Marjan Šarec, tisti igralec, ki je premešal politične štrene – najprej leta 2010 na občinski ravni, potem pa še lani na državni ravni. Z aktualnim predsednikom vlade smo se pogovarjali o prihajajočem prazniku občine Kamnik, občinski problematiki na splošno in njegovi novi funkciji.
V pisarni imate obešeno sliko Rudolfa Maistra. Kaj vam pomeni on, kaj vam predstavlja, zakaj se vam zdi tako pomemben v zgodovini Slovencev, da ste izobesili njegovo sliko (in ne slike koga drugega)?
Rudolf Maister je predvsem eden redkih, če ne edini slovenski narodni junak, ki ne deli. V 20. stoletju je bilo veliko dogodkov, ki se jih danes spominjamo, in delijo slovenski narod. Ne nazadnje je bil Rudolf Maister prvi slovenski general, s čimer je ovrgel, da Slovenci nimamo vojaške tradicije, kot radi govorimo. Poleg tega je bil pesnik, to pomeni da je bil tudi nežna duša, da je znal na življenje pogledati z druge plati. Poglaviten razlog pa je, da je dejansko omogočil zasedbo Štajerske oziroma priključitev Štajerske oziroma SV dela Slovenije in tako omogočil, da smo Slovenci sploh lahko razmišljali o svoji državi. Sicer bi bil ta del Slovenije avstrijski in razvoj dogodkov bi bil lahko bistveno drugačen. Morda danes celo ne bi imeli svoje države.
29. marca je rojstni dan Rudolfa Maistra in praznik občine Kamnik. Prav vi ste v Kamniku veliko naredili, da je Maister v svojem rojstnem kraju dobil mesto, ki si ga zasluži. Imate podobno željo, ambicijo tudi na državnem nivoju?
Zagotovo mora Rudolf Maister tudi na državnem nivoju dobiti tisto mesto, ki mu pripada in si ga zasluži. Kot sem rekel, je prvi slovenski general in tudi slovenska vojska mu je predana. To se mi zdi pomembno, ker Slovenci pravimo, da nimamo svojih zgodovinskih idolov. Rudolf Maister je zagotovo primeren za to. Poleg tega je povezan tudi z Mariborom, drugim največjim slovenskim mestom, kjer ga zelo cenijo. Enako v Kamniku, njegovem rojstnem mestu, medtem ko mu je Ljubljana še dolžna iz preteklosti. Njegov cilj je bila tudi zasedba Celovca in pridobitev še tistega dela ozemlja, vendar je z Ljubljane prišel ukaz oz. zanašanje na mirovno konferenco, tako da smo tisti del ozemlja za vedno izgubili. Zato je prav, da se ga celotna Slovenija spominja kot moža, ki je priključil dobršen del ozemlja oz. ga ohranil v Sloveniji, takrat seveda Kraljevini SHS, ampak posledično gledano vsem nam.
13. marca je minilo točno pol leta, odkar ste nastopili funkcijo predsednika vlade. Kako se počutite?
Za nami je naporno obdobje. Najprej smo lani poleti tri mesece sestavljali vlado. Lahko rečem, da je bilo dolgo vroče poletje. Sestavili smo vlado, kljub temu, da nihče, vključno z analitiki ni menil, da nam bo uspelo. Potem smo se začeli ubadati z raznoraznimi težavami. Že samo sestavljanje vlade ni bilo tako, kot bi si ga sam želel. Nekaterih korakov nismo delali, kot osebno mislim, da bi bilo prav, tako glede kadrov kot drugih stvari. No, pa vendarle, potem je vlada začela z delom, se soočila z mnogimi problemi, med prvimi s sindikati javnega sektorja, kjer je bil eden izmed poglavitnih problemov, da se nismo mogli dogovoriti za manj sredstev, saj je znesek določila prejšnja vlada. Tukaj torej ni bilo manevrskega prostora, znesek bi lahko šel samo navzgor, navzdol nikakor ne. Da ne govorim še o raznoraznih drugih težavah. Ampak po pol leta ugotavljam, da vlada deluje. Če bo politična volja pri partnerjih, potem bo vlada obstajala tudi naprej, če pa te volje ne bo, bomo pač iskali druge opcije.
Pol leta sicer ni dolgo obdobje, pa vendar – kaj je po vašem mnenju v tem trenutku vaš največji dosežek in kaj bi spremenili?
Spremenili bi lahko marsikaj. Ko človek pogleda na prehojeno pot, si vedno misli, da bi to ali ono lahko naredil bolje, pa vendar mislim, da se je kar nekaj pozitivnega spremenilo v tem času. Preprečili smo stavke javnega sektorja, zaključili smo pogajanja. Ne nazadnje, če sva prej govorila o Rudolfu Maistru, je ta vlada Maistrovo knjižnico v Mariboru razglasila za kulturni spomenik državnega pomena, kar se prej ni zgodilo veliko let. Poleg tega sem zadovoljen, da v Sloveniji nimamo občutka izrednega stanja ali nepredvidenih dogodkov. Ljudje imajo občutek, da ta vlada vendarle deluje tako, da se lahko normalno živi in dela, brez ideoloških sporov, ustrahovanj, pogrevanj preteklosti. Dvignili smo minimalno plačo, sprejeli rebalans proračuna 2019, v katerem npr. dajemo 32 milijonov več za kulturo. To je prvič po letu 2012, da se je proračun tako zvišal, tako da so skoraj vsa ministrstva dobila nekoliko več. Seveda pa je vse odvisno od gospodarske rasti. Kakršna bo ta v bodoče, tako bomo lahko delali. Če bo gospodarska rast na zadovoljivi ravni, potem bo denarja več. Če pa se kaj spremeni, bo denarja manj. Pozorno spremljamo razmere v svetu in Evropi, na kriznih žariščih itd. Skrbijo nas lahko carinske vojne, ki se dogajajo onkraj Atlantika. Hitro se lahko kaj spremeni. Ampak zaenkrat je situacija obvladljiva. Kot sem rekel, ne strašimo niti z migracijami niti s čim drugim, vse zadeve rešujemo z zdravo pametjo in hkrati niti s pretiranim optimizmom niti pretiranim pesimizmom. Realno, torej. To se mi zdi bistveno.
Ali vam osemletno vodenje Občine Kamnik pomaga pri zdajšnjem delu?
Seveda pomaga. Zelo pomaga, in sicer zaradi vodstvenih izkušenj in neprecenljivih političnih izkušenj. Čeprav je občina lokalni nivo, zadeve niso nič drugačne, kvečjemu se na državnem nivoju kakšna stvar še počasneje odvija, kajti odvisen si od več dejavnikov. Drugače pa kot prvi predsednik vlade, ki je bil tudi župan, zagotovo dobro vem, kakšno problematiko imamo na občinski ravni in kako se zadeve rešujejo v praksi. Zato so te izkušnje neprecenljive, še toliko bolj, ker Kamnik ni lahka občina za vodenje. Ne želim biti žaljiv, ampak občine med seboj niso primerljive. Nekatere imajo bistveno lažjo situacijo, v Kamniku pa smo se ubadali s petimi milijoni evrov na leto samo za oskrbne stroške vrtcev, tako da je vsakemu jasno, da za investicije ni ostalo veliko. Potem je tukaj še 420 kilometrov cest in vse drugo. Zato pravim, da je Kamnik težka občina za vodenje. Kdor misli, da je vodenje Kamnika hec, se pošteno moti.
Kako sedaj gledate na občinsko raven? Prej ste bili kot župan vi tisti, ki ste kritizirali državni aparat, zdaj ste državni aparat.
Zagotovo je državni aparat še vedno na stopnji, ko ne pripoznava pomena lokalne samouprave, hkrati pa tudi na ravni resorjev še ni pravega sodelovanja. Pri ministrih to smo dosegli, na nižji ravni pa včasih tega še ni. Nobena od teh stvari me kaj dosti ne preseneča, ker sem to poznal že od prej, ko sem kot župan imel opravka z državnimi institucijami. Potrebno bo nekaj časa, da se bo to tudi spremenilo.
Po drugi strani pa ob prestopu v drugo moštvo delaš za to moštvo, zato ni pričakovati, da bom odvetnik občin, ker sem bil v preteklosti župan. Nikakor ne. Vedem se svoji funkciji primerno, le da veliko bolje razumem občine kot vsi moji predhodniki in jih nimam za nebodigatreba. Da pa se bo to kolesje zavrtelo v bolj pozitivno smer, bo še trajalo. Je pa res, da smo dvignili povprečnino iz 558 evrov na 573,50 evra. Seveda občine pravijo, da to ni dovolj. Saj jih razumem, vendar smo ta dvig takrat opravili z dogovorom, kar tudi ni bil čest pojav v zgodovini samostojne Slovenije. Ta dvig je bil narejen tudi z zavedanjem, da se bodo plače dvignile, kar je sedaj seveda priročen izgovor za čisto vse podražitve. V nekaterih občinah so se cene storitev dvignile tudi za 15 %, kar je pretirano in neupravičeno.
Ali boste lahko kljub temu karkoli konkretnega storili za občine? Mogoče ravno z novo ustanovljeno delovno skupino za znižanje stroškov občin, ki bo pregledala zakonske obveznosti občin.
Tako je. Skupino vodi Rudi Medved, minister za javno upravo. To je delovna skupina, sestavljena iz vladne strani in iz strani občin.Treba je predvsem pregledati zakonodajo oz. naloge, ki so občinam naložene – katere naloge bi mogoče lahko prenesli na državo, katere bi lahko upravljale občine. Osebno se mi zdi zelo pomembno preveriti sistem financiranja. Prej sva govorila, da občine med seboj niso primerljive. Če primerjava Kamnik in Domžale … Domžale imajo 75 kvadratnih kilometrov površine in 35 tisoč prebivalcev, Kamnik ima 29.500 prebivalcev in 265 kvadratnih kilometrov površine ter ogromno hribovskih cest, Domžale tega nimajo … torej je treba tudi financiranje prilagoditi glede na površino, lastnosti pokrajine, razpršenost oz. skoncentriranost prebivalstva, količino vrtcev in šol. Vzpostaviti moramo sistem financiranja, ki bo zadostil tovrstnim kriterijem. Če bomo samo metali denar in povečevali sredstva, a hkrati ne bomo vedeli, kako ga smotrno porabiti, ne bo pomagalo. In temu je namenjena delovna skupina.
Ali govoriva o kategorizaciji občin oziroma kako boste vse te podatke, ki ste jih našteli, tudi upoštevali?
Naloga delovne skupine je, da sprejme način ugotavljanja in sprejemanja kriterijev. Da občine med seboj niso primerljive, to je zdrava pamet in na to so opozarjali že mnogi župani. Po mojem mnenju je tudi 100 občin preveč. Tudi iz tega dejstva izvira marsikakšen problem. Vendar situacija takšna, kot je, je, in tega ne bomo spremenili, ker je to mogoče zgolj z referendumom v občinah. Bistveno pa bi bilo ustanoviti pokrajine. Teh poskusov je bilo v preteklosti že mnogo. In ni res, kot si predstavljajo ljudje, da bi se birokracija povečala, ampak bi pokrajine prevzele določene naloge občin. Ljudje bi lahko določene zadeve opravili na sedežu svoje pokrajine. V preteklosti so te pobude vedno propadle, ker je prihajalo do sporov, kje bo sedež, kako velika bo pokrajina oziroma koliko jih bo. Po mojem mnenju jih nikakor ne bi smelo biti več, kot je danes naravnih pokrajin. V preteklosti se je pojavljala tudi številka 14, kar je absolutno preveč, ker potem bo zopet prišlo do drobljenja. Pokrajine morajo biti približno enako velike, da bi imele podobno težo in to ni – se ponavljam! – povečevanje birokracije, ampak je to dejansko decentralizacija v praksi. Vse pa je odvisno, kakšne naloge bi pokrajine imele, ker če bi bila zgolj neka kozmetika, potem nima smisla. Pokrajine so zapisane tudi v ustavi in enkrat bi jih bilo smotrno ustanoviti, ker zdaj imamo situacijo, da je treba vse urejati v glavnem mestu. Recimo ARSO je tisti, ki je največkrat problem pri prostorski zakonodaji, treba je čakati, pa tudi pri gradbeni zakonodaji pa še kje, tako da bi pokrajina to olajšala, če bi bila narejena tako, kot je treba. Predvsem bi bile pokrajine dobrodošle zaradi prostorske zakonodaje in hitrejšega odločanja, npr. za gospodarstvo, če pride investitor, ki bi rad gradil halo ali širil obstoječo, pa potem vse predolgo traja.
Tako da bi že na ravni pokrajine obstajal organ, ki bi dajal soglasja …
Seveda, podobno kot v Avstriji, kjer imajo zvezne dežele, v Italiji imajo tudi zvezne dežele oziroma pokrajine, Hrvatje imajo županije, in mislim, da bi to – seveda s pravo organizacijo – zagotovo pripomoglo, da bi se zgodila decentralizacija, o kateri vsi govorimo. Ampak v praksi pa se ni zgodilo še nič.
Pa se bo to zgodilo pod vašo vlado?
Ta vlada je zelo raznolika oziroma sestavljena iz mnogih strank in to seveda terja veliko napora in usklajevanj, tako da težko rečem.
Omenjali ste rebalans proračuna 2019, ki je sedaj sprejet. Ali bo kaj denarja namenjenega tudi investicijam v modronovičnih občinah (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda)?
Treba je vedeti, da so investicije razporejene čez celo državo. Ko pogledaš celo državo, potem je malha bolj majhna. Gradi se manjkajoči krak mengeške obvoznice, podpisan je bil že dogovor o skupni pripravi regionalnega prostorskega načrta za izgradnjo obvoznice Trzin z navezavo na avtocestno omrežje – tega morajo sedaj občine sprejeti. Kar se tiče drugih investicij, so kritične predvsem ceste. Na cesti proti Črnivcu potekajo nadomestne gradnje petih premostitvenih objektov. V pripravi je tudi predlog, da se v proračun uvrsti projekt ureditve Ljubljanske in Savske ceste v Domžalah – na Ljubljanski cesti naj bi tako potekala gradnja krožišča. Nadaljuje se tudi rekonstrukcija železniške postaje Domžale z gradnjo podhoda – z Občino potekajo dogovori glede najprimernejše variante.
Pravite, da so investicije razporejene po vsej Sloveniji. Že kot župan ste opozarjali, da je vedno treba gledati širšo sliko. Kako usklajujete to širšo sliko kot premier? Ali so kakšni pritiski, interesi? Kako se spopadate s tem?
Širša slika je vedno tista, ki daje realno podobo. Vedno je treba gledati širše. Bodisi v občini bodisi na državni ravni, vsi gledajo samo na svoj konec problema, vsak vidi samo svoj vrtiček in se ukvarja z mikroproblemi. Država mora gledati širšo sliko, podobno tudi občina. Vedno se najde nekdo, ki te na kakšnem odprtju vpraša, kdaj bodo oni na vrsti ipd. Seveda, veliko je teh investicij, veliko je teh problemov. Država pa se ukvarja z drugim tirom, drugo cevjo karavanškega predora pa tretjo razvojno osjo od Koroške do Bele krajine, ki je strateškega pomena. Kot država z ugodno geostrateško lego to prednost nekoliko izgubljamo, ker mečkamo s temi projekti. S projekti pa mečkamo, ker imamo veliko zaviralcev – če ni fizičnih, so pa predpisi, skratka vsi postopki so zelo zapleteni. Če narediš kaj drugače, si v protizakonitem položaju, če si v tem položaju, greš … in spet nič ne narediš, tako da je to začaran krog. Ampak resnično, ko pogledaš z evropske perspektive, so to res majhni problemi. Že drugi tir je z evropske perspektive mikroproblem. Zato se bomo v Sloveniji morali navaditi gledati širšo sliko in ne samo svoje. Če bo širša slika dobra, se bodo avtomatično uredili tudi manjši problemi.
Ali ste dobili še kakšen nov uvid na Slovenijo in Slovence, sedaj, ko potujete po Evropi, svetu?
Uvid, da se že prej nisem motil, ko sem menil, da tujina ni tako zlata, kot jo radi slikajo. Zlasti alergičen postanem, ko začnemo govoriti o Sloveniji kot drugi Švici. Ženske so volilno pravico v Švici dobile leta 1975. V Švici relativno dobro živiš, ko si samski in imaš službo. Ko imaš otroke, družino, je pa zadeva bistveno drugačna. Vrtec stane tudi 3000 frankov na mesec. Država ne poskrbi za tovrstne storitve na tak način kot pri nas. Pri nas seveda jamramo, da imamo davke, ampak ravno ti so namenjeni javnim storitvam. Če ni davkov, tudi javnih storitev ni. V Švici nihče ne skrbi, ali imaš otroka v vrtcu ali ne, ali si zdrav ali bolan. Tudi švicarski zdravstveni sistem ni tako bleščeč na vseh področjih, kot radi govorimo. Zato nisem prepričan, da bi Slovenke in Slovenci želeli živeti po švicarsko. Tudi nimajo njihove miselnosti. Menim, da je naš sistem relativno dober in kakovost življenja pri nas na visoki ravni. Se pa strinjam, da nam manjka discipline. Osnov. Če voziš prehitro, plačaš kazen. Brez iskanja bližnjic. To pa je v Švici drugače. Na splošno pa ne maram primerjav s Švico, ker sem s Slovenijo kot tako popolnoma zadovoljen. Vsem bi nam koristilo, da bi se nehali ves čas primerjati, ampak šli svojo pot in začeli ceniti tisto, kar imamo.
Kako se znajdete na evropskem in svetovnem političnem parketu. Se vam je zgodila kakšna nerodnost?
Doslej ni bilo nobene težave. Redno hodim v Bruselj na zasedanje Evropskega sveta, bil sem na obisku v Nemčiji, imel sem delovni obisk na Finskem, Danskem in v Španiji. Državniških obiskov je, odkar smo v Evropski uniji, bistveno manj, to so delovni, enodnevni obiski. Ker smo člani Evropskega sveta, se tam srečujemo in videvamo. Če se malce pošalim, veliko pa tudi ne, je približno tako, kot ko sem prvič kot župan prišel na srečanje šestih občin, na katerem je pogovor tekel o čistilni napravi. Vsak ima svoje probleme doma, eni takšni koalicije, drugi drugačne, kakšna vlada je vmes že padla, eni imajo večjo nezaposlenost, drugi manjšo … tako kot srečanje županov, le na malce višji ravni, princip pa je približno podoben. Moja pričakovanja so bila ustrezna, ni nič presenetljivega.
Srečujete se z evropskimi, svetovnimi voditelji. Vem, da ste velik ljubitelj zgodovine, radi berete biografije velikih voditeljev. Kdo je vaš vzornik ali pa vsaj tisti, ki se mu v svojem vodenju želite približati?
Študiranje zgodovine pomaga, ker se pa tu pa tam lahko uporabi kakšen primer iz zgodovine. Če bereš zgodovino, mogoče kakšno napako manj narediš. Vidiš, da se je vse že enkrat zgodilo, da se ni vse začelo s teboj in se tudi ne bo končalo. Nimam vzornikov, ker mislim, da mora vsak najti svojo pot, hkrati pa so zgodovinska obdobja zelo različna in danes ne moremo delati na enak način. Včasih me primerjajo z dr. Janezom Drnovškom. Nisem prepričan, da bi dr. Janez Drnovšek danes uspeval s svojim načinom delovanja.
Zakaj?
Danes je vse hitro. Imamo družbena omrežja, način komunikacije je hitrejši. Odločitve morajo biti hitrejše, svet je hitrejši in neizprosen. Danes ne moreš več pet dni premišljevati in potem šesti dan ne narediti, kar je bila v devetdesetih letih uspešna taktika. Danes pa najbrž ne bi bila. Zato pravim, da je treba najti svojo pot.
Janez Drnovšek je bil eden od likov, ki ste ga – poleg ostalih – imitirali tudi v znani oddaji Radio Gaga, kajne?
Ja, pa še mnogo drugih. On je bil moj najboljši lik. Seveda mi je tudi ta imitacija prinesla kakšno spoznanje več. Politika pa me je zanimala ves čas.
Ali sedaj uspete poslušati Radio Gaga? Kako je biti na drugi strani imitacij?
Žal ne, ker mi čas ne dopušča, da bi ob petkih poslušal. Razen tu pa tam, če ujamem kakšno stvar. Včasih se pošalim, da se mi sedaj vrača vse tisto, kar sem prej počel. Po drugi strani je to, da me imitirajo, velik kompliment. Ker vem, kako smo se mi lotevali teh likov – moral je biti dovolj pomemben, da se ga je nekdo lotil. Če je lik dobro narejen in je misel prava, potem je to čisti užitek. Zato to jemljem kot velik kompliment in dokaz, da sem vreden, da se nekdo ukvarja z menoj kot likom. To je zelo pozitivna zadeva.
In v imitaciji Aleksandra Pozveka je misel prava?
Ja, mislim, da je na zelo visoki ravni, manjkajo le še nianse. Sicer vsak lik raste in verjamem, da bo tudi moj lik čedalje boljši. Ker bom tudi jaz čedalje več materiala ponudil. (smeh) Več dni obstoja na oblasti, več materiala. Veseli me, da je moj imitator novinar, ki pozna zadeve.
Ko smo prišli, ste vprašali, kako je v Kamniku. Ali spremljate splošno in politično dogajanje v Kamniku in okolici? Imate kaj stikov s kolegi župani modronovičnih občin (Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin, Komenda)?
Ne prav veliko, ker je v Sloveniji 212 občin. Res pa je, da preberem lokalne medije, pogledam na spletno stran občine Kamnik. Ob občinskem prazniku bom položil venec pred spomenik Rudolfa Maistra, tako da bo tam zagotovo kakšna priložnost, da bom kaj slišal. Na splošno pa sem vesel, da mlad človek vodi kamniško občino. To je vedno pozitivno.
Ali se boste kdaj vrnili na županski stolček ali pa v Kamnik na katerokoli drugo funkcijo?
Ne. Ko je neko obdobje zaključeno, je zaključeno. To ne bi imelo nobenega smisla, saj prineseš neke vzorce, ki si jih imel, ko si bil sam na funkciji, vmes pa se je čas že stokrat spremenil. V Kamnik bom prišel na kakšno kavico in kamor me bodo povabili. Nikoli pa od mene ne boste slišali kakšnih komentarjev občinske politike. Svojo priložnost sem imel. Če vprašam sam sebe, zagotovo nisem naredil vsega optimalno, mogoče bi celo kaj bistveno drugače naredil, ampak moj čas v Kamniku je minil. Pa še to bom povedal … ko so nekateri zelo triumfirali, ko naš kandidat ni zmagal na županskih volitvah, iskreno povedano, sam sem si kar oddahnil.
Zakaj?
Da se moje obdobje lahko resnično zaključi. To je moj sebičen pogled. Naj mi Igor Žavbi oprosti. Tako smo to obdobje zaključili, sicer bi vedno bile špekulacije o mojem vodenju iz ozadja, vtikanju v dnevno politiko, sedaj pa je situacija čista. Igorja Žavbija pa veliko bolj potrebujemo v stranki, ker je dober organizator, operativec in brez njega bi težko delovali.
Kako so z vašo funkcijo zadovoljne žena in hčeri?
Približno tako kot prej. Ne preveč. Ni bistvene razlike. Treba je vedeti, da je tudi župansko delo izjemno naporno in terja celega človeka. V prvem mandatu sem imel v občinskem svetu močno opozicijo, delo je bilo težko, seje so trajale tudi 11 ur. Doma pa sta bili punčki stari 1 leto in 3 leta, res je bilo težko. Spomin na tiste čase ni prijeten. Zdaj je več tujine, to je razlika. Trudim se, da sem zvečer doma. Sta pa tudi hčeri že tako veliki, da če bi prišel domov ob štirih, petih, njiju dveh ne bi bilo doma. Mlajša trenira ples, starejša je pri kamniških mažoretkah, tako da žena odnese levji delež, kar se tiče prevozov hčera v šolo in na dejavnosti. Mislim, da ni glavni problem, da mene ni doma, ampak da se ves čas menjamo – ko sem jaz doma, njih ni, in obratno.
Ali kdaj kaj komentirajo kakšno vašo besedo, dejanje?
Včasih se šalim, da mojo ženo lahko tudi mučijo, pa ne bo nič izdala, ker se doma o politiki ne pogovarjamo. Že od dneva sem tako utrujen, da če bi še enkrat načel kakšno temo, bi me pobralo. Poleg tega jih nočem obremenjevati in jim skušam omogočiti čim bolj normalno življenje. Vsak imava svoje poklicno delo. Tako kot jaz z ženo ne hodim v razred, ko predava, tako tudi nje ne vključujem v svojo funkcijo, ker se mi zdi, da je že dovolj, da je eden pod stresom zaradi politike in ni treba, da je cela družina obremenjena in vpeta.
Pa vendar, tudi ona je najbrž pod stresom zaradi vas, ljudje jo sedaj drugače gledajo, se obnašajo do nje?
Žena skuša živeti čim bolj normalno življenje. Ko prideš na nek izpostavljen položaj, te ljudje avtomatsko začnejo drugače gledati. Sicer pa sem slišal, da se po Kamniku govori, da žena ne hodi v službo in je sedaj dama. Seveda to ni res. Ona živi tako kot prej. Enako poskušam tudi jaz – v čim večji meri živeti tako kot prej, ker to je edino uspešno na dolgi rok.Vse ostalo ne prinese uspeha.
Imate sedaj, ko ste premier, kaj časa za sebe?Se kaj ukvarjate z vrtom, sprehajate po Kamniku, torej počnete stvari, ki so vam ljube?
Po Kamniku ne, po gozdu sem se sprehajal vedno in se še. Grem tja, kjer ni ljudi. Pa traktor zaženem, z Lado nivo se peljem ipd. Trudim se živeti enako kot prej, čeprav časa ni ravno na pretek.
Mateja Štrajhar, Matej Primožič // Foto: Matjaž Briški
