torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriMarko Prezelj: Vsaka pot se začne s prvim korakom

Marko Prezelj: Vsaka pot se začne s prvim korakom

Marko Prezelj je alpinist, plezalec, gorski vodnik, fotograf, predvsem pa človek z veliko začetnico. Iskren, celo tako, da ga nekateri označujejo za nesramnega. Človek, ki zahteva veliko, a največ prav od sebe.


Kam segajo vaši alpinistični dosežki? Kdo vas je navdušil?

Seveda starši, oni so hodili v hribe. Spomnim se svoje prve izkušnje, bila je zelo močna, a bolj na nezavedni ravni. Doma smo bili na Križu. Ko sem bil star sedem let, smo se preselili na Bakovnik in od tam se lepo vidi hribe. Gledal sem jih in sem si mislil, da je to daleč. Potem je oče nekoč rekel, da bi šli naslednji dan na Kamniški vrh. V redu, super, gremo. In smo šli, od doma peš na Kamniški vrh in nazaj. Star sem bil sedem let. Še danes se mi zdi – pa saj to je ja daleč. In takrat sem prvič naredil nekaj, kar sem mislil, da se ne da. Tak je bil začetek. To je bil še star sistem, ko še ni bilo dovoljeno plezati, če si bil mlajši kot 16 let. Potem sem čakal.

Kdaj pa ste se odločili, da bo to vaša življenjska pot?

To ni neka odločitev. Slediš pač svojemu življenju. Študiral sem kemijsko inženirstvo, kar je zahteven študij. In to s hribi ni šlo dobro skupaj. Oče mi je ves čas govoril, naj najprej študiram, potem bom pa lahko plezal. 9 let je trajalo, da sem končal študij. V tistem času sem se tudi poročil, en dan, preden sem diplomiral, se je rodil starejši sin Tim, tako da je bilo vse na kupu. Kmalu zatem pride oče in pravi, če bom kaj o službi razmišljal. Sem ga pogledal in rekel – prej si govoril doštudiraj, potem boš pa lahko plezal. Oče me je nehote prignal do tega, da sem rekel – ne bom šel v službo – čeprav sem imel ponudbe. Odločil sem se, da bom zdaj eno leto plezal. Bila je slaba situacija za to, a sem hotel poskusiti, kar sem si dolgo želel. To je bilo leta 1994, ravno po osamosvojitvi. Sicer sem se s plezanjem resno ukvarjal že med študijem, do diplome sem bil že na približno sedmih odpravah, a ni se vse vrtelo samo okrog tega. Ampak to odločitev, da bom s hribi poskusil živeti, sem takrat sprejel in to eno leto še kar traja.

V kateri fazi ste sedaj, kar se tiče težavnosti plezanja?

V fazi umirjanja, če lahko tako rečem. Ravno v zadnjem času sem imel dve neprijetni poškodbi kolena in rame. Tako vidiš, da se software ves čas posodablja, hardware pa ostaja isti. Sedaj potrebujem tudi malo regeneracije in počitka. Zdi se mi, da vsak, ki je povezan z življenjem in se prilagaja, prej ali slej pride do tega, da se malo umiri.

Kaj vas žene?

Postavim si izziv. In potem ga poskušam uresničiti oz. mu sledim. To ne pomeni, da se postavim na tračnice in peljem, ravno obratno. Najtežje v življenju se mi zdi, da si na avtopilotu. To najtežje zdržim, ker je dolgočasno, vedno isto. Sam moram nekaj početi, nekaj se mora dogajati, mora se spreminjati.

Ko greste v gore, ali kdaj pomislite – tole je pa zadnjič?

Ne, to se mi še ni zgodilo. To je destruktivno, potem se je bolje vrniti. Rad bi še večkrat šel, ne samo zadnjič. Seveda je strah prisoten, to se mi zdi dobra varovalka. V hribih si sam s seboj in si ali pa nisi, to je zelo jasno. Čeprav je to težko razložiti nekomu, ki tega še ni poskusil.

Ko si enkrat v steni in plezaš, je vsak gib, vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, že samo, kako boš premaknil telo, ali se boš bolj usločil ali boš šel bolj levo ali bolj desno, lahko odločilna. Vsaka taka odločitev je pomembna, saj ima posledice: mogoče boš moral mišice bolj napeti ali pa bo čisto lahko, mogoče misliš, da ti bo zdrsnilo, v tem primeru moraš poskrbeti za več varovanja, kar pomeni več časa. Vse to, to je igra, ki je zelo fokusirana, ves čas moraš biti pri stvari. Tukaj ni avtopilota, ni rutine.

Ste alpinist, vodnik, plezalec, fotograf. Ali je kakšen vidik, ki vam je ljubši?

Ne, vse rad počnem in rad preklapljam. Mislim, da je to privilegij. Imam srečo – ko se hribov nasitim, se bolj posvetim fotografiji.

Ali je pomembno, da se z gostom, ko delate kot gorski vodnik, osebnostno ujameta?

Ja, v hribih, ko z nekom hodiš, se kontakt še stopnjuje. Pri vodenju mi je všeč ravno to, da moram najti, po kaj je ta človek sploh prišel v hribe. Če se le da, mu poskusim to še oplemenititi, ker je v hribih bolj kot to, kaj počnemo, pomembno, kako to počnemo.

Koliko je vodništvo v Sloveniji razvito?

Slabo. Mislim, da sta zakrnela tako ponudba kot povpraševanje. Po 2. svetovni vojni so bili hribi nekakšen socialni štadion. To je bila najcenejša rekreacija. Takrat so naredili veliko poti in koč. Tudi v hribe se je tako hodilo, bog ne daj, da bi kakšnega vodnika kdo najel, da bi zato celo plačal. Po osamosvojitveni vojni pa so se spet pojavili ljudje, ki so želeli več kot samo hojo po poti. Iz tega se je ponovno razvila vodniška storitev.

Foto: Marko Prezelj

Tudi tujci prihajajo v Slovenijo v hribe in najamejo vodnika?

Ja tudi, približno polovica mojih gostov je tujcev.

Obstajajo planinski in gorski vodniki. Kakšna je razlika?

Planinski vodnik je prostovoljna dejavnost v okviru Planinske zveze. Nekateri od njih imajo tudi registrirano dejavnost. Planinski vodnik vodi do tja, kjer ni potrebna uporaba vrvi za varovanje, gorski vodnik pa povsod in v vseh razmerah.

Ste tudi avtor fantastičnih fotografij. Kakšen je proces, da nastane takšna fotografija, gre za naključje?

Tale slika je nastala po »načrtovanem« naključju. Februarja 2013 smo imeli na obisku v Sloveniji japonske alpiniste. To je bil tisti februar, ko je  zapadlo ogromno snega. Dva, tri dni nismo mogli nikamor. Samo slike naših gora smo jim kazali. Kljub temu smo jih želeli nekam peljati. Izbral sem varno turo na severozahodni greben Planjave, to je iz Kamniškega sedla na Planjavo po grebenu in potem spust na Zeleniške špice. Ker so bile slabe razmere, je bilo jasno, da bomo morali bivakirati. Zjutraj smo se zbudili, obrnjeni smo bili na zahod, sončni vzhod je bil za nami. Zgodaj sem vstal in videl, da se nebo na zahodu barva rožnato. Tako je zjutraj pozimi, ko je mraz, in modro spodaj, taka fina svetloba, tako mehko vse. Malo sem moral splezati in gaziti do kolen, da je nastala ta fotografija. Poklical sem še 60 let starega Japonca, češ, pridi sem, boš nekaj videl. Ko je Naoe prišel gor, veter nama je pihal v oči, pogleda in pravi – toliko časa že plezam, skoraj 45 let, pa sem že skoraj pozabil, zakaj to počnem, ampak takole se pa vedno spomnim. Prav oči so se obema orosile, nič več ni bilo treba govoriti.

In tisto, kar je zanimivo pri tej fotografiji, je, da vsi sprašujejo, kakšno opremo uporabljaš. Ja … čevlje, ti so prva fotografova oprema, fotoaparat sploh ni najbolj pomemben, glavno, da znaš iz njega iztisniti, kar vidiš, čutiš.

Ste dvakratni dobitnik zlatega cepina, najprestižnejšega alpinističnega priznanja na svetu, in tudi ostalih nagrad. Kakšni kriteriji se uporabljajo? So nagrade v alpinizmu sploh pravične?

To je tako zelo kočljivo vprašanje. Zdi se mi, da se to srečuje z neko osebno filozofijo, ki se pri vsakem malo spreminja. Nagrade ali pa vrednotenje alpinističnih dosežkov je za mlajše, ki še nimajo zrelega sistema vrednot. Ne trdim, da je to popolnoma brez veze. Na tak način lahko sporočaš smer razvoja ali pa izpostaviš dobre stvari. Po drugi strani pa je tudi malo krivično, saj je na najbolj brutalni ravni videti, kot da je nekaj dobro, ostalo pa slabo. Tega v resnici v hribih ni. Zadrega je, da nikogar ni poleg, samo tisti, ki je bil tam, o tem poroča. Tako na koncu, ko prideš s ture, prodajaš zgodbo, najprej samemu sebi, potem pa še ostalim. Sam v bistvu priznanja sprejemam čisto iz odgovornosti do alpinistične skupnosti, sem jih pa tudi že zavrnil.

Ne moremo mimo nedavne tragedije, ko sta Peter Mežnar in Aleš Holc, oba člana AO Kamnik, tragično ostala v kitajskih gorah. Vi ste bili kritični do medijev in poročanja o tem dogodku, predvsem zaradi ugibanja o (ne)mogočih scenarijih. Zakaj? Smo ljudje preveč obsedeni s filmskimi zgodbami o čudežnem preživetju, da bi videli realno sliko?

Ja, seveda. Saj se lahko preživi tudi 14 dni. Ampak ne v razmerah, kjer ni nič – kjer je led, mraz, veter.

Ste sami že bili v tej pokrajini?

Ne, prav tu ne. Ampak si predstavljam, kako je videti. Ko greš na tako odpravo, ne greš na izlet. Pripraviš se v glavi, fizično pa tudi logistično. Tako sta se pripravljala tudi Peter in Aleš. Tega mediji ne vidijo. Šla sta tja, kjer razen narave ni skoraj ničesar. Pozablja se, da so se vozili še 4 dni naprej od zadnjega večjega kraja, potem pa so še 6 dni hodili s kamelami. To je mejno področje, kjer ni jasno, ali gre za Pakistan ali Indijo ali Kitajsko. Prisotna je vojska, če ne drugače, je prisotnost latentna, delijo si nebo. Motijo signale drug drugemu in s tem tudi telefon, ki dela ali pa ne. In pravijo, saj sta imela telefon, zakaj nista poklicala. Mogoče sta poskusila, pa nista mogla – telefon se lahko pokvari, lahko kam pade. Mislim, da od tukaj preveč razmišljamo, da se tehnološko vse da, če se hoče – tam se tehnološko ne da skoraj nič. Zadrega, ki je nastala pri tej zgodbi, je, da sta prečkala reko, katere nivo se spreminja. Prav veliko možnosti za prečkanje ni. Sicer reka ni tako široka, ampak je ozka in globoka, verjetno ima prehode, ki so prehodni le, ko je voda nizka, drugače pa ne. Torej, prečkala sta reko, potem je bilo slabo vreme in ta je tako narasla, da ostali niso našli prehoda na njuno stran. Zato se je ustvaril vtis, da sta onadva na drugi strani reke, da ne moreta nazaj in sta se izgubila. To je sicer možen scenarij. Ampak ta je že malo filmski. Šla sta v hribe. Če se jaz postavim v njuno kožo, na drugi strani vode, tako daleč od vsega … se seveda rešuješ, ne razmišljaš, da bo zdaj kar od nekod priletel helikopter. V taki situaciji nihče ne sedi in čaka. Se pač skušaš izvleči. Od njunega odhoda iz baze do sprožitve alarma je minilo od 10 do 12 dni, kar pomeni, da če bi ostala ujeta na drugi strani reke, bi se verjetno že premikala nekam drugam. Torej bi se s tistega ozkega področja, kjer bi ju kdo iskal, že premaknila, seveda, če je bilo vse v redu. Več časa, kot je minilo od njunega zadnjega javljanja, bolj je bilo verjetno, da je prišlo do nekega izrednega dogodka na hribu. Konec koncev sta šla v hribe, ne samo malo čez vodo. Mislim, da je bolj verjeten scenarij, da je prišlo do nesreče na hribu. Glede na to, da je bilo dva dni slabo vreme, da je bil sneg, je največja verjetnost plaz.

Brala sem izjavo Romana Robasa, ki je opisal pokrajino Shaksgam kot skoraj edino na svetu, kjer so gore divje v vseh pogledih. Ali to drži?

Majčkeno je pretirano, nedvomno se še kje najde kaj podobnega. Je pa res, da so taki prostori redki. In tu se skriva še ena resnica – javnost ne razume, zakaj sta šla tja – ja, zato, točno zato. Zato ker je neraziskano, te privlači, to je najbolj osnovno gonilo človeškega razvoja. Da nekaj raziskuješ, da skušaš priti tja, kjer še nihče ni bil, da doživiš nekaj pristnega.

Kakšen je občutek, da greš tja, kjer še nihče ni bil? Da nekaj narediš prvi?

Saj ne gre zato, da bi nekaj prvi naredil. Sam ne fantaziram o tem, da bi prijemal oprimek, ki ga še nihče ni. Odkrivaš nekaj neznanega predvsem zase. V tem smislu so neraziskana področje veliko bolj zanimiva, ker si izkušnje ne moreš obremeniti z zgodbami drugih.

Katera tura/gora je bila najbolj dih jemajoča?

Klasično vprašanje z zanimivo noto. Dobesedno dih jemajoča izkušnja je bila, ko sva z Andrejem Štremfljem leta 1996 plezala v Nepalu. Bivakirala sva na sestopu, ko se je usul plaz. Glavi sva imela obrnjeni proti steni, tako da so tja padali manjši drobci ledu, večji kosi pa na noge. Ko sva se zadihana izkopala izpod plazu, sem šele začutil bolečino v nogi. Imel sem kompliciran zlom gležnja. Kot zasilno imobilizacijo sem si takoj nataknil čevelj. Potem sva ponoči in zjutraj trudoma sestopala do roba ledenika, od koder so me nepalski pomočniki prenesli do baze. Tam mi je zdravnik France Srakar imobiliziral gleženj. Po več kot tednu dni čakanja na nosače so me potem šest dni na hrbtih nosili do ceste. To mi je res jemalo dih. Po treh tednih sem prišel v Slovenijo do ortopeda. Ker se je gleženj vmes že zarasel, so mi ga morali v kliničnem centru ponovno zlomiti.

Kateri je prvi izziv pred vami?

Trenutno se odpravljamo v Indijo, a imamo težave z dovoljenji. Gre za sedemtisočak, ki je na meji med Kitajsko in Indijo.

Zaupajte nam svoj najljubši vrh v kamniških gorah, kam bi priporočal našim bralcem naj gredo? Katere tri napotke bi dal ljudem, ko gredo v gore?

Kam – to je težko odgovoriti, a se bom potrudil.

Za družine z otroki Kamniški vrh, in sicer zaradi moje osebne izkušnje. A ne Kamniški vrh po tej najbolj shojeni poti, ampak nekje drugje, kjerkoli, ali zadaj iz severne strani ali po grebenu od kamnoloma, mogoče s Krvavca … skratka katerakoli pot, ki je drugačna od tiste, kjer gre večina ljudi.

Za tistega, ki hoče nekaj več, bi priporočal Zeleniške špice in naprej na Planjavo, Brano itd. Zeleniške špice zato, ker sem se tukaj prvič srečal z alpinizmom, ko sem šel z očetom v Repov kot. Bila je megla, zato sva obrnila. Sem pa slišal alpiniste, ki so plezali Zeleniške špice in to v megli. Zdelo se mi je neverjetno – obstajajo ljudje, ki zmorejo v megli najti prehode.

Nasveti – gre za precej nehvaležno zadevo, tako da ne bom preveč pameten. Priporočal bi, da gredo ljudje premišljeno v hribe, kar pomeni, da vedo, kakšno izkušnjo si želijo, česa so sposobni sami in da so hkrati še sproščeni. To je osnova, potem je pa še spremljanje vremena, fizična in psihična sposobnost. Če ni sproščenosti in zadovoljstva, ker so bili v hribih in se imeli fajn, potem je bolje, da gredo drugam. Če pa v hribih najdejo veselje, če jih hribi navdušijo, potem morajo občutiti še sproščenost. Naj se zlijejo s hribi, uživajo, srečajo samega sebe.


Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano