torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
18.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovPogovoriLuka Lenič: Šah je šola za življenje

Luka Lenič: Šah je šola za življenje

Niti trideset let še ni dopolnil Domžalčan Luka Lenič, šahovski velemojster, pa ima za sabo že dvajset let resnih šahovskih turnirjev. Pravi, da ne mara presenečenj, in prepričan je, da je šah šola za življenje, saj s pomočjo te tisočletja stare igre človek postane osebnost.

Je šah šport ali ne?

Časi so se zelo spremenili. Tako v šahu kot drugih športih, ki imajo mogoče še manj tekmovalnega naboja, se dandanes v vseh aspektih toliko poglablja v podrobnosti, da je vse postalo zelo, zelo primerljivo s tekmovalnim športom. In šah ni čisto nič drugačen. Zunanji opazovalec vidi zgolj dva človeka, ki igrata za šahovnico, ne vidi pa fizične aktivnosti. Za vsem tem je mnogo kondicijskega treninga. Predstavljajte si, da morate šest ur v kosu sedeti za mizo in razmišljati. Na splošno v vsakdanjem življenju tega nismo sposobni niti minuto, saj gre za izmenjavo intervalov – razmišljamo, nehamo, zopet začnemo, spet nehamo itn. V šahu pa je treba zdržati šest ur in imeti koncentracijo ves čas na najvišjem nivoju ob zavedanju, da te vsaka napaka stane zmage oz. partije. Zato je treba imeti ogromno kondicije in treba jo je vzdrževati. Na tem področju se spuščamo v podrobnosti. Zato šah zagotovo je šport.

Kako vzdržujete kondicijo oz. kako potekajo vaši treningi?

Trening se deli na tri dele. Prvi je šahovski. Drugi je fizični. Na tem področju sem imel dolga leta svojega fizičnega trenerja, v zadnjih letih se ukvarjam z borilnimi veščinami in kondicijo ohranjam na tak način. Prav zaradi malo slabše sezone, ko sem videl, da moja koncentracija upada v četrti, peti uri igre, sem se začel bolj resno posvečati športu. Potem je še tretji del, ki je mentalni, kjer poskušaš ugotoviti, kaj se ti dogaja med partijo, pred njo, kaj se ti dogaja na turnirju, zakaj strah, zakaj samozavest … vse to je treba nekako uravnati, da prideš na optimalno raven. Del tega je tudi psihološka priprava.

Ali se vam dogaja, da zvečer, preden zaspite, igrate šah v mislih?

Doma se ponavadi umirim. Na turnirju pa je to zelo težko odmisliti. Zjutraj se zbudiš, začneš s pripravami, ob dveh začneš igrati partijo, igraš šest ur in ko končaš, jo je nemogoče odmisliti. Predeluješ, kaj si naredil v redu, česa ne, kaj te čaka jutri. Vendar imam za sabo skoraj dvajset let resnih turnirjev, tako da sem razvil svoje metode ter tehnike za umiritev in tako pozabim, odmislim.

Ali analizirate svojega nasprotnika?

Seveda. Tudi analiza je sestavljena iz treh delov. Prvi del so grobi podatki. Imam programe, kjer so zapisane vse partije, ki so bile kadarkoli odigrane, tako da obdelujem te partije oz.preučujem nasprotnikovo zgodovino. V šahovskem svetu se več ali manj poznamo med sabo. Če poznaš nasprotnikov način igranja, potem približno veš, kam bi rad šel v partiji z njim, česa nočeš. O vsem tem razmišljaš. Tretji del pa vključuje bolj specifične stvari. Včasih pred turnirjem pripraviš nekaj specifičnega in presenetiš nasprotnika. To presenečenje je v šahu skoraj pol partije. Ta je namreč časovno omejena in ko serviraš presenečenje, v katerem se dobro počutiš in si nanj dobro pripravljen, nasprotnik porabi ogromno časa, kar vpliva na preostanek partije. Poleg tega se počutiš samozavestno, odlično, veš, kje si in kaj se dogaja, nasprotnik pa tega ne ve. Partija je fina vojna.

Kaj se zgodi vam, ko vas nasprotnik preseneti?

Nastopijo težave.

Kako jih rešujete?

Za začetek ne smeš biti paničen. Moraš se umiriti. Vsak uporablja razne metode, ki mu pomagajo. Sam ponavadi parkrat vdihnem, nato začnem razreševati situacijo. Vprašam se, kaj to pomeni, kaj ima nasprotnik v mislih itn. Neprijetno je, seveda. Vedno, ko sem presenečen v takih situacijah, je neprijetno, ampak maksimalno zaženem “procesor” in začnem razreševati položaj.

Vse partije so zabeležene, ste dejali. Ali kdaj pogledate svoje pretekle partije?

Seveda. Porazi sicer bolijo, ampak – to je tak kliše! – iz porazov se lahko veliko naučiš. Kljub temu pa porazi na turnirju vplivajo tudi na rezultate, psiho, nadaljnji performans. Dolgoročno pa so porazi dobri, ker lahko popraviš napako. Nujno je treba pogledati, kaj si naredil narobe, da tega ne ponavljaš dolgoročno, saj te to lahko stane odličnih uvrstitev oz. celo profesionalne kariere. Zato je analiza nujno potrebna.

Foto: Iztok Dimc

Vrniva se na začetek. Od kje ljubezen do šaha? Kako ste začeli?

Vsaka družina rada nekaj počne. Nekateri igrajo tarok, drugi balinajo, pri nas smo radi igrali šah. Vsa družina ga zna igrati. Igral sem ga z babico in mamo pa kasneje z očetom. Ena stvar je vodila v drugo, začel sem obiskovati šahovski krožek v osnovni šoli. Od tam sem šel v srednjo šahovsko šolo. Bil sem precej mlad, ko sem vstopil v ta proces; imel sem srečo, da je bilo takrat v Domžalah dobro vodstvo, ki je zagotovilo odlične pogoje, tako da sem že zelo zgodaj, star sem bil deset let, obiskoval kakovostno šahovsko šolo. Seveda pa je vprašanje, kako bi potekala moja pot brez neizmerne podpore mojih staršev in preostale družine. Potem se je kariera uspešno nadaljevala.

Kaj je po vašem mnenju odločilno pri razvoju mladega šahista, da vzljubi šah?

Sam se ne prištevam k zdajšnji generaciji mladih, ko vse sloni na računalnikih, družbenih omrežjih. To so distrakcije, ki so po mojem mnenju pogosto slabe, in tega v mojih mladih letih ni bilo. Imeli smo igrišče in žogo. Četudi je danes otrok talent, težko pride do šaha, ker je veliko distrakcij na poti do njega, mladi so zasičeni s poplavo raznoraznih stvari, pozornost je razpršena, zato se ne usmerjajo v eno samo stvar. Informacijska tehnologija nas požira. Koliko časa otroci usmerijo v to na dnevni bazi! In kaj vse bi lahko v tistem času počeli. Da ne govorim, da so otroci veliko bolj obremenjeni, kot smo bili mi. Predvsem imam v mislih obšolske dejavnosti. Danes jih imajo otroci po tri, štiri, to je preveč. Jaz sem imel eno samo resno – šah. Ostalo so bili športni hobiji. Nemogoče je biti povsod uspešen in razviti motoriko na vseh področjih. To se mi zdi malce posiljeno.

Nekateri otroci se šaha lotijo zaradi staršev, vendar se hitro vidi, če jih igra veseli ali ne, če je potencial. Prav na začetku imajo starši ključno vlogo, da otroku predstavijo igro, se z njim ukvarjajo in ga podpirajo pri nadaljnjem razvoju.

Zanimivo je, da današnja generacija mladih obetavnih šahistov tudi igra drugačen šah, veliko bolj surov – zapomnijo si poteze in gredo po eni liniji, zelo malo je širšega razumevanja in manj je kreativnosti. To pripisujem zgodnjemu spoznavanju z informacijo tehnologijo.

Katere so tiste zmage, tisti naslovi, na katere ste najbolj ponosni? Če jih nekaj naštejem: ko ste bili stari 14 let, ste bili svetovni prvak v svoji kategoriji. Pri 19. ste bili že velemojster, s čimer ste postavili slovenski rekord in verjetno tudi rekord nekdanje Jugoslavije, pred kratkim ste prejeli posebno priznanje Občine Domžale kot športnik mednarodnega in svetovnega razreda.

Najbolj od vseh svojih uspehov se spomnim prav tega pri štirinajstih.To je kar malo noro! Pred šestnajstimi leti sem bil še precej otrok in igral sem tridesetkrat slabše kot sedaj. (smeh)

To je bil velik uspeh. Svetovni prvak postaneš samo enkrat. Vse, kar se zgodi za tem, težko doseže to raven uspeha. Razlika med prvim, drugim, tretjim mestom je kot noč in dan. Naslednje leto sem bil drugi na evropskem in tretji na svetovnem prvenstvu – kar se tiče prepoznavnosti in reakcij medijev je bilo približno tako, kot bi bil petdeseti. Prvo mesto pa je bilo medijsko zelo odmevno in opaženo. Seveda me ti uspehi spremljajo. Takrat sem dobil veliko možnosti, odprl se mi je šahovski svet, tudi trenirati sem lahko začel veliko bolj resno, kmalu potem sem dobil resen računalnik, s katerim sem lahko sam analiziral partije itn. Ti uspehi so kovali mojo nadaljnjo pot in me izoblikovali v igralca, kakršen sem kasneje postal.

Ste profesionalni igralec šaha. Kako torej poteka vaša služba?

Sem med najboljšimi stotimi igralci na svetu in zato dobivam povabila na turnirje. Slabše, kot si uvrščen, težje je; če si med najboljšimi stotimi, pa se da. 65% časa namenim treningu, 35 % igranju. Na tem nivoju je to nujno potrebno. Več je treninga, analiz in vse to se pokaže v partijah.

Sistem je sicer podoben kot v tenisu, le da se je treba v šahu na vsak turnir kvalificirati. Ne glede na to, kdo si in kaj pomeniš, se moraš vsakič znova potrjevati. Le prvih deset je neposredno uvrščenih. To se mi zdi smiselno, saj s temi desetimi … približno tako kot v tenisu – kakšen bi bil grand slam brez Federerja, Nadala in Djokovića. To ne bi bil pravi turnir. Na ta način se jim olajša igranje, ker so dejansko toliko boljši, da so zasluženo tam.

Obstajajo pa tudi zaprti turnirji, kjer povabljenci prejmemo povabilo in odigramo partije vsak z vsakim. Najodmevnejši tak slovenski turnir je Vidmarjev memorial.

Potem potujete od turnirja do turnirja?

Ja. Precej sem v tujini, ker je v Sloveniji zelo malo turnirjev. Potujem večinoma po Evropi. V zadnjem času sem najraje v Vzhodni Evropi. Ti kraji so mi veliko bolj všeč kot zahod. Kaj naj rečem? Kakšna je to služba? To je služba profesionalnega športnika. Pripravljaš se za tekmovanje, prideš na turnir, za vsako partijo se na vseh možnih ravneh pripravljaš maksimalno, odigraš po najboljših močeh, prideš utrujen v sobo, zaspiš in naslednji dan isto … in tako deset dni. V zadnjih letih sem sprejel kompromis, da po turnirju nekaj dni ostanem v mestu in si ga ogledam. Pred desetimi leti sem bil v Moskvi in nisem zapustil hotela. Enostavno ni bilo časa in letalska karta je bila terminsko vezana. Takrat si tega nisem mogel privoščiti, izlet po Moskvi bi mi vzel preveč energije. Sedaj pa se mi zdi škoda, da sem v nekem kraju in ne vidim vsaj delčka znamenitosti.

Zakaj pa vam je všeč Vzhodna Evropa?

Zaradi miselnosti. Bolj, kot gremo na Zahod, hujši je hiperkapitalizem. Na Zahodu je tako: če lahko nekaj iztržjo iz šaha, potem je zanimiv; in toliko, kot lahko iztržjo, toliko bodo vložili. Ker šah ni medijsko popularen, se s šahisti večinoma ne ravna lepo, vsaj s tistimi, ki so izven najboljših deset. Šahovski svet je na Vzhodu popolnoma drugačen. Šahovska tradicija je bistveno daljša, veliko večja. Odnos in pristop sta popolnoma drugačna, ljudje drugače funkcionirajo, vzamejo si več časa. Njihov sistem in miselnost mi veliko bolj ustrezata.

Do kdaj lahko traja kariera profesionalnega šahista in kje se vidite po koncu?

Nekateri vlečejo tekmovalno kariero do 60. leta, ampak to je čisto preveč. Možgani in telesna energija začnejo pri štiridesetih, dvainštiridesetih usihati. Z energijo mislim na prvinsko telesno energijo, ki jo imaš med 25. in 30. letom, ko si lahko maksimalno osredotočen dolgo časa. Upad energije kompenziramo z izkušnjami, tako da si pri 35. veliko bolj zrel kot pri 25. Nismo pa vsi igralci enaki – nekateri igrajo na energijo, drugi na izkušnje. Zato ta razlika: nekateri so pri 25. tako uspešni, ker imajo toliko energije, drugi pa so pri 35. tako uspešni, ker imajo toliko izkušenj. Ocenjujem, da je meja pri 42.letih. Obstaja pa ogromno izjem. Odvisno, kakšen človek si. Lahko odideš na višku ali pa se pomiriš z dejstvom, da si slabši, in nadaljuješ s kariero. Sam v vsako partijo vložim 200 %, kar od mene zahteva ogromno energije. Ko te ne bo več in se mi bo začelo podirati, ne bom več srečen v tem, kar počnem. Ko bom začutil, da se to pripravlja in začenja kazati, bom prenehal s strogim tekmovalnim šahom. Potem ostanejo raznorazna poučevanja, kadra na tem področju močno primanjkuje. Ustvaril sem si renome, tako da imam že sedaj veliko ponudb, vendar me poučevanje zaenkrat še ne zanima. Prihodnosti me ni strah. Nadaljeval bom s šahom na drugačen način.

Ste prvi šahist Slovenije, na svetu ste rangirani na 84. mesto med aktivnimi igralci (91. med vsemi igralci), 60. v Evropi (63.), od leta 2007 ste šahovski velemojster. Odhajate na evropsko prvenstvo. Kakšna so pričakovanja?

Podobno kot v drugih športih je tudi v šahu veliko igralcev in konkurenca med najboljšimi je ogromna. Na tekmovanjih, kot je evropsko prvenstvo, ni treh favoritov, ampak jih je trideset. Mogoče niso vsi od teh strogi favoriti, so pa zmožni zmagati. To je velika številka. Jaz sem 25. nosilec. V takem krogu nekaj napovedovati je nemogoče. Uvrstitev je odvisna od več faktorjev, konec koncev tudi od sreče. Vse se mora poklopiti: forma, počutje, priprava. To zanikati je brez zveze. Povsod je tako. Delaš maksimalno in včasih se poklopi, včasih pač ne. Sam ciljam na najvišja mesta. Vsaka partija je poglavje zase, v vsaki partiji poskušam narediti največ. Če se bom boril za medaljo, potem super; če se ne bom, tudi v redu.

Foto: Anastasia Karlovich

Mlad šahist pričakuje veliko in lahko globoko pade. Ali človek postane z leti bolj realen?

Po mojem mnenju se nima smisla ukvarjati s tem, kaj je realno. Ko si mlad, so razočaranja veliko hujša. Takrat si željan dokazovanja. Saj si kasneje tudi, a ko si mlad je drugače, vse je prvič. Mene so sedaj že navajeni, vedo, kam spadam. Ni se mi treba na vsakem turnirju dokazovati. Pa ne razumite narobe – to ne vpliva na mojo motivacijo, še vedno sem absolutno motiviran, želim pokazati še več. Sem pa z leti pridobil zrelost. Sam se nekako štejem v srednja šahovska leta. Danes so mladi velemojstri s štirinajstimi leti, tako da imam sam že veliko za sabo. Kaj je realno? Ukvarjaš se z vsako partijo posebej in realno je vse, kar se zgodi. Za vprašanja, če je realno, da nekoga premagam ali ne, se izgublja nepotrebna energija.

Šahovsko ste v srednjih letih, kot pravite. Ali imate šahovskega vzornika ali je to bolj stvar mladosti?

Vedno sem črpal iz partij nekaterih šahistov, iz tega, kar so naredili in na kakšen način so naredili. Poistovetiš se s stilom, ki ti je blizu, preigravaš partije in vedno, ko ne veš, kam bi šel, se vrneš k temu vzorniku, pogledaš, kako je to on naredil in dobiš inspiracijo. Takih ljudi je več, saj veliko ljudi zna, kar je meni všeč. Kar se mi zdi estetsko in dobro. Težko govorim o imenih, ker me je inspiriralo veliko ljudi – šahovskih in nešahovskih – tako da se ne morem odločiti za enega samega. Podobno je bilo tudi v mladosti.

Leta 2016, ko ste postali oče, ste dejali, da vsak otrok pomeni 50 točk nižji rating. Takrat je bil vaš rating 2624, danes je 2662 … Potem to drži?

Ja, pri večini drži.

Sam sem se sicer po rojstvu hčerke počutil boljše kot kadarkoli v življenju. Sedaj lažje prenesem neuspehe in pritiske, saj mi misli po partijah in turnirjih hitro začnejo uhajati k družini. Bolje se znam umiriti pri tistih stvareh, ki so me včasih spravljale iz tira.

Zaradi tega sem lažje nadaljeval s kariero, lažje sem nastopal. Sva se pa z ženo domenila, da ko je bil v igri šah, je ona poskrbela za hčer. Ker ob dojenčku že zaradi fizičnih posledic – ponoči ne spiš, manj treniraš – igraš slabše.

Kakšen je vaš cilj v šahu?

Menim, da bi morali vsi ljudje v življenju postaviti kratkoročne in dolgoročne cilje. Tako vemo, kam gremo, stvari so manj spontane. Nisem ljubitelj spontanosti. Nekateri bi dejali, da sem dolgočasen, ampak rad imam stvari organizirane in disciplinirane. Mislim, da je tako pri vseh profesionalnih športnikih in tekmovalcih. Ne maram presenečenj, še najmanj na tekmovanjih. Ko mi gre dobro, naj bo vse enako: od zajtrka do sprehoda ter ulice, v katero sem zavil. Malo pretiravam, ampak tako iščem mirnost. To se prenaša tudi v življenje. Govorim seveda o specifični spontanosti, kar pa ne pomeni, da nisem strasten pri igranju šaha, daleč od tega. Šah me povsem prevzame in odpelje v drugo dimenzijo. Imam pa rad disciplino in tak je moj stil življenja, ki ga lahko vzpostavim z določanjem kratkoročnih ciljev. Zato je po mojem mnenju šport najboljša pot za življenje: mladostnik dobi okvire, izogne se neumnostim in vzpostavi sistem za kasnejše življenje. Seveda pa šport ni edina pot; podobno pot, kjer je potrebna disciplina in organiziranost, nudi tudi umetnost, glasba itd.

Čeprav ste v enem od intervjujev dejali, da svojega življenja niste hoteli popolnoma podrediti šahu …

To je res. Dandanes gre šport v ekstreme, prestavljamo meje, gremo preko svojih meja. Tudi v šahu je podobno. V nekem trenutku sem začutil, da ob takem tempu ne bom mogel imeti niti družine … ali pa jo bom imel in ne bom imel časa zanjo. Poleg tega so me zanimale še druge stvari. Zato sem moral najti pravo ravnotežje, da sem še vedno lahko igral šah in užival še v čem drugem, kar me veseli.

Prebrala sem, da ste imeli težave z matematiko v srednji šoli. Nekako ne gre skupaj s šahom …

Matematika me ni preveč zanimala, saj sem bil bolj družbosloven tip. Poleg tega sem bil pogosto po turnirjih, torej odsoten in sem moral stvari nadoknaditi, kar pa ni bilo vedno lahko. Želim si, da bi me v tistem času nekatere stvari zanimale bolj, ampak me takrat niso. Danes mi je žal. Še vedno pa mi ni všeč naš izobraževalni sistem. Po mojem mnenju je splošna izobrazba smiselna samo do neke točke, potem pa bi bilo treba veliko prej kot sedaj začeti s specializacijo. Morda je to moj ozki pogled, saj ne podpiram stališča, da če je nekaj težko, da je nujno slabo – nasprotno, take stvari do določene mere krepijo in gradijo našo osebnost. Gre predvsem za to, da se v neki točki posvetiš stvarem, ki jih želiš počenjati tudi v prihodnosti. Hkrati pa manjkajo določeni splošni predmeti, kot je npr. pogovor o etiki in morali ter vrednotah, družina in vzgoja otrok .. V srednji šoli pogrešam šolo za življenje. V svet večina posameznikov pride nepripravljenih. Zdi se m, da je za športnike lažje, saj na potovanjih, turnirjih in ob vseh tekmovalnih naporih ter treningih odrasteš prej, dobiš nek okvir in ti obdobje po koncu šolanja ne predstavlja velikih strahov.

Foto: Stane Jeršič

Kakšne so razmere za šah v Sloveniji?

Zopet se bom vrnil v stare dobre čase, ko kapital še ni bil v korelaciji z medijsko prepoznavnostjo. Tu se dandanes dela velika škoda za mnogo športov. Nogomet in košarka, to še gre; vse ostalo pa je životarjenje, od klubov do zvez. To je napačna smer.

Vsi sponzorji so se osredotočili na en ali dva športa, ostalih ne vidijo. Sčasoma bomo v medijsko pokritih in finančno podprtih športih napredovali, medtem ko bomo v drugih postali amaterji.

To je velika škoda, sploh če pogledate rezultate v raznoraznih športih v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih, od streljanja, plavanja do veslanja itd. Kamorkoli pogledamo, imamo športnika, ki v svetovnem merilu nekaj pomeni. To, kar se dogaja, je katastrofa. Del odgovornosti nosijo tudi mediji. Jasno, mediji pokrivajo, kar se prodaja, ampak na dolgi rok to pomeni propad ostalih športov. Tega bi se morali mediji zavedati in začeti drugače ravnati.

Kakšna je prihodnost slovenskega šaha?

Ker nam je šlo na živce, da je šport, tudi šah podrejen medijski pokritosti in s tem kapitalu, smo pred leti trije prijatelji v Ljubljani ustanovili šahovski klub. Želeli smo vrniti šahu nekdanji položaj, prepoznavnost. Želimo ga namreč vključiti v družbo in ji na tak način pomagati, da bo zopet malo ozelenela. To je naš dolgoročni cilj. Šahovsko smo se že uveljavili, sedaj se borimo in se poskušamo uveljaviti še na drugih področjih. Šah je namreč izjemno vzgojno orodje, hkrati pa zaradi narave igre – si sam, intenzivno razmišljaš, se umiriš – zapolni vrzeli, ki jih na tak način ne zapolni noben drug šport.

Pa vendar je šah v svetu prepoznaven in popularen. Norveški šahovski velemojster Magnus Carlsen je marketinški zvezdnik; med računalnikom in človekom potekajo šahovske bitke …

Del odgovornosti za zaton vsaka panoga nosi sama. Temu se ne moremo izogniti. Kateri športi so popularni? Tisti, ki so se znali prilagoditi sodobnemu času in so sponzorjem ponudili nekaj zanimivega. Samo sedeti in jamrati, češ da je za vse slabo poskrbljeno … sistemsko tako tudi je, lahko bi bilo veliko bolje, država bi morala enakopravno skrbeti za vse športe. Ko pa se pogovarjamo o zasebnem sektorju, bi bilo treba ponuditi več.

V šahu se ogromno dela na področjih človek proti računalniku, umetna inteligenca ipd. Za primerjavo: človek lahko v eni sekundi oceni par deset pozicij, računalnik jih lahko oceni milijon v eni sekundi, tako da tukaj ni več vojne … tukaj ni več možnosti. Na drugih področjih pa so zelo zanimive povezave, od tega, kako možgani delujejo, do tega, kako šah deluje kot vzgojno orodje, da imajo otroci boljše učne uspehe in boljšo koncentracijo ter spomin zaradi tega. Mogoče imamo malo sreče, ker gre šah z roko v roki z gibanjem bio, eko, predvsem v poudarjanju pomembnosti naših možganov. To nas drži nad gladino. Ne delam reklame, tako pač je … saj je logično, če treniraš koncentracijo in spomin, potem boš pač v tem dober.

Verjamem, da je šah dober. Poznam veliko šahistov, ki so šli skozi vzgojni cikel, in vsi so pripravljeni na življenje. So osebnost. Mogoče niso dobri šahisti, vendar so pripravljeni za življenje. Šah je šola za življenje.

Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
light rain
18.1 ° C
18.8 °
16.4 °
92 %
2.6kmh
75 %
tor
27 °
sre
27 °
čet
26 °
pet
23 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano