sreda, 6 julija, 2022
23.6 C
Kamnik
23.6 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
23.6 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
23.6 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
23.6 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriMiha Deželak: Rad imam izzive

Miha Deželak: Rad imam izzive

Dobila sva se v studiu Radia 1. Je manjši, kot sem pričakovala. Studio, ne Miha Deželak. Miha je zgovoren, nasmejan, družaben, odprt, preprost, predvsem pa zelo pozitiven. In ker sva se dobila ravno na dan, ko so naši košarkarji igrali proti Francozom, in ker je Miha prestavil najin intervju, da je lahko gledal to tekmo, sva začela najin pogovor s košarko in evropskim prvenstvom. Njegove napovedi so se uresničile.

Če sva že prestavila intervju zaradi košarkarske tekme, pa še začniva pri košarki. Bodo naši fantje danes premagali Francoze?

Mislim, da bomo zmagali. Do sedaj smo neporaženi, nanizali smo lepo serijo zmag. Konec koncev je v igri tudi prvo mesto v skupini. Če izgubimo, smo lahko šele tretji. Glede na energijo, ki jo imajo fantje, sem prepričan, da bomo zmagali. Vloge na igrišču so lepo razporejene in to je bistveno. Gogi in Dončič imata veliko možnosti, da zaključujeta v pomembnih trenutkih, ostali fantje so dobri v obrambi. Ustvarila se je dobra harmonija, kar je bistveno za kolektivni šport. Zdaj že kar malo na glas razmišljamo o medalji, ampak v košarki smo se že večkrat opekli, tako da sem sam bolj previden. Si pa želim, da bi ta generacija dosegla vrh, sploh zato, ker je Gogi napovedal, da je zadnjič z reprezentanco. Je pa res, da po današnji tekmi s Francijo prave tekme šele prihajajo. Potem se igra na izpadanje in takrat ni več popravnega izpita. Moraš zmagati.

Nekateri pravijo, da Dončič še ni pokazal vsega …

Sam ga ne bi kritiziral. Fant je prvič v taki vlogi. Pri njegovih letih je nepredstavljivo, da prevzema tako ključno odgovornost. Res je, igra v španskem Realu, v močni ligi, igra tudi v Evroligi, ampak vseeno je to mlad fant in ne smemo preveč pritiskati nanj. To je popolnoma narobe. Pri osemnajstih, halo! Pomislite ljudje, kaj ste počeli pri osemnajstih! Ta fant pa je steber ekipe. Je neverjeten talent. Zelo dobro se ujame z Dragićem in vsemi ostalimi. Mislim, da bo pokazal še več.

Pred začetkom intervjuja ste omenili, da gresta z Denisom Avdićem ta konec tedna na nogometno tekmo v Barcelono …

Ja, na radiu smo imeli akcijo in sedaj peljemo poslušalca, ki smo ga izbrali, in njegovega sina, skupaj s komentatorjem Goranom Obrezom gledat tekmo Barcelone. Ker sem sam velik Barcelonin navijač, so mi kolegi pripravili presenečenje in grem tudi jaz v Španijo. Prvič bom gledal tekmo na slavnem Camp Nouu. Veselim se Barce, veselim se, da bom videl Messija in vse ostale.

Poznani ste kot športni navdušenec. Kateri pa je vaš najljubši šport?

Nedvomno nogomet. Velikokrat rečem, da je nogomet nadšport, edini šport, ki pritegne mase. Ko je svetovno prvenstvo, se ustavi vse. Ženske, moški, stari, mladi, vsi gledamo in se imamo fajn. Če naša reprezentanca ne igra, navijamo za katero drugo, če se naša reprezentanca uvrsti na prvenstvo, potem je pa evforija popolna.

Šport številka dve postaja odbojka. Obe hčeri sta zelo dobri odbojkarici. Hodim na tekme, spoznavam ljudi in potem to postane hobi. Starejša Mojca igra za Odbojkarski klub Tabor, medtem ko mlajša Manca igra za odbojkarski klub Vital Ljubljana. Mojca, ki je stara osemnajst let, bo letos prvič igrala tudi že v prvi ligi. Hkrati je zelo dobra tudi v odbojki na mivki, v članski konkurenci je med desetimi najboljšimi v Sloveniji.

Sin trenira nogomet, tako da imamo sedaj lepo razdeljeno. Je šele začetnik, star je osem let, letos bo igral U10 tekme. Uživa v nogometu, zaenkrat še ne moremo govoriti o talentu, to je bolj igra. Vesel sem, da se ukvarja s športom, da porabi energijo, ki je ima ogromno.

Pa vi? Se rekreativno ukvarjate s športom?

Igral sem nogomet, zdaj pa raje igram odbojko na mivki.

Prihajate iz Kamnika, natančneje iz Mekinj. Sedaj živite v Ljubljani. Kakšni spomini vas vežejo na Kamnik?

V Kamniku sem obiskoval gimnazijo. Med študijem sem se eno leto še vozil z vlakom v Ljubljano. V tretjem letniku študija sva se z ženo preselila na Vrhniko. In kasneje v Ljubljano. Na Kamnik imam zelo lepe spomine. Smo se pa večkrat selili. Najprej smo bili na Bakovniku, tega se še ne spomnim, ker sem bil premajhen. Potem smo živeli na Kranjski cesti, nasproti železniške postaje, bil sem blokovski otrok. Tu so se sklepala prva prijateljstva, to so krasni spomini, še zdaj se mi kdo javi in malo poklepetamo. Potem smo šli pa bolj na vas – v Mekinje pri Kamniku. Pod Veliko planino, krasen razgled, na Krvavec in vse ostalo. Tu še vedno živijo moji starši, ki jih večkrat obiščem.

Kaj pa osnovna šola, srednja šola, ko je človek že bolj navihan, razigran …

Obiskoval sem Osnovno šolo Frana Albrehta. Kot zanimivost naj povem, da sem ravno na letošnji prvi šolski dan prvič po dolgem času zopet obiskal to šolo …

Kako se je vrniti?

To so posebni občutki. Res, prav neverjetno. Ampak zanimivo je nekaj: ko sem hodil v šolo, se je reklo osnovni šoli Frana Albrehta “ta nova” šola, Toma Brejca je bila “ta stara”. Zdaj pa pogledam šolo Toma Brejca in se mi zdi, da je precej lepša in novejša. (smeh) Vem, obnovljena je bila pred dvema letoma. Med osnovno šolo sem začel trenirati rokomet. Bili smo krasna klapa, še kasneje, ko sem hodil na gimnazijo Rudolfa Maistra, takrat se je začel ta gimnazijski program, sem še vedno treniral rokomet, se družil, imel krasne prijatelje, več teh, tako da smo skupaj hodili na Veliko planino – ali smo smučali ali smo se zabavali. Lepo obdobje.

Ste ob obisku osnovne šole Frana Albrehta srečali katero od bivših učiteljic?

Nisem imel toliko časa, ker se mi je mudilo v Kranj. Mi je pa ravnatelj Rafko Lah podaril zbornik,ki je izšel ob 50-letnici šole, v katerem sem poiskal svojo sliko. (smeh) Pa srečal sem svojega mladostniškega prijatelja, Aleša Prosena, ki je sedaj učitelj na šoli. Ko sem sam hodil na Frana Albrehta, je bil on še majhen pikolo – mislim saj, v resnici nikoli ni veliko zrastel (smeh) – ampak zdaj je čisto resen učitelj.

Lahko povem še eno zanimivost. Ista učiteljica, ki je mene učila, ne vem točno, ali je bilo to v drugem ali prvem razredu, Irena Šteblaj, je sedaj ravnateljica na šoli Danile Kumar v Ljubljani, sicer na mednarodnem oddelku, kamor hodijo oz. so hodili vsi trije moji otroci. Povezali smo se, tako da sem in tja vodim kakšen dogodek za njih in vzpostavili ter obdržali smo krasen odnos.

Ste bili priden učenec, marljiv ali nagajiv?

V osnovni šoli sem bil zelo priden, ja. Enkrat sem imel celo vzorno vedenje. Sem pa imel take neumestne pripombe, kar med poukom sem včasih kaj bleknil. Vem, da sem nekoč dobil tudi črno piko, ko je oče na govorilnih urah zvedel, da sem preklinjal. Bil sem precej priljubljen, v razredu so me imeli kar radi, bil sem tudi predsednik razreda. Bolj nabrit pa sem bil kasneje na gimnaziji. Tam smo pa tudi že kakšno kazen, vzgojni ukrep dobili.

Tudi Denis Avdić je obiskoval OŠ Frana Albrehta. Sta se poznala?

Ne, ne poznava se od takrat. Veva pa, da sva oba obiskovala isto šolo in je prav zanimivo, da naju to sedaj povezuje.

Bralci vas poznajo po jutranjem programu z Jano Morelj in Denisom Avdićem na Radiu 1. Kako pa se je sploh začela vaša radijska pot?

Že pred tem sem delal na radiu. Vmes me nekaj časa ni bilo, ker sem delal na Info TV-ju. Denis je začel že pred mano, na začetku med vikendi, potem popoldan, nato pa je začel z jutranjim programom. Takrat sva bila midva z Jano prometna informatorja in vsak od naju je bil po en teden zjutraj. Nekoč je padla ideja, da bi bilo fino, da ne bi bil Denis več sam, da bi imel ekipo. Potem se je vse zgodilo čez noč. Rekli so, da bomo poskusili kar naslednji dan, naj pridemo ob petih zjutraj. Ti začetki so bili grozni, mi vemo, da je bilo resnično zanič. Potem smo se navadili, ujeli, se še bolj povezali, postali smo pravi prijatelji. Zdaj velikokrat točno vemo, kaj pričakovati drug od drugega. Toda še vedno je najlepše, ko nekdo preseneti, ko se zgodi spontan trenutek. Smo odlična ekipa, ljudje nas imajo radi. Smo najbolj poslušan jutranji program v Sloveniji, kar je najbolj pomembno, saj zjutraj največ ljudi posluša radio. Zdi se mi, da ne moremo eden brez drugega. Zadeva najbolje funkcionira, ko smo vsi trije skupaj; ko nekdo manjka, že nekaj ni v redu. Energija je porušena, ni harmonije.

Pa se kdaj skregate, seveda izven etra?

Da bi se prav skregali, ne, ampak si pa iskreno povemo, to pa ja. Včasih kdo znori, če mu karkoli ni všeč, nekdo nekaj pričakuje, pa se to ne zgodi, in je potem narobe. (smeh) Vedno si povemo v obraz in potem razčistimo stvari. Glede na prijateljski odnos, ki ga imamo, je to pošteno in korektno. Smo kmalu spet v redu. Zadnje čase se veliko družimo tudi zasebno, imamo kak piknik ali pa gremo na zajtrk in podobno. Smo zelo povezani. Zdaj se igramo z idejo, da bi šli spet nekam dlje, v tujino, in da bi oddajali od tam. Malo sanjamo, bi bilo pa fino. V preteklosti smo že bili marsikje. Je pa res, da imamo sedaj vsi tudi druge zadeve in potem se je težko časovno uskladiti. Sploh Denis ima vse živo, svoje stand up predstave, oddajo Znan obraz ima svoj glas, veliko prireditev.

Ko gledam posnetke na spletni strani Radia 1 je videti, kot da se neskončno zabavate. Ali je to sanjska služba? Bi zamenjali svojo službo za katerokoli na svetu? Če ja, za katero?

Ja, to je sanjska služba. Razen zgodnjega vstajanja je vse odlično. Moramo pa res zgodaj vstati. To bi mogoče zamenjal. Da bi nas premaknili za kakšno uro. Če je kakšna služba, ki bi jo ta hip videl? Bi morala biti pa res hudo dobro plačana … Mogoče, ne vem, da bi kaj na POP TV-ju vodil. (smeh) Ne, to ni samo šala. To bi kar z veseljem zagrabil. Ampak vzporedno z radiem, nanj sem navezan, je tak moj-moj. (smeh) Prva ljubezen.

Pa kljub zabavi je v ozadju precej resnega dela, kajne?

Ogromno dela. Vse te ideje morajo priti, morajo klikniti, tako da precej razmišljamo, kaj novega postreči poslušalcem, sploh po poletju, ko septembra spet začnemo s polno paro. Veliko se pogovarjamo, vsak dan pripravljamo program za en dan vnaprej, kajti ob petih zjutraj ne moremo klicati za izjavo. Veliko je vnaprej pripravljenega, zamišljenega. Ekipa je velika. Dvanajst ljudi dela samo za jutranji program na Radiu 1. Spremljamo vse dogodke, popoldanske, večerne novice. Poleg tega je pomemben del tudi dogajanje v našem življenju – če se nam kaj zanimivega zgodi, to delimo s poslušalci. Veliko dela je vloženega, da je program zabaven. Je pa res, da so meni najljubši spontani trenutki. Ali pa, ko nas kdo od poslušalcev preseneti. Nekateri so malo zadržani, imamo pa tudi zelo dobre zgodbe … ravno danes je bila ena: imamo akcijo s Seatom, v kateri bomo podelili sanjsko ibizo; ženska, ki je ustavila, je bila zelo vesela, že samo to, da je ta ključ dobila, saj ni nujno, da bo ta odklenil avto, ampak je rekla, da bo vesela za tistega, ki ga bo dobil, da bo prisotna na zaključni prireditvi. Bila je zelo posrečena. Ko nekomu polepšaš trenutek, to je najlepše.

Neskončno štosov ste ušpičili, pa stave … pri mijavkanju ob Anžetu Kopitarju sem se nasmejala do solz, depilirali ste se … Pa vam je kdaj nerodno? Imate tremo?

Ja, Denis mi daje včasih take naloge, izzive. Seveda mi je nerodno. Tudi tremo imam. Ampak rad zmagam. (smeh) Ne, rad imam izzive. Če se le da, izziv sprejmem. So pa velikokrat zelo nerodne situacije, hecne, ki pa so ljudem najbolj zabavne. Včasih se malo norca delam iz sebe, ampak to je vse za zabavo ljudi. To je glavni cilj.

Kako pa reagirajo domači?

(smeh) Starši včasih preveč zares vzamejo. Ne razumejo, da gre za šov. Kako, zakaj si pa to rekel, sprašuje mama. Tudi ženo včasih kaj zmoti. Ampak mi se zabavamo, delamo šov. Radijski šov. To bi morali imeti v percepciji. Je pa res, da je za domače včasih težko, saj so tudi oni nehote izpostavljeni, kljub temu da vedno ne želijo biti del tega. Sploh če gre za kakšno občutljivo temo. Sam kar dosti povem, tak sem, pač povem, če sem žalosten, če sem vesel, rad delim stvari z ljudmi …

V vseh teh letih so se najbrž tudi domači malo navadili …

Ja, počasi so se.

Kaj pa dekleti, hčeri, ki sta v bolj občutljivih letih?

Ja, res je. Mojca je polnoletna, stara je osemnajst let. Karkoli se govori  o njej, poslušajo tudi njeni sošolci in sošolke ter nato tudi komentirajo. Včasih se malo pritožuje, večkrat pa je vesela. Tudi njenim sošolcem in sošolkam je fino, da slišijo kaj o njej; kdaj jo tudi kaj zmoti, predvsem pri temah, problematičnih za najstniške otroke. Ampak ni večjih težav. Z mlajšo Manco pa sploh ne. Ona je bolj odprta, podobna meni in nima veliko proti, z veseljem sodeluje, večkrat jo posnamem, vzamem s sabo na teren. Z mano je šla tudi na letošnjo zadnjo kolesarsko etapo. Edino po klancu na Črnem Kalu je nisem pustil s kolesom, je morala v spremljevalni avto.

Ali je kakšen izziv, ki ga ne bi sprejeli? Se česa bojite?

Hud izziv je bila avtopralnica. To je bilo pred tremi leti, ko sem imel dobrodelne izzive z DM-om. Za vsako opravljeno nalogo je šla določena količina denarja v dobrodelne namene. Ena od teh je bila, da moram na strehi avtomobila pod tiste krtače v avtopralnici. Pojavil se je problem. Moja mama je bila popolnoma zgrožena – ne, to pa ne, to je nevarno. Žena je bila zaskrbljena. Tudi meni je bilo rahlo neprijetno. Spraševal sem se, če me bo bolelo, če se bom poškodoval. Ampak odločitev je padla – to bom izvedel! Oblekel sem se v neopren in šel na avto. Ko smo prišli do prve krtače, voda je že začela brizgati, so vse skupaj ustavili – seveda te ne bomo poslali tja, so dejali. Ampak bi šel. Na koncu sem bil kar malo razočaran – čakajte malo, bil sem pripravljen, adrenalin je že tekel po žilah, zdaj pa ne gremo.

Poleg zabave ste tudi velik dobrodelnež. Že tretje leto je letos potekala akcija Deželak=Junak. Letos ste v sedmih dneh s ponijem prepotovali 450 kilometrov in zbrali denar za kolonijo na morju za 300 otrok, nekateri od njih so sploh prvič doživeli počitnice na morju. Kako je bilo na poti? Poni ni ravno udoben …

Ne, ni. Imel sem težave, saj smo prevozili približno osemdeset kilometrov na dan, kar ni malo. In to s ponijem, ki je mestno kolo, ni primerno za razdalje. Toda vedel sem, da bo tako. Pred akcijo sem šel poskusno s ponijem iz Ljubljane do Kamniške Bistrice ter nazaj in sem približno vedel, kaj me čaka. Videl sem tudi, da poni ni najboljši za kolesarjenje na klanec. A psihično se tako “naspidiram”, da mi potem nekako uspe. Sem bil pa utrujen, seveda, to je kar muka, toda ves čas imam v glavi misel, da je to za otroke, ki jih grem potem tudi obiskat. Narišem si sliko, da je vredno narediti nekaj dobrega. Veliko energije mi dajo ljudje, ki jih srečam ob poti. Enako tudi informacija, koliko novih SMS-ov so ljudje poslali, kolikšen je znesek, kako se veča. Pa tudi ekipa, ki gara za ta cilj, vsi pomagajo … vse to me žene.

Se spomnite kakšne prigode s poti?

Na poti do Litije je bilo res noro. Že v naseljih pred Litijo je bilo ob cesti ogromno otrok, družin, imeli so plakate. V Litiji so mi pripravili lep sprejem, to sem si zelo zapomnil. To so bili zelo čustveno trenutki. Otroci so plesali, en fant se je vrtel na glavi in vzklikanje – Deželak junak …

Kakšen je občutek, ko množica vzklika vaše ime?

Neverjetno. Solze pridrejo, čeprav jih želim zadržati, ker nočem biti nek mehkužen moški, ampak to je tako lepo, res, kocine mi gredo pokonci in solze pridejo, ker je res neverjetno, kako ena taka akcija poveže ljudi, koliko ljudi je pripravljenih sodelovati, koliko jih stoji ob cestah, kako množično pošiljajo SMS-e. Da potem zberemo toliko denarja, to je noro, letos smo zbrali več kot 82 tisoč evrov, to se mi zdi super rezuiltat. Ponosen sem in hvaležen vsem, ki pomagajo.

Kako je potem, ko otroke v koloniji obiščete?

Otroke v koloniji v Zamratiji smo obiskali v četrtek pred začetkom šole. Res lepo, noro. Tam dobim potrditev, da delam pravo stvar za prave ljudi. Neverjetno, kako se s temi otroki, ki so resnično srčni, povežeš v tem kratkem času. Ti otroci imajo težko življenje, očitno nimajo veliko pozornosti in prav to je vse, kar rabijo – pozornost, objem … vidiš, kako močno te objame, kakšna sreča je zanj, da je tam. Vzgojitelji Zveze prijateljev mladine se jim popolnoma posvečajo, krasni so. Vsaj za tistih deset dni so otroci stran od težkega vsakdanjika. Imajo se lepo. Imajo občutek vrednosti, ker ga doma verjetno nimajo. Tam so zaželeni, se spoprijateljijo, nekateri celo zaljubijo in to je nekaj najlepšega.

Tudi na splošno se udeležujete veliko dobrodelnih in drugih akcij, Veter v laseh, sodelovali ste v akciji 40 dni brez alkohola pa še bi lahko naštevali. Zakaj se vam zdi to pomembno?

To imaš v sebi ali pa ne. Prav je. Če imam to možnost, če že delam v medijih, je enkratna priložnost, da pomagam, sodelujem. Marsikdo ne ve, kako pomagati. Če si posameznik, je veliko težje, težko dobiš odmevnost, množičnost. Radio 1 pa je zelo poslušan, pride v vsako vas, do vsakih ušes, zato izkoristim to možnost.

Rad to počnem, sem družaben, mar mi je za ljudi, za otroke, za ljudi v stiski. In to bom vedno počel. Ker je vredno. Nesreča lahko doleti kogarkoli, mogoče bom tudi sam nekoč rabil tako pomoč, kaj pa vem. Hkrati pa veliko dobiš. V Zambratiji je bila vsa ekipa in točno ta občutek smo imeli vsi – mi smo dobili več kot oni. Tega se ne da opisati. Si pomirjen in vesel.

Videla sem, da ste ste sodelovali tudi v programu Mentorstvo. Ste še?

Še sodelujem, čeprav se mi zdi, da kandidati niso pokazali prave resnosti. Izjema je bila ena punca, bila je pridna, zelo zainteresirana in je tudi delala z nami. Ostali pa se javijo, povejo, da jih delo zanima, da bi radi prišli pogledat. Povabim jih, povem, naj kar pridejo ob petih zjutraj, da bodo videli tudi, kako je vstati tako zgodaj. Potem ponavadi enkrat pridejo, malo od daleč pokukajo, jih zanima, sicer rečejo, da se bodo vrnili, ampak potem jih ni več. Sama ideja mentosrtva pa je zelo dobra. Javljajo se predvsem študentje, ki jih to delo zanima. Tako vidijo, kako poteka delo radijskega voditelja. Če jih zanima novinarstvo in voditeljstvo, je to krasna priložnost. Z ekipo smo jim pripravljeni odpreti vrata, pokazati, kaj počnemo, kako je videti uredniški sestanek, ves delovni dan, proces, od jutra do takrat, ko gremo domov. Enega od mentorirancev sem vzel s seboj na teren, da vidi terensko akcijo, saj veliko delamo na terenu s poslušalci. Lahko se navdušijo nad radijskim delom ali zgolj primerjajo, kako delajo na drugih radijskih postajah, v tiskanih medijih, kjerkoli. Naša vrata so odprta, vse ostalo je odvisno od angažiranosti posameznika …

Mogoče si ne prestavljajo, da je toliko dela …

Najbrž, ja. Moj vtis je tak, da si vsi predstavljajo, da je to ena sama zabava, da je ves čas žur … ja, saj je, ampak je hkrati tudi trdo delo. Tako kot povsod. Ljudje velikokrat napačno sklepajo.

Ali vam gre medijska pozornost kdaj tudi na živce?

Zaenkrat še ne. Sem družaben človek in mi godi, paše. Ljudje so prijazni do mene, pristopijo, vprašajo, se slikajo z mano, hočejo selfije. Sprašujejo, kakšen je Denis, fante zanima, kakšna je Jana. Zaenkrat nimam slabih izkušenj, mi je všeč.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
23.6 ° C
24.8 °
21.9 °
60 %
2.1kmh
20 %
sre
28 °
čet
25 °
pet
25 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano