»Pokaži mi pot, le tebi sledim, še svojo zguljeno dušo tebi podarim. Pokaži mi tvoje srce, s tabo se lahko pomirim, vzemi me s sabo, vzemi me s sabo, kadarkoli in kamorkoli greš,« poje Manca Berlec v svoji pesmi Sama. 24-letna ljubiteljica mačk poleg vsega, kar je povezano z ustvarjanjem glasbe, najraje leži, igra videoigre, gleda filme in ustvarja video vsebine. Počasi, a vztrajno, predvsem pa iskreno in pristno, stopa po svoji poti, kajti ona je glasba in njena glasba je ona.
Slab teden dni (intervju je potekal 27.2., op.p.) je po tvojem nastopu na letošnji Emi. Kakšni so prvi vtisi? Kaj se dogaja v tem prvem tednu?
Sem na rehabilitaciji, kajti bilo je zelo naporno. Tako petek kot soboto smo ves dan preživeli v prostorih televizije, kjer izgubiš občutek za čas, ne veš točno, kje si in kaj se dogaja. Zelo sem zadovoljna z odzivi ljudi. Vsi so pohvalili mojo pesem, všeč jim je. Sodelovanje na Emi je po mojem super izkušnja in hkrati priložnost, da moja glasba doseže širšo javnost, kajti predstaviš se celotni Sloveniji. Zdi se mi, da imam po tem nastopu dobro podlago za gradnjo svoje glasbene poti. Ljudje me sedaj poznajo malce bolj kot prej.
Kakšno je bilo vzdušje v studiu v teh dveh dneh?
Vsi so bili zelo prijazni in odprti, čeprav je bilo med nekaterimi čutiti tudi tekmovalnost. Veliko smo se družili in z nekaterimi od nastopajočih smo še vedno v stiku, najbrž bom s katerim od teh v prihodnje tudi sodelovala. Kot sem že omenila, super izkušnja.
Kako bi opisala nastop oziroma udejstvovanje na Emi, tekmovanju, ki ga nihče ne gleda, čeprav ga vsi spremljamo in hkrati kritiziramo?
Iskreno, jaz sploh nisem popolnoma dojemala, kaj se dogaja. Nekateri so bili zelo živčni, sploh ko se je začel prenos v živo. Sama sem bila sproščena, toliko časa smo že preživeli tam, toliko vaj smo imeli … in tisti trenutek, ko sem bila na odru, niti nisem razmišljala, koliko ljudi po vsej Sloveniji gleda prenos. Poleg tega je bila v studiu super energija, občinstvo v studiu je bilo odlično, tako da sem uživala.
Kako komentiraš zmagovalno pesem? Katera pesem je sicer bila tvoja favoritinja?
Moja favoritinja je bila Ana Soklič. Že prvič, ko sem jo slišala, so mi šle kocine pokonci. Nek čar je okrog nje, energija, kot da je nekaj vesolj nad vsemi drugimi; sploh ko je odpela, je bilo odlično. Že od samega začetka sem navijala zanjo, zato ji privoščim in sem vesela, da je zmagala prav ona.
Pesem Večnost si med vrsticami napovedala že lani ob izidu albuma Gola. Je bilo to naključje ali si že takrat pripravljala pesem za tekmovanje?
Pesem Večnost sem napisala lani aprila. Zdela sem mi je posebna, zelo sem jo začutila, zato sem jo kar pol leta držala zase. Mojemu producentu Patriku sem dejala, da se bova s to pesmijo prijavila na Emo, potem pa bo, kar bo. Zdelo se mi je, da je pesem prava. Sicer pa je Večnost tudi prvi singel z nove plošče, ki bo izšla konec leta.
Kaj te še čaka po Emi? Kakšni so načrti za letošnje leto?
Kot omenjeno, nova plošča. Čez en mesec izide videospot za skladbo Gola, s čimer tudi zaključujem poglavje starega albuma.
Ali pesmi za novo ploščo že nastajajo?
Pesmi so v nastajanju. Nekaj je napisanih, nekaj jih nastaja, nekatere so zgolj ideja v glavi. Novi album bo zagotovo bolj obsežen kot Gola, na katerem je bilo samo osem skladb; razmišljam o štirinajstih skladbah, vključena pa bodo tudi razna sodelovanja z glasbeniki.
Pa pojdiva na začetek … za Manco Berlec je “kriva” diatonična harmonika, “frajtonarica”? Od kod izvira navdušenje nad harmoniko v otroštvu?
Hodili smo smučat na Roglo. Bivali smo v nekem kmečkem turizmu in fant, ki je bil tam doma, je imel harmoniko. In meni je bila ves čas malo všeč. Potem se je družinska prijateljica vpisala v šolo za frajtonarice in ob nekem obisku mi je harmoniko potisnila v roke – po petih minutah sem že znala nekaj zaigrati. »Jaz hočem to igrati,« sem rekla, in starša sta me vpisala. Ne vem, kje sem našla to harmoniko, ampak takrat mi je bila zelo všeč. Še pred frajtonarico sem imela klaviature, po domače sintesajzer, ki mi ga je prinesel Božiček. Doma sem imela koncerte in s tem se je začelo, nadaljevalo pa s frajtonarico.
Še kdaj poprimeš za ta inštrument?
Če že, potem večinoma za družinske zabave ali pa, če me kdo res prosi, za kakšno šrango ali abrahama. Da bi za sebe igrala, pa ne. Sicer mi sedaj igranje predstavlja večji užitek kot včasih, ko sem jo morala igrati ves čas in mi je šla že malce na živce, tako da jo z veseljem primem v roke, vendar zgolj za družino.
Glede na tvoje znanje igranja frajtonarice, pa jodlaš tudi, kakšno je tvoje mnenje o narodnozabavni glasbi?
Zdi se mi, da je vsak lahko v narodnozabavni glasbi. Malo je prelahko biti v narodnozabavnem ansamblu. Vse skladbe so po istem kopitu, ker neke umetnosti ne moreš narediti. Preveč je tega. Sama glasba se mi ne zdi plehka, ker je lahko zelo globoka, ampak je preveč nasičena. Kdorkoli je dve leti igral harmoniko, se odloči, da bo imel ansambel in ga tudi ima. Ne, to mi ni pri srcu. S tem se izgublja kakovost. Tudi sama, ko igram harmoniko, igram večinoma skladbe Avsenikov in Lojzeta Slaka, od novih mogoče skladbe Modrijanov, ostalih sploh ne.
Pred nastopom na Emi te je najbrž največ ljudi poznalo po nastopu v oddaji Slovenija ima talent. To je bilo pred šestimi leti. Kako danes gledaš na ta nastop? Kaj ti je prinesel?
Dal mi je potrditev, da sem dobra v tem, kar delam, da sem dobra v petju. Vedno sem igrala harmoniko, potem sem si pa v prvem letniku srednje šole kupila kitaro in priznam, da nisem znala peti. Vadila sem par let in se utrdila. Tako mi je ta nastop dal potrditev, da mi gre v redu. Z oddajo pa je prišla tudi prepoznavnost, različni odzivi na moj nastop, kar mi ni bilo všeč. Zato sem se za eno leto odpravila na potovanje po Novi Zelandiji, kjer sem premislila, kaj si želim, kaj hočem narediti. Ko se danes ozrem na ta leta, vidim, da je bilo prav, da sem si vzela čas, da nisem podpisala kakšne pogodbe ali ustvarjala skladb, kajti nisem bila dovolj zrela, lahko bi si nakopala težave in bi mi danes bilo žal. Zdaj sem starejša in vem, kaj hočem. Glasba, ki jo ustvarjam, mi je všeč. In je moja.
Takrat si bila stara 18 let. Kako si se soočala z vsemi pritiski? Veliko je bilo negativnih mnenj in komentatorjev.
Negativnim komentatorjem sem se malce izogibala. Nisem brala tovrstnih komentarjev, saj sem vedela, da bodo vplivali name. Pametno sem se izognila tudi raznim zelo osebnim vprašanjem v intervjujih. Zdaj sem si hvaležna za to. Danes pa se zabavam, ko berem vse te komentarje, in si mislim, da je kakšna moja pesem očitno malce preveč intelektualna za določene ljudi, kar mi je všeč. Moja glasba namreč ni komercialna in na prvo žogo, hočem, da je več kot to. Poslušljivo, ampak z malce več kot tremi akordi.
Čeprav praviš, da ti je glasbena podlaga bolj pomembna kot besedilo, tvoje pesmi zaznamuje tudi izredna lirika. Te je odziv občinstva na tvoja besedila presenetil?
Nikoli nisem dajala poudarka besedilu, saj sem vedno menila, da mi pisanje besedil ne gre. Potem sem se nehala vznemirjati zaradi tega in začela pisati tisto, kar se je dobro slišalo, in tisto, kar sem čutila. In še vedno, ko mi ljudje kdaj rečejo, da je neko moje besedilo močno, tega niti ne dojamem, ker dajem toliko več poudarka glasbi. Besedilo je tam zgolj za to, da zapolni glasbo. Po vseh lepih odzivih sodeč, pa očitno tudi besedila niso slaba. Zelo nerada pojem v pogovornem jeziku ali slengu, grdo je slišati. Zdi se mi, da je slovenski jezik tako lep – zakaj bi ga iznakaževali?
Včasih si mislila, da tvoje pesmi niso dovolj dobre. Kako si prestopila to oviro?
V preteklosti sem pisala v angleščini, kajti besedila v tem jeziku so se mi zdela boljša. V bistvu pa sem se skrivala za temi besedami. Ljudje mogoče sploh ne razumejo tega, kar poješ, ampak te besede pač so tam. Začela sem nastopati in imela dobre odzive, ampak ko sem prvič napisala pesem v slovenskem jeziku, je bila ljudem še bolj všeč. In to mi je dalo potrditev, da ni slabo, da lahko nadaljujem s svojim delom. Ker sem perfekcionistka, sem morala najprej prepričati samo sebe – to sem napisala iz sebe, za tem stojim in to mi je všeč. Tako sem dosegla, da se ne obremenjujem s tem, kaj bodo ljudje rekli, glavno, da je pesem všeč meni in lahko sem ponosna nanjo.
Lani je izšel tvoj prvi album Gola, požel je veliko pozornosti, uspeha. Vse skupaj pa se je pravzaprav začelo, ko si eno izmed pesmi poslala urednikom na Val 202, ti pa so bili navdušeni in jo takoj poslali v eter …
Predlani sem našla svoj slog. Pesem Sama je napisana v tem stilu, to je popolnoma moj zven. Kolega mi je svetoval, naj pesem pošljem na radio, češ nikoli ne veš. Pa nisem hotela. Čakala sem in čakala in odlašala, potem pa sem se v trenutku odločila, da nimam kaj izgubiti in sem pesem poslala na Val 202. Mislim, da mi je odpisal Žiga Klančar (urednik glasbenega programa na Valu 202, op.p.) in me povabil na intervju. Pesem Sama so začeli vrteti na radiu in tako se je vse skupaj začelo.
Kako si se počutila, ko si svojo pesem prvič slišala na radiu?
Oooo, to je bilo pa kar … zelo sem bila vesela, čudno mi je bilo slišati sama sebe na radiu, definitivno sem bila pa res ponosna nase in na to, da mi je uspelo priti na radio. Poseben občutek je, ko se slišiš v programu; nekdo nekaj pove, potem pa se zavrti tvoja skladba. Malce se razlikuje od tega, da si jo zavrtiš sam.
»Sem mlada umetnica s staro dušo,« si dejala o sebi. Zakaj stara duša?
Ker so mi všeč stare zvrsti glasbe. Zelo cenim stare popevkarske skladbe. Ena izmed mojih najljubših je Lastovka, zato se mi zdi, da imam staro dušo, ker bi lahko živela v tistem obdobju in ustvarjala svojo glasbo. Zavedam se, da bi tudi danes lahko ustvarjala glasbo, ki bi se bolje prijela in več vrtela, glasbo, s katero bi mi šlo bolje, kot mi trenutno gre, ampak tega nočem.
Kako je biti gola, razgaljena pred občinstvom? Sploh, če so tam tudi tvoji domači, prijatelji …
Veliko težje je nastopati pred domačimi, seveda. Pa ne pred kolegi in prijatelji, ampak pred starši. Nisem vedela, kako si bodo razlagali pesmi, ampak mama in oče se nista nič spuščala in poglabljala v to, zelo sta navdušena, moja glasba jima je zelo všeč, kar sta mi tudi povedala. Od takrat je tudi s tega vidika veliko lažje.
Kako pa je biti gol pred slovensko glasbeno industrijo? Kakšna je ta za mladega slovenskega glasbenika z željo po pristnosti in stopanju po svoji poti?
Če poznaš prave ljudi, imaš dovolj podpore na svoji poti. Veze in poznanstva pridejo prav. Jaz sem že na začetku spoznala prave ljudi. Ko sem nastopala v ljubljanskem ČinČinu, me je našel Gregor Zalokar in me “spravil” povsod, kamor je šlo. »Pojdi se pokazat na ta in ta dogodek,« je dejal. In sem šla, spoznala nove ljudi in tako vsakič znova in kar naenkrat sem se znašla v tej družbi. Nikoli ne bom pozabila piknika pod klobuki revije Zvezde. Tam je bila Natalija Verboten, šla sem do nje, da bi se spoznali. Dala sem ji roko in se predstavila, ona pa mi odvrne, da ve, kdo sem, in da posluša mojo glasbo. Vsa čast, je še dodala. Bila sem osupla. Ampak očitno so me ljudje opazili, postala sem del te “smetane” in je kul.
In kako se počutiš med temi ljudmi?
Super. Moti me le, da se vsi preveč obremenjujejo s tem, kako so videti, in premalo s tem, kako zvenijo. Mi smo glasbeniki, ne manekeni.
Nastopaš tudi na odrskih deskah, pred leti smo te videli v muzikalih Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra, sedaj pa v kabaretih skupine Oksimoron. Je tudi možnost tovrstnega udejstvovanja med srednjo šolo vplivala na tvoj razvoj umetnice?
To nastopanje mi je dalo veliko samozavesti. V muzikalu The Immortals sem igrala eno od glavnih vlog, imela sem dve solo pevski točki. Ljudje so po nastopih hodili do mene, bili so navdušeni, kar mi je dalo ogromno samozavesti in potrditve. Z nastopi v kabaretu sem odkrila svojo ženstveno plat. Ker smo imeli ogromno svobode – vsak je sam oblikoval svoje točke, potem pa vadil s pomočjo mentorjev in ostalih članov – sem zelo zrasla in napredovala. Trenutno v kabaretu sicer ne nastopam, ker zaradi nastopa na EMI nisem imela časa, se pa v Katzen Kabaret v MC Kotlovnica zagotovo vrnem, ko se vse skupaj malce umiri.
Kakšna je razlika med nastopom v gledališču in glasbenim nastopom?
Biti glasbenik je težje. Velikokrat se je že zgodilo, da so na koncertu ljudje govorili eden čez drugega in niso zares poslušali moje glasbe. Pa sem to vzela kot eno izmed izkušenj na svoji poti. Zadnjič pa sem imela koncert v kamniškem pubu Pod skalo in je bila čista tišina, nihče se ni pogovarjal in mi je bilo že skoraj malce neprijetno. Ampak sem ugotovila, da mi je to všeč. Vsi so pozorno poslušali, o čem pojem, in se posvetili moji glasbi. Glasbenik se predstavlja s svojo glasbo, medtem ko si v gledališču zamaskiran, igraš vlogo, nisi ti.
Se ti zdi slovensko občinstvo zahtevno?
Večkrat sem že dobila odzive, naj delam bolj poskočno glasbo, češ da na mojih koncertih nihče ne pleše … V redu, to so pač Slovenci, ki pričakujejo, da se bo na vseh koncertih plesalo. Moja glasba je intimna, za majhna prizorišča, kjer se počutiš, kot da si v dnevni sobi, piješ kavo in poslušaš glasbo.
Ali boš tudi v prihodnje stremela k intimnim prizoriščem?
Mislim, da ja, razmišljam pa, da bi se malce razširila in si našla band. Sedaj sem sama s kitaro, looperjem in efekti, poleg mene je še kolega s kitaro, torej sva dva. Če bi bila na odru z bandom, bi lahko ustvarili še boljšo energijo, hkrati pa bi sama lahko imela več interakcije z občinstvom, kajti sedaj se na odru ukvarjam s sto stvarmi naenkrat. Ideja o skupini še dozoreva, ampak mogoče se razširim.
Kakšna je glasbena scena v Kamniku? Je dovolj posluha za mlade glasbenike in umetnike?
Po mojem je glasbena scena v Kamniku zelo spodbudna. Že na začetku svoje poti sem veliko nastopala v Kamniku, ogromno mi je pri tem pomagal Goran Završnik. Veliko podporno okolje predstavlja MC Kotlovnica, kjer imaš vedno lahko brez težav koncert. Festival Kamfest je še eno prizorišče, kjer se lahko predstaviš. Vsi, ki stojijo za temi dogodki, so pripravljeni odpreti vrata mladim in jim dati možnost, da se predstavijo. Mislim, da je Kamnik lep kotiček kulture in glasbe ter dobra odskočna deska.
Kljub mladosti imaš za seboj že precej prehojene poti v glasbenem svetu, zato me zanima, kakšen nasvet bi dala mladim glasbenikom?
Naj se ne bojijo biti to, kar so. Naj pišejo in delajo tako glasbo, ki jim ustreza. Naj se ne ozirajo na ostale. Naj vztrajajo na svoji poti, kajti slej ko prej jim lahko uspe, le ljudje jih morajo slišati in jim verjeti, da so iskreni in pristni. Potem bo šlo samo od sebe.
Mateja Štrajhar //Foto: Anže Šestovič in David Lotrič Banovič
