravimo izbor. Za predstave, ki jih bomo pripravili v domačem društvu pa najprej preberemo nekaj tekstov in se po posvetovanju med seboj in katerim od tujih strokovnjakov, odločimo kaj bomo uprizorili.

Glede na 60 let izkušenj, ali je izbor sedaj lažji ali je težji?

Vedno je težko. Izogibamo se pretežkim besedilom ali uprizoritvam, zato izbiramo tekste, ki so lažji tako za igralce kot za publiko. Lahkotne teme.

Dejali ste, da je bila publika včasih kar zahtevna in so radi videli tudi resne igre …

Ne, publika je bila včasih ravno tako zahtevna kot danes. Mislim pa, da je lažje prenašala tudi drame ali tragedije. Radi so celo malo pojokali na teh predstavah. (smeh) Današnja publika pa hoče le komedijo, komedijo, komedijo.

V letu 2016 je kulturno društvo praznovalo 110 let uspešnega dela in za to uspešnost ste krivi tudi vi. Kako se po šestdesetih letih ozirate na svojo dediščino? Ali bi kaj spremenili, popravili … ali se je vse zgodilo z razlogom?

Pogled nazaj se mi zdi v redu. Marsikaj je videti. K sreči imamo arhiv kar dobro urejen, iz katerega je razvidno, kaj vse smo delali.

Tudi za arhiv ste poskrbeli vi, kajne?

Ja, v veliki meri in veliko je tega. V arhivu imam posnetih gotovo preko tristo gledaliških in lutkovnih predstav ter drugih prireditev.

Ali se je kdaj zgodilo, da bi razmišljali o prenehanju ukvarjanja z ljubiteljskim gledališčem?

Seveda razmišljam tudi o tem. Ne o prenehanju svoje aktivnosti v društvu, pač pa bi si želel, da bi se pojavil in se ojunačil kdo, ki bi prevzel krmilo našega kulturnega društva. To je velika težava, saj se ljudje niso pripravljeni izpostavljati in prevzeti odgovornosti. Predsednik društva zdaj celo odgovarja z lastnim premoženjem. Morda pa bo le prišel čas, da se kdo odloči tudi za to.

Potem še nimate naslednika …

Veliko jih je sposobnih, pa hkrati nikogar. (smeh)

Vi ste se preizkusili v skoraj vseh vlogah; bili ste ljubiteljski igralec, režiser, organizator in video arhivar, pa tudi scenograf, rekviziter in ne nazadnje avtor oz. prirejevalec gledaliških besedil. Od kod izvira vsa ta vsestranskost?

Res je, da sem se z vsem tem preizkušal. Nekaj ti da narava, nekaj prineseš s sabo, včasih pa mora človek marsikaj postoriti po sili prilike. Imam pa veselje do dela v gledališču, naj bodo to kulise, razmišljam o kostumih, odprt sem za nove izzive … Tudi lutkarijo. Seveda pa mora človek imeti za vse to tudi malo ustvarjalne žilice.

Kaj od tega pa najraje počnete?

Vse, težko se odločim za eno stvar. Na splošno me najbolj pogosto boli glava zaradi društva kot celote.

Kako je sodelovati v igri, kjer ste igralec in režiser hkrati?

Če si oboje sam, moraš več razmišljati. Vendar sam nimam težav s pregledom, kje sem, kam grem, na odru se ne izgubljam. Je pa res, da s pogledom iz dvorane na oder opaziš več stvari, večji je pregled, zato v takih primerih izbiram take vloge, da imam možnost videti, kaj se dogaja na odru.

Kot ste omenili, velik poudarek v društvu dajete vzgoji mladih igralcev. Otroška dramska skupina namreč vsako leto pod vašim režijskim vodstvom pripravi samostojno gledališko predstavo. Če primerjate današnjo mladino s svojimi začetki, kaj je drugače, kje so glavne spremembe?

Spremembe sem že omenil. Predvsem so preveč zaposleni. V naših časih je bilo veselje priti na vajo, danes pa je marsikdaj težko. Eden ima šolo, drugi glasbo, ples, tretji šport, plavanje ali kaj drugega. Zato je včasih težava z obiskanostjo vaj, a gledališče je pač tako, da morajo na vaji biti prisotni vsi.

Pri otroških predstavah so težave, da jih otrok preraste. Najprej so zelo željni sodelovanja in aktivni, potem pa pride konec osnovne šole in srednja šola, ko jih veliko odneha. To obdobje je najbolj problematično. Vesel sem, ko se z večletnim sodelovanjem v gledališču okužijo z njim in se kasneje vanj spet vračajo.

Kako se vi kot režiser spopadate z mladostniškimi hormoni?

Brez problema. Velikokrat tudi igram v otroških predstavah, kajti med otroki se zelo dobro počutim. Lepo je med njimi, to je življenje.

Zakaj se vam zdi pomembno graditi na mladih? Ne vzgajate namreč zgolj mladih igralcev, temveč tudi mlado občinstvo z otroškim abonmajem ŽIV-ŽAV.

Lahko rečem, da se ekipe, ki pridejo gostovat v dobsko dvorano, pri nas dobro počutijo. Pravijo, da je pri nas pravo družinsko vzdušje, zato radi pridejo ter se tudi  vračajo. Tudi otroci oz. dobska publika na splošno jim je zelo hvaležna. Zakaj? Ker že dvajset let ne vzgajamo zgolj otrok, ampak tudi njihove starše.

Prispevali pa niste zgolj h kulturi sami po sebi, ampak tudi k infrastrukturi, kot ste že omenili. S prijatelji in drugimi kulturnimi zanesenjaki ste veliko prispevali h gradnji kulturnega doma v Dobu za potrebe društva, še posebej velik uspeh pa je društvo doseglo z gradnjo Letnega gledališča v Dobu, ki je zaživelo leta 1975. Kako vam je uspelo?

V večini so bile vse to udarniške akcije, v tistih časih je bilo to še možno. Letno gledališče in Kulturni dom sta bila v večini narejena s prostovoljnim delom, od betoniranja temeljev, zidanja do obdelave lesa. Pri materialih in opremi pa sta nam v veliki meri pomagali Krajevna skupnost Dob in Občina Domžale.

Letno gledališče ima zelo zanimivo lokacijo. Je odmaknjeno in ravno toliko dvignjeno, da tudi cesta nič ne moti. Ali je premalo izkoriščeno?

Ja, zagotovo. Ampak težava je, da je na prostem in smo odvisni od vremena. Sam prostor Letnega gledališča je tudi dobro opremljen. Vreme je res velik problem. K sreči imamo poleg Kulturni dom z dvorano 140 sedežev, ki nam v tem primeru daje možnost, da predstavo preselimo v pokrit prostor. Seveda pa pri večjih predstavah to odpade.

Ali razmišljate o strehi, nadstrešku?

Ne, ne razmišljamo. Pokrito je Poletno gledališče Studenec, ki je v naši bližnji okolici. Mi ne stremimo k velikim projektom, ampak želimo zgolj popestriti dogajanje v našem kraju. Gotovo pa imamo obiskovalce naših prireditev tudi iz širšega okoliša. .

Kar nekaj društev je na našem koncu, ki se aktivno ukvarjajo s produkcijo lastnih predstav … v Trzinu, Radomljah, Kamniku … koliko sodelujete? Ali spremljate njihovo delo?

Spremljamo njihovo delo pa tudi občasno sodelujemo z izmenjavami predstav.

Kakšni pa so načrti društva?

Delamo. Pripravljamo otroško predstavo Veverica Košatorepka, ki bo kmalu na ogled. Poleg tega pripravljamo tudi odraslo gledališko predstavo – komedijo Komet prihaja, ki naj bi bila pripravljena do konca leta. V mesecu septembru smo začeli z rednim tradicionalnim otroškim abonmajem ŽIV-ŽAV. Razmišljamo pa tudi o pripravi abonmaja za odrasle, čeprav bo to za nas kar zalogaj. V poletnem času nas zopet čakajo Vikend komedije, v istem času pa tudi organizacija občinske proslave ob dnevu državnosti.

Programa je veliko. Kar nekaj nas je in vemo, kaj smo sposobni realizirati. Lepo je, ko pomisliš, da kraj le živi s kulturo.

V kulturno življenje pa je zelo vpeta tudi vaša družina?

V moji družini smo bili vedno vključeni v kulturno udejstvovanje. Tudi otroci so aktivni in še vedno sodelujejo. Zelo vesel sem, da družinsko sodelujejo še nekateri člani našega društva. Vsem, ki jih zanima gledališče, pa priporočam, da se nam pridruži. Lepo je to družinsko medsebojno in kulturno sodelovanje.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
16.8 ° C
18.7 °
15.9 °
89 %
1.5kmh
0 %
sre
28 °
čet
26 °
pet
25 °
sob
27 °
ned
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano