torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriMaruša Mišmaš: Najbolje tečem, ko sem sproščena

Maruša Mišmaš: Najbolje tečem, ko sem sproščena

Njen zaščitni znak so roza vezalke. Pa ne vedno, le na tekaške čevlje, šprintarice, jih nadene pred tekmo – da so malo drugačni in zaradi dobrega občutka. Maruša Mišmaš je najboljša slovenska atletinja, zadnje leto pa tudi Kamničanka. Ker so atleti in atletinje nenehno pod nadzorom, jo je predstavnica slovenske antidoping organizacije že dvakrat obiskala tudi v Kamniku. »Obiski so nenapovedani, še najbolj neprijetno pa je, da je ob kontroli treba urinirati kar pred predstavnico antidopinške organizacije,« pravi simpatična 25-letnica, ki se po poškodbi ponovno vrača med najboljše atletinje v svetovnem merilu.

24. oktobra ste bili stari 25 let. Vse najboljše. Kaj ste si zaželeli ob rojstnem dnevu?

Ne smem povedati, ker se želja ne bo izpolnila. (smeh) Praznovala sem na Kitajskem, dobila sem tortico s svečko in bilo je lepo.

Ravnokar ste se vrnili iz Kitajske, kjer ste tekmovali na 7. svetovnih vojaških igrah v Wuhanu, osvojili ste srebrno medaljo v teku na 3000 metrov z zaprekami. Kako je bilo? Ste zadovoljni z doseženim?

Vojaške igre so potekale le dva tedna po svetovnem prvenstvu, tako da sem bila še v dobri formi. Mislim, da celo v najboljši formi letos. Poleg srebrne medalje sem dosegla tudi svoj drugi najboljši čas v karieri, tako da sem zelo zadovoljna. Sicer sem si želela, da bi bil čas še boljši, ampak v Kitajsko smo prišli le dva dneva pred tekmo, ki je bila v jutranjih urah po kitajskem času, kar v slovenskem času pomeni sredi noči, tako da se je bilo težko prilagoditi. Že pred tekmo sem imela nek čuden občutek, med samim tekom je bilo v redu, po tekmi pa sem bila zelo utrujena. Ne spomnim se, da bi že kdaj bila tako utrujena. Časovna razlika se je zelo poznala. Drugače pa sem zelo zadovoljna, vesela sem, da sem osvojila srebrno medaljo, kajti imela sem dobro konkurenco, tako da je bila tekma super.

Kaj pa Kitajska, Kitajci na splošno, kako je bilo?

Kitajci imajo drugo kulturo. So zelo mirni, vljudni, vendar niso sproščeni, tako da nas je ta občutek nesproščenosti spremljal ves čas. Za nas športnike je bilo zelo lepo poskrbljeno, vse je bilo urejeno, čisto … le hrana bi lahko bila boljša, saj je bila zelo mastna. So bili pa do nas zelo spoštljivi, na vsakem koraku so se hoteli slikati z nami, tudi na primer, ko smo šli na sprehod po mestu. Zanimiva izkušnja in poseben občutek, pa vendar je meni Slovenija bolj všeč in sem vesela, da sem sedaj doma.

Ni pa to vaš pvi obisk Kitajske, že maja letos ste bili na mitingu svetovnega izziva v Nanjingu deseti, dosegli ste tudi osebni rekord, pa pred tem v Šanghaju na mitingu Diamantne lige, kjer ste osvojili šesto mesto. Če nekje dosežete dober rezulatat, se potem tja raje vračate?

Na Kitajskem sem bila že leta 2015, in sicer na svetovnem prvenstvu v Pekingu, letos pa na Diamantni ligi v Šanghaju in mitingu svetovnega izziva v Nanjingu. Letos, ko sem drugič prišla na Kitajsko, sem se dobro počutila, ker sem imela lepe spomine na letošnji maj, ko sem že bila tam. Če nekje dobro tekmujem, imam dober občutek glede tega kraja, to je res. Če pa tekmujem slabo, pa obratno. (smeh)

Zaradi tekmovanja na vojaških igrah na Kitajskem se niste udeležili Ljubljanskega maratona, na katerem ste že nekajkrat zmagali. Zakaj vam je ljub?

Rada tečem v Ljubljani, ki je zelo lepa, sploh njeno središče. Na Ljubljanskem maratonu se zbere ogromno tekačev, vzdušje je odlično, tekaška energija je neverjetna, zato se tukaj zelo dobro počutim. Vedno pa je tudi lepo zmagati pred domačim občinstvom.

Baje ste se Ljubljanskega maratona prvič udeležili že kot šestošolka?

Že od malega sem vsako leto tekla na Ljubljanskem maratonu, res je, vendar se ne spomnim točno, kdaj je bilo prvič.

Foto: Peter Kastelic (AZS)

Bili pa ste na Veronikinem teku v Kamniku, sicer kot gostja in ne tekmovalka. Kakšno je vaše mnenje – kot najboljše slovenske tekačice – o organiziranih tekaških prireditvah?

Veronikin tek v Kamniku je zelo prijeten, vzdušje je bilo dobro. Na splošno so mi organizirani teki všeč. Lepo je, da se zberejo tekači in ljudje, ki uživajo v teku. Vsa ta energija na enem mestu je neverjetna, zato se mi zdi prav, da imamo organizirane tekaške prireditve. Hkrati se s tem k rekreaciji lahko spodbudi tudi druge – mimoidoči in gledalci, ki opazujejo in navijajo, se mogoče ravno zaradi tega, ker vidijo druge, tudi sami odpravijo na tek. Zato so tekaške prireditve dobre za spodbujanje zdravega načina življenja in užitka v teku.

Imate kakšen profesionalen nasvet za vse, ki se rekreativno ukvarjajo s tekom?

Vedno svetujem, naj tekači uživajo v teku in bodo sproščeni. Tudi sama pri sebi vidim, da tečem najbolje, ko sem sproščena.

Rekreativni tekači se na začetku organiziranega teka pogosto zelo zaženejo, kasneje pa jim zmanjka moči, da bi pritekli do konca. Se to dogaja tudi na vrhunskem nivoju?

Seveda, adrenalin in množica te potegne. Tudi meni se je to že zgodilo, in sicer ravno letos v Zürichu v finalu Diamantne lige. Vračala sem se po poškodbi, kajti julija in avgusta sem imela nekaj težav z ahilovo tetivo. Nisem bila še čisto prava, prehitro sem startala. Ker je bila močna tekma, sem se namreč odločila, da grem na vse ali nič. In mi je zmanjkalo moči. V zadnjem kilometru sem komaj pritekla do cilja in tudi rezultat je bil slab, čeprav forma še zdaleč ni bila tako slaba, kot je bilo videti.

Adrenalin ti da moč in potem prehitro začneš. Sicer je težko vedeti, kje točno je ta meja, ampak nekako se je tega treba priučiti. Boljše je, da v prvi polovici tečeš malo počasneje, v drugi polovici pa dodajaš hitrost. Tako se ponavadi dosega najboljše rezultate.

Kako si po taki tekmi vrnete vrhunsko miselnost?Telo je pripravljeno, glava pa ima negativne spomine …

To je zelo težko. V vrhunskem športu je psihološka priprava zelo pomembna. Poskušam se motivirati, verjeti, da sem dobro pripravljena, se spomniti vsega, kar sem prestala na treningih. Pri tem je pomembna podpora trenerja, ki verjame vame, me spodbuja. Moj trener Tevž Korent je zelo pozitiven človek, zna me motivirati, spodbujati, verjame vame. To je ključno.

Eno leto že živite v Kamniku. Kakšno se vam zdi mesto? Kako se počutite med Kamničani?

Čeprav nisem veliko v Kamniku, se tu počutim zelo prijetno. Večino časa sem v Ljubljani, tam študiram, treniram, zato v Kamniku še nisem tako zelo “udomačena”, ampak središče mesta je lepo in mi je zelo všeč.

Tudi vaš mož, s katerim sta se poročila letos, je športnik, triatlonec? Vam pomaga, svetuje?

Ja, mož je treniral triatlon, udeleževal se je tekmovanj Ironman, sedaj pa teče in kolesari. Veliko mi pomaga, še posebej pri daljših treningih, saj je zelo vzdržljiv, kar je moja šibka točka. Včasih mi gre skoraj na živce, saj me začne zbadati, ko jaz niti govoriti ne morem več. Sicer pa mi je v veliko pomoč. Lepo je imeti ob sebi nekoga, ki me razume in ve, kakšno je življenje vrhunskega športnika. Prednost je tudi, da je v tako dobri formi, da je lahko z mano na treningih, saj sva tako lahko veliko skupaj. V nasprotnem primeru ne bi imela toliko skupnega časa, tako pa tečeva in skupaj uživava v športu.

Tečeta tudi po Kamniku?

Tudi. Všeč mi je pot ob Kamniški Bistrici proti Domžalam, tam je fino; mojemu možu ni všeč, ker je tam veliko ljudi, mene pa to ne moti toliko. Na splošno pa imam rada toplo, vroče vreme, ki ga tekači večinoma ne marajo, meni pa je veliko bolj prijetno za tek. Poleg tega nisem maratonka, moje razdalje so krajše, tako da sonce ni tako škodljivo.

»Sezona 2019 je zaključena. Nastopila sem na treh mitingih Diamantne lige (Shanghai, Oslo, Zürich – finale), popravila svoja državna rekorda na 2000 m zapreke (6:11,94) in 3000 m zapreke (9:20,97), se uvrstila v finale svetovnega prvenstva in dosegla 12. mesto, osvojila srebrno medaljo na vojaških svetovnih igrah,« ste svoje letošnje dosežke povzeli na svojem facebook profilu. Ali ste zadovoljni s sezono?

Sem zadovoljna, to je moja najboljša sezona do sedaj. Bila sem uspešna in tudi vsi moji rezultati v tej sezoni so bili boljši od prejšnje, tako da se res vidi, da sem naredila ogromen napredek. Mogoče sem si želela še malo več, ampak taki smo športniki – vedno imamo višje cilje … ko nam nekaj uspe, si želimo še več. Pa vendar je pred menoj še nekaj tekmovalnih let, tako da grem proti svojim ciljem.

Sedaj imate premor od tekmovanj. Koliko časa traja počitek in kaj počnete?

Letos imam kar štiri tedne premora, ker je bila tudi sezona zelo dolga. Ponavadi sezono zaključimo avgusta, letos pa smo jo šele konec oktobra, tako da imam zaradi tega tudi daljšo pavzo, potem pa bom začela s pripravami na olimpijske igre. Strukturiranih treningov trenutno sicer nimam, počivam pa ne – kolesarim, plavam, sem aktivna, treniram po občutku in toliko, kot mi paše. Lahko bi popolnoma izpregla, ampak tega ne maram, nisem taka, da bi rada počivala.

Omenili ste, da boste po premoru začeli s pripravami za olimpijske igre prihodnje leto v Tokiu. Kakšen je vaš cilj, kaj napovedujete?

Težko karkoli napovem, ampak želim se uvrstiti v finale olimpijskih iger in doseči čim boljši rezultat. Letos sem bila na svetovnem prvenstvu dvanajsta, tako da je cilj izboljšati to uvrstitev.

Kakšni so vaši načrti za prihodnje in kateri je najvišji cilj, ki ga želite doseči v svoji karieri?

Želim si nastopati še na olimpijskih igrah, ki bodo v Parizu, drugače pa težko rečem, kaj je moj cilj. Želim si biti čim boljša, videti, kje so moje meje, koliko lahko dosežem na pošten način, seveda si želim doseči kako medaljo na evropskem, svetovnem prvenstvu, olimpijskih igrah … bomo videli, kaj od tega mi bo uspelo.

Bili ste v vrhunski formi, potem pa je leta 2016 prišla poškodba, ki vas je zaustavila na tej poti. Kako gledate na poškodbe in obdobje, ko ste jo imeli?

Težko je bilo. Morala bi iti na olimpijske igre, potem pa sem namesto tega šla na operacijo. Predvsem obdobje pred olimpijskimi igrami je bilo psihično zelo naporno. Trudila sem se uspeti, bilo je videti, da bom, pa potem spet nisem. Ta poškodba se je pojavljala in izginjala, tako da sem nekaj časa lahko trenirala, potem pa spet ne. To je bilo psihično naporno. Ko sem se enkrat odločila, da je konec in da ne grem na olimpijske igre, sem bila olajšana. Negotovosti je bilo konec. Vzela sem si premor, dopust. Začela sem od začetka, zamenjala trenerja, po operaciji sva z novim trenerjem začela zelo počasi … na novo sem se naučila teči, popravila sem napake in šibke točke. Lahko rečem, da sem sedaj v boljši formi, kot sem bila kdajkoli. Tudi tečem veliko bolj lahkotno, sproščeno in še bolj uživam v treningih. Ko se ozrem v preteklost, se mi zdi, da je bila poškodba dobra stvar.

Ali je spremenila tudi vaš odnos do teka, tekmovanj?

Nedvomno. Sedaj drugače gledam na vse skupaj. Z novim trenerjem je drugačen tudi način treninga, vse je bolj sproščeno in veliko bolj uživam. Pred tem nisem nikoli imela težav s poškodbami in sem mislila, da se meni to ne more zgoditi. Sedaj več časa posvetim preventivi. Če me nekaj boli, takoj povem trenerju, ki umiri tempo treninga, da ne bi bilo spet kaj hujšega. V tem smislu sem se veliko naučila.

Ali je pomembno, da ima vrhunski športnik ob sebi sponzorja, ki mu stoji ob strani, tudi ko ni rezultatov ali ob poškodbi?

Imela sem srečo, da sta dva sponzorja – SKB banka in Pernaton – ostala ob meni tudi v obdobju poškodbe in potem, ko sem se počasi vračala in ni bilo rezultatov. Verjeli so vame in še danes so tukaj z mano. To je zelo pomembno, sploh takrat, ko sem bila poškodovana, sem potrebovala največ podpore. Ko sem se vračala po operaciji, sem imela fizioterapije dvakrat tedensko, tudi operacijo sem sama plačala in potem priprave … tako da je podpora zelo potrebna in ne bi zmogla brez teh dveh sponzorjev. Zato sem jima zelo hvaležna. Enako velja za Slovensko vojsko, kjer sem kot vrhunska športnica tudi zaposlena, kar je tudi zelo dobrodošla pomoč.

Kako se je po poškodbi vrniti na tekmovanje?

Zelo težko je bilo. Lani sem na mitingu v Franciji prvič po poškodbi zopet tekla na 3000 metrov z zaprekami. Bila sem v dobri formi, želela sem si doseči dober rezultat, ampak hkrati sem bila zelo živčna, kajti v svoji disciplini nisem tekla dve leti in me je bilo zelo strah. Na tej tekmi sem slabo tekla, saj sem bila ves čas v krču – takoj sem hotela preveč. Sam rezultat sicer ni bil slab, saj sem z njim dosegla normo za evropsko prvenstvo, pa vendar sem vedela, da sem sposobna več, hotela sem več. Bila sem razočarana, a sem se hitro pobrala. Že na naslednji tekmi, deset dni kasneje, sem tekla dvajset sekund hitreje. In dosegla svoj cilj, ki sem ga imela v tistem trenutku. Sprostila sem se, videla sem, da znam še vedno teči čez zapreke, da ni tako strašno, kot se mogoče zdi, in takoj je sledil tudi rezultat.

Kaj je najtežje pri teku z zaprekami? Skok, voda?

Skok čez vodno oviro je tehnično zelo zahteven in naporen. Treba je biti čim bolj sproščen in verjeti, da si tega sposoben, in potem v bistvu niti ni tako težko, kot se zdi. Po dveh kilometrih teka in skokov čez zapreke se noge utrudijo, zato je zadnji kilometer izredno težak.

Voda kaj moti v čevlju?

Niti ne. Mogoče jo v prvem krogu par korakov čutiš, ampak potem pozabiš na to. Tudi “šprinterice” so tako tanke in lahke, da se voda ne vpije.

Kako pa je z menedžerji v atletiki?

Če hočeš tekmovati na vrhunskih tekmovanjih, kot je Diamantna liga ali svetovni izziv, moraš imeti menedžerja. Trenutno so v atletiki začeli uvajati sistem ranga, ki bo dal menedžerjem še večjo veljavo. Po novem bomo rangirani glede na to, kakšen rezultat bomo dosegli, na kateri tekmi in kakšno uvrstitev bomo dosegli. Se pravi, če boš dosegel vrhunski rezultat v svoji disciplini na nekem nepomembnem mitingu, bo ta manj vreden … zato boš moral imeti dobrega menedžerja, ki ti bo zagotovil udeležbe na vrhunskih tekmovanjih. Po drugi strani pa so mogoče to naredili zato, da bi bilo manj goljufanja. Na nekaterih mitingih ni toliko nadzora in lahko priredijo rezultate, ali pa ni kontrole dopinga oziroma se ji lahko izognejo.

Kaj pa prehrana?

Nimam svetovalca, se pa vsake toliko časa pozanimam o smernicah in novih dognanjih na tem področju. Za prehrano skrbim sama, vendar moram priznati, da nimam nič posebnega na jedilniku. Včasih me vprašajo, kaj jem, da tako hitro tečem. (smeh) Nič posebnega, trudim se jesti čim bolj zdravo in raznoliko in to je vse.

Če ne bi tekmovali v teku z zaprekami, ali bi izbrali kakšen drug šport?

Tečem tudi na 1500 metrov, ker mi je všeč tudi ta disciplina. Če bi izbirala katerokoli disciplino,v kateri bi lahko bila dobra, bi izbrala mnogoboj, saj je to zelo zanimiva disciplina in mnogobojce zelo spoštujem. Za ostale športe pa ne vem … nimam ideje … mogoče bi poskusila s kolesarstvom. Letos sem dobila cestno kolo in mi je postalo všeč, ampak v kolesarstvu so ženske še daleč zadaj za moškimi glede enakopravnosti; ni tako kot v atletiki, kjer smo popolnoma enakopravne.

Kaj vam daje šport, tek na splošno?

Mislim, da zelo veliko. Predvsem sem se naučila zdravo živeti, dal mi je vztrajnost in samozavest. Če v nekaj vložim trud, pridejo tudi rezultati, na podlagi česar sem lahko samozavestna in zaupam sama vase. Pa tudi to, da sem že videla nekaj sveta, spoznala nove ljudi itd.

Pa vendar po koncu športne kariere ne želite ostati v teh vodah …

Res je, ne bi bila rada trenerka, to me ne veseli. Poleg tega študiram biokemijo in bi rada delala v tej smeri. Sicer pa – kaj pa vem, kaj bo čez par let.

Pa se vrnimo na začetek. Kako se je začela vaša športna kariera, kdo vas je navdušil?

Mislim, da oče, ki je bil rekreativni tekač. Sicer pa sem v prvem razredu osnovne šole začela trenirati atletiko, ne spomnim se čisto točno, kako. Vem, da je tudi moj brat treniral, trenerka je bila sošolkina mama in smo se verjetno nekako našli. Na začetku nisem bila preveč navdušena nad treningi, sploh ker so vključevali vse atletske discipline. Tako smo na primer trenirali tudi skoke, mete. To meni ni najbolj ležalo, čeprav sedaj vem, da moraš začeti z vsem, tako da dobiš širino, potem pa se usmeriš tja, kjer si boljši. Pri meni je bil to tek in ovire. Tekla sem na 300 in 400 metrov z ovirami, potem sem presedlala na daljše razdalje, saj smo videli, da pri krajših nisem dovolj hitra. Čisto slučajno sem poskusila teči na 3000 metrov z zaprekami in ugotovila, da mi leži.

Ko ste bili manjši, ste baje dejali, da ne boste nikoli atletinja, ker vam niso bila všeč atletska telesa?

Moja mami je rada gledala vse športe, med drugim je spremljala tudi atletiko. Ko sem jo gledala z njo, sem si rekla, da ne bom atletinja, ker nočem biti tako mišičasta. (smeh) Se mi pa zdi, da se je to od takrat malce spremenilo. Ali pa jaz drugače vidim. Ampak mislim, da ženske nismo več tako mišičaste, kot so bile včasih.

Mateja Štrajhar, Matej Primožič // Foto: osebni arhiv

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano