torek, 26 septembra, 2023
13.3 C
Kamnik
13.3 C
Kamnik
torek, 26 septembra, 2023
13.3 C
Kamnik
torek, 26 septembra, 2023
13.3 C
Kamnik
torek, 26 septembra, 2023
DomovPogovoriMarta Zabret: Današnje mladine ne pridobiš brez vsaj kanca humorja

Marta Zabret: Današnje mladine ne pridobiš brez vsaj kanca humorja

»To je knjiga, ki jo je na police treba položiti poleg Svetega pisma, Iliade in Integralov Srečka Kosovela. Radi jo bodo imeli vsi, ki nikoli niso marali matematike, in so sklep, da zanjo niso nadarjeni, prenesli na svoje otroke,« je v spremni besedi knjigi MaRtematične prigode, ki jo je napisala Kamničanka Marta Zabret, zapisal novinar in publicist Ervin Hladnik Milharčič. Marta Zabret je specialistka matematičnega izobraževanja na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik in pronicljiva piska prispevkov, objavljenih v večjih slovenskih medijih; njena knjiga MaRtematične prigode pa zbirka kratkih zgodb, ki nam skozi mavrico različnih občutenj iskreno projecirajo življenje žene, mame, sodelavke, predvsem pa profesorice in njenih dijakov v popku vesolja. Marta Zabret je bila tudi moja srednješolska učiteljica matematike in takrat zgolj to, po branju knjige pa je postala človek. Z veliko začetnico.

Po mostu sva prišla; Mateja in Matej. Po mostu poljubov, mostu objemov, mostu nasmehov, resonanci upanja, resonanci zaupanja, kot ste zapisali v prispevku v Dnevnikovem Objektivu. Je sedaj, ko ima vse te oznake, drugačen? Se je spremenil?

Ta most je bil in bo vedno vse to. To je most, za katerega arhitekt verjetno ni mislil, kaj vse bo povzročil z njim, ampak to je to. Še vedno. In dokler bo ta most tu, bo to srečevališče in vse to, kar sem zapisala v članku.

Zakaj in čemu matematika v vašem življenju?

Kot gimnazijka sem bila dobra pri vseh predmetih razen pri športni in likovni vzgoji. Zato sem imela zelo široke možnosti glede študija. Že od malih nog sem vedela, da želim biti učiteljica. Oklevala sem med študijem matematike in slovenščine. Oboje mi je bilo zelo blizu. Odločitev je bila dokaj hitra. Vedela sem, da se bom ob študiju matematike še vedno lahko ukvarjala s pisanjem. Če pa bi izbarala študij slovenščine, bi zelo težko počela karkoli zahtevnejšega v zvezi z matematiko. Pa še en razlog je bil. Matematika je predstavljala izziv. Študij je bil težak. Samo tretjina vpisanih je naredila prvi letnik. In to me je zamikalo. Ko sem se odločala za študij, mi je tolklo srce, veselila sem se matematike. Mislim, da sem takrat, ko sem prišla med vse tiste ljudi na fakulteti, prišla v raj. Sicer sem tudi ogromno prejokala, ker je bilo tako težko, zame pretežko, ampak sem grizla, grizla … dokler nisem pregrizla.

MaRtematične prigode je naslov vaše knjige. Zanimiva besedna igra. Kako ste izbrali naslov?

Ta naslov se je kar pojavil. V trenutku se mi je utrnil. Saj vesta, ko človek dolgo časa o nečem premišljuje, potem asociacije začnejo konvergirati in kar naenkrat je bil naslov pred menoj. A vsak ne opazi te besedne igre. Kdor površno bere, spregleda vrinjeno črko r. Tudi eden od urednikov, ki sem ga zaprosila za mnenje v letih, ko se nikakor nisem mogla dokopati do prave založbe, mi je v recenzijo napisal, da naslov bi pa že lahko bil bolj zanimiv kot Matematične prigode. To je pa res pust naslov, je zapisal. (smeh) Tako natančno je prebral.

Kako pa je nastala ideja za knjigo?

Brez Ervina Hladnika Milharčiča ne bi nikoli tako hitro zbrala poguma in v treh mesecih napisala knjige v celoti. Ervin me je navdušil s svojim obiskom pri nas na šoli in klepetom. Izmenjala sva si nekaj elektronskih pisem, od prvega vljudnostnega pozdrava so bila vedno daljša. Že njegovega drugega pisma je bilo za celo stran, napisal je: » … morate napisati knjigo, berem vaše članke v Objektivu, znate pisati, imate zgodbe. Zdaj bodite le še pridni, to je obrtniško delo. Ko imaš idejo, moraš imeti samo še voljo, da to napišeš.« In sem začela pisati. Napisala sem prve zgodbe in se dobila z Ervinom. Želela sem videti njegov odziv v živo, zato mu zgodb nisem pošiljala po elektronski pošti. In ta odziv mi je vedno tudi ponudil. Pogledal je zgodbo, rekel: »Dobra je, prihodnjič dodajte več dialogov.« Bila sem pridna in dodala več dialogov. Po približno desetih zgodbah mi je dejal, naj napišem še kaj resnega, naj bo v esejistični obliki. Po petnajstih zgodbah je rekel, naj knjiga vsebuje naloge. Vprašala sem: »Kakšne naloge?« Vedela sem, da je imel v srednji šoli težave z matematiko. Verjetno je imel drug tip nalog v mislih, bolj duhovne ali že kakšne presenetljive preizkuse za bralca. Mislim, da si ni mislil, da bom vključila matematične naloge. A ko je rekel naloge, sem se spomnila, da imam ogromno banko duhovitih nalog. Ali pa takih, ki so občinstvu, se pravi mojim dijakom ali znancem, res pomagale navduševati se nad matematiko. Torej sem vključila naloge, ki so bile vse že preizkušene pred občinstvom. Tako je knjiga nastajala in bila po treh mesecih zaključena. Moj mentor je tedaj moral prioritete usmeriti drugam in mi ni mogel več stati ob strani, zato sem ostala sama s knjigo in s tem, kaj narediti z njo. Vprašala sem na založbo, dve; pisala uredniku, ki sem ga omenila. Že naslov je prebral površno, pa verjetno še kaj. Napisal mi je, da ne vidi ciljne publike, da ne vidi, kdo bi to knjigo bral, če mi je sploh jasno, komu to ponuditi. Njegovo mnenje je obsegalo štiri, pet strani in po tem sem umolknila. Pisala sem članke. Knjiga pa je romala od bralca do bralca v “rokopisni” različici in vsi so bili navdušeni.

Kako pa je potem vendarle prišlo do sodelovanja z Društvom matematikov, fizikov in astronomov pri izdaji knjige?

Lani spomladi sem se spoznala z Draganom Petrovcem, pravnikom, ki tudi piše kolumne za Dnevnik. Povedala sem mu za knjigo. Prebral jo je in bila mu je všeč. Povedala sem mu za to nesrečno zgodbo z založbami in svoj strah izdati knjigo. Samozaložbe se namenoma nisem hotela lotiti, ker se mi je zdelo, da je zame, kar se tiče trženja in upravljanja s financami, to prehud zalogaj. In pravi Petrovec: »Kaj pa tvoji?« Vprašala sem, kateri moji. Odgovori: »Društvo matematikov, fizikov, astronomov. Oni imajo svojo založbo. Kaj pa, če bi njim ponudila knjigo?« Tako sem tri prigode poslala glavnemu uredniku založbe. Mislim, da je že čez en dan prišel odgovor, naj pošljem vse, češ da bodo izdali. Uredniki – glavni, tehnični in recenzent – so trije doktorji matematike in ugotovili so, da je knjiga berljiva, da sem že sama dobro uredila poglavja. Za ilustracije sem prosila dve naši dijakinji, nekdanjo dijakinjo pa za oblikovanje naslovnice. Vsi sm