Za vsako bolezen rož’ca raste, so rade dejale naše babice. Tista, ki pozna prav vse rož’ce, je Domžalčanka Metka Klemenc. Zelišča jo zanimajo in navdušujejo že vse življenje, še bolj poglobljeno pa jih preučuje zadnjih dvajset let. Veseli jo, da tudi v današnjem hitrem tempu življenja ljudi še zanima tovrstno ljudsko znanje, a hkrati opozarja, da je tudi pri nabiranju in vzgoji zelišč ter njihovi uporabi ključno spoštovanje narave. »Ne ropajmo narave in naberimo le toliko, kot zares potrebujemo,« pravi vitalna 76-letnica, ki besede dolgčas v svojem življenju ne pozna.
Dobivava se po vaši uri orientalskega plesa pri KUOD Bayani? Koliko časa že plešete in kako ste začeli?
Začela sem pred dvema letoma, ko sem videla lepo reklamo s povabilom k vpisu. Na fotografiji so bile tudi starejše gospe, zato sem se odločila poskusiti. Če bi vedela, da se lahko v orientalski ples vključimo tudi starejši, bi se zanj odločila že prej. To je taka elegantna telovadba. Zelo uživam na vajah, imamo se luštno. Čeprav sem bolj nerodna, bom vztrajala. (smeh)
Mnogi vas sicer poznajo kot zeliščarico. Kaj pa orientalska zelišča, vas tudi ta navdušujejo, jih poznate?
To so bolj začimbe, seveda so nekatere zelo znane, sicer pa imam sama na splošno raje zelišča, ki rastejo pri nas. V Sloveniji imamo tako bogato naravo. Pri nas uspeva približno 3600 samoniklih rastlin. Za primerjavo naj omenim Veliko Britanijo, ki je tako velika, pa tam uspeva le 800 rastlinskih vrst. Zelišč, tistih, ki so registrirana, znana in jih uporabljamo, je v Sloveniji približno 500. To je veliko in v to številko še niso vštete začimbe, ki jih je približno 109.
Kako ste se začeli ukvarjati z zelišči?
Z zelišči se ukvarjam že od otroških let, saj so se z njimi ukvarjali oz. jih poznali in nabirali že moji starši. Nekaj znanja sem pridobila od njih, sicer pa me to področje zanima že vse življenje. V zadnjih 20 letih, odkar sem upokojena, pa me je ta konjiček popolnoma osvojil. Imam vso literaturo, kar jo je v zvezi z zeliščarstvom, tako slovensko kot tujo. Med slednjo predvsem hrvaško. Ves čas berem, se učim, spremljam novosti in smernice, delam povzetke … Ker vodim zeliščarske tečaje, moram biti na tekočem.
Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisali knjigo o zeliščih, ki bi vsebovala vse vaše znanje in ugotovitve?
Ne. (nasmeh) Pisanje mi ne gre od rok, sicer pa je priročnikov že tako ogromno. Za moje tečajnice imam napisane osnove, a vedno poudarjam, da je teorija ena plat, druga pa izkušnje, ki pridejo z leti nabiranja in vzgajanja zelišč.
Koliko časa že vodite tečaje?
S tečaji sem sicer začela pred dvajsetimi leti v Društvu Lipa, zdaj pa jih že nekaj časa izvajam v Turističnem društvu Jarše-Rodica. Naval je velik, saj tovrstne teme ljudi zadnja leta spet bolj zanimajo. Zanimanje opažam tudi med mlajšimi, tako da sem prav presenečena in vesela. Na splošno ne maram velikih skupin, zato je v eni skupini največ pet oseb. Tako ni preveč hrupno in se lahko posvetim vsaki tečajnici posebej. Trajanje tečaja vedno prilagodim željam in interesom tečajnic, kaj bi rade vključile in kaj bi se rade naučile. Tečaj je sestavljen tako iz teoretičnega kot praktičnega dela. Prvi je nujen; če na primer obravnavamo izdelavo kreme, moramo ponoviti zgradbo kože, osnovne informacije o sestavinah, ki jih je danes ogromno. Pri meni je vse naravno, nič kemije! Po koncu tečaja so udeleženke samostojne, a vedno jim pustim mojo telefonsko številko, da me lahko pokličejo in še kaj vprašajo.
Poučevanje vam ni tuje, saj ste bili učiteljica kemije na osnovni šoli. Ste imeli radi svoj poklic?
Ja, rada sem bila učiteljica. Najprej sem učila na šoli v Mostah pri Komendi. Šola je bila lepa in ne bi nikoli odšla, a ko se je začel povešati strop pod telovadnico, kjer so bile učilnice, so ostali učitelji začeli zasedati mojo učilnico, kjer sem imela vse pripravljeno za poskuse. To me je motilo, zato sem odšla na Osnovno šolo Venclja Perka. Že med poučevanjem na tej šoli sem imela krožek o zeliščih. Sploh učenke je ta tema zelo zanimala, saj smo obravnavale izdelavo kreme in mazila.
Kemijo imam še vedno rada. Bila sem študentka dr. Aleksandre Kornhauser, ki me je dobro preparirala, za kar sem ji hvaležna. Bila je stroga, ampak taka je morala biti – ves čas se je učila, ves čas je bila res na tekočem, pri nas je orala ledino. Sama nisem bila stroga učiteljica, razen kadar kdo res ni hotel nič narediti. Kemija je po mojem mnenju težka za otroške glave. Najprej je treba razumeti, kako se vežejo atomi, osnove, da potem lahko gradiš. Če ne poznaš osnov, težko razumeš karkoli več. Zelo rada sem imela poskuse, da so učenci najprej videli, kaj se dogaja, in iz tistega sklepali naprej. Tako se mi zdi, da so lažje razumeli in usvojili snov.
Za vsako bolezen rož’ca raste, so dejale naše babice …
Res je. Veliko je sicer tudi novih ugotovitev, marsikatera starejša trditev je dopolnjena, katera tudi ovržena. Ogromno je novega znanja, a področje zeliščarstva je tako obsežno, za vsako zelišče je treba veliko vedeti o nabiranju, shranjevanju, uporabi, da je običajnemu človeku, ki nima tako poglobljenega znanja, težko razložiti vse podrobnosti oz. stvari, na katere mora biti pozoren. Šentjanževka je en tak dober primer, saj lahko v kombinaciji z drugimi zelišči ali pa nekatero hrano ali zdravili pride do interakcije. Pa gabez in lapuh, ki vsebujeta pirolizidinske alkaloide, ki so škodljivi za jetra, genotoksični in kancerogeni, zato je uporaba zelo omejena. Ampak ljudje tega ne razumejo ali ne vedo. Tudi tistim, ki kupujejo v trgovini čajne filter vrečke, v katerih so smeti in nekaj dišav, bi najraje rekla, naj gredo v naravo in sami naberejo zelišča.
Kje pa vi nabirate zelišča?
Na Rodici, kjer sem doma, imam svoj zeliščni vrt, kjer raste večina zelišč, od kamilice, žajblja, baldrijana, rmana, trpotca do slezenovca, sleza, lučnika, tatarske ajde … Toliko jih je na vrtu, da se niti se spomnim vseh. Tista zelišča, ki jih nimam na vrtu, naberem v naravi. Na Pokljuko hodim po islandski lišaj, na Veliko planino po dušico in arniko.
Kaj pa tisti, ki nimajo vrta ali morda živijo v bloku. Ali lahko vzgajajo zelišča v lončkih?
Lahko, seveda. Zelišča dajo na balkon namesto okrasnih rastlin. Zelišča sploh niso zahtevna za gojenje. Pomembno je, da jih ne zalivamo preveč, nekaj občutka za rastline je treba imeti, a kakšnih posebnih zahtev ni.
Kaj vam pomeni narava?
Ne vem, kako naj odgovorim. Pravzaprav mi narava pomeni vse. Če se le da, sem ves čas zunaj. Poleg zeliščnega imam še ogromen zelenjavni vrt, njivo, domače živali, od muc in psa do kokoši in prašiča. Z možem imava zdaj na stara leta mini kmetijo. Dela je veliko, nikoli ga ne zmanjka, ampak mene to veseli.
Katero je tisto zelišče, ki bi ga moral imeti vsak doma?
Težko rečem, odvisno, čemu ga človek potrebuje. Zelišča je najbolje uporabljati preventivno; za zdravje pa jih lahko uporabljamo za vse organske sisteme. Na razstavi, ki sem jo imela maja v Kulturnem domu Groblje, sem zelišča razdelila glede na uporabo, torej s katerimi zelišči si lahko pomagamo pri nenevarnih obolenjih dihal, prebavil, obtočil, gibal in živčevja.
Nam poveste več?
Pri nenevarnih obolenjih dihal je najbolj pogosta oblika prehlad, ki ni nevaren, se pa iz njega rado izcimi vnetje srednjega ušesa ali vnetje sinusov. Pri prehladu si lahko pomagamo s šipkom, ki je izvor vitamina C, pa z dušico, meliso, ameriškim slamnikom. Če je prisoten kašelj, je treba razlikovati med dvema vrstama – mokrim oz. produktivnim in suhim kašljem. Za prvega so dobri žajbelj, njivska preslica, tudi lovor, medtem ko suhi kašelj zahteva rastline, ki imajo sluzi, to so trpotec, islandski lišaj, slezenovec. Pri gripi si lahko pomagamo z origanom, lipo, bezgom.
Pri krčih v trebuhu oz. prebavnih težavah nam pomagajo rman, kamilica, meta, pehtran, brinove jagode, melisa. Za težave z jetri je dober pegasti badelj. Pri slednjem je treba biti previden pri uživanju – čaj ni nič vreden, najbolje je, da ga sproti stremo in namočimo v kakovostno olje, na primer konopljino, ker se silimarin, ki ga pegasti badelj vsebuje, raztaplja samo v maščobi. Če to težko pojemo, lahko primešamo še skuto. To je zelo priporočljivo za čiščenje jeter, nižanje holesterola. Tudi smilj je dobra učinkovina za jetra in žolč.
Kar se tiče obtočil, se najpogosteje srečujemo s slabokrvnostjo oz. pomanjkanjem železa. Priporočljiv je vrtni timijan, ki ima največ železa med vsemi kopenskimi rastlinami. Zelo vsestranska je tudi kopriva, oljčni listi imajo veliko dobrih učinkovin. Glog ureja pritisk, rožmarin je za tiste z nizkim pritiskom. Nekateri menijo, da jih jutranja kava zbistri, ampak veliko bolj bi jih zbistrila skodelica rožmarinovega čaja.
Pri vnetju mehurja si lahko pomagamo z mladimi brezovimi listi, rmanom, baziliko, šipek je priporočljiv povsod, tako pri sečilih kot na primer pri gibalih, kjer je za težave s sklepi in kostmi tudi zelo znana arnika, brin je za utrujene noge in mišice. Proti demenci lahko uporabljamo žajbelj, lovor in rožmarin, sivka umirja, borove iglice vsebujejo žveplo, kar je krasno za razrvane živce, storžki hmelja niso samo za pivo, ampak tudi umirjajo.
Pomembno pri vsem tem je, da zelišče zdrobimo tik pred uporabo, pred tem mora biti shranjeno v kozarcu ali v papirnati vrečki, mora pa imeti čim bolj naravno barvo in obliko.
Najbrž pa je pomembna tudi priprava zelišč …
Seveda. Najbolj pogosta oblika so čaji, torej vodni izvlečki. Poznamo tri načine priprave, in sicer poparek, prevretek in prelivek. Poparek je za rastline s hlapnimi olji, prelijemo jih z vrelo vodo, premešamo, pokrijemo in po približno desetih minutah precedimo. Pri prevretku damo rastlino v mrzlo vodo, zavremo in pustimo vreti približno dve minuti (korenine, lubje, glog). Potem imamo pa še prelivek za zeli s sluzmi, kot so slezova korenina – teh ne smemo dati v vročo vodo, ker se sluzi razgradijo. Zato jih pustimo v hladni vodi približno osem ur, torej jih namočimo čez noč, zjutraj pa zgolj pogrejemo, in sicer največ do 40 stopinj Celzija.
Lahko pa iz raznih zelišč naredimo tudi sirupe, tinkture, tonike, hidrolate, likerje, mazila in kreme.
Ali se vsi zeliščni sirupi delajo po istem principu, kot se dela sirup iz smrekovih vršičkov, torej ena plast vršičkov, ena plast sladkorja ali medu?
Podobno, ja. V kozarec naložimo eno plast vršičkov in eno plast sladkorja, potem pa kozarec postavimo na sonce, da se sladkor stopi in pobere učinkovine zelišča. Uporabimo rjavi sladkor. Po mojem mnenju je sladkor boljši kot med, saj se kozarec včasih zelo segreje, lahko tudi do več kot 50 stopinj Celzija, zaradi česar se encimi, ki jih med vsebuje, uničijo.
Trpotčev sirup pa ne sme biti na soncu, dobro je, če kozarec zavijemo v aluminijasto folijo, da ne pride svetloba zraven, in ga za dva meseca shranimo v prostor s konstantno temperaturo. Včasih so ta sirup zakopavali v zemljo.
Nekateri tudi sirup iz smrekovih vršičkov zakopavajo …
Ni treba, ne.
Včasih se sladkor ne raztopi? Zakaj? Je premalo vršičkov, preveč sladkorja? Kje smo naredili napako?
Lahko je premalo vršičkov ali preveč sladkorja ali pa so bili vršički vlažni. Najbolj verjetno je slednje.
Ali zelišča, ki rastejo na vašem vrtu, tudi prodajate?
Ne, to pa ne, imam jih le za lastno uporabo, pa za takšne razstave, kot je bila v Grobljah; hkrati pa imam nekoliko več tistih, o katerih se pogovarjamo na tečajih, saj vse surovine za tečajnice priskrbim sama.
Govorili sva o čaju, zato je treba omeniti, da zbirate čajnike. Kako to, koliko jih imate?
Trenutno imam 114 emajliranih čajnikov. Ta konjiček se je začel pred 56 leti, ko sem se poročila. V Ljubljani je bila nasproti magistrata trgovina Naš dom. Tam sem kupila lep oranžen čajnik, ki sem ga imela za dekoracijo v kuhinji. Mami sem kupila enakega, le da je bil modre barve. To sta bila začetnika. Sicer pa čajnike v glavnem kupujem na bolšjih sejmih, nekatere mi podarijo tudi ljudje, če jih imajo doma, a jih ne potrebujejo. Čajniki so mi že od nekdaj všeč, zdaj jih pa še tako lepo povezujem z zelišči.
Imate morda nekaj osnovnih napotkov v zvezi z zelišči? Katere so tiste osnovne napake, ki jih delamo nepoznavalci – ali pri nabiranju ali pri shranjevanju in potem uporabi zelišč?
Ljudje ne znajo nabirati zelišč. Pomembno je, da ne ropamo narave. Nabiramo majhne količine, in sicer vedno v papirnate vrečke, koš ali vrečke iz blaga. Nikoli v plastične vrečke! Dobro je, da bi imeli s seboj škarje, ker nekatera zelišča, dušica in tavžentroža sta lepa primera, režemo, saj imata plitke korenine in naredimo škodo, če ju izruvamo. Pri arniki nabiramo cvetove in ne cele rastline. Na naravo je treba paziti, ne smemo pretiravati in uničevati. To bi lahko tudi starši predali svojim otrokom, saj je po mojem mnenju spoštovanje narave ključno.
Tudi pri zeliščih nekatera pridejo v modo … na primer ameriški slamnik je bil tak pa še kakšno bi se našlo.
Zadnje čase v modo prihaja sladki pelin, ki se ga posuši in zmelje ter zmeša z medom. Dober je pri vseh virozah. Ameriški slamnik je zelo dober, tudi zelo raziskan je, a ljudje ga ne znajo pravilno pripraviti, ker je treba cvetove in korenino v alkohol namočiti posebej. Ko vsaka od teh izluži največ, kar lahko, šele takrat se oboje združi. Rada dam primerjavo z ansamblom: najprej se je treba naučiti vsak posamezen instrument posebej, šele potem dobro zvenijo skupaj. Nekateri delajo grenčice in zmešajo po 25 ali pa še več zelišč; okus je dober, učinka pa ni posebnega. Bolje bi bilo, da bi vsako zelišče posebej namočili v alkohol, potem pa jih združili.
Kaj pa, če sami ne nabiramo zelišč, ampak jih kupujemo. Na kaj je treba biti pozoren?
Treba je vedeti, kaj kupujemo. Podobno kot pri hrani. Na primer sivka … če raste v naravnem okolju 1000 metrov visoko, recimo na severu Afrike, ima okoli 140 učinkovin. Tista, ki raste v Provansi, pa je škropljena in gnojena, zato ne vem, če ima 40 učinkovin. Pri teh stvareh je treba biti pazljiv.
Treba je tudi paziti, kako se zelišča suši in kako se jih potem shranjuje. Sušiti moramo v senci. Le redke izjeme so, ki se sušijo na soncu, na primer kakšne bezgove jagode, druga zelišča ne. Ali pa, kako se zelišča shranjuje. Najboljše je imeti papirnate vreče, so pa določene izjeme, da morajo biti v temi, na primer belo omelo. Ali pa recimo kamilice, ki jih moramo imeti zaprte v stekleni posodi, ker se hitro zdrobijo. Zelišča imajo tudi rok trajanja, ta je največ eno leto, morda islandski lišaj, da je dve leti, ostala ne. Veliko je teh podrobnosti za vsako zelišče, a tudi ko berem strokovno literaturo, se pojavljajo napake.
Res?
Res je, ponavljajo se ene in iste napake. Kako in kdaj se nabira šipek? Šipek se nabira, ko gre iz oranžne v rdečo, ko še ni čisto zrel. Takrat ima največ C-vitamina. Če je že mehek, je dober samo še za marmelado.
Ali pa šentjanževo olje … pišejo, da se šentjanževke šest tednov namaka v olju in na soncu, pa ni tako. V olju se namaka samo, dokler ne postane rdeče – če je lepo sončno vreme, je to lahko v nekaj dneh, na primer petih; če pustimo dlje, začnejo listi gniti in propadati. Olje je treba še toplo naliti v majhne stekleničke in takoj zapreti. Uporabno je več let.
Za bezgove cvetove tudi piše, da pri prehladih naredimo bezgov čaj, čeprav sem prej omenila, katere rastline je dobro imeti za prehlad, bezeg pa uporabimo šele takrat, ko zakuhamo. Se pravi, takrat, ko imamo višjo temperaturo, saj bezeg učinkuje tako, da hladi organizem, povzroča potenje, s potenjem se ohlajamo. Takrat je priporočljivo, ne prej, in tega nisem nikjer zasledila.
Treba je poznati posamezno zelišče, tako kdaj in kako ga nabiramo kot tudi njegovo pripravo in uporabo, zato menim, da bi moral tudi navedbe v knjigah pregledati in preveriti še kakšen strokovnjak, na primer farmacevt, ker se pojavlja zelo veliko napak.
Kaj še počnete, ko ne plešete in se ne ukvarjate z zelišči, čajniki …?
Vsak petek hodim na plavanje v Ljubljano. Že šetnajst let. To me veseli. Dobro je za telo pa še družbo imam. Meni ni nikoli dolgčas. Veliko ljudi me pokliče; sprašujejo, kaj bi pomagalo, ko imajo kakšno težavo. Nekateri se tudi oglasijo, če vedo, kje sem doma. Mislijo, da vse znam, a razumljivo, da ne znam vsega, vedno je kaj novega, zato pa se ves čas učim.
