Od 27. do 29. septembra je v Postojni potekal Festival gledaliških skupin Slovenije, 57. Linhartovo srečanje, na katerem ste prejeli Linhartovo listino, ki je področno priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ustvarjalcem na področju ljubiteljskega gledališča, ki so s svojim delom pustili globok pečat v svojem domačem, pa tudi širšem okolju. Kakšni so občutki ob prejemu priznanja? Kaj vam to pomeni?
Pomeni potrditev preteklega dela. V šestdesetih letih se je veliko naredilo, gotovo ogromno dobrega. Sicer pa je to nedvomno priznanje za moje dosedanje delo.
Kot ste omenili, se že šest desetletij ljubiteljsko udejstvujete na kulturnem področju. Lahko rečemo, da ste duša kulturnega življenja v Dobu. Kako pa se je sploh začela vaša pot na tem področju? Tudi vaš oče se je v dobsko kulturno zgodovino vpisal kot režiser predstav. Ali vam je bila ta pot položena v zibko?
Očitno to človek res malo podeduje. Sam sem začel v Radomljah, kjer smo igrali Molièrovo komedijo. Potem so me povabili, da sem vskočil v predstavo Sin Kulturnega društva Svoboda v Dobu. Že v tem letu smo ustanovili mlajšo gledališko skupino in jaz sem se takrat prvič spopadel z zahtevnim delom režiserja v predstavi Posestrimi. Res je bilo takrat precej drugače kot danes. Ljudje so komaj čakali, da se je v dvorani kaj dogajalo. No, tudi danes so ljudje veseli in zadovoljni, če jim ponudimo možnost ogleda naših predstav. Res pa je, da je danes ponudba profesionalnih in polprofesionalnih izvajalcev zelo velika in tako tudi zahtevnost obiskovalcev prireditev precej večja. Že na televiziji imamo sto programov in več in so zato ljudje precej bolj zahtevni. Če se vrnem na mojo aktivnost v kulturnem društvu. Začeli smo v Sokolski dvorani nasproti gostilne Videmšek. Dvorana je bila zelo slabo opremljena, ni bilo sanitarij, pozimi pa smo prav zmrzovali na vajah, saj se je dvorana grela le s pečjo na žaganje, ki pa je začela dobro greti šele, ko smo odhajali z vaj. Danes se res ne zavedamo pomena urejenih prostorov. To je velika prednost. Torej, v tej dvorani smo vadili in nastopali kar nekaj let. Ta prostor pa je zaradi dotrajanosti postal neuporaben. Ob 750-letnici Doba nas je naš tedanji dobski župnik Peter Golob spodbujal in prepričal, da bi morda za uprizarjanje gledaliških predstav uporabili velik prostor pred cerkvijo v Dobu. Ponudbo smo sprejeli in že v tem letu uprizorili dramatizirano povest Ivana Tavčarja – Cvetje v jeseni. Na tem mestu smo v naslednjih letih uprizorili še dve gledališki deli. Ker pa so bile priprave za uprizarjanje predstav na tej lokaciji zelo zahtevne in se nam je ponudila prilika, da si lahko uredimo prostor v gozdičku na Močilniku, smo to z veseljem sprejeli. Med zaraščenim grmičevjem in drevjem smo z veliko zagnanostjo uredili letno gledališče. Bilo je super. Z leti smo sicer ugotovili, da ni prostora za shranjevanje rekvizitov, kostumov, kulis in podobnega, zato smo spet z udarniško akcijo izdelali še brunarico, iz katere je počasi nastala celo dvorana. Danes imamo v njej redno gledališko dejavnost. Vsako leto izmenjaje naštudiramo vsaj eno predstavo za otroke ali odrasle, včasih pa nam uspe tudi oboje.
