Niti trideset let še ni dopolnil Domžalčan Luka Lenič, šahovski velemojster, pa ima za sabo že dvajset let resnih šahovskih turnirjev. Pravi, da ne mara presenečenj, in prepričan je, da je šah šola za življenje, saj s pomočjo te tisočletja stare igre človek postane osebnost.
Je šah šport ali ne?
Časi so se zelo spremenili. Tako v šahu kot drugih športih, ki imajo mogoče še manj tekmovalnega naboja, se dandanes v vseh aspektih toliko poglablja v podrobnosti, da je vse postalo zelo, zelo primerljivo s tekmovalnim športom. In šah ni čisto nič drugačen. Zunanji opazovalec vidi zgolj dva človeka, ki igrata za šahovnico, ne vidi pa fizične aktivnosti. Za vsem tem je mnogo kondicijskega treninga. Predstavljajte si, da morate šest ur v kosu sedeti za mizo in razmišljati. Na splošno v vsakdanjem življenju tega nismo sposobni niti minuto, saj gre za izmenjavo intervalov – razmišljamo, nehamo, zopet začnemo, spet nehamo itn. V šahu pa je treba zdržati šest ur in imeti koncentracijo ves čas na najvišjem nivoju ob zavedanju, da te vsaka napaka stane zmage oz. partije. Zato je treba imeti ogromno kondicije in treba jo je vzdrževati. Na tem področju se spuščamo v podrobnosti. Zato šah zagotovo je šport.
Kako vzdržujete kondicijo oz. kako potekajo vaši treningi?
Trening se deli na tri dele. Prvi je šahovski. Drugi je fizični. Na tem področju sem imel dolga leta svojega fizičnega trenerja, v zadnjih letih se ukvarjam z borilnimi veščinami in kondicijo ohranjam na tak način. Prav zaradi malo slabše sezone, ko sem videl, da moja koncentracija upada v četrti, peti uri igre, sem se začel bolj resno posvečati športu. Potem je še tretji del, ki je mentalni, kjer poskušaš ugotoviti, kaj se ti dogaja med partijo, pred njo, kaj se ti dogaja na turnirju, zakaj strah, zakaj samozavest … vse to je treba nekako uravnati, da prideš na optimalno raven. Del tega je tudi psihološka priprava.
Ali se vam dogaja, da zvečer, preden zaspite, igrate šah v mislih?
Doma se ponavadi umirim. Na turnirju pa je to zelo težko odmisliti. Zjutraj se zbudiš, začneš s pripravami, ob dveh začneš igrati partijo, igraš šest ur in ko končaš, jo je nemogoče odmisliti. Predeluješ, kaj si naredil v redu, česa ne, kaj te čaka jutri. Vendar imam za sabo skoraj dvajset let resnih turnirjev, tako da sem razvil svoje metode ter tehnike za umiritev in tako pozabim, odmislim.
Ali analizirate svojega nasprotnika?
Seveda. Tudi analiza je sestavljena iz treh delov. Prvi del so grobi podatki. Imam programe, kjer so zapisane vse partije, ki so bile kadarkoli odigrane, tako da obdelujem te partije oz.preučujem nasprotnikovo zgodovino. V šahovskem svetu se več ali manj poznamo med sabo. Če poznaš nasprotnikov način igranja, potem približno veš, kam bi rad šel v partiji z njim, česa nočeš. O vsem tem razmišljaš. Tretji del pa vključuje bolj specifične stvari. Včasih pred turnirjem pripraviš nekaj specifičnega in presenetiš nasprotnika. To presenečenje je v šahu skoraj pol partije. Ta je namreč časovno omejena in ko serviraš presenečenje, v katerem se dobro počutiš in si nanj dobro pripravljen, nasprotnik porabi ogromno časa, kar vpliva na preostanek partije. Poleg tega se počutiš samozavestno, odlično, veš, kje si in kaj se dogaja, nasprotnik pa tega ne ve. Partija je fina vojna.
Kaj se zgodi vam, ko vas nasprotnik preseneti?
Nastopijo težave.
Kako jih rešujete?
Za začetek ne smeš biti paničen. Moraš se umiriti. Vsak uporablja razne metode, ki mu pomagajo. Sam ponavadi parkrat vdihnem, nato začnem razreševati situacijo. Vprašam se, kaj to pomeni, kaj ima nasprotnik v mislih itn. Neprijetno je, seveda. Vedno, ko sem presenečen v takih situacijah, je neprijetno, ampak maksimalno zaženem “procesor” in začnem razreševati položaj.
Vse partije so zabeležene, ste dejali. Ali kdaj pogledate svoje pretekle partije?
Seveda. Porazi sicer bolijo, ampak – to je tak kliše! – iz porazov se lahko veliko naučiš. Kljub temu pa porazi na turnirju vplivajo tudi na rezultate, psiho, nadaljnji performans. Dolgoročno pa so porazi dobri, ker lahko popraviš napako. Nujno je treba pogledati, kaj si naredil narobe, da tega ne ponavljaš dolgoročno, saj te to lahko stane odličnih uvrstitev oz. celo profesionalne kariere. Zato je analiza nujno potrebna.
Vrniva se na začetek. Od kje ljubezen do šaha? Kako ste začeli?
Vsaka družina rada nekaj počne. Nekateri igrajo tarok, drugi balinajo, pri nas smo radi igrali šah. Vsa družina ga zna igrati. Igral sem ga z babico in mamo pa kasneje z očetom. Ena stvar je vodila v drugo, začel sem obiskovati šahovski krožek v osnovni šoli. Od tam sem šel v srednjo šahovsko šolo. Bil sem precej mlad, ko sem vstopil v ta proces; imel sem srečo, da je bilo takrat v Domžalah dobro vodstvo, ki je zagotovilo odlične pogoje, tako da sem že zelo zgodaj, star sem bil deset let, obiskoval kakovostno šahovsko šolo. Seveda pa je vprašanje, kako bi potekala moja pot brez neizmerne podpore mojih staršev in preostale družine. Potem se je kariera uspešno nadaljevala.
Kaj je po vašem mnenju odločilno pri razvoju mladega šahista, da vzljubi šah?
Sam se ne prištevam k zdajšnji generaciji mladih, ko vse sloni na računalnikih, družbenih omrežjih. To so distrakcije, ki so po mojem mnenju pogosto slabe, in tega v mojih mladih letih ni bilo. Imeli smo igrišče in žogo. Četudi je danes otrok talent, težko pride do šaha, ker je veliko distrakcij na poti do njega, mladi so zasičeni s poplavo raznoraznih stvari, pozornost je razpršena, zato se ne usmerjajo v eno samo stvar. Informacijska tehnologija nas požira. Koliko časa otroci usmerijo v to na dnevni bazi! In kaj vse bi lahko v tistem času počeli.