Po mostu sva prišla; Mateja in Matej. Po mostu poljubov, mostu objemov, mostu nasmehov, resonanci upanja, resonanci zaupanja, kot ste zapisali v prispevku v Dnevnikovem Objektivu. Je sedaj, ko ima vse te oznake, drugačen? Se je spremenil?

Ta most je bil in bo vedno vse to. To je most, za katerega arhitekt verjetno ni mislil, kaj vse bo povzročil z njim, ampak to je to. Še vedno. In dokler bo ta most tu, bo to srečevališče in vse to, kar sem zapisala v članku.

Zakaj in čemu matematika v vašem življenju?

Kot gimnazijka sem bila dobra pri vseh predmetih razen pri športni in likovni vzgoji. Zato sem imela zelo široke možnosti glede študija. Že od malih nog sem vedela, da želim biti učiteljica. Oklevala sem med študijem matematike in slovenščine. Oboje mi je bilo zelo blizu. Odločitev je bila dokaj hitra. Vedela sem, da se bom ob študiju matematike še vedno lahko ukvarjala s pisanjem. Če pa bi izbarala študij slovenščine, bi zelo težko počela karkoli zahtevnejšega v zvezi z matematiko. Pa še en razlog je bil. Matematika je predstavljala izziv. Študij je bil težak. Samo tretjina vpisanih je naredila prvi letnik. In to me je zamikalo. Ko sem se odločala za študij, mi je tolklo srce, veselila sem se matematike. Mislim, da sem takrat, ko sem prišla med vse tiste ljudi na fakulteti, prišla v raj. Sicer sem tudi ogromno prejokala, ker je bilo tako težko, zame pretežko, ampak sem grizla, grizla … dokler nisem pregrizla.

MaRtematične prigode je naslov vaše knjige. Zanimiva besedna igra. Kako ste izbrali naslov?

Ta naslov se je kar pojavil. V trenutku se mi je utrnil. Saj vesta, ko človek dolgo časa o nečem premišljuje, potem asociacije začnejo konvergirati in kar naenkrat je bil naslov pred menoj. A vsak ne opazi te besedne igre. Kdor površno bere, spregleda vrinjeno črko r. Tudi eden od urednikov, ki sem ga zaprosila za mnenje v letih, ko se nikakor nisem mogla dokopati do prave založbe, mi je v recenzijo napisal, da naslov bi pa že lahko bil bolj zanimiv kot Matematične prigode. To je pa res pust naslov, je zapisal. (smeh) Tako natančno je prebral.

Kako pa je nastala ideja za knjigo?

Brez Ervina Hladnika Milharčiča ne bi nikoli tako hitro zbrala poguma in v treh mesecih napisala knjige v celoti. Ervin me je navdušil s svojim obiskom pri nas na šoli in klepetom. Izmenjala sva si nekaj elektronskih pisem, od prvega vljudnostnega pozdrava so bila vedno daljša. Že njegovega drugega pisma je bilo za celo stran, napisal je: » … morate napisati knjigo, berem vaše članke v Objektivu, znate pisati, imate zgodbe. Zdaj bodite le še pridni, to je obrtniško delo. Ko imaš idejo, moraš imeti samo še voljo, da to napišeš.« In sem začela pisati. Napisala sem prve zgodbe in se dobila z Ervinom. Želela sem videti njegov odziv v živo, zato mu zgodb nisem pošiljala po elektronski pošti. In ta odziv mi je vedno tudi ponudil. Pogledal je zgodbo, rekel: »Dobra je, prihodnjič dodajte več dialogov.« Bila sem pridna in dodala več dialogov. Po približno desetih zgodbah mi je dejal, naj napišem še kaj resnega, naj bo v esejistični obliki. Po petnajstih zgodbah je rekel, naj knjiga vsebuje naloge. Vprašala sem: »Kakšne naloge?« Vedela sem, da je imel v srednji šoli težave z matematiko. Verjetno je imel drug tip nalog v mislih, bolj duhovne ali že kakšne presenetljive preizkuse za bralca. Mislim, da si ni mislil, da bom vključila matematične naloge. A ko je rekel naloge, sem se spomnila, da imam ogromno banko duhovitih nalog. Ali pa takih, ki so občinstvu, se pravi mojim dijakom ali znancem, res pomagale navduševati se nad matematiko. Torej sem vključila naloge, ki so bile vse že preizkušene pred občinstvom. Tako je knjiga nastajala in bila po treh mesecih zaključena. Moj mentor je tedaj moral prioritete usmeriti drugam in mi ni mogel več stati ob strani, zato sem ostala sama s knjigo in s tem, kaj narediti z njo. Vprašala sem na založbo, dve; pisala uredniku, ki sem ga omenila. Že naslov je prebral površno, pa verjetno še kaj. Napisal mi je, da ne vidi ciljne publike, da ne vidi, kdo bi to knjigo bral, če mi je sploh jasno, komu to ponuditi. Njegovo mnenje je obsegalo štiri, pet strani in po tem sem umolknila. Pisala sem članke. Knjiga pa je romala od bralca do bralca v “rokopisni” različici in vsi so bili navdušeni.

Kako pa je potem vendarle prišlo do sodelovanja z Društvom matematikov, fizikov in astronomov pri izdaji knjige?

Lani spomladi sem se spoznala z Draganom Petrovcem, pravnikom, ki tudi piše kolumne za Dnevnik. Povedala sem mu za knjigo. Prebral jo je in bila mu je všeč. Povedala sem mu za to nesrečno zgodbo z založbami in svoj strah izdati knjigo. Samozaložbe se namenoma nisem hotela lotiti, ker se mi je zdelo, da je zame, kar se tiče trženja in upravljanja s financami, to prehud zalogaj. In pravi Petrovec: »Kaj pa tvoji?« Vprašala sem, kateri moji. Odgovori: »Društvo matematikov, fizikov, astronomov. Oni imajo svojo založbo. Kaj pa, če bi njim ponudila knjigo?« Tako sem tri prigode poslala glavnemu uredniku založbe. Mislim, da je že čez en dan prišel odgovor, naj pošljem vse, češ da bodo izdali. Uredniki – glavni, tehnični in recenzent – so trije doktorji matematike in ugotovili so, da je knjiga berljiva, da sem že sama dobro uredila poglavja. Za ilustracije sem prosila dve naši dijakinji, nekdanjo dijakinjo pa za oblikovanje naslovnice. Vsi smo se odpovedali honorarju. Ervina sem spet srečno priklicala in ga vprašala, če bi napisal predgovor. Napisal je tak predgovor, da gore premika. Sem kar debelo gledala in pomislila, kako me mora ta človek imeti rad, da je tako lepo napisal. Potem je bilo treba knjigo samo še natisniti. Knjiga je izšla konec novembra v nakladi 400 izvodov, ki je že skoraj pošla, čeprav bo njena uradna predstavitev šele 6. februarja v kamniški knjižnici. Zdaj smo z založbo že dogovorjeni za ponatis.

Knjiga je že dober mesec med bralci. Zgodbe so zelo iskrene. Kakšen je odziv?

Morda so nekateri bralci prav zato za nekatere moje članke rekli, da si zgodbe verjetno izmišljujem. Pa si jih ne. Vse te zgodbe so resnične, samo imena sem zamenjala, pa mogoče dodala nekaj svojega literarnega duha. To so resnične zgodbe. Pri najtežjih sem poskrbela za avtorizacijo oz. da so ljudje pristali na objavo. Če sem jih le našla. Zapisala sem tudi zgodbo, v kateri fant umre, umre daleč od tod. Tam pač nisem mogla povpraševati, čeprav mislim, da je pripoved tako lepa in iskrena, da tudi njegovi starši ne bi zamerili objave. Razgaljenje je tveganje, vedno je tveganje, sploh pa v majhnem kraju, kot je Kamnik. Seveda se kdo prepozna ali pa prepozna koga drugega. Tudi to je bilo nekaj, kar me je mogoče ta leta oviralo. Sem in tja kakšna od teh mojih prigod spominja že skoraj na izpovedno poezijo – kot pri poeziji nikoli ne veš, kako se bodo ljudje odzvali, tudi tukaj ne veš. Zaenkrat so odzivi pozitivni. Predvsem mnogi bralci povejo, da so prebrali na dušek, da jih je ena zgodba potegnila v naslednjo, naslednja v naslednjo in tako do konca, dokler ni bila ura pol štirih zjutraj. Veliko mi pomeni, da so celo naloge reševane – tudi ljudje, ki niso matematiki, jih rešujejo, matematiki pa še z zrnom kritičnosti. Pišejo mi številni matematiki iz Slovenije, prisrčne in duhovite komentarje dobivam, pa tudi drugi učitelji se vidijo v teh zgodbah.

Kako pa so se odzvale glavne osebe, ki so v knjigi?

Skoraj prvi, ki sem mu nesla knjigo, je Lenart iz moje knjige. Zagrabil je knjigo, jo odprl, poiskal svoje poglavje, ga prebral in dejal: »Ej, da si v knjigi, je pa res carsko.« Njegova zgodba je sicer ena od tistih bolj humornih: ni znal rešiti testa in mi je med uro med enačbe pisal pismo, v njem pa napisal kup komplimentov, za katere točno vem, da ne zdržijo trše presoje. (smeh) To je bil prvi odziv junaka iz moje knjige. Pisali so mi tudi nekateri, da so se prepoznali in da je dobro napisano. Ni bilo bolečih odzivov, razen pri tistih zgodbah, ki so zelo tragične. Tiste sem pa, kot sem že omenila, prevetrila in dobro zakrila imena.

Mogoče vsi tisti, ki nastopajo v knjigi, niti niso vedeli, kakšni so vaši občutki do njih.

Vsi ne. Sem pa nekaterim že med nastajanjem tekstov povedala, da pišem knjigo. Vanjo sem vpletla zgodbo o hiperaktivnem fantu. Želel jo je prebrati še toplo, nepredelano. Običajno je po uri oddrvel iz razreda, naredil tri kroge okrog šole, pa še kričal zraven. Tokrat je sedel v prvo klop, zbrano prebral svojo zgodbo in z rahlo skrhanim glasom rekel: »Kako lepo; ja, to sem jaz …« V knjigi je bil fant star šestnajst let, spremljala sem ga še kasneje, saj njegova zgodba še ni končana. Zapisala sem jo v enem od člankov za Objektiv, ki je še bolj odkrit kot prigoda iz knjige. Dejal je, da ga lahko omenim z imenom: »To je moje življenje, to je moja zgodba, šel sem skozi težke stvari in vi ste to lepo napisali.« Pred tremi tedni sem dobila njegov esej o njegovi poti od mature do sedaj. Iskal je študij, poklic, menjal goro poklicev, bil neuspešen pri študiju. Moto njegovega eseja je navdušen vzklik: Nazaj v šolo! V srce segajoč esej. Svetovala sem mu, naj ga objavi, a mislim, da se še ni odločil.

MaRtematične prigode pa niso vaša prva knjiga. Na spletu sem našla Vrtince, poezijo, iz leta 1997, ki pa ni bila natisnjena.

Ojej. (smeh) To je bila moja domača naloga na podiplomskem študiju matematike. Morala sem narediti spletno stran. Večino je naredil kolega, jaz sem predlagala temo in prispevala vsebino. Gre za pesmi iz zbirke, ki obstaja, in je bila namenjena izidu leta 1996, 1997. Tudi ilustracije so zrisane, spremna beseda je napisana, knjiga pa je v predalu. Po tistem je nastalo še nekaj ciklov in še nastajajo, tako da – mogoče pa res kdaj … Ker je poezija še hujša razgalitev, je najbolje, če vse to izide posthumno, da bodo ljudje imeli takrat kaj opravljati. Da jim ne bo zmanjkalo. (smeh)

Potem je vaša hči Pavla (še) bolj pogumna, ker veliko pesni.

Pavla ustvarja slapove poezije, objavlja in nastopa, vendar sva si v tem pogledu zelo različni. Njena poezija je bolj angažirana, drugače tvori verze. Tudi prozo piše popolnoma drugače od mene.

Kot bivša dijakinja, ki v odnosu do vas plava med strahospoštovanjem in zmedo 16-letnice, sem šele ob branju vaše knjige dojela, da ste človek, ženska, mati, hči. Takrat pred dobrimi dvajsetimi leti ste bili samo sitna učiteljica, katere edina naloga je bila greniti življenje nam najstnikom. Hkrati pa sami pravite: »Oče me je naučil, da je mladina vedno boljša od družbe, v kateri odrašča; da mladina ni iz leta v leto slabša, ampak le drugačna; da mladini učitelji pomenimo le obrobje in ne središče njenega sveta (da torej ne nagajajo meni, se ne smejijo meni, ne jezijo mene, se ne učijo zaradi mene); da je torej vsaka osebna prizadetost nepotrebna in celo škodljiva.« Smo bili precej na istem, kajne?

Takrat, ko sem učila vašo generacijo (med leti 1992 in 1996, op. av.), sem bila še zelo zelena. Zdaj poučujem 31 let. Prva leta pa sem bila za las starejša od svojih poslušalcev, zato brez strogosti ni šlo. Zdaj se včasih sploh ne prepoznam, ko se gledam v razredu. Pouk je sproščen, veliko je humorja, smeha, puščic v obe smeri. Sedaj si to lahko privoščim. Sem toliko starejša, da sem včasih lahko malo mami, potem pa spet zaropotam in sem sitna mami, pa kar gre … Če bi takrat tako funkcionirala, ne bi mogla zadržati vaše pozornosti, ker bi se razletela (pozornost ali pa jaz). Pozornost 16-letnika je zelo težko zadržati na sebi. Nekdaj sem to dosegla s strogostjo, danes imam druge metode. Uspehe pa imam ves čas solidne.

Ali se vam zdi, da vam je bilo lažje, ker ste profesorica matematike, saj ta predmet pri dijakih vzbuja strahospoštovanje?

Ja, matematikom pripisujejo, da se nam ni treba ubadati z disciplino, ker poučujemo tako kompliciran predmet. Vendar to ni res. Pri vseh oddelkih opažam, posebej pa pri učencih z repa Gaussove krivulje – pri ekstremno bistrih ali tistih, ki imajo res težave – da se dostikrat zatečejo v povzročanje hrupa in nemira. Ti, ki so manj sposobni, sporočajo: ne sledimo, ustavite konje, mi ne moremo tako hitro dojemati. Takrat začnejo na veliko komunicirati med seboj. To pomeni alarm, da je treba drugače delati. Ti, ki so zelo bistri, pa imajo pogosto med urami “brainstorminge”. Snov za njih poteka prepočasi in preskakujejo že na naslednje teme.

Kakšen je danes vaš odnos z matematiko, s poučevanjem le-te in kako se je z leti spreminjal? Zanimivo je brati, da ste bili le povprečno nadpovprečni pri matematiki, čeprav dijaki nismo dobili takega občutka. Vedno ste sami sestavljali naloge za teste, kar nas je še posebej spravljalo ob živce. Če ste nam na pripravah pred testom povedali, da je naloga luštna, zanimiva, simpatična, smo vedeli, da je ne bo rešil (skoraj) nihče. Po drugi strani pa ste se trudili, da bi nam podali razumevanje – še en vaš stavek – glejte lepoto podatkov, iščite namige.

V tem pogledu se kaj dosti nisem spremenila. Še vedno se mi zdi, da si moram vsaj kako nalogo sama izmisliti, ne pa prepisati od nekod. Ali vsaj polepšati tisto, kar dobim pod roke. Seveda se sedaj zatečem tudi k svoji veliki zalogi nalog iz preteklih let. Nimam spletne učilnice kot moji kolegi in tam pospravljenih svojih nalog, ampak uporabljam dijake kot svoje sodelavce. Dosledno in sproti vračam njihove kontrolke s podatki vred in mislim, da po spletu kroži kompletna banka mojih izdelkov zadnjih let. Naj kroži. Še vedno se mi zdi – kot sem napisala tudi v knjigi – da je vsak test kot pesnitev. Imeti mora lepoto, izvirnost, logičen potek, težavnost nalog se mora stopnjevati.

Kaj pa odnos z dijaki? Mnoge ste zaznamovali, mnogi so zaznamovali tudi vas. Njihove zgodbe, ki so pravzaprav vaše, beremo v knjigi. Od kje ta neomajna vera, zaupanje, navsezadnje trma, da jim zaupate, jih spodbujate, jih (na)učite?

Nenehno dokazujejo, da imam prav. Učitelj gre s tveganjem v ta posel in v to zaupanje. Občasno se kdo izgubi in mi ga ne uspe potegniti nad vodo, ampak tam pač ne morem nič. Sicer pa opažam, da bolj, kot jim dam vedeti, da vanje verjamem, več dobim od njih. Poleg tega se mi zdi, da ranljivost, ki je ne skrivam (več), dijakom zbije orožje iz rok. Vedo, da se me lahko prizadene, da nimam vedno prav in to tudi priznam. To je temelj našega odnosa, se pa seveda lahko že jutri najde nekdo, ki bo drugače razmišljal.

V knjigo pa tudi v poučevanje vnašate veliko humorja. Ta pomeni razbremenitev. Šale so sestavljene iz nepravilnosti, nepričakovanega in nelogičnega. Nasprotje matematike? Razbremenitev od matematike?

Sprašujejo me, kaj gradi avtoriteto učiteljev v 21. stoletju, ko nimamo več palice in učitelj ni več instanca sam po sebi. Strokovno mora biti izjemno močan, zato mi je žal, da se na pedagoške študije ne vpisuje dovolj sposobnejših dijakov. Imeti mora humor in uvid, da so mladostniki na prehodu iz enega v drugo obdobje, zato so najbolj ustvarjalni in najbolj uporniški. Najboljši. Humor imam za več orožij. Dijaki vedo, da je moj namen dober, res pa včasih stresem kako bodico na meji žaljivosti. Predvsem takrat, ko je treba človeka na hitro umiriti ali utišati napad gobezdanja. Takrat je treba prav na hitro stresti nekaj nepričakovanega in nikoli ne veš, kako bo učinkovalo. Kaka od bodic je seveda tudi na moj račun, nujno. Če se pohvalim, kako lepo rišem, se na tabli obeta kubistična slika. Res obupno rišem. Tako grdo rišem, da je, ko sem zaman poskusila narisati, kako iz dvojnega stožca nastanejo hiperbola, parabola, krožnica in elipsa, nek dijak sprogramiral čudovito animacijo, ki pokaže vse to. Vprašal je: »Saj ste tole hoteli povedati?« Sedaj pri pouku namesto risanja kažem to animacijo.

Razmišljali ste o študiju slavistike, znani ste po pronicljivih zapisih, objavljenih v večjih slovenskih medijih. Tudi dijaki smo se vedno nasmejali (no, včasih zavijali z očmi) ob vaših pripombah na popravljenih testih. Vas besede podobno začarajo kot vas matematika?

Ne. Prav danes mi je rekla kolegica, da verjetno toliko lažje pišem, ker nisem slovenistka. Ker nisem obremenjena s teorijo. Pri matematiki teorija ves čas bdi nad mano. Pri pisanju sem svobodna, sploh pa sem najbolj svoboden človek na tej šoli, ko pomislim na spone maturitetnega pisanja. Dijaki so vezani na pravila pisanja eseja, omejeni so s tem, kaj in kako morajo argumentirati, katere elemente mora njihovo pisanje vsebovati. Pri meni pa je še vedno uvod-jedro-zaključek, vmes čim več lepega; na začetku nekaj udarnega, prav tako na koncu. Pa ves čas pazim na lep jezik in na – ja! – na logično strukturo, to pa že. Pa še ta mi včasih uide. Imam vestnega prvega bralca mojih zgodb. To je Milan Mandeljc, moj kolega anglist, ki poskrbi, da se moji teksti lepo držijo skupaj, da so prehodi gladki. Ne spreminja ničesar ključnega, le opozori na kakšne točke, ki ne tečejo lepo. Imeti ob svojem pisanju takega človeka, to je zaklad.

Radi imate potovanja, predvsem – berem – lovite Sončev mrk. Letos ste bili v Ameriki, pred leti na Kitajskem, še prej v Turčiji. Nam poveste več? 

Nikoli se nisem imela za človeka, ki rad potuje. Vse do prvega Sončevega mrka. Mrki so posebna zgodba. Turčija leta 2006. Taka mistična izkušnja, kot je popoln mrk, je neprimerljiva s čimerkoli drugim. Seveda je bilo jasno, da bomo ujeli še kakšnega. V Šanghaju smo imeli neurje in naliv, medtem ko je sonce popolnoma mrknilo, zato nismo imeli podobne mistične izkušnje. Je bila pač drugačna, apokaliptična, kar sem že zapisala v članku za Objektiv. Ja, in Amerika leta 2017 se je takrat zdela zelo oddaljena, ampak to lansko doživetje mrka in nacionalnih parkov … Od Amerike nisem namreč pričakovala veliko, mogoče stereotipno debele in neuke Američane. A smo poleg mrka videli in doživeli neskončno lepega. Že smo dobili iskrico za Čile-Argentino leta 2020. A mrki so preredek in predrag špas za potovanja. Ogromno potujem tudi s pevskimi zbori. Večino Evrope sem videla z lukoviškimi “rokovnjaškimi” pevci. Potovanja so se mi kar zgodila, tega nisem nikoli načrtovala ali o tem sanjala. Razen (po)potovanj, ki sem jih opravila na lastnih nogah. V moji glavi že nastaja popis prigod z mojih večdnevnih samotnih peš romanj po Sloveniji. Vsak od nas ima svoj Camino.

Mateja Štrajhar, Matej Primožič

Po mostu sva prišla; Mateja in Matej. Po mostu poljubov, mostu objemov, mostu nasmehov, resonanci upanja, resonanci zaupanja, kot ste zapisali v prispevku v Dnevnikovem Objektivu. Je sedaj, ko ima vse te oznake, drugačen? Se je spremenil?

Ta most je bil in bo vedno vse to. To je most, za katerega arhitekt verjetno ni mislil, kaj vse bo povzročil z njim, ampak to je to. Še vedno. In dokler bo ta most tu, bo to srečevališče in vse to, kar sem zapisala v članku.

Zakaj in čemu matematika v vašem življenju?

Kot gimnazijka sem bila dobra pri vseh predmetih razen pri športni in likovni vzgoji. Zato sem imela zelo široke možnosti glede študija. Že od malih nog sem vedela, da želim biti učiteljica. Oklevala sem med študijem matematike in slovenščine. Oboje mi je bilo zelo blizu. Odločitev je bila dokaj hitra. Vedela sem, da se bom ob študiju matematike še vedno lahko ukvarjala s pisanjem. Če pa bi izbarala študij slovenščine, bi zelo težko počela karkoli zahtevnejšega v zvezi z matematiko. Pa še en razlog je bil. Matematika je predstavljala izziv. Študij je bil težak. Samo tretjina vpisanih je naredila prvi letnik. In to me je zamikalo. Ko sem se odločala za študij, mi je tolklo srce, veselila sem se matematike. Mislim, da sem takrat, ko sem prišla med vse tiste ljudi na fakulteti, prišla v raj. Sicer sem tudi ogromno prejokala, ker je bilo tako težko, zame pretežko, ampak sem grizla, grizla … dokler nisem pregrizla.

MaRtematične prigode je naslov vaše knjige. Zanimiva besedna igra. Kako ste izbrali naslov?

Ta naslov se je kar pojavil. V trenutku se mi je utrnil. Saj vesta, ko človek dolgo časa o nečem premišljuje, potem asociacije začnejo konvergirati in kar naenkrat je bil naslov pred menoj. A vsak ne opazi te besedne igre. Kdor površno bere, spregleda vrinjeno črko r. Tudi eden od urednikov, ki sem ga zaprosila za mnenje v letih, ko se nikakor nisem mogla dokopati do prave založbe, mi je v recenzijo napisal, da naslov bi pa že lahko bil bolj zanimiv kot Matematične prigode. To je pa res pust naslov, je zapisal. (smeh) Tako natančno je prebral.

Kako pa je nastala ideja za knjigo?

Brez Ervina Hladnika Milharčiča ne bi nikoli tako hitro zbrala poguma in v treh mesecih napisala knjige v celoti. Ervin me je navdušil s svojim obiskom pri nas na šoli in klepetom. Izmenjala sva si nekaj elektronskih pisem, od prvega vljudnostnega pozdrava so bila vedno daljša. Že njegovega drugega pisma je bilo za celo stran, napisal je: » … morate napisati knjigo, berem vaše članke v Objektivu, znate pisati, imate zgodbe. Zdaj bodite le še pridni, to je obrtniško delo. Ko imaš idejo, moraš imeti samo še voljo, da to napišeš.« In sem začela pisati. Napisala sem prve zgodbe in se dobila z Ervinom. Želela sem videti njegov odziv v živo, zato mu zgodb nisem pošiljala po elektronski pošti. In ta odziv mi je vedno tudi ponudil. Pogledal je zgodbo, rekel: »Dobra je, prihodnjič dodajte več dialogov.« Bila sem pridna in dodala več dialogov. Po približno desetih zgodbah mi je dejal, naj napišem še kaj resnega, naj bo v esejistični obliki. Po petnajstih zgodbah je rekel, naj knjiga vsebuje naloge. Vprašala sem: »Kakšne naloge?« Vedela sem, da je imel v srednji šoli težave z matematiko. Verjetno je imel drug tip nalog v mislih, bolj duhovne ali že kakšne presenetljive preizkuse za bralca. Mislim, da si ni mislil, da bom vključila matematične naloge. A ko je rekel naloge, sem se spomnila, da imam ogromno banko duhovitih nalog. Ali pa takih, ki so občinstvu, se pravi mojim dijakom ali znancem, res pomagale navduševati se nad matematiko. Torej sem vključila naloge, ki so bile vse že preizkušene pred občinstvom. Tako je knjiga nastajala in bila po treh mesecih zaključena. Moj mentor je tedaj moral prioritete usmeriti drugam in mi ni mogel več stati ob strani, zato sem ostala sama s knjigo in s tem, kaj narediti z njo. Vprašala sem na založbo, dve; pisala uredniku, ki sem ga omenila. Že naslov je prebral površno, pa verjetno še kaj. Napisal mi je, da ne vidi ciljne publike, da ne vidi, kdo bi to knjigo bral, če mi je sploh jasno, komu to ponuditi. Njegovo mnenje je obsegalo štiri, pet strani in po tem sem umolknila. Pisala sem članke. Knjiga pa je romala od bralca do bralca v “rokopisni” različici in vsi so bili navdušeni.

Kako pa je potem vendarle prišlo do sodelovanja z Društvom matematikov, fizikov in astronomov pri izdaji knjige?

Lani spomladi sem se spoznala z Draganom Petrovcem, pravnikom, ki tudi piše kolumne za Dnevnik. Povedala sem mu za knjigo. Prebral jo je in bila mu je všeč. Povedala sem mu za to nesrečno zgodbo z založbami in svoj strah izdati knjigo. Samozaložbe se namenoma nisem hotela lotiti, ker se mi je zdelo, da je zame, kar se tiče trženja in upravljanja s financami, to prehud zalogaj. In pravi Petrovec: »Kaj pa tvoji?« Vprašala sem, kateri moji. Odgovori: »Društvo matematikov, fizikov, astronomov. Oni imajo svojo založbo. Kaj pa, če bi njim ponudila knjigo?« Tako sem tri prigode poslala glavnemu uredniku založbe. Mislim, da je že čez en dan prišel odgovor, naj pošljem vse, češ da bodo izdali. Uredniki – glavni, tehnični in recenzent – so trije doktorji matematike in ugotovili so, da je knjiga berljiva, da sem že sama dobro uredila poglavja. Za ilustracije sem prosila dve naši dijakinji, nekdanjo dijakinjo pa za oblikovanje naslovnice. Vsi smo se odpovedali honorarju. Ervina sem spet srečno priklicala in ga vprašala, če bi napisal predgovor. Napisal je tak predgovor, da gore premika. Sem kar debelo gledala in pomislila, kako me mora ta človek imeti rad, da je tako lepo napisal. Potem je bilo treba knjigo samo še natisniti. Knjiga je izšla konec novembra v nakladi 400 izvodov, ki je že skoraj pošla, čeprav bo njena uradna predstavitev šele 6. februarja v kamniški knjižnici. Zdaj smo z založbo že dogovorjeni za ponatis.

Knjiga je že dober mesec med bralci. Zgodbe so zelo iskrene. Kakšen je odziv?

Morda so nekateri bralci prav zato za nekatere moje članke rekli, da si zgodbe verjetno izmišljujem. Pa si jih ne. Vse te zgodbe so resnične, samo imena sem zamenjala, pa mogoče dodala nekaj svojega literarnega duha. To so resnične zgodbe. Pri najtežjih sem poskrbela za avtorizacijo oz. da so ljudje pristali na objavo. Če sem jih le našla. Zapisala sem tudi zgodbo, v kateri fant umre, umre daleč od tod. Tam pač nisem mogla povpraševati, čeprav mislim, da je pripoved tako lepa in iskrena, da tudi njegovi starši ne bi zamerili objave. Razgaljenje je tveganje, vedno je tveganje, sploh pa v majhnem kraju, kot je Kamnik. Seveda se kdo prepozna ali pa prepozna koga drugega. Tudi to je bilo nekaj, kar me je mogoče ta leta oviralo. Sem in tja kakšna od teh mojih prigod spominja že skoraj na izpovedno poezijo – kot pri poeziji nikoli ne veš, kako se bodo ljudje odzvali, tudi tukaj ne veš. Zaenkrat so odzivi pozitivni. Predvsem mnogi bralci povejo, da so prebrali na dušek, da jih je ena zgodba potegnila v naslednjo, naslednja v naslednjo in tako do konca, dokler ni bila ura pol štirih zjutraj. Veliko mi pomeni, da so celo naloge reševane – tudi ljudje, ki niso matematiki, jih rešujejo, matematiki pa še z zrnom kritičnosti. Pišejo mi številni matematiki iz Slovenije, prisrčne in duhovite komentarje dobivam, pa tudi drugi učitelji se vidijo v teh zgodbah.

Kako pa so se odzvale glavne osebe, ki so v knjigi?

Skoraj prvi, ki sem mu nesla knjigo, je Lenart iz moje knjige. Zagrabil je knjigo, jo odprl, poiskal svoje poglavje, ga prebral in dejal: »Ej, da si v knjigi, je pa res carsko.« Njegova zgodba je sicer ena od tistih bolj humornih: ni znal rešiti testa in mi je med uro med enačbe pisal pismo, v njem pa napisal kup komplimentov, za katere točno vem, da ne zdržijo trše presoje. (smeh) To je bil prvi odziv junaka iz moje knjige. Pisali so mi tudi nekateri, da so se prepoznali in da je dobro napisano. Ni bilo bolečih odzivov, razen pri tistih zgodbah, ki so zelo tragične. Tiste sem pa, kot sem že omenila, prevetrila in dobro zakrila imena.

Mogoče vsi tisti, ki nastopajo v knjigi, niti niso vedeli, kakšni so vaši občutki do njih.

Vsi ne. Sem pa nekaterim že med nastajanjem tekstov povedala, da pišem knjigo. Vanjo sem vpletla zgodbo o hiperaktivnem fantu. Želel jo je prebrati še toplo, nepredelano. Običajno je po uri oddrvel iz razreda, naredil tri kroge okrog šole, pa še kričal zraven. Tokrat je sedel v prvo klop, zbrano prebral svojo zgodbo in z rahlo skrhanim glasom rekel: »Kako lepo; ja, to sem jaz …« V knjigi je bil fant star šestnajst let, spremljala sem ga še kasneje, saj njegova zgodba še ni končana. Zapisala sem jo v enem od člankov za Objektiv, ki je še bolj odkrit kot prigoda iz knjige. Dejal je, da ga lahko omenim z imenom: »To je moje življenje, to je moja zgodba, šel sem skozi težke stvari in vi ste to lepo napisali.« Pred tremi tedni sem dobila njegov esej o njegovi poti od mature do sedaj. Iskal je študij, poklic, menjal goro poklicev, bil neuspešen pri študiju. Moto njegovega eseja je navdušen vzklik: Nazaj v šolo! V srce segajoč esej. Svetovala sem mu, naj ga objavi, a mislim, da se še ni odločil.

MaRtematične prigode pa niso vaša prva knjiga. Na spletu sem našla Vrtince, poezijo, iz leta 1997, ki pa ni bila natisnjena.

Ojej. (smeh) To je bila moja domača naloga na podiplomskem študiju matematike. Morala sem narediti spletno stran. Večino je naredil kolega, jaz sem predlagala temo in prispevala vsebino. Gre za pesmi iz zbirke, ki obstaja, in je bila namenjena izidu leta 1996, 1997. Tudi ilustracije so zrisane, spremna beseda je napisana, knjiga pa je v predalu. Po tistem je nastalo še nekaj ciklov in še nastajajo, tako da – mogoče pa res kdaj … Ker je poezija še hujša razgalitev, je najbolje, če vse to izide posthumno, da bodo ljudje imeli takrat kaj opravljati. Da jim ne bo zmanjkalo. (smeh)

Potem je vaša hči Pavla (še) bolj pogumna, ker veliko pesni.

Pavla ustvarja slapove poezije, objavlja in nastopa, vendar sva si v tem pogledu zelo različni. Njena poezija je bolj angažirana, drugače tvori verze. Tudi prozo piše popolnoma drugače od mene.

Kot bivša dijakinja, ki v odnosu do vas plava med strahospoštovanjem in zmedo 16-letnice, sem šele ob branju vaše knjige dojela, da ste človek, ženska, mati, hči. Takrat pred dobrimi dvajsetimi leti ste bili samo sitna učiteljica, katere edina naloga je bila greniti življenje nam najstnikom. Hkrati pa sami pravite: »Oče me je naučil, da je mladina vedno boljša od družbe, v kateri odrašča; da mladina ni iz leta v leto slabša, ampak le drugačna; da mladini učitelji pomenimo le obrobje in ne središče njenega sveta (da torej ne nagajajo meni, se ne smejijo meni, ne jezijo mene, se ne učijo zaradi mene); da je torej vsaka osebna prizadetost nepotrebna in celo škodljiva.« Smo bili precej na istem, kajne?

Takrat, ko sem učila vašo generacijo (med leti 1992 in 1996, op. av.), sem bila še zelo zelena. Zdaj poučujem 31 let. Prva leta pa sem bila za las starejša od svojih poslušalcev, zato brez strogosti ni šlo. Zdaj se včasih sploh ne prepoznam, ko se gledam v razredu. Pouk je sproščen, veliko je humorja, smeha, puščic v obe smeri. Sedaj si to lahko privoščim. Sem toliko starejša, da sem včasih lahko malo mami, potem pa spet zaropotam in sem sitna mami, pa kar gre … Če bi takrat tako funkcionirala, ne bi mogla zadržati vaše pozornosti, ker bi se razletela (pozornost ali pa jaz). Pozornost 16-letnika je zelo težko zadržati na sebi. Nekdaj sem to dosegla s strogostjo, danes imam druge metode. Uspehe pa imam ves čas solidne.

Ali se vam zdi, da vam je bilo lažje, ker ste profesorica matematike, saj ta predmet pri dijakih vzbuja strahospoštovanje?

Ja, matematikom pripisujejo, da se nam ni treba ubadati z disciplino, ker poučujemo tako kompliciran predmet. Vendar to ni res. Pri vseh oddelkih opažam, posebej pa pri učencih z repa Gaussove krivulje – pri ekstremno bistrih ali tistih, ki imajo res težave – da se dostikrat zatečejo v povzročanje hrupa in nemira. Ti, ki so manj sposobni, sporočajo: ne sledimo, ustavite konje, mi ne moremo tako hitro dojemati. Takrat začnejo na veliko komunicirati med seboj. To pomeni alarm, da je treba drugače delati. Ti, ki so zelo bistri, pa imajo pogosto med urami “brainstorminge”. Snov za njih poteka prepočasi in preskakujejo že na naslednje teme.

Kakšen je danes vaš odnos z matematiko, s poučevanjem le-te in kako se je z leti spreminjal? Zanimivo je brati, da ste bili le povprečno nadpovprečni pri matematiki, čeprav dijaki nismo dobili takega občutka. Vedno ste sami sestavljali naloge za teste, kar nas je še posebej spravljalo ob živce. Če ste nam na pripravah pred testom povedali, da je naloga luštna, zanimiva, simpatična, smo vedeli, da je ne bo rešil (skoraj) nihče. Po drugi strani pa ste se trudili, da bi nam podali razumevanje – še en vaš stavek – glejte lepoto podatkov, iščite namige.

V tem pogledu se kaj dosti nisem spremenila. Še vedno se mi zdi, da si moram vsaj kako nalogo sama izmisliti, ne pa prepisati od nekod. Ali vsaj polepšati tisto, kar dobim pod roke. Seveda se sedaj zatečem tudi k svoji veliki zalogi nalog iz preteklih let. Nimam spletne učilnice kot moji kolegi in tam pospravljenih svojih nalog, ampak uporabljam dijake kot svoje sodelavce. Dosledno in sproti vračam njihove kontrolke s podatki vred in mislim, da po spletu kroži kompletna banka mojih izdelkov zadnjih let. Naj kroži. Še vedno se mi zdi – kot sem napisala tudi v knjigi – da je vsak test kot pesnitev. Imeti mora lepoto, izvirnost, logičen potek, težavnost nalog se mora stopnjevati.

Kaj pa odnos z dijaki? Mnoge ste zaznamovali, mnogi so zaznamovali tudi vas. Njihove zgodbe, ki so pravzaprav vaše, beremo v knjigi. Od kje ta neomajna vera, zaupanje, navsezadnje trma, da jim zaupate, jih spodbujate, jih (na)učite?

Nenehno dokazujejo, da imam prav. Učitelj gre s tveganjem v ta posel in v to zaupanje. Občasno se kdo izgubi in mi ga ne uspe potegniti nad vodo, ampak tam pač ne morem nič. Sicer pa opažam, da bolj, kot jim dam vedeti, da vanje verjamem, več dobim od njih. Poleg tega se mi zdi, da ranljivost, ki je ne skrivam (več), dijakom zbije orožje iz rok. Vedo, da se me lahko prizadene, da nimam vedno prav in to tudi priznam. To je temelj našega odnosa, se pa seveda lahko že jutri najde nekdo, ki bo drugače razmišljal.

V knjigo pa tudi v poučevanje vnašate veliko humorja. Ta pomeni razbremenitev. Šale so sestavljene iz nepravilnosti, nepričakovanega in nelogičnega. Nasprotje matematike? Razbremenitev od matematike?

Sprašujejo me, kaj gradi avtoriteto učiteljev v 21. stoletju, ko nimamo več palice in učitelj ni več instanca sam po sebi. Strokovno mora biti izjemno močan, zato mi je žal, da se na pedagoške študije ne vpisuje dovolj sposobnejših dijakov. Imeti mora humor in uvid, da so mladostniki na prehodu iz enega v drugo obdobje, zato so najbolj ustvarjalni in najbolj uporniški. Najboljši. Humor imam za več orožij. Dijaki vedo, da je moj namen dober, res pa včasih stresem kako bodico na meji žaljivosti. Predvsem takrat, ko je treba človeka na hitro umiriti ali utišati napad gobezdanja. Takrat je treba prav na hitro stresti nekaj nepričakovanega in nikoli ne veš, kako bo učinkovalo. Kaka od bodic je seveda tudi na moj račun, nujno. Če se pohvalim, kako lepo rišem, se na tabli obeta kubistična slika. Res obupno rišem. Tako grdo rišem, da je, ko sem zaman poskusila narisati, kako iz dvojnega stožca nastanejo hiperbola, parabola, krožnica in elipsa, nek dijak sprogramiral čudovito animacijo, ki pokaže vse to. Vprašal je: »Saj ste tole hoteli povedati?« Sedaj pri pouku namesto risanja kažem to animacijo.

Razmišljali ste o študiju slavistike, znani ste po pronicljivih zapisih, objavljenih v večjih slovenskih medijih. Tudi dijaki smo se vedno nasmejali (no, včasih zavijali z očmi) ob vaših pripombah na popravljenih testih. Vas besede podobno začarajo kot vas matematika?

Ne. Prav danes mi je rekla kolegica, da verjetno toliko lažje pišem, ker nisem slovenistka. Ker nisem obremenjena s teorijo. Pri matematiki teorija ves čas bdi nad mano. Pri pisanju sem svobodna, sploh pa sem najbolj svoboden človek na tej šoli, ko pomislim na spone maturitetnega pisanja. Dijaki so vezani na pravila pisanja eseja, omejeni so s tem, kaj in kako morajo argumentirati, katere elemente mora njihovo pisanje vsebovati. Pri meni pa je še vedno uvod-jedro-zaključek, vmes čim več lepega; na začetku nekaj udarnega, prav tako na koncu. Pa ves čas pazim na lep jezik in na – ja! – na logično strukturo, to pa že. Pa še ta mi včasih uide. Imam vestnega prvega bralca mojih zgodb. To je Milan Mandeljc, moj kolega anglist, ki poskrbi, da se moji teksti lepo držijo skupaj, da so prehodi gladki. Ne spreminja ničesar ključnega, le opozori na kakšne točke, ki ne tečejo lepo. Imeti ob svojem pisanju takega človeka, to je zaklad.

Radi imate potovanja, predvsem – berem – lovite Sončev mrk. Letos ste bili v Ameriki, pred leti na Kitajskem, še prej v Turčiji. Nam poveste več? 

Nikoli se nisem imela za človeka, ki rad potuje. Vse do prvega Sončevega mrka. Mrki so posebna zgodba. Turčija leta 2006. Taka mistična izkušnja, kot je popoln mrk, je neprimerljiva s čimerkoli drugim. Seveda je bilo jasno, da bomo ujeli še kakšnega. V Šanghaju smo imeli neurje in naliv, medtem ko je sonce popolnoma mrknilo, zato nismo imeli podobne mistične izkušnje. Je bila pač drugačna, apokaliptična, kar sem že zapisala v članku za Objektiv. Ja, in Amerika leta 2017 se je takrat zdela zelo oddaljena, ampak to lansko doživetje mrka in nacionalnih parkov … Od Amerike nisem namreč pričakovala veliko, mogoče stereotipno debele in neuke Američane. A smo poleg mrka videli in doživeli neskončno lepega. Že smo dobili iskrico za Čile-Argentino leta 2020. A mrki so preredek in predrag špas za potovanja. Ogromno potujem tudi s pevskimi zbori. Večino Evrope sem videla z lukoviškimi “rokovnjaškimi” pevci. Potovanja so se mi kar zgodila, tega nisem nikoli načrtovala ali o tem sanjala. Razen (po)potovanj, ki sem jih opravila na lastnih nogah. V moji glavi že nastaja popis prigod z mojih večdnevnih samotnih peš romanj po Sloveniji. Vsak od nas ima svoj Camino.

Mateja Štrajhar, Matej Primožič