Za nami je teden ozaveščanja o duševnem zdravju. Na spletu se pogosto srečujemo z nasveti in hitrimi rešitvami kako ohranjati dobre partnerske in družinske odnose, kakšne so najboljše vzgojne metode,… Kako v poplavi ponudbe ločiti zrno od plevela? Pogovarjali smo se z Meliso Spruk, terapevtko iz centra Pogled v Domžalah, zaupala nam je njen pogled na stanje duševnega zdravja v času pandemije. Žal se velikokrat odločamo za terapijo, ko smo že globoko v krizi – nikoli pa ni prepozno, v to trdno verjame tudi Melisa, kar jo pri nadaljnjem delu tudi motivira.
Opravljate poklic terapevtke v Družinskem in terapevtskem centru Pogled v Domžalah, kdaj ste začutili, da je delo terapevtke vaše poslanstvo?
Želja, da sem se odločila za terapevtko pot je rasla počasi. Že kot otrok so mi bili ljudje zanimivi, temu je botroval tudi vpis na študij Teologije in spoznavanje s psihološkimi temami pri profesorju dr. Christianu Gostečniku. Najbolj pa so me nagovorile osebne in družinske drame. Zakaj se pri nekomu pojavi odvisnost, kaj povzroči nenavadno obnašanje (recimo histerični izpad), predvsem razlog, ki pripelje človeka do tega. Vedela sem, da je nekaj v ozadju in skozi študij in specializacijo družinske in zakonske terapije, sem tudi bolje spoznala in pridobila nekaj odgovorov ter razumevanje tematike. Tudi delo v strežbi me je kalilo, ker je bil tam velik pretok in širok spekter različnih karakterjev, tam sem spoznala veliko različnih ljudi, umetnikov, človeške karakterje, kar je bilo zanimivo doživetje. Skozi to delo sem spoznala kako biti sočuten, zadržati neko mejo in ohraniti spoštovanje, ko te ljudje žalijo. Ker je poklic natakarja zahteven, lahko rečem, da sem imela tam prvo prakso (nasmešek).
Ukvarjate se tudi z geštalt pedagogiko, nam zaupate kaj več o tem, kaj je bistvo pedagoške terapevtske metode?
Udeležila sem se delavnic Geštalt pedagogike pri profesorju dr. Stanku Gerjolju (ki je zastavil program). Tam sem spoznala osnove geštalt pedagogike. Namen je, da se človeka gleda celostno, če se je Freud spuščal predvsem v intropsiho in nezavedno, je geštalt osredotočen v to kar se dogaja – tukaj in zdaj, kako se odnos oblikuje predvsem med terapevtom in klientom. Tam sem spoznala zanimive metode, ki so zelo izkustvene, kako lahko preko različnih medijev izražamo trenutna občutja skozi: risanje, oblikovanje, skozi sliko otrok izraža samega sebe (geštalt nemško pomeni podoba).
Metoda tudi uči otroke fokusa, da naredijo eno stvar do konca preden se lotijo nove (včasih je težava, ko otroci ne opravijo osnovne potrebe, ker so pravila taka, da se med uro ne hodi na stranišče- osredotočeni bodo zato na težavi na mesto na snovi, ki jo obravnavajo, zato je pomembno, da mu učitelj dovoli na stranišče).
Spomnim se tudi primera, ko smo imeli na delavnici konflikt v pogovoru in smo se znašli v slepi ulici, nato je vodja delavnice vsem udeležencem razdelila glino in rekla, naj vse skupaj malo odmislimo. Vsak se je potopil v izdelovanje svoje figure, po tej kreativni pavzi se je dinamika drastično spremenila, če ne bi bila tam, ne bi verjela kako zelo se je spremenilo, v glini smo lahko utopili svoje frustracije (naredili samorefleksijo, dali smo prostor svojim doživetjem) in pogovor je nato stekel, vse smo zgradili v glini, ki je hkrati zdravilna (vleče na sebe).
Kako čas pandemije vpliva (stres, izguba služb, spremembe v življenjskem slogu) na naše medosebne odnose na področju partnerstva in družinskih odnosov? Je pandemija “kriva” za vedno več ločitev v tem obdobju?
Ne bi rekla, da je pandemija sama po sebi kriva česarkoli. Pandemija je neko dogajanje okoli nas, krizna doba, več so bili v družini skupaj, več je bilo trenja in stisk. Seveda je odvisno od tega kako smo že prej reševali konflikte, kakšno okolje smo imeli kot otroci – kakšno osnovo smo dobili, kar nosimo naprej na svojo družino in otroke.
Vse krize pa so lahko tudi priložnost za poglobitev odnosa?
Absolutno, vse krize so lahko velika priložnost za poglobitev odnosa. Večina ljudi nas živi v iluziji “romantičnega partnerstva”, da mora biti partner nekdo, ki nas popolnoma sprejema, kar je nerealno.
Tega prostora si damo premalo. Če bi več govorili o svojih “občutkih”, bi bilo morda manj konfliktov, saj nam tako ne bi bilo potrebno biti ves čas v obrambnih mehanizmih. Odvisno pa je tudi od vzorcev, ki jih nosimo iz otroštva: Ali smo imeli priložnost se izraziti kot otrok, smo bili slišani? Dobro je narediti premor, si vzeti čas za sebe (samorefleksijo, pavzo) in se nato vrniti v odnos. Konflikti vedno bodo, pomembno pa je, da se znamo vrniti v odnos.
Kaj pa vpliv trenutnih sprememb na otroke in mladostnike, kakšna so opažanja?
Otroci in mladostniki so na nek način v krizi, ampak ne zaradi sebe, temveč zaradi težav odraslih – to je žalostno, pandemija je vse skupaj samo poglobila. Družinski člani so bili več časa skupaj, ta čas pa ni bil večinoma preživet kvalitetno (v pogovorih). Postalo je še bolj napeto ozračje in hudi pritiski iz okolja. Stalno so nas spremljale iste teme o tragičnih dogodkih. Tako v medijih kot zasebno. Pogosto se ne moremo izognit stresu in stiski. Otroci vse to opazujejo in ker vidijo starše v krizi, jih ne želijo dodatno obremenjevati s svojimi svetom. Posledično so otroci v tem primeru brez varnega okolja in zgleda, kjer bi lahko izrazili svoje stiske.
Smo v tednu ozaveščanja o duševnem zdravju. Kako spodbuditi družino, ki je v stiski, da obišče terapevta? Ali je odločitev za terapijo še vedno “tabu” v naši družbi?
Težko sodim, ker nisem toliko časa v tem poklicu. Imam pa občutek, da je v moji generaciji že več posluha. Mogoče je bil večji tabu v času naših staršev. Starejši so še vedno v krču glede teh tem.
Veliko bi še lahko naredili na področju preventive, ozaveščanja in izobraževanja o duševnem zdravju. Na primer v šolskem sistemu in vrtcih, so vzgojitelji in učitelji poleg pedagoga tudi v vlogi nadomestnega starša (ki nudi občutek varnosti), so pa tudi preobremenjeni z učnimi načrti in pričakovanji, … Namesto, da bi dali v samem sistemu poudarek na čustveni opremljenosti in inteligenci, usposobljenosti za odnose. Tudi za bodoče starše bi lahko imeli več delavnic, kjer bi dobili uvid v lastno življenje in morda neke nerazrešene vzorce, ter se nato v nekaterih situacijah lažje odločili za terapijo.
Med lanskim spomladanskim obdobjem epidemije je Nacionalni inštitut za javno zdravje zaznal naraščanje števila predpisanih receptov za antidepresive, ali rešitev tiči v “čudežni tableti”? Kako si še lahko pomagamo v kriznih časih?
Čudežnih tabletk ni, antidepresivi so sicer zelo priporočljivi, če so ljudje že v veliki krizi. Tako začasno spremenimo kemično strukturo v možganih, s čimer omogočimo, da se s situacijo lažje soočimo. Telo se umiri in lažje načrtujemo spremembe. Terapevti sicer ne moremo predpisati antidepresiva, če vidimo, da je stiska tako velika, klienta napotimo k psihiatru.
Ogromno je načinov kako si še lahko pomagamo. Zame je zdravilna tudi narava – saj človek v svojem bistvu je narava. Že obisk gozda ali travnika lahko naredi veliko spremembo v razpoloženju. Tukaj so še vaje čuječnosti, razni športi. Pravzaprav vse kar nas vrne v stik s svojim telesom. Ob stresu in travmah lahko izgubimo stik samim s seboj zaradi disociacije. Cilj pa je te občutke dobiti nazaj. Pomagajo nam lahko tudi meditacija, branje, pisanje, joga, poslušanje sproščujoče glasbe, pogovori, ustvarjanje,…
Kdaj svetujete odločitev za terapijo v skupini in kdaj individualno? Ali v nekaterih primerih priporočate obisk obeh?
Vprašanje kakšna je problematika. Skupine so koristne, če jih veže skupna tematika (žalovanje, mladostništvo,…). Tam spoznaš, da nisi edini, ki ima stisko, pa tudi finančno so bolj ugodne. Tukaj je tudi vidna problematika, kadar je pomoči potrebna socialno ogrožena družina, saj si terapije pogosto ne zmorejo privoščiti. Skupina je lahko tudi izhodišče, nato pa se lažje odločimo še za individualno terapijo, odvisno od posameznega klienta. Za nekoga s hudimi travmami je skupina lahko tudi ogrožajoča. Za tak primer se priporoča individualna terapija. Včasih pride cela družina. Ko se osnovna dinamika v sistemu pomiri pa lahko nadaljujejo samo starši. Otroci so pogosto samo pokazatelji kako funkcionira družina. Odgovore nosijo starši.
V vašem terapevtskem centru se ukvarjate tudi z metodo čuječnosti, na kakšen način lahko s pomočjo čuječnosti krepimo naše odnose (kaj je bistvo čuječnosti)?
Sama čuječnost prihaja iz meditacije (budizma) in je bila v preteklosti povezana z religijo, danes pa je postala samostojna veja. Sopomenka za čuječnost je samozavedanje, samospoznanje. Kako postati pozoren na notranje dogajanje brez obsojanja. Metoda čuječnosti se tudi prilagaja glede na starost in želje posameznika. Za majhnega otroka je lahko umirjanje naporna reč. Pri otrocih moramo biti še posebno pozorni in včasih raje narediti kako dinamično vajo več.
Kot sem že omenila pa osnove umirjanja lahko najdemo v naravi, ki človeka pomirja in gradi imunski sistem. Japonci imajo prav kopeli v naravi, kjer so ugotovili, da so samo trije dnevi v naravi dovolj za obnovitev imunskega sistema – celo do cca 50%. Ljudje, ki živijo v mestu so se posebej podvrženi temu stresu, zato je dobro, če se malo umaknemo in zadihamo s polnimi pljuči.
Za konec naj omenim še, da na spletni strani zavoda lahko najdete še veliko informacij na temo metode čuječnosti, tam najdete tudi objave aktualnih delavnic na spletni strani: www.pogled.si. Če vas zanima še kaj več na temo čuječnosti pa lahko vzamete v roke Priročnik Čuječnost za otroke in najstnike, ali kakšno od drugih knjig na temo duševnega zdravja in vzgoje www.pogled.si.
