20-letni Domžalčan Luka Trtnik je fant, o katerem bomo še slišali. Ker ima od že rojstva desnostransko hemiparezo, ima desno stran telesa šibkejšo in slabše razvito. Zato se je naučil vse delati z levo roko. Tudi to je eden od razlogov, da svojim nasprotnikom v namiznem tenisu povzroča sive lase. Luka je namreč štirikratni državni prvak v svoji kategoriji, vedno boljše rezultate pa dosega tudi na mednarodnih članskih tekmovanjih.
Od rojstva imate desnostransko hemiparezo. Kaj to pomeni?
Še sam ne vem zelo dobro, kaj to sploh pomeni, ampak moja desna stran je veliko slabša od leve. Manj je razvita in precej manj zmorem z njo. Hkrati je manj spretna, kar pomeni, da imam težave, na primer ne morem se dobro odriniti z desno nogo, kar me tudi malo ovira pri namiznem tenisu. Vendar o tem niti ne razmišljam. Potem so tu čisto vsakdanje spretnosti, ki jih z levo roko lahko naredim, z desno pa ne. Trudim se enako delati z levo in desno, tako da je tudi desna roka na čim boljši ravni.
Torej ste se z leti privadili delati stvari z levo roko?
Res je. Čeprav sem rojen desničar, sem bil kasneje zaradi hendikepiranosti prisiljen postati levičar, tako da večinoma vse delam z levo roko.
Ali so v namiznem tenisu levičarji težji nasprotnik?
Odvisno, s kom in kako treniraš. Levičarjev je manj, zato desničar ni navajen na igro levičarja, tako da je s tega stališča levičar lahko težji nasprotnik.
Ta konec tedna (28.10.) je bilo v Novem mestu Državno prvenstvo invalidov Slovenije v namiznem tenisu. V svoji kategoriji ste postali državni prvak, v open kategoriji pa podprvak. Čestitam. Kakšni so občutki? Ni pa to prvi naslov državnega prvaka.
Hvala. Tudi sam ne vem točno, koliko naslovov državnega prvaka imam. Mislim, da je to četrtič zapored. Sicer sem bil tudi šolski državni prvak, ko sem bil še zelo mlad, tako da ne vem, če to šteje. Bom rekel, da je to četrti naslov državnega prvaka.
Seveda sem zelo zadovoljen. Biti državni prvak je vrhunsko. To je naslov, ki ga je treba spoštovati, pa čeprav osvajaš tudi mednarodne naslove. Žal mi je za drugo mesto v kategoriji open. Pričakoval sem zmago, tudi ostali so pričakovali, da bom zmagal. Zelo dobro mi je šlo. Vodil sem 2:0 v nizih, tretji niz je bil rezultat 8:5, torej so mi do zmage manjkale tri točke. Potem sem popustil. Zgrešil sem dva svoja servisa, nekaj backhand spinov je šlo čez mizo in potem je glava naredila svoje. Nisem več razmišljal pozitivno, tako da sem na koncu izgubil 3:2 v nizih.
Med 17. in 20. oktobrom je Celje gostilo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu za športnike invalide SPINT 2018. Kakšni so vtisi, občutja, sedaj, ko na prvenstvo lahko že gledate z distance? Vaša pričakovanja so bila velika …
Vedno imam velika pričakovanja, ampak mogoče jih ne bi smel tako na glas govoriti. Ne vem. Ko sedaj gledam na svetovno prvenstvo, čeprav sem to vedel že pred tem, je to veliko tekmovanje. Kljub rezultatu je to moj najljubši turnir. Ko smo stopali proti igralnim površinam, smo korakali po glasbi, gledali so me navijači in mi ploskali, spremljala me je družina. To je nekaj, česar ne bom pozabil. Pa tudi igrati s tako dobrimi igralci, najboljšimi na svetu v moji kategoriji, je bilo nekaj res lepega. Z nekaterimi od njih sem že igral, nekateri so bili novi. In vsi ti, ki so boljši od mene, so moji idoli; lahko jim samo čestitam, da so tako dobri, kot so.
Kar 322 športnikov iz 51 držav se je udeležilo svetovnega prvenstva v Celju. Kako je igrati z najboljšimi igralci sveta, z idoli, kot pravite? Vas je strah, imate tremo?
Pred tekmo in med njo ne razmišljam o tem, s kom igram. Sicer vem, s kom igram, ampak razmišljam samo o njegovi igri, kako bi najlažje priigral točko in zmagal. Nekateri se določenih igralcev bojijo, jaz ne. Seveda jih spoštujem, toda osredotočim se na svojo in nasprotnikovo igro.
Ste se igralci na svetovnem prvenstvu tudi družili, pogovarjali?
Na svetovnem prvenstvu je malo drugače kot na ostalih turnirjih. Na slednjih se veliko družimo in smo bolj prijazni. Na tem svetovnem prvenstvu pa je že bilo malenkost drugače. Na primer, nekaj igralcev sem pozdravil, pa so bili zelo zadržani. Verjetno so bili osredotočeni zgolj na tekmo in se niso hoteli preveč družiti. Sicer pa tudi meni to ustreza, ker med tekmami nisem zelo družaben. Osredotočen sem na igro in na namizni tenis, po tekmi pa se lahko zabavam.
Pa se zabavate po tekmah?
Ja, ponavadi je zaključna zabava, ampak – ne vem – mogoče nikoli nisem bil tako dobre volje na koncu turnirja, da bi bil tam in se družil z drugimi. Najbrž to še pride. Se pa z vsemi dobro razumem, ni prepirov, vsi smo zelo veseli uspeha drugega. Na primer, veliko treniramo z Angleži, tako da poznam skoraj vse in odlično se razumemo.
V Angliji ste trenirali z britansko izbrano vrsto, ki jo sicer vodi Slovenec Gorazd Vecko. Kakšne so razlike med treningom pri nas in v Angliji?
Razlike ni, vsi treniramo na polno, tako v Sloveniji kot tam. Razlike v samih treningih ni, pogoji pa so zelo različni. Čeprav menim, da so v Mengšu, kjer treniram, vrhunski pogoji, so v Angliji, sploh kar se tiče infrastrukture, veliko boljši. Na voljo imajo večje prostore kot mi, manj je vlage, imajo tla, kot se jih uporablja na tekmah, to je terafleks. To so majhni detajli, ki zelo vplivajo. Poleg tega imajo tri ali celo štiri trenerje, kar pomeni, da se lahko skoraj pri vsakem posamezniku osredotočijo na nek del, medtem ko imamo v Mengšu samo enega trenerja za trideset igralcev. Težko se en sam osredotoči na vsakega posameznika in ga pripelje do optimuma.
Kako pa je s treningi za vzdržljivost in psihološko pripravo?
V klubu imamo kondicijsko pripravo, vendar moraš te vaje opraviti sam. Trener da naloge, potem pa je od mene odvisno, če jih bom naredil ali ne. Se pa trudim, da čimveč in čimbolje naredim.
Kako pomembna je fizična pripravljenost v igri namiznega tenisa?
Zelo pomembna. Še bolj pa mentalna pripravljenost, ker je igra zelo naporna. Verjetno je to eden od razlogov, zakaj sem na državnem prvenstvu v kategoriji open, kar sem omenjal prej, izgubil. Velikokrat se pri pomembnih tekmah začnem tresti, kar vpliva tudi na mojo igro. To moram izboljšati. Delamo na tem in upam, da bo kmalu izginilo.
Kako je igrati pred domačo javnostjo na tako velikem tekmovanju? Je pritisk večji?
Po rezultatih gledano bi mogoče lahko mislili, da je več pritiska, ampak ko sem bil tam, sem se zelo dobro počutil. Uživam, ko občinstvo ploska in navija zame.
Kako pa so potekali treningi za svetovno prvenstvo? Koliko ste trenirali?
Treningov je bilo precej več, hkrati so bili veliko bolj intenzivni. Igral sem z veliko boljšimi igralci, kar je bilo zelo naporno, tako da sem sedaj vesel, da lahko malo zmanjšam intenzivnost in se tudi malo zabavam. Sem pa vesel za to izkušnjo, ki sem jo dobil z igranjem na svetovnem prvenstvu.
Koliko pa sicer na splošno trenirate?
Odvisno od časa, ki mi ga veliko vzame tudi šola. Ko pa pouka ni, treniram tudi dvakrat na dan po dve do tri ure in to vsak dan. Ob nedeljah se s trenerjem zmeniva za individualen trening, sicer pa so ob nedeljah ponavadi tekme. Veliko treniram.
Katero šolo obiskujete?
Zdaj hodim v CIRIUS Kamnik, kjer je vse lepo prilagojeno, tako da se lahko posvetim tako šoli kot namiznem tenisu, tako da nimam težav z usklajevanjem obeh.
Sicer pa je vaša letošnja sezona zelo dobra. Kateri so vaši glavni dosežki? Lahko začneva z lanskim evropskim mladinskim prvenstvom in zlato medaljo.
Lansko mladinsko evropsko prvenstvo je bilo nekaj posebnega, ker sem zmagal in sem stal na najvišji stopnički. Zaigrala je slovenska himna, prvič za mene in bil sem navdušen. Slovenska himna sredi Italije! Potem pa še enkrat, kajti s Srbom sva zmagala tudi v ekipnem delu.
Potem sem bil drugi v Italiji na mednarodnem turnirju za člane. To je bila moja prva članska medalja v mednarodni konkurenci. Čeprav je bila ekipna, igral sem s Slovakom, mi je veliko pomenila. Maja letos sem se uvrstil med osem na našem turnirju v Laškem. To je zaenkrat moj najboljši dosežek, ker je to člansko tekmovanje, na katerem so vsi najboljši igralci na svetu. Turnir v Laškem je le malenkost manj močen kot svetovno prvenstvo, tako da je uvrstitev med osem velik dosežek.
Zadnje čase sem na turnirjih suveren. Samo na svetovnem prvenstvu je bilo slabše, vendar je bilo to tudi pričakovati. To je bilo moje prvo svetovno prvenstvo in bil sem živčen. Na splošno pa uživam v igri in komaj čakam, da na mednarodnih tekmah pokažem, kaj znam.
Trenirate v Mengšu v Namiznoteniški sekciji pri ŠD Partizan Mengeš. Koliko vas trenira in kdo so vaši trenerji?
Veliko nas je mladih igralcev. Sam treniram v prvi tekmovalni skupini, kjer so najboljši, s katerimi lahko treniram. To je približno dvajset igralcev, vsi so vrhunski, vsi segajo skoraj v državni vrh in se lahko kosajo z najboljšimi v državi. Govorim o neinvalidih, kajti v Mengšu ne treniram z invalidi. S temi treniram v Ljubljani pri trenerju Darku Kojadinoviču, in sicer trikrat na teden. V Mengšu treniram že deset let in po mojem mnenju ne bi mogel najti boljšega kluba. Sedaj, ko spremljam ostale klube v Sloveniji, se mi zdi NTS Mengeš vrhunski klub. Tudi trener David Orešnik mi je zelo pri srcu. Že dolgo delava skupaj, z njim preživim veliko časa in po mojem mnenju je on najboljši trener v Sloveniji. Mogoče se kdo s tem ne strinja, ampak za mene osebno je tako. O njegovi kakovosti govorijo tudi rezultati igralcev neinvalidov, ki so v reprezentanci in mednarodno uspešni. Ana Tofant, Katarina Stražar, to sta vrhunski igralki. Lahko sem samo srečen, da lahko z njimi treniram in da hočejo trenirati z mano. Vsem v Mengšu sem hvaležen.
Ali ste v NTS Mengeš vi edini športnik invalid ali vas je več?
V Mengšu sem edini. Ne vem, če je še kakšen invalid v drugih slovenskih klubih, ki bi treniral z neinvalidi. Najbrž sem edini ali pa nas je zelo malo. Upam, da se bo z našo prepoznavnostjo to število povečalo in se bodo invalidi opogumili ter prišli. Naj jih pride čim več, da bomo šli skupaj na mednarodna tekmovanja in ne bom tako osamljen tam.
Igra z invalidom se razlikuje od tiste z neinvalidom, ste povedali v preteklosti. Kako?
Invalidi morajo zaradi svoje hibe narediti drugačno taktiko. Poleg tega imajo določene posebne udarce, prav tako igrajo bolj razmišljujoče. Nasprotnika analizirajo, najdejo šibko točko in potem igrajo samo nanjo. Zato je z njimi težko igrati, treba se je navaditi. Neinvalidi ne razmišljajo toliko, zgolj igrajo. Je pa na splošno treba pri namiznem tenisu veliko razmišljati. Kaj boš naredil, kako boš udaril žogo, vsaka točka je drugačna in vsako točko moraš sestaviti drugače, ker če boš vsako odigral na isti način, se ti ne piše dobro. Prav tako so potrebne hitre odločitve, igra je zelo hitra, zato si je dobro po vsaki točki vzeti nekaj časa, razbistriti glavo in premisliti o naslednji točki.
Ali raje igrate z invalidi ali neinvalidi?
Z vsemi rad igram. Več igram in treniram z neinvalidi in sem jih bolj navajen. Bi pa mi prav gotovo koristilo več treningov z invalidi iz moje kategorije (7), saj bi tako spoznal njihove šibke točke in prednosti v igri. To možnost imam na pripravah, ki jih organizira Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite – največkrat v Laškem, ali pa mi omogočijo udeležbo priprav kje drugje. Bil sem na Slovaškem in v Angliji. Dobre izkušnje pa so tudi mednarodne tekme.
Ali razmišljate, da bi v prihodnosti tekmovali tako z invalidi kot neinvalidi, kot na primer Poljakinja Natalia Partyka?
Ja, seveda, vendar bo treba še ujeti ta nivo. Ker niso hendikepirani, je veliko težje. Če bom kdaj tako dober, nedvomno. Sedaj z neinvalidi igram na državnih prvenstvih in sem konkurenčen, le po medaljah še ne morem poseči.
Na mednarodnih tekmovanjih ste začeli nastopati pred dobrimi tremi leti. Kako pa ste se sploh začeli ukvarjati z namiznim tenisom?
Prvič smo pri dediju v atriju postavili mizo in nekajkrat sem poskusil udariti. Ker nisem nič zadel, sem rekel, da se tega športa niti dotaknil ne bom več. Igra je bila zelo hitra, ampak bil sem še zelo majhen. Ko smo se iz Ljubljane preselili v Domžale v vrstno hišo, kjer imamo dobre odnose s sosedi, smo skupaj kupili namiznoteniško mizo in potem se je začelo. Igral sem s sosedi pa z očetom, ki je moj glavni nasprotnik. Takoj sem vzljubil ta šport, hotel sem ga igrati ves čas. Pred tem sem bil bolj zadržan otrok, težko sem pristopil do ljudi in jih ogovoril, potem sem pa začel sam vabiti sosede, če gremo igrat namizni tenis. Ker so vsi športni navdušenci, smo veliko igrali skupaj. Mogoče so me imeli včasih že dovolj. (smeh) Jaz sem pa rad igral. Če ne drug, je oče vedno igral z mano, še danes je tako.
Kdo zmaga?
(smeh) Jaz.
Potem ti je namizni tenis pomagal pri socializaciji?
Ja in še vedno mi. Nisem želel govoriti o sebi in o svojem življenju, ampak o namiznem tenisu se lahko razgovorim, analiziram igre in povem ves roman, kaj je šlo narobe, zakaj sem izgubil ipd. Pomaga mi tudi pri samozavesti. Če delaš to, kar znaš, si bolj samozavesten.
Da nadaljujem zgodbo … v vrstni hiši smo začeli igrati namizni tenis, igrali smo ga tudi v osnovni šoli. Učitelj športa je uredil, da me je pogledal trener Darko Kojadinovič. Bil sem mu všeč in še vedno treniram z njim v reprezentanci. Sem pa eno leto pred tem že treniral v Mengšu, kjer so videli, da imam potencial. Imel sem veliko srečo, da so to prepoznali.
Kakšno je vaše mnenje o položaju invalidov v slovenskem športu ? Je ta dovolj razvit, prepoznaven?
Vedno bi lahko bil še bolj. Ampak kot sem že dejal, sem zaenkrat zelo zadovoljen in menim, da ne bi moglo biti boljše. Ne morem se pritoževati. Vedno rečem, da moraš najprej imeti dosežke – no, saj nekaj jih imam, ampak za mene so ti še premajhni – šele potem se lahko pritožuješ.
Kakšni so vaši načrti v športni karieri in kateri je glavni kratkoročni cilj?
Sanje vsakega športnika so igrati na olimpijskih igrah in to bom poskusil narediti. Olimpijske igre v Tokiu se približujejo, leta 2020 bodo, tako da imam dobro leto časa. Točke se začnejo zbirati že zdaj, tako da bom moral iti na čim več mednarodnih tekem in se dobro odrezati, to pomeni tudi zmagovati. Le tako si bom pridobil dovolj točk za udeležbo na olimpijskih igrah. Iz moje kategorije se jih uvrsti v Tokio okoli petnajst najboljših. Sam sem trideseti na svetu, torej skočim še za petnajst mest in sem tam. Slišati je zelo enostavno, čeprav ni, pa vendar je možno, tako da se bom boril. To je kratkoročni cilj in ta trenutek je v mislih samo Tokio.
Dolgoročno pa hočem biti najboljši v svoji kategoriji. Poznam tistega, ki je trenutno najboljši in je zelo dober človek, dobro se razumem z njim, je zelo pozitiven, precej sva si podobna. Je najboljši in ne morem verjeti, da je tako prijazen. To je William Baley. (smeh) Ne smem ga preveč hvaliti, ker je moj nasprotnik.
Ali se dolgoročno vidite v namiznem tenisu, torej tudi po koncu profesionalne igralske kariere?
Ja, to bi si želel. Moja prva naloga je biti uspešen in se še bolj uveljaviti kot tak športnik. Če bo možnost, bom z veseljem trener ali kaj drugega v povezavi z namiznim tenisom. Zeaenkrat še ne razmišljam tako daleč.
Katere so tiste prvine, ki jih morate v svoji igri še popraviti in s katerimi ste zadovoljni?
Vse udarce moram popraviti. (smeh) Noben udarec še ni vrhunski. Moj forehand je veliko boljši in bolj zanesljiv od backhanda. Da ne govorim o backhand spinu, ki ga še treniram. Moral ga bom še močno popraviti. Ko bom ta udarec spravil na želeno raven, tako, kot je moj forehand spin, potem bom precej nevaren.
Najslabši udarec, ki mi ne leži, je backhand stop. To je udarec, ko nasprotnik žogo zavrti in jo je treba ustaviti; nastaviti lopar, tako da gre žoga na mizo, sicer gre žoga v mrežo ali čez. Ne najdem še pravega kontakta za ta udarec. Upam, da ga bom kmalu. Na koncu prejšnje sezone mi je ta udarec že dobro šel. Mislil sem, da sem že dobro napredoval. Potem sem imel poleti premor. Ko sem se vrnil, sem bil spet na točki, ko mi ta udarec ne gre. Zdaj bo treba spet priti do občutka, ki sem ga že imel, in upam, da bo to kmalu. Upam, da že na naslednjem mednarodnem turnirju. S tem se bo vrnila tudi tista samozavest, ki sem jo imel na koncu sezone.
Kaj pa poleg namiznega tenisa še radi počnete?
Sem športnik. Vse se vrti okoli športa. Če ne igram namiznega tenisa ali nisem v šoli, sem na igrišču – nogometnem ali košarkarskem . Vedno je šport, rekreacija. Rad tečem, z očetom ali s kom drugim. Moj zelo dolgoročni cilj, za katerega zaenkrat niti nimam časa, je preteči maraton. 42 kilometrov, 21 je premalo.
Kako pomembna je podpora družine pri vašem uspehu?
Za vsakega športnika je glavna družina. Če me starši ne bi peljali na treninge in nazaj, ne bi mogel trenirati. Če me sosedje ne bi tolerirali in igrali z mano, potem ga ne bi vzljubil. To so majhni detajli. Ko izgubiš, so bližnji poleg in rečejo, da je v redu, da sem dobro igral. Čeprav jih takrat ne poslušaš, te gane in si rečeš: če oni tako verjamejo vame, bom pa še jaz vase.
V svoji karieri ste prejeli številna priznanja: nagrado za mladega športnika, nagrado Občine Domžale, športno priznanje Občine Mengeš. Kaj vam pomenijo ta priznanja?
Vsaka nagrada je nekaj posebnega in je dokaz, da nekaj delam prav. Potem se še bolj potrudim, da bo še kakšna taka nagarda in bomo tako jaz kot družina še bolj veseli. Nagrade mi veliko pomenijo, ne jemljem jih kot samoumevne. Vse so pomembne in predstavljajo delček mozaika na moji poti.
Kaj bi svetovali mladim športnikom invalidom, ki se v tem trenutku odločajo o vstopu na športno pot?
Vsak sicer razmišlja po svoje. Za mene brez športa ni življenja, za druge pa ne vem, kako je. Če se odločajo, da je šport prava stvar za njih, jim svetujem, naj poskusijo, tudi če niso prepričani. Bodo že videli, če jim je všeč. Poleg tega naj se čim več družijo tudi z neinvalidi in bodo pogumni. Naj pokažejo, kaj znajo. Ni važno kje, toda ne samo doma, naj gredo ven, v klube in drugam. Naj se ne bojijo. Vse bo v redu.
Mateja Štrajhar // Foto: Mateja Štrajhar in osebni arhiv